Če govorimo o zgodovini duševnih motenj in njihove obravnave na Kitajskem na splošno, je treba poudariti, da je bilo poimenovanje in izrazoslovje vzpostavljeno mnogo pozneje, saj je bil sprva odnos do tovrstnih motenj ali bolezni popolnoma drugačen.
11 Že v delu Huangdi neijing 黃帝內經 (ok. 1. st. pr. n. š.) so omenjene zgodnje teorije o čustvih, ki jih razdelijo na pet namer – jezo, veselje, žalost, strah in zamišljenost, ter jih povežejo z različnimi notranjimi organi, kar izhaja iz teorije petih faz wuxing 五行 (Chiang 2015, 38).
Pozneje so klasifikacijo razširili na 7 čustev in jih opredelili za notranje in zunanje vzroke bolezenskih stanj (ibid., 39).
Prve omembe posebnega obravnavanja oseb, ki so (najverjetneje) trpele za duševnimi motnjami, so iz dinastije Tang 唐 (618–907), ko so v budističnih ustanovah lahko poleg vdov in sirot zavetje našli tudi duševno bolni ali "nori" (Liu et al. 2011, 210). Takšne ustanove so se imenovale beitianfang 悲 田 坊 (tudi beitianyuan 悲 田 院). To so bili nekakšni "domovi sočutja", saj so temeljili na budistični vrednoti sočutja do vseh živih bitij (bei 悲) (Hinrichs in Barnes 2013, 78–79). Velika podpornica budizma cesarica Wu Zetian 武 則天 (624–705, vladala 690–705) je podpirala delovanje teh domov, a naslednji cesar Wuzong 武宗 (814–846, vladal 840–846) je odvzel privilegije budističnim institucijam, zato menihi niso več mogli upravljali domov in so se ti preimenovali v "domove za okrevanje" ali yangbingfang 养病坊 (ibid., 79).
Čeprav so torej budistični menihi nudili zdravstveno pomoč in nego pomoči potrebnim, saj je imel vsak tempelj izdatno zalogo zdravil in medicinskih pripomočkov (ibid.), je prva izrecna omemba poskusa pomoči za težave psihične narave prišla iz kroga zdravilcev. V poznem obdobju cesarske Kitajske so namreč čustvene motnje postale del medicinskega izrazja. Motnje so postale nova kategorija diagnoz, zdravljenje pa se je razširilo na t. i. zdravljenje s pogovorom (Chiang 2015, 40). Po ugotovitvah Hsiu-fen Chena (po ibid.) je bil ta način terapije zelo blizu zahodnemu pojmu psihoterapije, saj so se zdravniki odzivali glede na pacientovo čustveno stanje. Kljub temu, da takrat še niso identificirali posameznih duševnih motenj, so bolnikom primerno svetovali. Znani vojaški zdravnik Zhang Congzheng 張從正 (1156–1228) je teorijo čustev razširil in jo sistematično povezal s teorijo petih faz: tako naj bi enako kot se faze (les, ogenj, zemlja, kovina in voda) med seboj premagujejo, lahko premagovala tudi čustva (ibid., 41). Po njegovem je bilo prav tako kot zunanji vzrok pomembno ugotoviti tudi notranji vzrok pacientove bolezni. Zhang in sodobniki so se zavedali, da je ta lahko včasih prikrit v obliki zatrtih čustev in če naj bi bilo zdravljenje uspešno, je bilo treba najti rešitev tudi za to (ibid., 42).
12
Čeprav do 2. st. pr. n. št. razčlenjevanju in razločevanju duševnih motenj niso pripisovali posebnega pomena, so vseeno razločevali med dvema stopnjama "norosti", ki bi ju danes opredelili kot stanje višjega oz. maničnega razpoloženja ter stanje nižjega razpoloženja oz.
apatije (Bullock in Andrews 2014, 148). Prvo so imenovali kuang 狂, drugo pa dian 癫 (zapisano tudi kot瘨 ali 颠), uporabljali pa so tudi izraz feng 风, ker so norost povezovali z vetrom (Chiang 2015, 56). Pri tem moramo poudariti, da ti izrazi nikakor niso povsem enakovredni sedanjim pojmom, kot so norost, manija ali depresija, saj v tem času še ne moremo govoriti o začetkih psihiatrije. Razlog, zakaj so toliko pisali prav o norosti, Fabien Simonis (po Chiang 2015, 58) vidi v tem, da so bili takšni primeri najbolj javno izpostavljeni. Primeri norih ljudi, ki so se tudi na videz obnašali čudno, so bili veliko bolj alarmantni kot nekdo, ki se je držal sam zase in trpel v samoti. Na splošno je bil velik poudarek na zanikanju mentalnih bolezni, saj bi v nasprotnem primeru celotna družina izgubila ugled in bi bili posamezniki izključeni iz tradicionalnega sklepanja porok, zato so jim raje pripisovali fizične bolezni ali ekscentričen značaj (Kleinman in Lin 1981, 107).
V dinastiji Ming se prvič pojavi tudi primer samopomoči za psihične probleme, in sicer za nespečnost. Delo Razlage skrivnosti gozda sanj (Menglin xuanjie 梦林玄解) iz leta 1636 resda v glavnem opisuje sanje in nočne more, vsebuje pa tudi ločen del, ki je namenjen izključno nasvetom za samopomoč, tako z uporabo talismanov proti moram kot s praktičnimi nasveti za boljše spanje (Chiang 2015, 17). Da bi se izognili moram, je treba slediti navodilom o spanju, saj je pomembno kako ležimo, v kaj smo oblečeni, ali imamo odprta usta ipd. (ibid., 24). Knjiga, ki je sestavljena iz 34 delov (skupaj 1278 strani), pojmuje sanje kot sporočila duhov za samorazumevanje ali verska razodetja, nočne more pa kot znak demonov ali duhovnega neravnovesja2 (ibid., 18). Po mnenju Brigid E. Vance (po Chiang 2015, 29) so opisani načini pomoči oblika socialne terapije, saj mora oseba najprej identificirati problem iz sanj in potem s pomočjo knjige poiskati rešitev, pri tem pa so si prizadevali pridobiti tudi pomoč in podporo družine. Simonis (po Chiang 2015, 70) poudarja, da je pristop kitajske medicine pred 20.
stoletjem v glavnem temeljil na holističnem zdravljenju telesa in se s tem le posredno dotaknil duševnih ali čustvenih stisk, ni pa bilo v navadi, da bi se pri zdravljenju osredotočili zgolj na psihično stanje kot na srž pacientovih problemov.
Gledano po zakonski plati je bila cela družina odgovorna za dejanja svojih pripadnikov, to pomeni da so morali v primeru kaznivega dejanja člana družine odgovarjati vsi kot celota, torej
2 Ang. spiritual imbalance.
13 je v primeru, ko je oseba z duševno boleznijo prekršila zakon, denarna ali fizična kazen doletela vse člane družine. Zaradi posledic za celotno družino so imeli ljudi z duševnimi motnjami raje pod nadzorom, saj so jih dojemali kot nepredvidljive in nevarne za javni red in mir. V 18.
stoletju je cesar Yongzheng 雍正 (1678–1735, vladal 1722–1735) uvedel obvezno popisovanje takšnih oseb in obvezal družine, da za njih skrbijo v okviru svojega doma (Baum 2018, 18). V večini primerov so ljudje z duševnimi motnjami lahko normalno svobodno živeli, se gibali in v družbi niso vzbujali pretirane skrbi, le v primeru nasilnega vedenja ali kaznivih dejanj so bili potrebni posebni ukrepi ali kazni (ibid., 20).
Konec 19. stoletja se je zgodil pomemben zasuk, ko je bila leta 1898 v mestu Guangzhou ustanovljena prva psihiatrična klinika po vzoru zahodnih modelov (Bullock in Andrews 2014, 149). Keh-Ming Lin (po Kleinman in Lin 1981, 106) meni, da je na Kitajskem razlog za relativno pozen pojav psihiatričnih institucij v močnih konfucijanskih načelih in odsotnosti diskriminacije norosti (podobno kot v srednjem veku v Evropi): "Očitno je, da Kitajci z njihovim značilnim pragmatizmom niso pokazali enake mere fascinacije in psihološkega strahu do 'norosti', kot v zahodnih kulturah. To je skupaj z močno kitajsko družinsko institucijo preprečilo razvoj velikih psihiatričnih umobolnic na Kitajskem."
Bolnišnica, ki se je po svojem ustanovitelju, misijonarju in zdravniku dr. Johnu Kerru imenovala Kerrovo zatočišče za neprištevne (Kerr's Refuge for the Insane, kit. Guangzhou jingshen bingyuan 广州市精神病院), je bil njegov prvi uspešen poskus ustanovitve klinike za duševne bolezni, saj so se v odboru misijona ameriške prezbiterijanske cerkve (American Presbyterian Church) bali, da bi takšna bolnišnica škodovala njihovemu ugledu. Zaradi tega so se obotavljali pri podpori takšnemu projektu, zato so njegovi prejšnji poskusi spodleteli. A vendar je bila potreba po tej vrsti oskrbe po Kerrovih opažanjih velika, saj so v ekstremnih primerih družine, ki niso bile zmožne oskrbe, svoje bližnje celo zapirale v kletke, jih privezovale ali poškodovale (Bullock in Andrews 2014, 149).
V Kerrovem zatočišču je bila v času njegovega naslednika Charlesa Seldena (ta je prevzel vodstvo leta 1901, po smrti Johna Kerra (Baum 2018, 41)) praksa, da so zdravljenje z zdravili pospremili z osnovnimi potrebami pacientov, in sicer s svobodo gibanja, spoštovanjem, z rekreacijo in delom. Glavna farmacevtska sredstva, ki so se jih posluževali, so bila različna pomirjevala z možnim antidepresivnim ter antikonvulsivnim delovanjem (hioscin, paraldehid in kalijev bromid), v težkih primerih pa se niso posluževali drugih fizičnih ukrepov kot mrzlih kopeli in njegovih blažjih patentov za prisilno privezovanje. Njegova klinika je hitro pridobila
14
ugled in je postala glavni vir psihiatrične pomoči v tem delu Kitajske (Bullock in Andrews 2014, 150).
V začetku 20. stoletja se je začel strožji nadzor, saj se je vlada odločila za večjo institucionalizacijo, zato so bili duševni bolniki v ubožnicah, umobolnicah in drugje pod nadzorom in oskrbo policije, dokler jih niso mogli prepustiti domači oskrbi (ali niso preminili).
Večkrat so jih tudi zadržali ne glede na to, ali so storili kaznivo dejanje ali ne (Baum 2018, 40).
Takšen razvoj so podpirali tudi medicinski misijonarji, ki so menili, da dotedanje prevladujoče prakse niso primerne in da pacienti potrebujejo svobodo, četudi je to znotraj ustanove. Selden (po ibid., 41) je razmere opisal takole: "Ne vedoč nič o naravi bolezni, Kitajci nimajo druge izbire boljšega zdravljenja, kot da se zatekajo k uporabi verige."
Kerrova bolnišnica je tako prinesla velike spremembe ne le v zdravljenju, temveč predvsem v dojemanju duševnih bolezni in življenju z njimi. Misijonarji, kot je bil John Kerr, so izhajali iz svoje zahodne medicinske izobrazbe in krščanskega ozadja ter so na položaj gledali z drugačnimi očmi. Iz njihovega stališča naj bi bili pacienti ločeni od družbe, nekje v varnem in primernem okolju, kot je Kerrovo zavetišče, bolj zaradi lastne koristi in ne le zato, da ne bi bili moteč element za normalno funkcionalnost okolja. Vzpodbuda za spremembe je prišla tudi prek zunanje politike, ko je bila vlada dinastije Qing večkrat povabljena na mednarodne konference o neprištevnosti in novih oblikah zdravljenja (leta 1902 so celo poslali svojega predstavnika na konferenco v Antwerpen, Belgijo), kjer je bila poudarjena vloga države in njenih institucij za dobrobit ljudi (ibid., 42–43).
V tem času si je vlada začela močno prizadevati za revitalizacijo in modernizacijo medicinskega izobraževanja, kar je pomenilo velik napredek in približevanje zahodnim državam. Začeli so se zgledovati po japonskem prevzemanju nemškega tipa medicine. Japonski vzor naj bi bil Kitajski v pomoč predvsem zaradi kulturne in jezikovne bližine (Bullock in Andrews 2014, 178). Leta 1908 je bila v Pekingu ustanovljena (lahko bi rekli prva kitajska) občinska umobolnica, čeprav še niso imeli dejanskega psihiatričnega kadra (Baum 2018, 45). Do leta 1918, ko je postala samostojna enota za sprejemanje in skrb za neprištevne ali fengren shouyangsuo 疯人收养所, je bila del mestne ubožnice (ibid., 47).
15