V nadaljevanju so predstavljeni rezultati, ki smo jih pridobili z vprašalnikom (priloge 2, 3 in 4).
Najprej smo predstavili, koliko izkušenj z dejavnostmi iz seznama je v povprečju imela posamezna generacija, koliko je bilo pri posamezni generaciji največ izbranih dejavnosti in koliko najmanj.
Nato sledi interpretacija izkušenj z dejavnostmi učencev glede na to, koliko učencev je z njimi že imelo izkušnje (kako pogosto je posamezna dejavnost iz seznama bila izbrana). V isti preglednici so predstavljeni tudi rezultati staršev in starih staršev. Sledi interpretacija izkušenj s tistimi dejavnostmi, ki so bile pri vsaki generaciji približno enako pogosto izbrane, ter interpretacija izkušenj z dejavnostmi, ki so bile iz generacije v generacijo ali bolj ali manj pogosto izbrane.
V zgornji preglednici (preglednica 8) N predstavlja število udeleženih v raziskavi, x̄ povprečno število izbranih dejavnosti posamezne generacije, x̄ (%) pa povprečno število izbranih dejavnosti posamezne generacije izraženo v odstotkih. V zadnjih dveh stolpcih sta prikazani minimalni in maksimalni števili izbranih dejavnosti.
Iz pridobljenih rezultatov (preglednica 8) smo ugotovili, da imajo učenci 7. razredov (12-letniki) slovenskih osnovnih šol nekoliko manj izkušenj z naravo kakor njihovi starši in stari starši. Učenci so od 50 ponujenih dejavnosti v povprečju imeli izkušnje s 36,70 dejavnostmi, kar predstavlja 73,3
% vseh dejavnosti. Starši so od 50 možnih dejavnosti v povprečju imeli izkušnje z 39 dejavnostmi, kar predstavlja 78,0 % vseh dejavnosti. Stari starši pa so od 50 možnih dejavnosti v povprečju imeli izkušnje s 37,48 dejavnostmi, kar predstavlja 75,0 % vseh dejavnosti. Največ izkušenj z naravo ima generacija staršev (39 dejavnosti), sledi generacija starih staršev (37,48 dejavnosti) in na koncu generacija učencev (36,70 dejavnosti).
Rezultati so nas presenetili, saj smo pričakovali, da bo največ izkušenj z dejavnostmi v naravi imela generacija starih staršev, sledila naj bi jim generacija staršev in na koncu generacija učencev.
N x̄ x̄ (%) Min Max
Učenci 84 36,70 73,3 % 14 50
Starši 84 39,00 78,0 % 19 50
Stari starši 84 37,48 75,0 % 20 50
Preglednica 8: Povprečno število izkušenj z dejavnostmi v naravi učencev, njihovih staršev in njihovih starih staršev
39 Iz generacije v generacijo naj bi upad igre v naravi padal (Clements, 2004; Skar in Krogh, 2009;
»Planet Ark«, 2011; »Natural England«, 2009), v našem primeru pa je opaziti, da so se starši igrali v naravi več kakor njihovi starši oziroma kakor stari starši učencev. Zagotovo so stari starši v otroštvu preživeli veččasa v naravi kakor starši in učenci, iz rezultatov lahko sklepamo, da so bili načini preživljanja časa v naravi drugačni, kakor so bili pozneje (generacija staršev in generacija učencev).
Število izbranih
aktivnosti Učenci Starši Stari starši
manj kot 20 3 2 1
21–30 10 7 12
31–40 31 24 34
41–50 39 51 37
Preglednica 9: Število izkušenj z dejavnostmi po rangih vseh anketiranih skupin
Iz preglednice 9 razberemo, da je največ učencev (39), staršev (51) in starih staršev (37) imelo izkušnje z od 41 do 50 dejavnostmi s seznama. Najmanj učencev (3), staršev (2) in starih staršev (1) je imelo izkušnje z manj kot 20 dejavnostmi s seznama. Med učenci je bilo najmanjše število izbranih aktivnosti 14, med starši 19 ter med starimi starši 20. Pri vseh treh generacijah pa je bilo največje število izbranih dejavnosti 50.
V nadaljevanju je predstavljenih vseh 50 dejavnosti v naravi, ki so bile navedene v vprašalnikih (priloge 2, 3 in 4). V zaporedju od najpogosteje izbranih do najredkeje izbranih (preglednica 10) so prikazane dejavnosti vseh treh generacij. V preglednici 11 so predstavljene dejavnosti učencev v zaporedju od najpogosteje izbranih do najredkeje izbranih, pri vsaki dejavnosti je prikazano tudi, koliko učenčevih staršev in koliko učenčevih starih staršev je imelo izkušnje z dejavnostjo.
Učenci Starši Stari starši
Kepati se 84 Pihati regratove lučke
84 Sankati se 83
Sankati se 84 Sankati se 83 V naravi nabrati in pojesti robide, borovnice ali jagode
83
Narediti sneženega moža ali iglu
83 Loviti snežinke 82 Kotaliti se po travnatem bregu
82
Plavati v reki, jezeru ali morju
83 Narediti sneženega
moža ali iglu 82 Tekati bos po travi 82
40
Loviti snežinke 80 Tekati bos po travi 80 Utrgati jabolko z drevesa in ga takoj
41
opazovati rast 73 Plavati v reki, jezeru
ali morju 66
53 Zgraditi zavetje 60 Zgraditi zavetje 57
42
in jo prijeti 58 Izdelati in preizkusiti
mlinček 56
25 Prespati na prostem 32 Vzgojiti metulja iz gosenice ali žabo iz
Preglednica 10: Izkušnje učencev, njihovih staršev in njihovih starih staršev z dejavnostmi v naravi, urejene glede na pogostost
43
44
45
Preglednica 11: Pogostost izkušenj učencev z dejavnostmi v naravi, urejene od najpogosteje do najredkeje izbranih,ter primerjava izkušenj v naravi njihovih staršev in njihovih starih staršev glede na pogostost
46 Rezultate smo interpretirali v dveh delih. V prvem delu smo interpretirali izkušnje učencev z dejavnostmi v naravi, v drugem delu pa smo primerjali izkušnje učencev z dejavnostmi v naravi z izkušnjami z dejavnostmi v naravi njihovih staršev in njihovih starih staršev.
Izkušnje učencev:
Iz preglednice 10 opazimo, da so vsi učenci pridobili izkušnje s kepanjem in sankanjem (84 učencev) in da so skoraj vsi učenci (83 učencev) že naredili sneženega moža ali iglu. Rezultati nas ne presenečajo, saj imajo otroci sneg zelo radi, predstavlja namreč spremembo v naravnem okolju, na voljo pa jim je le določen čas v koledarskem letu, zato je pojav še toliko bolj zanimiv. Prav tako lahko izkušnje s snegom pridobijo tudi v šoli, saj morajo šole po zakonu o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/96, 33/97, 54/00, 59/01, 71/04, 53/05 60/06, 63/06, 81/06, 102/07) učencem ponuditi vsaj eno šolo v naravi v času osnovnošolskega izobraževanja. V učnem načrtu je tako predlagano, da učenci pridobijo izkušnje z zimsko šolo v naravi z dejavnostmi na snegu ter s poletno šolo v naravi s plavalnimi vsebinami. Zaradi omenjenega zakona in učnimi cilji v učnem načrtu za šport nas preseneča, da niso vsi anketirani učenci pridobili izkušnje s plavanjem (to izkušnjo ima 83 učencev) ter s plavanjem pod vodo (to izkušnjo ima 82 učencev). V učnem načrtu za šport je namreč že za prvo triletje zapisano, da se učenci učijo različnih tehnik plavanja, med katerimi pri tehniki plavanja prsno med samo izvedbo glavo potapljamo pod vodo.
Nato sledijo naslednje najpogosteje izbrane dejavnosti: »pihati regratove lučke« (83 učencev),
»iskati oblike v oblakih« (82 učencev), »opazovati zvezde« (82 učencev), »tekati bos po travi« (81 učencev) in »loviti snežinke« (81 učencev). Pri omenjenih dejavnostih nas je najbolj presenetilo, da je bila tako pogosto izbrana dejavnost »tekati bos po travi«. Ker so danes starši veliko bolj
»prestrašeni« glede varnosti otrok in ker se med drugim bojijo za varnost svojih otrok tudi zaradi narave same (Louv, 2005), smo pričakovali, da tekanje po travi bosih nog ne bo tako pogosto izbrana dejavnost. V travi so namreč žuželke, ki pikajo, vejice, ki opraskajo in vlažna tla, ki umažejo. Ni pa nas presenetilo, da ima toliko učencev izkušnje z dejavnostmi »pihati regratove lučke«, »v oblakih iskati oblike« in »opazovati zvezde«. Regratove lučke so v Sloveniji zelo razširjene, nad oblaki in zvezdami pa so otroci fascinirani, saj predstavljajo predmet čudenja in bujenje domišljije.
Naslednje pogosto izbrane dejavnosti so »vreči kamen tako, da se odbije od gladine vode« (78 učencev), »tekati po dežju brez dežnika ali pelerine« (78 učencev), »poslušati ptičje petje« (78 učencev), nekoliko manj, 77 učencev, je že poslušalo svoj odmev, splezalo na visok hrib in šlo na nočni sprehod. Tudi pri teh dejavnostih nas je presenetilo, da je že toliko učencev tekalo po dežju brez dežnika ali pelerine, in sicer zaradi enakih razlogov kakor pri tekanju otrok po travi bosih nog. Dejavnost »poslušati ptičje petje« je bila zelo pogosto izbrana, zato smo razmišljali o tem, ali so učenci res poslušali ali pa so ptičje petje samo slišali. V naravi namreč slišimo veliko zvokov, za poslušanje pa sta potrebni koncentracija in zbranost, kar je pa danes pri otrocih težje doseči.
Razporejenost drugih dejavnosti nas ni toliko presenetila. Danes se veliko učencev udeležuje raznih taborov (npr. taborniki) in planinskih krožkov. Če učenci ne pridobijo izkušenj z naravo v večernih urah, to nudijo tabori in šole v naravi, za katere je značilen večerni program (»taborniki.si«, b. d.). Tudi pogostost plezanja na visok hrib nas ni presenetila, saj je med Slovenci
47 planinstvo močno razširjeno (Burnik idr., 2012), planinstvo in pohodništvo pa sta tudi del učnega načrta za šport, ki spada med obvezno vsebino (Učni načrt za šport, 2011).
75 učencev je imelo izkušnje z iskanjem majhnih živali (mravlje, kobilice, hrošči ...), 75 učencev je v naravi nabralo in pojedlo borovnice, robide ali jagode in se skrivalo v naravi. 74 učencev je imelo izkušnje z opazovanjem sončnega vzhoda, plezanjem na drevo in drsanjem po snegu ali blatu. Od omenjenih dejavnosti nas je najbolj presenetilo plezanje po drevesu in nabiranje ter jedenje borovnic, robid ali jagod. Pri obeh dejavnostih smo pričakovali, da bodo nižje na seznamu pogostosti izkušenj z dejavnostmi. Plezanje je v očeh marsikaterega odraslega videno kot nevarno, zato smo pričakovali, da starši svojim otrokom plezanja ne dovolijo oziroma da so le redki starši, ki plezanje dovolijo. V šoli učenci nimajo toliko priložnosti za plezanje po drevesih, saj imajo šole v okolici le malo dreves, ki bila primerna za plezanje (velikost in razporejenost vej), prav tako, če že imajo »primerna« drevesa, jim plezanje velikokrat ni dovoljeno zaradi varnosti. Z raziskavo, ki jo je izvedla I. Šuklje Erjavec (2012), je avtorica ugotovila, da ima le 52 % sodelujočih šol (v raziskavi je sodelovalo 48 šol) šolski vrt in le pri 10 šolah so omenili, da imajo na šolskem vrtu med drugim tudi elemente, kot so drevesa. Takrat, ko otroci plezajo, zadovoljujejo svojo potrebo po gibanju, tveganju in preizkušanju svojih meja. E. B. H. Sandeseter (2007, v Sanseter in Kennair, 2011) je tvegano igro razdelila v pet kategorij in plezanje sodi v kategorijo »višina«, otroci pa se s priložnostmi, ki jim predstavljajo tveganje, učijo samovarovanja, o pojmu varnosti ter o svojih zmožnostih (Knight, 2011).
Tudi za dejavnost »nabrati in pojesti borovnice, robide ali jagode« smo pričakovali, da bo nižje na seznamu. Vendar ker veliko učencev živi v bolj podeželskem okolju, je zelo verjetno, da imajo doma svoj vrt, na katerem družina goji različno sadje. Danes pa se učenci lahko z vrtnarjenjem srečajo tudi v šoli, saj so šolski vrtovi zelo pogosti. Šolski vrt ima kar 136 slovenskih osnovnih šol, kar predstavlja 67 % vseh šol, zajetih v raziskavo (Vidmar, 2017).
Zelo nas je presenetila tudi (ne)pogosto izbrana izkušnja z dejavnostjo »skrivati se v naravi« (75 učencev), za katero smo pričakovali, da bo višje na seznamu. Skrivanje je namreč preprosta igra, ki se jo lahko igra veliko število otrok, ne potrebujemo pripomočkov, ampak samo prostor z dobrimi skrivališči, kar pa narava zagotovo predstavlja. Vzroke za to, da vsi otroci nimajo izkušenj s skrivanjem, predvidevamo, da lahko iščemo ponovno v »strahu staršev« in pa njihovi težnji po tem, da morajo vedno imeti nadzor nad svojimi otroki (Louv, 2005; Clements, 2007), kar pa pri tej igri skoraj ni mogoče.
Naslednje dejavnosti, s katerimi so se najpogosteje srečali učenci, so: »iskati pot z zemljevidom in kompasom« (73 učencev), »kotaliti se po travnatem bregu« (71 učencev), »skakati čez potok«
(71 učencev), »hoditi po podrtem deblu in loviti ravnotežje« (70 učencev) in »nabirati kamenčke ob potoku« (69 učencev). Najbolj nas je presenetil podatek, da je pot z zemljevidom in kompasom iskalo samo 73 učencev. V učnem načrtu za družbo za 5. razred je namreč pri vsebini prostorska orientacija in kartografija eden izmed ciljev, da »se orientirajo s kompasom in zemljevidom« (Učni načrt za družbo, 2011, str. 9). Učni načrt tako zahteva, da se učenci orientirajo, zato ni jasno, zakaj učenci ne bi pridobili izkušnje z omenjeno dejavnostjo. Za dejavnosti »skakati čez potok«, »hoditi po podrtem deblu in loviti ravnotežje« ter »nabirati kamenčke ob potoku« nismo presenečeni, da jih ni izvedlo več učencev. Te dejavnosti se namreč dogajajo v gozdu in ob potoku, in če jim
48 odrasli ne podamo navodila za omenjene dejavnosti, potrebujejo čas in svobodo, da sami najdejo potok, podrto deblo in da se lotijo igre. Če bi v gozdu in ob potoku imeli čas in svobodo, bi zagotovo te dejavnosti izvedli, saj tako kot pravi Gray (2013), otroci, kadar koli in kjer koli na svetu so, če bodo imeli priložnost za igro, se bodo igrali. V naravnem okolju vidijo izzive (Fjortoft, 2007) in tako bi se slej ko prej podali na misijo preizkušanja ravnotežja in skakanja čez potok.
Pri dejavnostih »utrgati jabolko z drevesa in ga takoj pojesti« (67 učencev), »upirati se močnemu vetru« (65 učencev), »posaditi nekaj in opazovati rast« (65 učencev), »plezati po skalah« (64 učencev), »pisati s kamni, slikati s prstjo« (64 učencev) se nam zdi nenavadno, da ni več učencev pridobilo izkušnje s sajenjem in opazovanjem rasti. Če tega niso nikoli storili doma, bi izkušnje z dejavnostjo morali pridobiti v šoli, saj učni načrt za spoznavanje okolja omenja dva cilja, ki se navezujeta na sajenje in opazovanje, in sicer da »znajo s poskusi ugotoviti, da mlade rastline lahko zrastejo iz semen, čebulic, gomoljev, potaknjencev« in »znajo dokazati, da rastline potrebujejo za življenje zlasti zrak, vodo z rudninskimi snovmi in svetlobo« (Učni načrt za spoznavanje okolja, 2011, str. 11 in 12). Iz rezultatov opazimo, da kar 20 učencev ni pridobilo izkušnje z omenjeno dejavnostjo, iz česar lahko sklepamo, da so učitelji učna cilja skušali doseči na drugačen način, morda le teoretično, ali pa ju sploh niso. Zanimivo se nam tudi zdi, da je več učencev nabralo in pojedlo borovnice, robide ali jagode (75 učencev) kakor utrgalo jabolko in ga takoj pojedlo. Le 67 učencev je namreč utrgalo jabolko in ga pojedlo. Podatek je presenetljiv, saj je večina učencev (76,2 %) iz podeželskega okolja, v Sloveniji je veliko sadovnjakov, pa tudi veliko gospodinjstev ima jablane kar na domačem vrtu. Prav tako ima ena izmed šol, sodelujoča v raziskavi, v lasti tudi šolski sadovnjak. Zato je podatek res presenetljiv. Menimo, da je le toliko učencev utrgalo in pojedlo jabolko, ker danes večino hrane kupimo in tako učenci niti ne pomislijo, da bi šli do bližnjega drevesa in utrgali jabolko. Lahko tudi, da jih odrasli »prestrašijo«, ko omenjajo škropljenje, da so ves čas siti, da niso dolgo časa zunaj in tako, če bi postali lačni, ne opazijo priložnosti, da si malico lahko utrgajo z drevesa.
Le 58 učencev je že kdaj lovilo kresničke ali v naravi našlo žival in jo prijelo. Izkušnje z dejavnostjo »narediti nekaj iz praproti, vejic ali listov« ima le 57 učencev, s pripravljanjem hrane na ognju na prostem le 53 učencev, z dejavnostma »posaditi nekaj in to, kar zraste, pojesti« ter
»prespati na prostem« pa le 52 učencev. Da sta prvi dve dejavnosti relativno redko izbrani, nismo presenečeni, saj kresničke opazimo ob toplih poletnih večerih, ko imajo učenci verjetno druge zaposlitve, če so zunaj, in tako ne opazijo, da okoli njih letajo kresničke. Prav tako smo pri iskanju vzroka, zakaj učenci danes ne lovijo več kresničk, ugotovili, da je danes v naravi manj kresničk, kakor jih je bilo v preteklosti (»deloindom«, 2018). Uloviti žival v naravi pa ni tako lahko, saj so večinoma zelo plašne. Prav tako otroke in učence učimo, naj živali pustijo »na miru« in se po navadi dotikamo živali, ki imajo skrbnike, ki vedo in nam lahko pokažejo, kako z njimi pravilno delati.
Tudi rezultati za dejavnosti »prespati na prostem« in »pripravljati hrano na ognju na prostem« niso presenetljivi, saj dejavnosti po navadi izvajamo, kadar taborimo, česar pa učenci ne morejo početi sami. Taborjenje jim lahko ponudijo starši, šola ali pa na primer taborniki. Ti so namreč tisti, ki znajo zakuriti ogenj in postaviti šotor (»taborniki.si«, b. d.). Hrano pa lahko, tudi če nismo taborniki, pripravljamo na ognju, ko poleti pečemo koruzo, na ognju sredi travnika lahko pečemo
49
»penice« (beli puhasti bonboni), krompir itd. Pripravljanje hrane na ognju na prostem pa ima še eno pomembno funkcijo, in sicer druženje ob ognju, ki je drugačno, bolj umirjeno kakor kje drugje.
Z iskanjem sledi živali ima izkušnje 51 učencev, potoček je zajezilo in izdelalo le 50 učencev, prav tako se jih je le 50 približalo kakšnemu slapu in začutilo njegove kapljice. Medtem ko lahko iščemo sledi živali in zajezimo potok v bližnjem okolju, saj je večina učencev iz bolj podeželskega okolja, približati slapu pa se ne moremo kar povsod. Slapovi se nahajajo v hribovitem, goratem območju, ki pa otrokom ni dostopen brez spremstva staršev, saj so starši tisti, ki jih lahko peljejo v hribe.
Tako lahko otroci pridobijo izkušnje s slapovi samo v primeru, da so njihovi starši planinci ali pa če v šoli kot interesno dejavnost izberejo planinski krožek. Interesna dejavnost ponuja izlete v hribe in gore, organizirana je zunaj šolskega pouka, učenci pa se v dejavnost vključijo prostovoljno (Kolar, 2008). Mentor planinske skupine načrtuje planinski izlet, nato pa se nekajkrat v šolskem letu z mentorjem in dodatnim spremljevalcem, če je to potrebno, odpravijo v hribe ali gore. Glede na to, da je planinstvo ena najbolj priljubljenih in množičnih športnih dejavnosti v Sloveniji (Burnik idr., 2012), je zanimivo, da več otrok ni imelo izkušenj s plezanjem na visok hrib (77 učencev).
Z dejavnostjo »prižgati ogenj v naravi« je imelo izkušnje 48 učencev, z dejavnostjo »zgraditi zavetje« le 47 učencev in le 46 jih je v gozdu preživelo ves dan. Glede dejavnosti prižiganja ognja smo bili zelo presenečeni, saj je več kot polovica učencev že imela to izkušnjo. Glede na rezultate se sprašujemo, ali so učenci res prižgali ogenj sami ali pa so bili zraven starši, ki so imeli nadzor oziroma so to storili oni. Glede raziskav, ki potrjujejo upad igre v naravi (Clements, 2004; Skar in Krogh, 2009; »Planet Ark«, 2011 in »Natural England«, 2009), nismo presenečeni, da je le 46 učencev že imelo izkušnjo ves dan preživeti v gozdu. Ravno ta podatek opozarja na to, da učenci nimajo časa za svobodno in prosto igro, kjer bi lahko razvili svojo igro, si poiskali zaposlitev, uporabili domišljijo in se pri tem celostno razvijali.
Rezultati dejavnosti »zgraditi zavetje« (47 učencev), »zajeziti potoček, izdelati bazenček« (50 učencev) in »izdelati ter preizkusiti mlinček« (46 učencev) nas niso presenetili. Z dejavnostmi ima izkušnje le približno polovica anketiranih učencev. Menimo, da se je le toliko učencev srečalo z izdelovanjem različnih predmetov zato, ker imajo danes na voljo ogromno igrač, ki zadovoljijo njihove želje. Tako učenci ne uporabljajo domišljije, ki bi jo drugače, če izbire glede igrač ne bi bile tako velike. Takrat palica ne bi bila samo palica, ampak bi imela drugačne vloge – bila bi čarovniška palica, kuhalnica, meč … (Tovey, 2007). Različne materiale bi uporabili v različne namene in si tako »priskrbeli« želene igrače.
Dejavnosti, ki so najmanjkrat izbrane, so »najti mrest« (42 učencev), »zlesti v jamo« (40 učencev),
»piskati na travo« (36 učencev) in »vzgojiti metulja iz gosenice ali žabo iz paglavca« (7 učencev).
Zanimivo se nam zdi, da je z dejavnostjo »piskati na travo« imelo izkušnje le 36 učencev, saj nas trava obkroža prav na vsakem koraku in imamo veliko možnosti, da se jo dotaknemo, utrgamo, nanjo piskamo. Zanimivo se nam tudi zdi, da je pihanje regratove lučke na samem vrhu pogostosti izbranih dejavnosti, medtem ko je piskanje na travo ena izmed najredkeje izbranih dejavnosti. Obe dejavnosti sta namreč povezani z rastlino, katere namen ni pihanje oziroma piskanje. Vzroke za takšno razliko bi lahko iskali ponovno v igračah, saj v primeru, ko piskamo na travo, trava postane inštrument, učenci pa danes tega »ne potrebujejo«, saj imajo »prave« igrače. Mogoče je vzrok tudi
50 ta, da učenci ne vedo, da lahko travo uporabijo kot inštrument. Za dejavnosti »najti mrest« in
»zlesti v jamo« menimo, da nista bili pogosto označeni, ker mresta ne moremo najti kjer koli in kadar koli, jame pa so tudi le v nekaterih predelih Slovenije, ne povsod. Tako se učenci s pojavoma ne morejo srečevati pogosto oziroma za to potrebujejo določeno vodstvo.
Dejavnost »izdelati piščal« je na predzadnjem mestu v pogostosti izbranih dejavnosti (25 učencev).
Tako kot pri izdelovanju bazenčka, mlinčka, grajenju zavetja tudi v tem primeru menimo, da danes učenci ne potrebujejo lesene leskove palice, iz katere bi izdelali piščal, če lahko plastično piščal dobijo od staršev ali starih staršev, ki jo kupijo v bližnji trgovini.
Tako kot pri izdelovanju bazenčka, mlinčka, grajenju zavetja tudi v tem primeru menimo, da danes učenci ne potrebujejo lesene leskove palice, iz katere bi izdelali piščal, če lahko plastično piščal dobijo od staršev ali starih staršev, ki jo kupijo v bližnji trgovini.