D. Skribe Dimec (2015) pravi: »Skrb, da moramo majhne otroke naučiti, da bodo imeli naravo radi, je povsem odveč, otroci imajo naravo radi in tudi zelo radi gredo v naravo« (str. 21). Kot dokaze navaja odgovore učencev izbrane ljubljanske šole na vprašanja o smiselnosti učenja v osnovni šoli. Učenci so sami omenjali pouk na prostem – da si želijo več dejavnosti na prostem, da so jim taki dnevi najbolj všeč, da bi s šolo radi šli taborit v gozd, da bi zakurili ogenj in se tam učili o rastlinah (Cah, 2014, str. 18–19, v Skribe Dimec, 2015). Otroci so navdušeni nad naravo, najbolj jih pritegnejo žive stvari, še posebno živali (Wilson, 2012). Ko je otrokom ponujena možnost izbire, bodo za igro izbrali naravna okolja (Moore, 1986; Titman, 1994).
Stik oziroma pomanjkanje stika z naravo ima zelo pomemben vpliv na otrokov razvoj. Kellert (2005) opozarja, da je otroštvo čas, ko so izkušnje z naravo najpomembnejše za fizično in mentalno zorenje otrok. V naravi, ob prosti igri, izkustvenem učenju in gibanju poteka razvoj otroka celostno (Gyorek, 2018). Ko se otrok igra, se giba, in ko se giba, se igra ter na ta način pridobiva nove izkušnje. Večji ko je prostor, večje so možnosti za gibanje ter za pridobivanje novih in raznolikih izkušenj, s katerimi se otroci učijo in razvijajo (Cemič, Dolenc in Mohorič, 2002).
Gray (2013) pravi, da lahko določeno vedenje prepoznamo kot igro, če upoštevamo naslednje kriterije.
• Svobodno izbrana in usmerjena: otroci sami izberejo, kaj se bodo igrali in kako. Ko se igra več otrok skupaj, sami določijo, kdo bo vodja in koliko časa, skupaj se dogovorijo o pravilih igre in s skupnim dogovorom pravila med igro spreminjajo. Ključna značilnost igre je ta, da se otrok neha igrati kadar koli želi, kar zagotavlja, da otroci res počnejo tisto, kar tisti trenutek želijo.
5
• Notranje motivirana: igralna aktivnost se dogaja zaradi aktivnosti same in ne zaradi kakršnih koli zunanjih nagrad ali ciljev. Vsa pozornost je usmerjena na dogajanje v tistem trenutku. Igra ima cilj, vendar je ta cilj del aktivnosti in ne primarni razlog za igro.
• Vsebuje pravila, ki dopuščajo kreativnost: igra ima vedno strukturo, ki jo ustvarijo tisti, ki se igrajo. Pravila niso vedno enaka in nespremenljiva. Vsebuje koncepte, katere morajo imeti tisti, ki se igrajo, ves čas v mislih. Pravila postavljajo meje, znotraj katerih se igra odvija, vendar ne določajo dejanj.
• Domišljijska: igra vedno prestavlja odklon od resničnega sveta. Huizinga (1995, v Gray, 2013) najbolj poudarja prav to značilnost igre in pravi, da predstavlja osnovo za izume in s tem napredek celotne družbe. Otroci z igro razvijajo domišljijo, ko se igrajo igro vlog, ko ustvarjajo vloge in scenarije, ko gradijo grad iz peska in se pri tem zavedajo, da ni resničen itd.
Gray (2013) pravi, da kjer koli na svetu imajo otroci možnost za igro, se bodo igrali. Otroci intuitivno izrabijo okolje za fizično aktivnost in so še posebno notranje motivirani za igro in gibanje, kadar so obkroženi z živalstvom in rastlinstvom, se pravi, kadar so izpostavljeni naravnemu okolju (Jacobi Vessels, 2013). Otroke privabijo radovednost, barve, drevesa in gozd, neravna površina, travniki, dostopnost vode, možnosti za plezanje in konstrukcija zavetij (Fjortoft, 2001; Titman, 1994). V naravnem okolju vidijo gibalne izzive in številne možnosti za igro, kar kaže na to, da so otroci nagnjeni h kompleksnim in izzivom polnim okoljem (prav tam). Že zgodnje raziskave, ki so jih izvedli Hart (1979), Moore (1986), Moore in Wong (1997) ter Titman (1994), opisujejo pomembnost kompleksnih naravnih okolij. V naravnih okoljih je igra bolj živahna (Henninger, 1980), bolj kreativna, avanturistična, zabavna, brezskrbna in aktivna (Frost, 1992;
Lindholm, 1995).
Igra v naravi otrokom omogoča, da raziskujejo okolico in pridobivajo senzorne izkušnje z blatom, vodo, peskom, da najdejo ali izdelajo svoj prostor za igro, zbirajo predmete in najdejo konjičke, omogoča jim priložnosti, da vzljubijo telesno dejavnost (Clements, 2004). Kellert (2005); Rivkin (1995); R. Wilson (1993) in R. Wilson, (2007) opozarjajo, da igra ne pomeni zgolj kratkočasenja, ampak vpliva na celostni razvoj otroka. R. Wilson (2007) poudarja, da ko otroci prepoznajo možnost za igro, bodo začeli preizkušati svoje meje – kako visoko lahko splezajo, kako težko breme lahko dvignejo, kako daleč lahko vržejo predmet, kako hitro lahko tečejo. Preizkušali bodo svoj pogum in gradili samozavest. Med igro z drugimi otroki se učijo, kako komunicirati, učijo se sodelovanja, vodenja in pogajanja. Učijo se, kako sklepati prijateljstva in kako se postaviti zase.
Igra vpliva na razvoj otrokove kreativnosti, logike in reševanja problemov. Je sredstvo za raziskovanje, eksperimentiranje in odkrivanje (prav tam). Obenem pa preko igre začnejo čutiti povezanost z naravo in začenjajo gojiti pozitivna čustva do naravnega okolja (Wilson, 1993).
R. Wilson (2007) pravi, da otroci vedno iščejo zaposlitve. Najbolj uživajo, ko najdejo takšne zaposlitve, pri katerih se lahko dotikajo predmetov, jih okušajo, ko lahko kopljejo, in ko predmete lahko trgajo in tresejo. Obožujejo plezanje, potiskanje in vlečenje. So radovedni in komaj čakajo, da lahko raziskujejo, vedno opazujejo in so polni domišljije – pogosto v naravi najdejo vzorce, oblike in možnosti (prav tam). Zato otroci, ko vidijo drevo, vidijo priložnost za plezanje, če je kamen primerne velikosti za otrokovo dlan, je namenjen temu, da ga primejo in vržejo, če je hrib dovolj strm, je namenjen spuščanju (Heft, 1988). H. Tovey (2007) izpostavlja, da je naravno okolje unikatno okolje, ki ponuja prostor in svobodo, raznolike materiale ter priložnosti za senzorne izkušnje. Možnosti izbire, ki jo imajo v naravnem okolju, priložnosti za igro, možnosti, da si
6 najdejo ali izdelajo igralni prostor, so nenadomestljive vrednote v otrokovem igralnem prostoru (Lindholm, 1955). Tudi Moore in Cosco (1986) poudarja, da bi naravna okolja morali obravnavati kot pomemben prostor otrokove igre.
Med 3. in 12. letom starosti otrokovo telo doživlja največjo fizično rast, kar se kaže v njegovi potrebi po teku, plezanju, skakanju (Janz idr., 2000; Kalish, 1995; Noland idr., 1990, v Clements, 2004). H. Tovey (2007) poudarja, da naravna okolja ponujajo prostor in veliko svobodo brez omejitev zaprtih prostorov, kjer je polno fizičnih izzivov, ki otrokom predstavljajo možnosti za zadovoljitev njihovih potreb. Odprto okolje otrokom daje občutek svobode, tudi če imajo prostor, kjer se lahko gibljejo, omejen (Gyorek, 2018). Naravna okolja ponujajo svobodo tudi pred nadzorom odraslih (Stephenson 2002 v Tovey, 2007).
Tako kot je unikatna narava, tako so unikatni tudi naravni materiali (»Janwhitenaturalplay«, b. d.).
N. Gyorek (2013) razlaga, da imajo naravni materiali, ki jih najdemo v naravnem okolju, za otroke posebno vrednost. Drevesa so za plezanje ali za to, da se za njih skrijejo, skale so njihova trdnjava, rože so za nabiranje, grmovje za skrivanje, živali za to, da jih poiščejo, hlodi za lovljenje ravnotežja, palice za gradnjo bivakov ali za indijanske igre, tla so popolna za kopanje lukenj. V naravnih okoljih najdemo veliko različnega materiala, ki ponuja povsem drugačne izkušnje kakor zaprt prostor – otrok lahko pridobi izkušnjo z majhno vodno črpalko ali vodnim mlinčkom v učilnici, medtem ko lahko zunaj pridobi izkušnje z vodno črpalko ali vodnim mlinom v resničnih okoliščinah in pravi velikosti (Tovey, 2007). Prav tako lahko v učilnici pridobiva izkušnje s slikanjem na platno ali risalni list, medtem ko lahko zunaj ustvarja na različnih površinah z različnimi materiali. Spremembe v naravi ustvarijo nove materiale za igro (sneg, led, listje, sence, luže in blato), materiali se spremenijo, ko na primer voda postane led ali pa ko se spremeni v paro, ko jo segrevamo nad ognjem. Raznoliki materiali, ki jim otroci pripisujejo različne pomene, omogočajo bogato simbolno in domišljijsko igro (White, 2008; Wilson, 2007). W. Titman (1994) je v svoji raziskavi naravo razdelila na več območij – trava, drevesa, cvetoče rastline, mlake, blato in pesek. Ugotovila je, da so otroci v vsakem okolju našli drugačne zaposlitve. V travi so igrali nogomet, izvajali akrobacije, predstavljala jim je prostor za raziskovanje. Drevesa so jim predstavljala zatočišča v simbolni igri, po njih so plezali. V območju cvetočih rastlin so prevladovale igre, v katerih so izpostavljali svoja čutila, območje blata in grmovja pa jim je predstavljalo prostor za užitek. Širok spekter izbire naravnih materialov za igro ima pomembno vlogo pri spodbujanju in razvijanju domišljije. Palica ni samo palica, ampak je lahko čarovniška palica, kuhalnica, meč … (Tovey, 2007).
Otrok z zdravim nevrološkim sistemom intuitivno išče senzorne dražljaje, ki jih potrebuje za lasten razvoj (Gyorek, 2016). V naravi pridobiva izkušnje preko vseh čutil – poslušajo in slišijo različne zvoke (ptice, šumenje listov, veter, padanje dežnih kapljic), tipajo različne površine (lubje, mahovi, tla), vohajo (cvetove, zdravilne rastline, razpadajoč les, gozdni odpad, humus), okušajo (jagode, robidnice), čutijo (veter, mraz, vročino, dež) (prav tam). Otroci se učijo preko senzornih izkušenj in izkušnje ter z njimi povezana čustva v zgodnjem otroštvu ostanejo v našem spominu tudi ko odrastemo (Tovey, 2007). L. Chawla (1992) je proučevala spomine odraslih na otroštvo in večina se je spominjala trenutkov, preživetih v naravi, kar kaže na to, kako močan vtis pustijo izkušnje, pridobljene z vsemi čutili.
Zunanjost je dinamično okolje, ki se vedno spreminja (zrak, temperatura, vremenske razmere, letni časi …), luže se pojavljajo in izginjajo, oblaki se premikajo, cvetovi se odpirajo in zapirajo, celotno
7 okolje se spremeni na meglen dan (Tovey, 2007). Predmete lahko premikajo in različne materiale lahko preoblikujejo, kar otrokom daje občutek, da imajo nadzor (prav tam).