Učilnica na prostem: šolski vrt

Baharič (2005) je zapisala, da imajo slovenske šole bogato tradicijo šolskih vrtov. V 2. polovici 19. stoletja je skoraj vsaka šola imela svoj šolski vrt in svojo učilnico v naravi. Učitelji so učence poučevali, kako obdelovati zelenjavni, cvetlični in zeliščni vrt, kako skrbeti za sadno drevje in vinsko trto, kako pomembne so čebele na vrtu, ponekod so gojili celo sviloprejko. Od leta 1921 je

24 bil v vseh šolah obvezen kmetijski pouk, ki se je dve uri na teden izvajal na šolskem vrtu. Leta 1946 od 1189 šol v Sloveniji jih le 144 ni imelo šolskega vrta. Pozneje je razvoj zahteval drugačno rabo površin in šolske vrtove so kmalu spremenili v igrišča (trend športne aktivnosti učencev) (prav tam).

Danes je šolski vrt učilnica na prostem in se bistveno razlikuje od učilnice med štirimi stenami. Je popestritev šolske okolice in učni poligon, kjer učenci preko lastnih izkušenj spoznavajo rastline, pridelke, vrtne živali, naravne procese in se učijo, kako delati z orodjem in zemljo (»Šolski ekovrtovi«, 2019). Šolski vrt omogoča izvajanje različnih oblik aktivnosti v času rednega pouka in v času izvenšolskih dejavnosti (»Ekošola«, 2018). Učence povezujejo z naravo in predstavljajo interdisciplinarni pristop več šolskih predmetov: matematika, naravoslovje, družba, športna vzgoja

… (prav tam). Z njihovo pomočjo lahko praktično preverjamo usvojeno znanje in dosežemo veliko učnih ciljev s spoznavanjem novih stvari preko poskusov, eksperimentiranja, raziskovanja in proučevanja konkretno v naravi, vključno z vzgajanjem učencev za družbeno odgovornost do okolja in živih rastlin ter jih navajamo na zdrav način življenja (prav tam).

Ekošola (2018); U. Kleč (2015); M. Ribarič (2014); A. Vovk Korže in J. Lužnik (2017) navajajo, da vrt ponuja različne oblike in načine učenja ter s tem prinaša številne prednosti:

• učenci se učijo potrpežljivosti, zveze med vzrokom in posledico ter spoznavajo osnovne zakonitosti narave,

• učijo se sodelovanja in dela v skupini,

• spremljajo potek in rezultate svojega praktičnega dela,

• spremljajo rast in razvoj rastlin po določenih fazah, razvijajo sposobnost opazovanja,

• kakovostno preživljajo čas v naravi,

• pridobivajo samozavest po dobro opravljenem delu,

• pridobivajo nove spretnosti in znanja, ključnega pomena za učinkovit trajnostni razvoj,

• razvijajo pozitiven odnos do narave,

• spoznavajo rastline, pridelke, koristne organizme, naravne procese,

• spoznavajo principe trajnostnega razvoja in samooskrbe,

• naučijo se osnovnih vrtnarskih opravil in dela z orodjem ter zemljo.

U. Kleč (2015) opaža, da je šolski vrt le redko neposredno vključen v doseganje učnih ciljev pri posameznih predmetih, zato navaja nekatere cilje, ki jih dosegamo v procesu načrtovanja, zasaditve in vzdrževanja šolskega vrta:

• merjenje površine, ki je namenjena zasaditvi šolskega vrta (učni cilj: matematika – merjenje);

• spremljanje osvetlitve vrta, določanje prisojnih in osojnih leg (učni cilj: družba – merjenje);

• zalivanje: učenci načrtujejo izdelavo rezervoarja deževnice (učni cilj: naravoslovje in tehnika – opisati vodni zbiralni hram ter razložiti njegov pomen);

• vzgoja in zasaditev rastlin: učenci v odpadno embalažno za jajca posadijo semena, pozneje sadike presadijo na vrt in spremljajo njihov razvoj od semena do pridelka (učni cilj:

spoznavanje okolja – živa bitja se spreminjajo zaradi procesa rasti in razvoja).

Vrt je lahko velik ali majhen, odvisno od površine, ki nam je na voljo in s katero razpolagamo.

Nekatere šole imajo sadovnjake in polja, medtem ko nekatere šole rastline gojijo v embalažah na

25 okenskih policah (Blair, 2009). Če je prostor velik, lahko vrt vključuje kompostnik, lesene klopi, hotel za žuželke, sadno drevje, vremensko postajo, ribnik, sistem za lovljenje deževnice, peskovnik z zemljo in mivko, igralni kotiček s kamenjem in lesom (Katalinič in Hribar, 2016).

Slika 3: Primer šolskega vrta (»os-crna.si«, 2014)

V formalnih izobraževalnih programih v Sloveniji šolski vrtovi niso opredeljeni kot del učnega načrta, obstaja pa kar nekaj programov, projektov in aktivnosti, ki spodbujajo načrtovanje šolskih vrtov ter njihovo uporabo v vzgojno-izobraževalnem procesu. V nadaljevanju bomo opisali društvo za Šolsko vrtilnico in Šolski ekovrt.

2.7.2.1.1 Šolska vrtilnica

Projekt se je začel izvajati v šolskem letu 2010/2011 kot del Ekošole. Za šole brez primernega prostora za vrt projekt nudi napotke in smernice za vzpostavitev notranjega vrtička v obliki raziskovalnega vrtičarskega centra. V pomoč je tudi seznam možnosti za izdelavo tematskih vrtov, kot so solatni vrtovi, čajni vrtovi, vrtovi s sončno uro, metuljev vrt, zgodovinski vrt, medkulturni vrt itd. Projekt spodbuja izvajanje učnih vsebin na šolskem vrtu in k sodelovanju vabi starše in druge prostovoljce, spodbuja spremljanje vrtov s fotografijami, umetniškimi deli, pesmimi ter objavami v šolskih glasilih (»Ekošola«, 2018). V letu 2016 so izdali gradivo za mentorje šolskega vrta, v katerem je zbrano gradivo od načrtovanja vrta (spodbujanje sodelovanja staršev in učencev, pomen tal, humusa, komposta), vrtnarjenja (kaj pridelovati, zaščita rastlin, setev in sajenje, kdaj zalivati). Posebno poglavje je namenjeno tudi navodilom, kako saditi rastline s pomočjo jajčnih lupin, ter sajenju sadnega drevja. V prilogah so nato še raziskovalno-eksperimentalne naloge, ki jih lahko izvedemo na vrtu.

2.7.2.1.2 Šolski ekovrt

Projekt Šolski ekovrt Inštituta za trajnostni razvoj se je začel izvajati januarja 2011 (Slabe, 2011).

Nameni programa Šolski ekovrt so spodbuditi oblikovanje šolskih ekoloških vrtov po vsej

26 Sloveniji in njihovo vključevanje v pouk in vzgojo otrok, oblikovanje dejavne mreže, ki omogoča izmenjavo izkušenj in dobrih praks, spoznavanje ekološke pridelave in permakulture ter spoznavanje celovite kakovosti ekoloških živil, ki vključujejo prehransko polnovrednost. Do zdaj so pomagali že preko 400 vrtcem in šolam (»Šolski ekovrt«, 2019). Inštitut za trajnostni razvoj, ki program koordinira, članom nudi strokovno podporo pri zasnovi in izvedbi šolskega ekovrta ter samem ekološkem vrtnarjenju, učni rabi šolskega ekovrta in izobraževanju mentoric/mentorjev (prav tam).

2.7.2.1.3 Otroci v permakulturi

Ker so pobudniki projekta Otroci v permakulturi prepričani, da je prihodnost našega planeta odvisna od »spremembe zavesti, kjer ljudje in naravni viri niso več samoumevni in izkoriščani brez upoštevanja dolgoročnih posledic,« želijo v izobraževanje (načrtovanje prostora za učenje, pedagogike, kurikuluma, učnih ur) vključiti permakulturo (»Otroci v permakulturi«, b. d.). Na spletni strani preberemo, da je »permakultura sistem načrtovanja, ki ustvarja prilagodljiv, trajnosten odnos med človekom in preostalo naravo in temelji na treh etikah – skrbi za Zemljo, skrbi za ljudi in pravični delitvi.« Z vključevanjem permakulture v izobraževanje želijo pobudniki uporabiti »permakulturno sito« na vseh področjih izobraževalnega sistema (prav tam). Projekt Otroci v permakulturi je projekt mednarodnega sodelovanja, katerega namen je izmenjava idej, izkušenj in dobrih praks za ustvarjanje novih izobraževalnih materialov. Leta 2018 so izdali priročnik Skrb za Zemljo, skrb za ljudi in pravična delitev v izobraževanju, ki je namenjen osnovnošolskim učiteljem, vzgojiteljem, oblikovalcem politike, permakulturnim načrtovalcem, voditeljem gozdnih dejavnosti in tabornikom, staršem, skrbnikom in vsem, ki jih zanima celostno izobraževanje o trajnosti. V priročniku najdemo veliko dejavnosti in učnih priprav, ki so v veliko pomoč učiteljem, ki želijo na prostem izvajati več pouka (prav tam).