Interakcija z naravo je nujno potrebna za otrokov celovit razvoj in splošno dobro počutje, kar dokazujejo razne raziskave (Clements, 1998; Fjortoft, 2004; Hannaford, 1995; Tovey, 2007;
Wilson, 2007 idr.). Včasih so bila naravna okolja glavni prostor za igro otrok, danes pa se zdi, da sodobna družba ne prepoznava njihove vrednosti, saj priložnosti za otrokovo igro v stimulativnih in kompleksnih okoljih, kakršna naravna okolja so, upadajo (Fjortoft, 2001). Tudi H. Tovey (2007), Kellert (2005), Clements (2004), Louv (2005) se strinjajo, da v zadnjih letih otrokove priložnosti za neposredne izkušnje z naravo skozi igro upadajo. Gill (2001) pravi, da se prvič v milijonski zgodovini naše vrste dogaja, da otroke zapiramo za štiri stene.
O upadu igre na prostem je bilo izvedenih kar nekaj raziskav, med drugimi:
• V ameriški raziskavi, ki jo je izvedla R. Clements (2004), so sodelovale mame, ki imajo otroke stare med 3 in 12 let. Kar 85 % jih je odgovorilo, da so se v otroštvu igrale v naravi pogosteje kakor njihovi otroci. 70 % mam se je igralo na prostem vsak dan, le 31 % jih je odgovorilo, da se vsakodnevno na prostem igrajo tudi njihovi otroci. Rezultati o preživljanju prostega časa njihovih otrok so pokazali, da kar 96 % otrok pogosto gleda televizijo, 81 % jih igra računalniške igre, 74 % jih bere, 61 % igra video igre, 60 % namizne igre. Torej je igra otrok usmerjena v notranje prostore in v sedentarni način preživljanja časa (prav tam).
• Skar in Krogh (2009) sta na Norveškem intervjuvala prebivalce naselja, ki ima v neposredni bližini naravo. Anketirani so bili stari od 18 do 72 let. Preko intervjujev sta želela pridobiti informacije o njihovih izkušnjah z igro na prostem v času otroštva in kaj opazijo danes. Ugotovila sta, da se je igra spremenila od samoiniciativne v bolj organizirano in nadzorovano s strani staršev. Prav tako sta ugotovila, da je danes na prostem opaziti manjše skupine otrok kakor pred leti.
• Leta 2011 je Planet Ark, neprofitna okoljska organizacija, v raziskavi o igri v naravi danes in igri v naravi prejšnje generacije ugotovila, da je danes opaziti velik upad igre v naravi.
13 Kar 73 % anketiranih je odgovorilo, da so se v svojem otroštvu igrali več zunaj kakor notri, medtem ko jih je le 13 % odgovorilo, da je enako z njihovimi otroki.
• Z raziskavo, izvedeno leta 2009 v Veliki Britaniji, so ugotovili, da se je tudi najljubši prostor za igro spremenil. V preteklosti so bili najljubši prostori za igro zunaj, na ulicah ali v naravi, danes otrokom najljubši prostor za igro predstavlja njihov dom, bolj specifično njihova soba (»Natural England«, 2009).
Številne raziskave, izvedene na različnih koncih sveta, kažejo na to, da otroci danes preživijo veliko časa za štirimi steni, njihov življenjski slog pa je v večini sedentaren in bolj pasiven, kakor je bil življenjski slog prejšnjih generacij (Bodrova in Leong, 2003).
2.6.1 Vzroki za upad proste igre v naravnih okoljih
Otroci zaradi različnih vzrokov vse manj časa preživljajo v naravnih okoljih. Kot pravi R. Wilson (2007) živimo v izredno akademsko usmerjeni družbi, zato otroke usmerjamo v vse več strukturiranih dejavnosti v želji po čim boljših akademskih dosežkih. Prosta igra v naravi upada med drugim tudi zaradi tehnološkega napredka (televizija, računalniki, mobilni telefoni). Louv (2005) pravi, da je televizija največji »tat« prostega časa. Prav tako so starši danes veliko bolj zaskrbljeni o varnosti otrok, kakor so bili starši v preteklosti, zato želijo imeti nad otroki stalni nadzor.
2.6.1.1 Strah staršev in omejujoča svoboda
H. Tovey (2007) upad igre v naravi povezuje z vse večjo zaskrbljenostjo staršev za otrokovo varnost, kar Feuredi (2002, v Tovey, 2007) poimenuje »kultura strahu« (angl. »culture of fear«).
Strahovi staršev so povezani s tujci in možnostjo ugrabitve, nevarnostmi prometa, kriminala in narave same (Louv, 2005). Posledično so otroci večino časa pod nadzorom odraslih. V raziskavi, ki jo je izvedla organizacija Natural England (2009), je kar 70 % otrok odgovorilo, da so vedno, kadar se igrajo, pod nadzorom staršev. Nadzor staršev potrjuje tudi raziskava, ki jo je izvedla R.
Clements (2007). Izmed intervjuvanih mam jih je kar 61 % navedlo, da je razlog, zakaj njihovi otroci ne preživijo več časa v naravi, pomanjkanje lastnega časa, da bi jih lahko odpeljale ven.
Prostor, v katerem se otroci lahko prosto in samostojno gibajo, se je zmanjšal na devetino prostora iz leta 1970 (Tovey, 2007).
2.6.1.2 Preorganizirana življenja otrok
Danes otroci vstopijo v šolo mlajši kakor nekaj let nazaj, zjutraj šola poskrbi za jutranje varstvo, popoldan za podaljšano bivanje. Popoldan se učenci udeležujejo organiziranih aktivnosti, kot so treningi, dodatne ure učenja, inštrukcije, ure glasbene šole … (Tovey, 2007). Življenja otrok tako postajajo vse bolj strukturirana in usmerjena v organizirane dejavnosti (prav tam). Starši otroke vključujejo v dodatne obšolske aktivnosti v dobri veri, saj kot pravi R. Wilson (2007), živimo v družbi, kjer so akademski dosežki pomembni bolj, kot so bili kdaj koli prej. Tako starši vključujejo svoje otroke v razne dodatne obšolske aktivnosti, da bi jim zagotovili možnosti za uspešno karierno pot v prihodnosti (Louv, 2005).
14 R. Wilson (2007) dodaja, da imajo starši, ki se zavedajo pomena igre za otrokov razvoj, težnjo k temu, da za otroke organizirajo »igralne urice«. Pri tem odrasli naredijo načrt in usmerjajo aktivnosti. Po navadi otrokom predstavijo igre s pravili in zagotovijo materiale, ki imajo specifične namene. Čeprav imajo takšne aktivnosti pozitiven vpliv na otrokov razvoj, ne smejo nadomestiti proste igre (prav tam). Tudi organizirane športne dejavnosti in treningi imajo svoje prednosti, vendar bi morali najti boljše ravnotežje med njimi in prosto igro otrok v naravi, izpostavlja Louv (2005) in tako kot R. Wilson (2007) poudarja, da ne smejo postati njeno nadomestilo.
2.6.1.3 Virtualni svet
Tudi raziskave o preživljanju prostega časa otrok kažejo, da otroci vse več časa preživijo pred raznimi elektronskimi zasloni. V raziskavi, ki jo je izvedla R. Clements (2004), je kar 72 % mam odgovorilo, da njihovi otroci preživljajo prosti čas pred televizijskim zaslonom, kar prepoznavajo tudi kot glavni razlog za pomanjkanje igre v naravi. Otroci, stari od 6 mesecev do 6 let, živijo v gospodinjstvih, kjer je televizija prižgana skoraj ves čas. Ti otroci so pred zasloni 1,5 ure na dan, medtem ko so starejši otroci (stari med 8 in 18 let) pred njimi kar 6,5 ure na dan (Roberts in Rideout, 2006). Virtualni svet je v zelo veliki meri zmanjšal raziskovanje zunanjega sveta, zato ima mnogo otrok danes več izkušenj z naravo preko elektronskih medijev kot pa preko neposredne izkušnje (Tovey, 2007). Otroci se danes zabavajo na sedežu pred televizijo, z računalniškimi igrami in ko z daljinskimi upravljalniki usmerjajo elektronske igrače (Clements, 2004), kar pa predstavlja zasvojljivo alternativo prosti igri v naravi. Otroci vstopajo v dinamične in razburljive svetove kar s svojega sedeža v svoji sobi. Takšne vrste preživljanje prostega časa in zabava pa jih oddaljuje od narave in njihovih vrstnikov (Clements, 2004).
2.6.2 Posledice upada proste igre v naravi
Beames, Higgins in Nicol (2012) opozarjajo, da ima upad pogostosti in kvalitete otrokovih in mladostnikovih izkušenj z naravo posledice za njihovo zdravje, dobro počutje, odnose in za planet.
»Migracija« od igre v naravi do preživljanja časa pred elektronskimi zasloni (televizija, tablice, telefoni, igranje video iger …) je privedla do »motnje pomanjkanja narave« (angl. »nature deficit disorder«), kakor je trenutno stanje poimenoval Louv (2005). Motnjo opisuje kot posledico človekovega odmika od narave, ki se kaže v izgubljanju zmožnosti čutnih zaznav, v težavah s pozornostjo, vse pogostejših psihičnih in fizičnih obolevanjih, v prekomerni teži otrok in odraslih ter pomanjkanju vitamina D. Opozarja tudi, da če se bomo še naprej oddaljevali od narave in otrokom preprečevali možnosti stika z naravo, v prihodnosti ne bomo imeli varuhov okolja.
V. Štemberger (2012) ugotavlja, da današnji življenjski slog iz otrok dela pretežno sedeča bitja.
Svojo trditev utemelji z razlago, da otroci v šoli presedijo 5–6 ur dnevno, včasih še več. V šolo jih starši pripeljejo z avtom, prav tako jih po pouku pridejo z avtom iskat. Popoldne preživijo v sedečem položaju, ko igrajo računalniške igre, gledajo televizijo, ko se učijo in pišejo domače naloge. Premalo gibanja pa, opozarja, je med drugim pomemben dejavnik pri porastu telesne teže in s tem pri pojavu kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so visok krvni tlak, povišane vrednosti holesterola, sladkorna bolezen.
15