Igra v naravnem okolju ne pomeni zgolj kratkočasenja, kot opozarjajo nekateri avtorji, ampak ima pomen za varovanje okolja, fizični razvoj otrok, počutje in razpoloženje, motivacijo, socialne interakcije in medsebojno sodelovanje, obvladovanje stresa in sprostitev, potrebo po vznemirjenju ter čudenje in razvoj domišljije.
2.4.1 Fizični razvoj
R. Wilson (2008) je prepričana, da ni nobenega drugega okolja, ki ponuja tako raznolike priložnosti za napredek v številnih motoričnih spretnostih in fizičnem razvoju, kot je naravno okolje. Otrokom kot glavno motivacijo za gibanje predstavljajo številni izzivi in možnosti za igro, ki je drugačna kot v notranjih prostorih, ravno igra pa otrokom predstavlja smisel in namen za aktivno gibanje (Tovey, 2007). Avtorica dodaja, da skozi igro v naravi otroci vključujejo v gibanje več gibov mišic, ki zahtevajo različne dele telesa in različne veščine pri koordiniranju in zaporedju gibov. Živahna gibanja, ki jih omogoča igra, krepijo rast mišic in nekaterih organov, kot so srce, pljuča in drugih vitalnih organov, ki so pomembni za normalen fizični razvoj (Clements, 2004).
Igra na prostem prav tako omogoča večjo rast in razvoj temeljnih živčnih centrov v možganih, kar izboljšuje zmožnosti učenja (Clements, 1998; Hannaford, 1995). Fjortoft (2004) je primerjal igro otrok v naravnih okoljih in na standardiziranih igriščih ter ugotovil, da so otroci z igro v naravnih okoljih razvili boljše motorične veščine, največja razlika se je pojavila v ravnotežju in koordinaciji.
2.4.2 Varovanje okolja
L. Alderslowe, G. Amus, D. Deshaies (2018) so v priročniku Skrb za Zemljo, skrb za ljudi in pravična delitev v izobraževanju zapisale: »Prihodnost našega planeta je odvisna od spremembe zavesti, kjer ljudje in naravni viri niso več samoumevni in izkoriščani brez upoštevanja dolgoročnih posledic. Spodbujanje razvoja razumevajočega, sočutnega in sodelovalnega odnosa do soljudi in sveta narave že od zgodnjega otroštva je ključnega pomena za doseganje nove stopnje zavesti. Če želimo spremeniti odnos do planeta, moramo začeti z vzgojo otrok, ki šele oblikujejo svoje vrednote in nazore« (str. 9). Otrokom moramo omogočiti, da razvijejo pozitiven odnos do narave (Wilson, 2007). Ravno preživljanje časa v naravi od zgodnjega otroštva spodbuja pozitiven odnos do narave, ki ga lahko ohranimo vse do zrelih let (Collado idr., 2015). Po navadi se ravno skozi igro povezovanje z naravo začne – ko plezajo na drevo, izdelujejo hišico, opazujejo žuželke, vrtnarijo … (Tovey, 2007). V nasprotnem primeru, če otroci ne dobijo izkušenj z naravo, je velika možnost, da bodo razvili strah, fobije in predsodke (Chawla, 1992; Wilson, 2007). L. Chawla (1992) izpostavlja tudi rezultate raziskave, ki so pokazali, da so tisti, ki so najbolj predani varovanju okolja, v otroštvu preživeli ogromno ur v naravi in ob sebi imeli vsaj enega odraslega, ki jih je učil o spoštovanju narave.
9
2.4.3 Počutje in razpoloženje
V zaprtih prostorih, kjer so zrak, temperatura, zvok in vonj ves čas pod nadzorom in regulirani, so naše čutne izkušnje omejene (Tovey, 2007). Narava nam, nasprotno, ponuja širok spekter čutnih zaznav in ravno oster kontrast pri prehodu iz zaprtega prostora nas napolni z energijo. Tudi N.
Gyorek (2016) pravi, da svež zrak in igranje z vsem, kar narava lahko nudi, otroku zagotavlja večji in stalen dotok kisika v vse vitalne organe, še posebno v možgane, ter s tem manjša utrujenost, zaspanost ter povečuje energijo. Med vsako telesno dejavnostjo (tudi prosta igra otrok v naravi) se v naših možganih sproščajo endorfini – snovi, ki povzročajo doživljanje ugodja in dobrega počutja (Škof, 2010). Vlaganje energije v dejavnosti, ki prinašajo zadoščenje ter druženje z vrstniki, združeno s telesno aktivnostjo, prispeva k pristnemu zadovoljstvu (prav tam).
2.4.4 Motivacija, pozornost, koncentracija
Med gibanjem v naravnem okolju se poveča prekrvavitev in s tem oskrba s kisikom, kar posledično vpliva na koncentracijo (Gyorek, 2016). Tudi ugotovitve tujih raziskav kažejo, da sprehod v naravnem okolju izboljšuje pozornost in s tem koncentracijo (Faber Taylor in Kuo, 2009).
2.4.5 Socialne interakcije in medsebojno sodelovanje
V naravnem okolju otroci medsebojno bolj sodelujejo, med njimi je manj nasilja in prepirov (Wilson, 1993). S tem, ko se otroci pogovarjajo in pogajajo o temi igre, scenariju in pravilih, se učijo in gradijo socialne spretnosti (Jacobi Vessels, 2013).
2.4.6 Obvladovanje stresa in sprostitev
Številne raziskave, med njimi raziskava, ki jo je izvedel Thompson (2012), potrjuje, da narava blaži negativne vplive stresnih situacij ter pomaga pri zmanjševanju stresa. Škof (2010) izpostavlja, da vsak posameznik teži k sprostitvi in da se možnih načinov učimo že v otroštvu.
Nasprotno kot odrasli, ki jim sprostitev lahko predstavljajo knjiga, meditacija, pogovor, je za otroka naravno, da se sprosti z dejavnostjo, ki razgiba tudi telo, je zanj zabavna in prilagojena njegovi naravi, zanimanjem in razvojni stopnji (prav tam).
2.4.7 Potreba po vznemirjenju
Igra v naravi, kjer imajo otroci prostor in svobodo za tekanje, kotaljenje in plezanje, zadovoljuje otrokovo potrebo po vznemirjenju (Škof, 2010). Avtor pravi, da ljudje potrebujemo različno količino vznemirjenja, da se dobro počutimo. Otroci že fiziološko potrebujejo določeno mero vznemirjenja, in če te potrebe ne zadovoljijo, podzavestno iščejo stimulacije, ki so lahko neustrezne, celo nevarne ali škodljive (prav tam).
10
2.4.8 Čudenje in razvoj domišljije
Otroci so fascinirani nad naravo, izredno jih privlači vse, kar je živo, še posebno živali. Naravo vidijo kot zakladnico vznemirljivosti in čudes (Wilson, 2007). Čudenje in radovednost igrata pomembno vlogo pri učenju, zato ju moramo omogočati in spodbujati. Ker narava omogoča toliko priložnosti in možnosti za igro, otroci razvijajo »kaj, če« razmišljanje in domišljijo (prav tam).
Naravni materiali spodbujajo razvoj ustvarjalnega mišljenja, ko predmetom (palice, listi, storži …) pripisujejo različne pomene (Tovey, 2007).
O pomenu igre v naravnem okolju piše tudi N. Gyorek (2016), ki pravi, da naravno okolje kot vedno spreminjajoč prostor, otrokom vedno znova predstavlja drugačne izzive ter jih uči odgovornosti do sebe in drugih. Avtorica pravi, da narava spodbuja razvoj otroka na več področjih – boljše motorične veščine, izboljšanje pozornosti in koncentracije, razvoj domišljije, boljša samozavest, boljši socialni odnosi, manj stresa (slika 1).
Slika 1: Vpliv narave na otrokov razvoj (Gyorek, 2016, str. 15)
11