Lowe (2010) govori o motnjah artikulacije in motnjah fonologije, pri čemer gre za dva različna pojma. Kadar govorimo o fonologiji, imamo v mislih organizacijo in klasifikacijo govornih glasov, ki se pojavljajo v določenem jeziku. Fonologija je ena izmed petih sestavin jezikovnega sistema, ki ga sestavljajo sintaksa, semantika, morfologija, pragmatika in fonologija. Na drugi strani pa imamo pojem artikulacije, ki je del fonologije in se nanaša na govorno produkcijo, na glasove, ki jih slišimo in v govoru izgovarjamo. Artikulacija se nanaša na gibe in motorične zmožnosti, ki so potrebne, da lahko določen glas ustrezno izgovorimo.
Kadar se otrok fonološkega sistema šele uči, so napake v izgovoru pričakovane. Kadar pa otrok fonološki sitem pozna in so napake še vedno prisotne, govorimo o fonoloških motnjah, pri katerih se pojavljajo napake v fonoloških procesih.
Lowe (2010) fonološke procese deli na proces strukture, proces substitucije in proces asimilacije.
- Proces strukture:
Izbris zloga, na primer [bri'sa:tʃa] ['sa:tʃa].
Ponovitev zloga, na primer [nɛ'bo:] ['bobo:].
Epenteza: pri tem procesu se glas, običajno samoglasnik, vrine med dva soglasnika, na primer [bri'sa:tʃa] [bari'sa:tʃa].
Izbris zadnjega soglasnika, na primer ['sne:g] ['sne:].
Izbris prvega soglasnika, na primer ['dəʒ] ['əʒ].
Izbris soglasniškega sklopa, na primer ['mo:st] ['mo:].
Substitucija soglasniškega sklopa, na primer ['mo:st] ['mo:ʃk].
14
- Proces substitucije/zamenjave:
Zaustavljanje – stopping: nadomeščanje frikativa/pripornika s plozivom, na primer ['slon] ['tlon].
Anteriorizacija – fronting: proces, pri katerem ima zamenjani fonem bolj anteriorno oziroma sprednjo pozicijo kakor tarčni fonem, na primer ['gla:va] ['dla:va].
Depalatalizacija: proces, pri katerem je palatalni fonem zamenjan z nepalatalnim fonemom, gre za pomik mesta artikulacije naprej, na primer ['ʃal] ['tal].
Afrikacija: zamenjava frikativa/pripornika z afrikatom/zlitnikom, na primer ['so:ntsɛ] ['tso:ntsɛ].
Deafrikacija: zamenjava afrikata/zlitnika s frikativom/pripornikom, na primer ['tse:sta] ['se:sta].
Posteriorizacija – backing: proces, kjer so samoglasniki, ki se tvorijo spredaj, zamenjani s soglasniki, ki se tvorijo zadaj v ustni votlini, na primer ['li:st] ['li:sk].
Alveolarizacija: zamenjava fonema, ki se tvori z ustnicami ali zobmi, s fonemom, ki se tvori na alveolarnem grebenu, na primer ['zve:zda] ['zte:zda].
Drsenje – gliding: zamenjava fonema v likvid, na primer ['ʃal] ['ʃaj].
- Proces asimilacije:
Labialna asimilacija: proces, pri katerem soglasnik v besedi zaradi vpliva drugega labialnega soglasnika postane labial, na primer ['ʒa:ba] ['ba:ba].
Alveolarna asimilacija: proces, pri katerem se fonem v besedi asimilira v alveolarni segment, na primer ['go:st] ['do:st].
Velarna asimilacija: proces, ki se imenuje tudi »zadnja asimilacija«, pri tem fonem v besedi postane bolj podoben velarnemu fonemu, na primer ['ko:t] ['ko:g].
Nazalna asimilacija: proces, pri katerem fonem v besedi postane bolj podoben nosniku, na primer ['vo:z] ['mo:z].
Odzvenevanje: proces, pri katerem fonem, ki je zveneč, odzvenimo, na primer ['vla:k] ['fla:k].
Ozvenevanje: proces, pri katerem fonem, ki je nezveneč, ozvenimo, na primer [fi'ʒo:ṷ] [vi'ʒo:ṷ].
Metateza: proces, pri katerem se položaj dveh fonemov v besedi zamenja, na primer ['ba:kla] ['ba:lka].
Koalescenca: proces, pri katerem dva fonema združimo v nov fonem, na primer [zdrau'ni:tsa] [trau'ni:tsa].
15 1.9 RAZVOJ GOVORA
Govor se razvija po vedno enakem zaporedju, vendar je tempo razvoja govora odvisen od posameznega otroka.
Levc (2014) pravi, da razvoj govora v predšolskem obdobju poteka po naslednjih dveh fazah:
1. Predgovorno obdobje ali predgovorna faza.
Govor se ne prične razvijati s prvo besedo, temveč s prvim dnem življenja ali še prej, ko je otrok v materinem trebuhu in posluša glas matere in okolice. V trebuhu se otrok tudi uči razlikovati glas matere od drugih zvokov. Govor se v začetku razvija s pomočjo sluha, s poslušanjem (Poskohkova, 2008).
Ta predgovorna faza sega od otrokovega rojstva do pojava prve besede. V to fazo uvrščamo vse poskuse komunikacije od joka, ustvarjenih glasov, vzpostavitve očesnega stika, bebljanja, čebljanja in začetnega povezovanja glasov. Otrok se v tej fazi nauči opazovati, poslušati, posnemati, uči se igre in medsebojne izmenjave ter spretnosti komuniciranja. Dobre in različne izkušnje komunikacije v tem obdobju vplivajo na kasnejše govorno sporazumevanje.
Kadar starši prvič slišijo besedo ata, še ni nujno, da je otrok spregovoril prvo besedo. Otrok lahko s to besedo le izrazi, da je žejen ali lačen. O prvi besedi govorimo, kadar otrok pove določeno besedo v zvezi z nekim predmetom ali osebo. S prvo otrokovo besedo se obdobje predgovorne faze konča (Levc, 2014).
Otrok najprej govor razume, šele nato govor uporablja. Da bi otrok govor razumel, mora valovanje zvoka v govoru razdeliti na segmente, kot so zlogi, besede in stavki. Raziskave kažejo, da otroci prepoznajo zveze glasov, ki jih slišijo pogosteje, še preden so jim sposobni določiti pomen. Otrok v tem obdobju za namene komunikacije uporablja tudi geste in kretnje ter vzpostavlja očesni stik (Marjanovič Umek idr., 2006).
2. Govorno obdobje ali govorna faza.
V tem obdobju otrok uporabi v svojem govoru prve besede. Prve besede so najpogosteje vezane na predmete iz neposrednega okolja. Marjanovič Umek idr. (2006) pravijo, da otrok na začetku najpogosteje uporablja besede v:
- Preširokem pomenu, ki temelji predvsem na zunanji podobnosti in obliki: na primer pomarančo in vse okrogle stvari, na primer luno, jajce, oreh, poimenuje z besedo žoga.
- Zoženem pomenu, kar pomeni, da otrok uporablja besede, ki poimenujejo ožjo skupino predmetov, kot jih posamezna beseda sicer poimenuje. Na primer beseda maček, ob kateri otrok razume, da gre le za njegovega mačka, ima zožen pomen.
V tem obdobju otrok vsak dan pridobiva nove besede. Zave se, da vsakemu predmetu, osebi in dejanju pripada točno določena beseda. Otrokov nabor besed se iz dneva v dan veča in postopoma začne povezovati besede v stavke. Otrokov razvoj govora se najbolj razvija do petega leta, nekoliko počasnejši razvoj poteka do devetega leta, izpopolnjevanje govora pa poteka skozi vse življenje (Levc, 2014).
Posokhova (2008) pravi, da se otrokov govor od drugega do šestega leta postopno razvija in oblikuje. Govor tako postaja vedno bolj razumljiv in jasen, povečuje se besedni zaklad in govor postaja vedno bolj slovničen. V tem obdobju govorno-jezikovnega razvoja se ustvarjajo
16
temelji za veščine branje in pisanja. Vsak otrok ima dva predala besed. En predal zajema pasivni besednjak, drugi predal pa aktivni besednjak. V pasivnem predalu so zbrane besede, ki jih otrok zna, vendar jih ne uporablja v svojem govoru. V aktivnem predalu so zbrane besede, ki jih otrok uporablja v svojem govoru. Glede na obseg besed v aktivnem besednjaku proučujemo mentalni razvoj otroka.
Omerza (1972) navaja, da je za razvoj govora potrebno naslednje:
- Razvite psihične funkcije. Med te uvrščamo pozornost, predstavljanje, zaznavanje, občutenje, mišljenje, pomnjenje in slušni spomin.
- Zdrav živčni sistem. Pomembna so govorna središča v možganski skorji in živčne povezave med njimi, ki usklajujejo delovanje govornega mehanizma.
- Razvita čutila, predvsem sluh, ki je najpomembnejši za sprejemanje in razlikovanje glasov, zlogov, besed in stavkov.
- Zdravi in ustrezno razviti govorni organi.
- Dober govorni vzor v otrokovi okolici.
1.10 KOMUNIKACIJA MED STARŠI IN OTROKOM
Komunikacija med mamo in otrokom poteka že pred rojstvom, tako da se mama z otrokom pogovarja, mu prepeva in si boža trebuh. Prva komunikacija steče ravno med starši in otrokom, ko se starši otroku približajo in mu z ljubečim glasom govorijo. Potrebno pa je, da otroku vedno damo dovolj časa za odgovor. Otroka tako opogumljamo za nadaljnjo komunikacijo (Levc, 2014).
Otrok se v družinskem okolju skozi komunikacijo s starši uči jezika. Komunikacija med dvema poteka tako, da en govori, drugi pa posluša. Vlogi se v komunikacijskem procesu izmenjujeta. Ko govori oče oziroma mati, otrok posluša in obratno. Otroku moramo dati možnost, da spregovori. Pri komunikaciji gre za izmenjave. Mati in otrok vzpostavita individualni stil komunikacije. Otrok natančno ve, kaj naj pričakuje in kako naj v določenem trenutku odgovori. Otrok dobi informacije o jeziku predvsem v odnosu z mamo. Kadar mati govori s svojim otrokom, prilagaja govor njegovemu kognitivnemu razvoju, kadar mu govori o določeni stvari, mu jo vedno tudi pokaže. Da se otrok nauči govoriti, mora imeti željo po komunikaciji. Otrok, ki ima to željo, skuša besedo matere ponoviti, hkrati pa jo poveže s konkretnim predmetom. Zato je nujno, da je govor, ki ga uporabljamo za komunikacijo z otrokom, čim bolj konkreten in nazoren. Otrok mora pojem najprej razumeti, kasneje ga lahko jezikovno izrazi (Kranjc, 1999).
Pomembno je, da se starši zavedajo svoje relevantne vloge pri otrokovem govorno-jezikovnem razvoju, zato je nujno, da v svojem govoru upoštevajo napotke.
Levc (2014) navaja, da je pomembno, da starši:
- opisujejo otroku vse, kar počnejo, - utrjujejo uporabo nove besede,
- stavek otroka razširjajo in ga dopolnijo, - pri otroku razvijajo poslušanje,
- med oblačenjem poimenujejo otrokove dele telesa, - vadijo igre za razgibavanje govoril,
- otroku pripovedujejo zgodbe in se potem pogovorijo o prebranem,
17 - z otrokom pojejo, plešejo, se igrajo izštevanke, saj je ritem v učenju govora izredno
pomemben,
- poudarjajo otrokova močna področja ter jih razvijajo, - dajejo otroku jasna navodila, prilagojena njegovi starosti.
Med starši in otrokom je pomemben zgodnji odnos, tako imenovan tip varne navezanosti. Tak odnos pomeni, da med otrokom in mamo ter očetom poteka skladna in topla komunikacija.
Preko tega odnosa otrok pridobi občutek varnosti, ljubljenosti in zaželenosti, kar pomembno vpliva na kasnejše odzive v stresnih situacijah in pri reševanju težav. Otrok, ki je imel v otroštvu varno navezanost z materjo in očetom, se bo lažje soočal s stresorji in izzivi v nadaljnjem življenju in v odraslosti (Jovančević, 2011).
Tako mati kot tudi oče sta pomembna dejavnika v procesu razvoja otroka. Vplivata tako na čustveni, intelektualni kot tudi govorno-jezikovni razvoj (Rade, 2010).
Pri govornem razvoju otroka imajo najpomembnejšo vlogo starši, saj se z njim vključujejo v interakcijo in tako sprožijo otrokov odziv. Če starši otroku veliko pojejo, govorijo in razlagajo, pomembno vplivajo na spodbujanje njegovega govornega in jezikovnega razvoja (Marjanovič Umek idr., 2006).
Na začetku, po otrokovem rojstvu, poteka komunikacija med starši in otrokom predvsem neverbalno. Preko pogleda in dotikov si sporočajo največ informacij. Ta neverbalna komunikacija je bistvena za razvoj nadaljnjih spretnosti pri otroku in mora upoštevati tudi pravilo izmenjave: kadar nekdo podaja informacijo, drugi počaka in obratno. V komunikaciji se je treba izmenjavati, saj je samo tako podano sporočilo lahko ustrezno tvorjeno in sprejeto pri prejemniku na način, kot si je to zamislil tvornik sporočila.
Lepičnik Vodopivec (2012) govori, da je otroštvo posebna faza v razvoju. Takrat ima učenje posebno vlogo, saj vse izkušnje, ki jih otrok pridobi v tem obdobju, pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj.
1.11 ZGODNJA OBRAVNAVA
Razvoj otroka poteka preko interakcije bioloških, fizioloških in okoljskih dejavnikov.
Najpomembnejše obdobje za razvoj govora je od rojstva do tretjega leta starosti, imenujemo ga obdobje zgodnjega otroštva. V tem obdobju je govorni razvoj najintenzivnejši, oblikujejo se temelji za razvoj govora in jezika in je ključno za razvoj maternega jezika. Izkušnje v tem obdobju so najpomembnejše in pomembno vplivajo na nadaljnji govorno-jezikovni razvoj.
Kritično obdobje bi lahko poimenovali obdobje med drugim in petim letom starosti, saj je v tem obdobju otrok najbolj dojemljiv za učenje (Lukovac, 2012).
Predšolsko obdobje je v razvoju otroka najbolj občutljivo. Na otrokov psihični razvoj vplivajo socialni in ekonomski dejavniki. Predšolska vzgoja ima pomembno vlogo, saj pripomore k odpravljanju vrzeli v vzgoji in izobraževanju. Vrtec na otroka vpliva pozitivno, saj otrok pridobi veščine, sposobnosti in spretnosti, ki so pomembne za učenje socialnega vedenja (Globačnik, 2012).
Zgodnja obravnava zajema obdobje, ki traja od rojstva do vstopa v šolo (Globačnik, 2012).
18
Zgodnja obravnava zajema tri obdobja (Marjanovič Umek, 2009, v Globačnik, 2012):
1. prenatalno,
2. obdobje dojenčka in malčka,
3. zgodnje obdobje od treh do šestih let.
Golin in Ducanis (1981, v Globačnik, 2012) navajata, da se v literaturi najpogosteje pojavljata dve skupini otrok, ki so vključeni v zgodnjo obravnavo. Sem spada skupina rizičnih otrok in skupina s primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami. V prvo skupino rizičnih otrok uvrščamo tiste, ki so stari manj kot tri leta in pri katerih se predvideva, da bo prišlo do trajnega razvojnega zaostanka na komunikacijskem, motoričnem ali kognitivnem področju. V drugo skupino otrok s primanjkljaji ali ovirami spadajo tisti, ki imajo okvare sluha, vida, motnjo v duševnem razvoju ali so gibalno ovirani.
Raziskave kažejo, da se prvih pet let ne more primerjati z nobenim kasnejšim življenjskim obdobjem, zato je zgodnja obravnava najučinkovitejša. Zgodnje izkušnje vplivajo na hitrejše učenje in boljše usvajanje govorno-jezikovnih sposobnosti. Cilj zgodnje obravnave naj bi bil preventiven, saj s tem zmanjšujemo kognitivne, psihološke, čustvene in druge ovire, preden otrok vstopi v šolo (Blackman, 2003, v Globačnik, 2012).
V proces zgodnje obravnave moramo vključiti družino, šolo in tudi prijatelje in otroku bližnje osebe. Na tak način lahko opredelimo perspektivo otroka, ki se nanaša na širše okolje. Pri zagotavljanju pomoči v okviru optimalne zgodnje obravnave moramo upoštevati temeljna načela (Globačnik, 2012):
- dostopnost, - krajevna bližina, - cenovna dostopnost, - interdisciplinarno delo, - raznolikost služb in storitev, - timsko delo.
Cilj zgodnje obravnave je, da čim bolj izkoristimo predšolsko obdobje za ublažitev otrokovega primanjkljaja. Cilj programov je razvijanje otrokovih izkušenj. To lahko dosežemo z izvajanjem programa v ustanovi, skupaj s starši kot enakovrednimi partnerji ali v programu individualno z otrokom (Globačnik, 2012).
Globačnik (2012) navaja tri vrste programov glede na lokacijo:
1. obiskovanje otroka in družine na domu, 2. programi v centrih za zgodnjo obravnavo,
3. programi v posebnih ali inkluzivnih vrtčevskih skupinah.
1.12 PREVENTIVA GOVORNO-JEZIKOVNIH TEŽAV
S prevencijo govorno-jezikovnih težav je treba začeti že veliko pred rojstvom otroka, pravzaprav že pred nosečnostjo. Pri zgodnji prevenciji sta pomembna oba starša, saj vsak preko genetskega mehanizma prinese predispozicijo govorne in jezikovne sposobnosti. Ko ženska zanosi, mora skrbeti za svoje zdravje skozi vso nosečnost. V prvem trimesečju se razvijata nevrološki sistem otroka in organogeneza. Veliko malforacij obraza in govornih organov nastane v času embrionalnega razvoja, zato mora mati skrbno izbirati hrano in se
19 izogibati alkoholu, kajenju, tesnim oblačilom ter psihičnim in fizičnim travmam (Lukovac, 2012).
Tudi Posokhova (2008) govori, da je s prevencijo govorno-jezikovnih težav treba začeti že veliko pred rojstvom otroka. Če so v družini prisotne genetske bolezni ali če gre za nosečnost po 35. letu, je zelo zaželeno, da se opravi genetsko svetovanje. Večina malforacij obraza in govornih organov, na primer razcepi in nepravilnosti zob, nastane med embrionalnim razvojem. Na vse to lahko vplivajo kajenje, alkohol, bolezni matere in nepravilna prehrana, ki vsebuje premalo vitaminov in mineralov.
Prevencijo govorno-jezikovnih težav izvajamo tudi po rojstvu otroka, tako da (Lukovac, 2012):
- Otroku dajemo čim več izkušenj za kognitivne, lingvistične in motorične sposobnosti.
- Stimuliramo otrokov razvoj.
- Z otrokom ustvarimo emotiven, prijeten in ljubeč odnos.
- Spodbujamo otrokovo radovednost in motivacijo.
- Otroku pojemo pesmi, beremo knjige in se ob njih pogovarjamo.
- Razvijamo grobo in fino motoriko telesa.
- Poslušamo otroka, se na njegove komunikacijske stimuluse odzivamo.
Omeniti moramo pomen ustrezne prehrane med nosečnostjo in v času dojenja. Predvsem je pomembno, da v telo med nosečnostjo vnesemo vse hranilne snovi, ki jih otrok potrebuje za zdrav in optimalen razvoj. V času nosečnosti in v prvih treh letih otrokovega življenja se moramo izogibati vsem škodljivim vplivom, ki pomembno vplivajo na razvoj možganov. V zadnjem trimesečju nosečnosti možgani rastejo in se razvijajo najhitreje, zato mora takrat nosečnica uživati hrano, ki je bogata z omega-3 kislinami, kot so oljčno olje, mandeljni, laneno seme in ribe. Priporoča se tudi uživanje omega-3 kislin v obliki kapsul ali olja.
Dokazano je tudi, da uživanje omega-3 kislin med nosečnostjo zmanjšuje možnost predčasnega poroda. Zanimivo je tudi, da uživanje probiotikov v zadnjem trimesečju nosečnosti pojav alergij pri otroku zmanjšuje za kar 20 odstotkov (Jovančević, 2011).
1.12.1 KAKO SPODBUJATI RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN POSLUŠANJA Skamlič (2014) daje naslednje nasvete, kako komunicirati z dojenčkom.
- Izkoristite priložnosti, da otroku čim več pojete in govorite.
- Preden pričnete govoriti, poskrbite, da pritegnete otrokovo pozornost.
- Govorite jasno, preprosto, s prijazno govorno melodijo. Govor naj bo omejen na glasove, zloge, besede in kratke fraze.
- Opazujte otroka in govorite o tem, kar počne.
- Otrok mora slišati veliko besed in te večkrat, preden bo povedal prvo besedo, zato bodite potrpežljivi.
- Ponavljajte besede, naj jih otrok sliši večkrat.
- Bodite navdušeni nad komunikacijo z otrokom, otrok vam bo tako navdušenje vračal.
- Krepite odnos med mlajšimi in starejšimi otroki, s tem pripomorete k medsebojnemu sodelovanju.
Več dotikov, govora in grimas kot vključimo v komunikacijo z otrokom, bogatejša bo komunikacija. Prva najpomembnejša komunikacija poteka med mamo in otrokom v času dojenja, preko dojenja se spoznavata z dotikom. Kadar se otrok doji, vonja materin vonj, uživa v dotiku, toplini in se počuti varnega in ljubljenega. Mirni zvoki, umirjen glas in topel pogled otroka pomirjajo, zato je takšna komunikacija najbolj zaželena. Pri tem pa sta enako
20
pomembna oba starša – tako mati kot oče. Otrok se uči z gledanjem, poslušanjem, dotikanjem in okušanjem, zato mu moramo zagotoviti vse te izkušnje. Otroku je treba dati čim več pozitivnih sporočil (Jovančević, 2011).
Igre poslušanja (Levc, 2014):
- Določitev smeri izvora zvoka. Otrok naj zapre oči in posluša. Ko zasliši zvok, z roko pokaže, iz katere smeri prihaja.
- Ločevanje vrste zvokov. Otroku lahko zavežemo oči in proizvedemo različne vrste zvokov. Otrok določi, s čim smo zvok ustvarili.
- Prepoznavanje zvokov. Otrok posluša zvoke in jih prepoznava.
- Posnemanje zvokov. Otrok posnema oglašanje živali, drugi pa morajo ugotoviti, katera žival je to.
- Razlikovanje zvoka po intenziteti. Otroku v prostoru skrijemo igračko in ga z glasnim in tihim ploskanjem usmerjamo, da jo najde. Pri tem glasno ploskanje pomeni, da se nahaja zelo blizu skrite igrače, tiho ploskanje pa pomeni, da je od skrite igrače zelo oddaljen.
- Razlikovanje zvoka po višini. Govorimo z visokim in nizkim glasom. Kadar govorimo z visokim glasom, otrok dvigne sličico ptice, kadar pa govorimo z nizkim glasom, otrok dvigne sličico medveda.
- Igre za razvijanje fonemskega sluha. Pri igrah za razvijanje fonemskega sluha slušno razlikujemo podobne glasove. Na primer s–š, c–č, z–ž. Igramo se igro: kadar otrok v besedi zasliši glas s, dvigne roko, kadar pa sliši glas š, dvigne nogo.
Jovančević (2011) natančno opiše, kako spodbujati govor pri otroku po letih.
- OD ROJSTVA DO DRUGEGA LETA
Spodbudite otroka, da vas posnema (na primer ploskajte z rokami).
Vse, kar počnete, poimenujte. Kadar ga oblačite, mu pozorno razložite, kaj mu oblačite in kakšne barve so oblačila.
Posnemajte oglašanje živali.
Razširjajte otrokove izjave. Vendar po tem, ko otrok že konča z govorom.
Ne prekinjajte ga, ko govori.
Berite mu in ga ob branju spodbujajte, da sledi slikam, in ga povprašajte, kaj vidi. O prebranem se skupaj pogovorita.
- OD DRUGEGA DO ČETRTEGA LETA
Govorite počasi, razločno, med govorom delajte premore.
Razširite in nadgradite otrokove izjave.
Izogibajte se otroškemu govoru.
Pogovarjajte se ob slikah, slike razvrščajte v sklope (na primer po barvi, po uporabnosti: hrana, vozila, igrače …).
21
Igrajte se igro »da–ne«. Na primer: postavljajte otroku vprašanja, on pa naj odgovori z da ali ne (na primer: Ali avto leti?).
Razširjajte otrokov besedni zaklad.
Pojte pesmi in izštevanke.
Pripovedujte zgodbe ob slikah.
- OD ČETRTEGA DO ŠESTEGA LETA
Kadar otrok govori, mu namenite svojo pozornost in čas. Bodite potrpežljivi.
Kadar otroku želite kaj povedati, se prepričajte, da imate njegovo pozornost.
Spodbujajte in otroka pohvalite za poskuse govora.
Kadar govorite, delajte premore.
Izpopolnjujte otrokov besedni zaklad. Otroka naučite nove besede, tako da mu jih pojasnite in uporabite v sobesedilu.
V svoj govor vključite prostorske (v, na, pod) odnose in nasprotja (širok, ozek) ter otroku razložite pomen.
Z otrokom se igrajte igrico, da mu opisujete neki predmet, otrok pa mora ugotoviti, za kaj gre.
Z otrokom se igrajte igrico, da mu opisujete neki predmet, otrok pa mora ugotoviti, za kaj gre.