OKOLJE IN SPODBUDE

Ni dovolj, da ima otrok samo možgane, ki služijo učenju, otrok potrebuje tudi ljubezen in nego. Ljubezen, skrb in nega mu omogočajo, da razvija veščine, ki so ključne za razvoj govora, jezika in komunikacije. Okolica se mora odzivati na otrokovo zgodnjo interakcijo, ki jo izraža z jokom, smehom in gruljenjem. Odzivi in spodbude, ki jih je deležen, pozitivno vplivajo na zgodnje učenje in dajo podlago za kasnejši razvoj (Skamlič, 2014).

Otrok komunicira z okolico že, ko je v materinem trebuhu. Že takrat sliši in se ob zvoku odzove z gibanjem. To bi lahko poimenovali kot začetek nebesedne komunikacije, ki pa vendarle pomembno vpliva na nastanek besedne komunikacije in se v glasovni obliki nadaljuje takoj po rojstvu, ko otrok zakriči oziroma zajoka (Jovančević, 2011).

Na razvoj otroškega govora vpliva veliko dejavnikov, vendar je okolje tisto, ki je ključno za razvoj govora. Vemo, da se govor ne razvija ustrezno, če otrok ni obkrožen z okoljem, v katerem so ljudje in mu nudijo govorne spodbude. Zato ima veliko vlogo pri razvoju govora družina, saj je ta najbolj naravno otrokovo okolje. V obdobju od tretjega do šestega leta se govor razvija najbolj intenzivno, in takrat lahko največ prispevamo k razvoju otrokovega govora (Jovančević, 2011).

Kadar je otrok v interakciji z okoljem, ima možnost, da se uči, preizkuša, spoznava, nadgrajuje svoje znanje in izkušnje. Vse to vpliva na otrokov razvoj, zato je otroku treba zagotoviti takšne izkušnje in spodbude (Lepičnik Vodopivec, 2012).

5 1.3 RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE

1.3.1 OD ROJSTVA DO PRVEGA MESECA

Otrok se rodi z izrednimi slušno-diskriminativnimi sposobnostmi, ki mu omogočajo razlikovanje glasov po frekvenci, hitrosti, intenziteti in tudi po smeri izvora zvoka. Otrok je že takoj po rojstvu zmožen lokalizacije zvoka, že kmalu po rojstvu obrne glavo proti zvoku. Pri dveh tednih pa lahko že opazimo sposobnost ločevanja človeškega glasu od drugih zvokov (Marjanovič Umek, 1990).

Otrok se v tem obdobju sporazumeva z jokom. To je otrokov prvi glas in v prvih tednih življenja so otrokovo prvo oglašanje različne oblike joka. V prvem mesecu se pojavi tudi socialni nasmešek (Marjanovič Umek, 1990). Otrok svoje razpoloženje izrazi s pomočjo joka, kričanja ali smeha (Grilc, 2014).

Otrok s pomočjo joka izraža ugodje in neugodje. Z vzpostavitvijo nadzora nad mišicami prične tudi nadzorovati moč svojega glasu (Jovančević, 2011).

Otrok se v prvem mesecu odzove na različne zvoke. Njegovi odzivi ob zvokih se kažejo tako, da na primer mežika z očmi, trepeta, razteza ude, razprostira prstke na nogah in rokah ali joče.

Otrok joče, kadar želi pritegniti pozornost, kadar je lačen ali če mu ni udobno. Kadar je zadovoljen, proizvaja grlene zvoke. Treba je poudariti, da tudi otroci, ki so že od rojstva gluhi, jokajo in vokalizirajo na refleksni način (Sheridan, 2008).

1.3.2 PRVI DO TRETJI MESEC

Ob koncu prvega in v začetku drugega meseca pri otroku opazimo novo obliko oglašanja, to je gruljenje. Tako kot jok tudi gruljenje predstavlja obliko komunikacije, s katero otrok sporoča, kako se počuti. Gruljenje je značilno tudi za gluhe otroke (Marjanovič Umek, 1990).

Otrok postane vedno bolj živahen, zanima ga človeški obraz v bližini. Materin glas ga pomirja. Njegovo pozornost pritegnejo nenavadni, glasni zvoki, nanje se odzove tako, da mežika, obrača oči ali joka. V tem obdobju otrok prične nadzorovati mišice grla in glasilk in tako prične z nadzorom višine svojega glasu. Kadar z otrokom govorimo, se odzove tako, da spušča različne zvoke. Glavo in oči obrača proti tisti smeri, iz katere prihaja zvok (Jovančević, 2011).

1.3.3 TRETJI DO ŠESTI MESEC

Otrok se tudi v tem obdobju obrača in išče izvor zvoka, pogosto joka, kriči in stoka. Smeje se, kadar se z njim igramo, imitira tudi gibe materinega obraza (Marjanovič Umek, 1990).

Otrok se igra z govornimi organi, s smehom odgovarja na ugodne glasove, na manj ugodne glasove pa se odzove z jokom (Grilc, 2014).

Pri šestem mesecu že dobro vokalizira in uporablja enolične samoglasnike ali zloge. Na primer a–a, gu, mu, ada. Kaže tudi selektivno odzivanje na različne čustvene tone materinega glasu (Sheridan, 2008).

6

V tem času otrok tudi pozorno spremlja materin in očetov glas ter se odziva na spremembe v njunem glasu (Jovančević, 2011).

1.3.4 ŠESTI DO DEVETI MESEC

V tem obdobju se pojavlja vedno več glasov, otrok po šestem mesecu prične imitirati glasove, vokalizira v zlogih in posnema različne govorne zvoke. Na primer mamama, bababa (Grilc, 2014).

Okrog šestega meseca se razvije tudi bebljanje. Bebljanje za razliko od gruljenja poleg samoglasnikov vključuje še soglasnike. Otrok samoglasnike in soglasnike povezuje v zloge, na primer ma, ba, pa. Lahko rečemo, da je bebljanje prva vokalizacija, ki vsebuje podobnosti z govorom (Marjanovič Umek, 1990).

1.3.5 DEVETI DO PETNAJSTI MESEC

Pri devetih mesecih otrok začne uporabljati geste, razume jih in se nanje tudi odziva (pomaha pa-pa). Zlogovanje je vedno bolj bogato in podobno že pravim glasovom (ma-ma, da-da …).

Imitira zvoke in s pogledom išče imenovane predmete. Razume že nekatere besede in preprosta navodila (Grilc, 2014).

Otrok je pri devetih mesecih zelo pozoren na ljudi, predmete in okolico ter na vsakodnevne zvoke, predvsem se osredotoča na glasove in govor. Zavestno vokalizira. Pozornost pritegne tako, da prične kričati. V tem obdobju tudi glasno in melodično čeblja (ma-ma, da-da).

Oponaša zvoke odraslih, na primer cmokanje ali kašelj. Pri dvanajstih mesecih prepozna svoje ime in se nanj odziva. Razume enostavne ukaze, na primer: »Daj to mami.« Z vedenjem kaže, da razume že nekaj besed (Sheridan, 2008).

V tem obdobju se pojavi tudi prva beseda s pomenom. Prvo besedo s pomenom imenujemo holofraza (Grilc, 2014).

Prvo besedo lahko definiramo kot skupino glasov, ki ima pomen (Marjanovič Umek 1990).

Vsak teden razume nove besede. Vedno bolj poskuša komunicirati z igračami in ljudmi, da dobi, kar želi, uporablja nekaj razumljivih besed in gest (Žnidarič, 1993).

1.3.6 PETNAJSTI DO OSEMNAJSTI MESEC

To je obdobje prvega govora, saj otrok postane bolj stabilen in ga hoja manj zaposluje.

Postopoma spoznava, da ima vsaka beseda pomen. V tem obdobju že odgovarja na preprosta vprašanja (Kje je?), najde že dva izmed štirih poimenovanih predmetov, ponavlja besede drugih in bogati besednjak. Ima že do dvajset besed. Prične se igrati domišljijske igre, na primer hranjenje dojenčka (Žnidarič, 1993).

Besede, ki jih ponavlja, so največkrat samostalniki. Otrok v tem obdobju pokaže, kaj želi, pokaže tudi enega od treh delov telesa, pokaže dva ali več predmetov na sliki. Otrok ve, kaj pomeni beseda ne, in z njo večkrat tudi protestira. Ponavlja besede in fraze, kot so na primer mama, papa (Grilc, 2014).

7 V tem času otrok tudi zelo uživa v pesmicah in pripovedih, poskuša tudi sam pripovedovati.

Uporablja do dvajset besed, vendar jih razume veliko več (Sheridan, 2008).

1.3.7 OSEMNAJSTI DO ŠTIRIINDVAJSETI MESEC

V času od osemnajstega do štiriindvajsetega meseca otrok že razume, da igračke predstavljajo realne predmete. Pri dveh letih prepozna od 150 do 300 besed, njegov besednjak se hitro širi.

Otrok povezuje besede v stavke, tvori že dvobesedni stavek. Sebe kliče z imenom in razume govor o ljudeh, ki niso prisotni, na primer »Dedek pride na kosilo.« Začenja razumevati predloge in razume dvojna navodila. Uporabljati prične zaimek ti, v govoru opazimo tudi uporabo prihodnjika. Včasih za sporazumevanje še uporabi geste, vendar vse pogosteje prevladujejo besede. Kadar se igra, posnema delo odraslih, na primer kuha, kosi travo ali nakupuje (Žnidarič, 1993).

1.3.8 DRUGO DO TRETJE LETO

V času med drugim in tretjim letom otrok že razume glagole in poišče na sliki določeno dejanje. Sedaj je že zmožen identifikacije manj znanih delov telesa, na primer brade. Razume že razliko med majhen – velik. Veliko sprašuje in postavlja vprašanja z vprašalnicama kaj in kje, v stavkih že uporablja nikalnice. Kaže veliko zanimanje za zgodbe, recitira pa tudi kakšno pesem. Opazuje druge pri igri in se jim pridruži ali jih posnema, njegova igra je smiselna in v njej uživa. Pri drugem letu že razume dvojna navodila, pri tretjem letu pa že navodila z več kot dvema zahtevama. Uporablja dve besedi ali več in jih združuje v stavke. Sodeluje tudi v razgovoru ter pripoveduje o sebi. Pri treh letih že razume od 800 do 1000 besed (Žnidarič, 1993).

Otrok je v tem obdobju že zmožen sestavljati in združevati enake barve. Pozna in razume nevarnosti ter se jih izogiba. Veliko pozornosti vzbuja z besedami, izraža pa tudi čustva (Grilc, 2014).

Za to obdobje je tudi značilno, da otrok jezik prične zanesljivo uporabljati in se hkrati zanima za nove besede. Veliko časa nameni slikanicam in poimenuje predmete, ki se v njih pojavljajo. Poleg samostalnikov, glagolov in pridevnikov uporablja še zaimke. Tvori stavke v preteklem in prihodnjem času (Levc, 2014).

Govor otroka je večinoma razumljiv bližnjim osebam (Jovančević, 2011).

1.3.9 TRETJE DO ČETRTO LETO

Otrok v tem obdobju razume že daljše stavke in negacije znotraj vprašanj (Kdo ni obul čevljev?). Razvijajo se že številčni pojmi in barve. Pri govoru lahko opazimo nekaj težav pri izgovorjavi daljših besed, drugače je govor razumljiv, otrok uporablja sestavljene povedi z možnimi slovničnimi napakami. Veliko uporablja vprašalnici zakaj in kdaj, uporablja vse besedne vrste. Zelo rad se igra domišljijske igre (Žnidarič, 1993).

Otrok pripoveduje, kaj se mu je zgodilo, pripoveduje krajše zgodbe, pozna svoje ime, starost in spol. S štirimi leti prepozna osnovne barve. Če ga sogovornik ne razume, mu razlaga.

8

Kadar želi kaj storiti, prosi za dovoljenje. Kadar se pogovarja z otroki, ki so mlajši od njega, prilagodi svoj govor. Njegova poved je sestavljena iz treh do štirih besed. Uporablja tudi zaimke. Veliko zanimanje kaže do knjig, zgodbo posluša približno deset minut (Grilc, 2014).

Kadar otrok uporablja množino in dvojino, so lahko še prisotne napake, uporaba preteklika in prihodnjika pa je dobra (Levc, 2014).

Dokazano je, da je besedišče oziroma besedni zaklad, ki ga ima otrok pri treh letih, napovednik za njegovo pismenost (Globačnik, 2012).

V tem obdobju otrok sliši starše tudi, ko je v drugi sobi. Televizor posluša na enaki glasnosti kot ostali člani družine. Otrokov govor je razumljiv tudi neznancem, uporablja številne stavke s štirimi do petimi besedami. Govori o dogodkih, ki so se zgodili v vrtcu (Jovančević, 2011).

1.3.10 ČETRTO DO PETO LETO

Otrok razume večino tega, kar sliši, zelo uživa v ugankah, šalah in pravljicah. Govori tekoče, prisotne so lahko manjše napake v izgovorjavi. Spretno sestavlja stavke, ki vsebujejo od štiri do pet besed ali več (Žnidarič, 1993).

Kadar ne pozna pomena neke besede, vpraša. Otrok šteje do deset, pokaže pa do pet.

Slovnično pravilno uporablja vse vrste besed. Zmožen je tudi imenovati krog in trikotnik (Grilc, 2014).

Zmožen je slediti že zelo kompleksnim navodilom. Dobro sodeluje v dialogu tako z vrstniki kot tudi odraslimi. Zmožen je pripovedovanja že daljših zgodb. Stavki imajo pravo strukturo, besede v stavkih so slovnično pravilne. Pravilno artikulira vse glasove, razen šumnikov in glasu r (Levc, 2014).

Otrok ima zelo rad krajše pravljice in je zmožen odgovoriti na preprosta vprašanja o teh pravljicah. Razume in sliši večino izrečenega v vrtcu ali doma, dobro zna obnoviti slišano pravljico ali dogodek in tvori že pravilne stavke (Jovančević, 2011).

1.3.11 PETO DO ŠESTO LETO

Otrok pri tej starosti popolnoma razume sestavljeni govor, težave ima le pri abstraktnih pojmih. Ima bogat besednjak in tvori sestavljene stavke, ki so slovnično pravilni. Sestavlja od pet- do šestbesedne stavke. Razume že 2500 do 3000 besed (Žnidarič, 1993).

Otrokova artikulacija glasov je pravilna. Razume že časovne pojme danes, včeraj, jutri, zjutraj, zvečer. Prepoznava in poimenuje geometrijske oblike. Kaže vedno več zanimanja za knjige in črke, zna že zapisati svoje ime. Po petem letu in pol je že zmožen izločiti prvi glas iz besede (Grilc, 2014).

Slike postavi v časovni okvir in opiše dogajanje (Levc, 2014).

9 1.4 PRVA BESEDA

M. Whitehead (1999, v Marjanovič Umek idr., 2006) govori o treh kriterijih, ki določajo prvo besedo:

1. Raba besede spontano.

2. Raba določene besede vedno za isto dejavnost, predmet ali osebo.

3. Besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki komunicira z otrokom v različnih situacijah.

Otroci v povprečju izgovorijo prvo besedo pri desetih do dvanajstih mesecih, vendar zanimanje za govor izražajo že veliko prej (Jovančević, 2011).

Prva beseda pri otroku, ki predstavlja celoten stavek ali misel, se imenuje holofraza (Skamlič, 2014).

1.5 RAZVOJ GLASOV

Levc (2014) navaja, da se v govoru najprej razvijejo samoglasniki, nato soglasniki. V starosti štirih let in pol naj bi otrok že izgovarjal sičnike, do petega leta pa še šumnike in glas r.

Zorić in Pavičić Dokoza (2007) pravita, da so vse motnje glasov, ki odstopajo od pričakovanega, potrebne logopedske obravnave. Izgovorjave posameznih glasov se v logopedski terapiji ne obravnava do četrtega leta starosti, če pa pri četrtem letu starosti glasovi govora še niso enaki odraslemu, je nujen začetek logopedske terapije. Pred četrtim letom se otrokove izgovorjave ne korigira, saj otrok še ni dovolj čustveno zrel.

Levc (2014) zapiše razdelitev usvojenih glasov po letih.

- Pri tretjem do tretjem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove a, e, i, o, u, p, b, t, d, k, g, m, n, v, l, f, h in j.

- Pri četrtem do četrtem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove s, z in c.

- Pri petem do petem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove š, ž, č in r.

1.6 GOVORNE MOTNJE

Med govorne motnje uvrščamo motnje artikulacije, to je motnja izgovorjave glasov. Vuletić (1987) pravi, da so govorne motnje lahko organske ali funkcionalne.

Pod organske vzroke Vuletić (1987) uvršča anatomska odstopanja govornih organov.

Organski vzroki so (Vuletić, 1987):

- Razcepi.

- Nazalnost.

- Odstopanja v zgradbi artikulacijskih organov. Med to uvrščamo nesorazmerje med zgornjo in spodnjo ustnico, slabše gibljiv jezik, prekratko podjezično vez, protruzijo in progenijo ter druge ortodontske anomalije, kot so odprti griz, križni griz, diastema in druge nepravilne rasti zob.

10

Vuletić (1987) pravi, da so drugi vzroki, ki vplivajo na artikulacijo, funkcionalni vzroki. Pri teh ne gre za odstopanje v govornih organih. Funkcionalni vzroki so:

- Slabši fonematski sluh, ki je lahko vzrok za težave pri artikulaciji glasov.

- Slab govorni vzor.

- Infantilni govor.

- Zapuščenost.

- Starševski perfekcionizem.

- Dvojezičnost.

- Zaostajanje v intelektualnem razvoju.

Pri oblikovanju glasov sodelujejo artikulatorji. Artikulatorji so ustnici, alveolarni greben, zobje, jezik, trdo nebo, mehko nebo in žrelo.

Grilc (2014) govori o vzrokih za motnjo artikulacije, ki so:

- Odstopanje v organih, ki so pomemben dejavnik pri artikulaciji glasov.

- Okvara sluha.

- Motorična nespretnost oziroma nerazgibani artikulatorji.

- Neprimerne navade iz otroštva, kot so predolga uporaba stekleničke, dude ali sesanje prsta.

- Slab fonematski sluh.

- Neustrezni govorni model iz okolja otroka.

- Zaostanek na intelektualnem področju.

Vzroki za artikulacijske motnje po Hočevar Boltežar (2010) so lahko:

- Centralni. Pri tem gre za okvaro centralnega živčnega sistema zaradi poškodbe, vnetja, tumorja, motenj prekrvavitve ali demielinizacije.

- Periferni. Med periferne vzroke štejemo prirojene anomalije ali posebnosti, posledice poškodb, kirurških posegov, okvare živcev ali okvare sluha. Motorična nespretnost artikulacijskih organov je periferni vzrok, pri katerem govorimo o prirojeni motorični nespretnosti in o anatomskih posebnostih. Prirojena motorična nespretnost je lahko posledica počasnejšega dozorevanja centralnega živčnega sistema. Kar se tiče anatomskih posebnosti, govorimo o prekratki podjezični vezi, ki onemogoča dvig jezične konice do zgornjih zob. Kadar je podjezična vez kratka, je moteno oblikovanje glasu r in glasov, ki se tvorijo z dvigom jezične konice.

Med periferne vzroke uvrščamo tudi malokluzije, kar pomeni napačen griz zob, pri katerem zgornji in spodnji zobni lok nista v idealnem položaju drug proti drugemu.

 Frontalno odprt griz: odprtina med zgornjim in spodnjim zobnim lokom, kadar so zobje sklenjeni.

 Incizalni previs: zgornji zobni lok je pomaknjen naprej za več kot eno debelino zoba glede na spodnji zobni lok.

 Križni griz: zamak vstran med zgornjim in spodnjim zobnim lokom.

 Diastema – vrzel med zobmi: zgornja prva sekalca sta razmaknjena.

- Funkcionalni. O funkcionalnih vzrokih govorimo, kadar sta anatomska zgradba in delovanje artikulacijskih organov normalna, otrok pa vseeno dela odklone pri izreki glasov.

11 Levc (2014) navaja, da nepravilno izreko posameznih glasov imenujemo dislalija. To je ena najpogostejših govornih motenj, zaradi katere starši poiščejo pomoč logopeda. Vzrokov za to težavo je lahko več:

- Lahko gre za odstopanje v anatomiji ali delovanju govornih organov.

- Prekratka podjezična vez.

- Visoko ali gotsko nebo.

- Manjkajoči zobje, posledice so predvsem pri sičnikih.

- Duda, sesanje prstka, kar lahko povzroči deformacijo neba, čeljusti ali ustne votline.

- Slabo poslušanje.

- Slabo slušno razumevanje.

- Motnje sluha.

- Slab govorni vzor.

Vuletić (1987) in Grilc (2014) glede na to, kateri glas je neustrezno artikuliran, ločita:

- sigmatizem,

Vuletić (1987) podrobneje opiše neustrezno artikulacijo glede na glasovne skupine.

- Sigmatizem: nepravilen izgovor glasov s, z, c, š, ž, č.

 Interdentalni sigmatizem: otroku med artikulacijo sičnikov in šumnikov uhaja jeziček med spodnje in zgornje zobke.

 Bilateralni sigmatizem: otrok z jezikom ne tvori žleba, temveč mu zračni tok skozi usta prehaja na desni in levi strani, pri desnem in levem licu.

 Unilateralni sigmatizem: otroku na eni strani, torej ali na desni ali na levi, zračni tok pravilno prehaja skozi usta. Pri tem pa gre na drugi strani zračni tok nepravilno skozi usta, in sicer lateralno ob licu.

- Rotacizem: težava artikulacije glasu r.

 Dorzalni (hrbtni) rotacizem: vibracije se ustvarjajo na hrbtu jezika.

 Uvularni rotacizem: je zelo podoben dorzalnemu rotacizmu, razlika je le v tem, da so vibracije malo hitrejše kot pri dorzalnem rotacizmu; vibracija se tvori z mehkim nebcem in uvulo.

 Guturalni (grleni) rotacizem: zajema tvorbo glasu, ki se tvori nekje med hrbtom jezika in njegovim korenom, vibracije so relativno slabše in manjše, proizvedeni glas je podoben nemškemu izgovoru glasu r.

- Lambdacizem: težave izgovora glasu l.

- Kapacizem in gamacizem: težave izgovorjave glasov k in g.

- Tetacizem in deltacizem: tetacizem pomeni težave pri artikulaciji glasu t, deltacizem pa težave pri artikulaciji glasu d.

- Tetizem: ne gre za napačno artikuliran glas, temveč opredeljuje, v katere glasove preide nepravilno izgovorjeni glas. Tako se na primer glasovi s, c, š, č in k zamenjujejo z glasom t in glasovi z, ž in g se zamenjujejo z glasom d.

- Etacizem: motnja artikulacije glasu e.

Otrok lahko določen glas v besedi izpušča, zamenjuje ali popači. Kadar otrok določen glas izpušča, to imenujemo omisija. Kadar gre za zamenjavo glasu z drugim glasom, to imenujemo substitucija, kadar pa otrok določen glas popači, temu pravimo distorzija.

12

1.7 JEZIKOVNE MOTNJE

Če želimo opisati, na kateri stopnji razvoja govora je otrok, moramo raziskati njegovo jezikovno védenje. To pomeni, v kakšni meri otrok v razumevanju in produkciji govora uporablja semantične in skladenjske strukture (Kranjc, 1999).

Kranjc (1999) jezikovno zmožnost deli na:

- Sporazumevalno zmožnost, ki zajema pragmatiko. Pragmatična zmožnost se pojavlja že v predjezikovnem obdobju, ko otrok z jokom in smehom izraža počutje in želje.

- Slovnično zmožnost, ki zajema pomenoslovje, besedišče, skladnjo, oblikoslovje in glasoslovje.

Grilc (2014) pravi, da pod jezikovne motnje spadajo:

- Upočasnjeni razvoj govora ali nezadostno razviti govor. O upočasnjenem razvoju govora govorimo do starosti štirih let, kadar pa se te težave nadaljujejo še po četrtem letu, govorimo o nerazvitem govoru. Za upočasnjeni razvoj govora je značilno, da:

 otrok spregovori kasneje kot vrstniki,

 otrok uporablja omejen nabor besed,

 v primerjavi z vrstniki otrok v govoru uporablja krajše in preprostejše povedi,

 otrok uporablja agramatične izjave in neustrezen vrstni red besed v povedi,

 otrok zamenjuje zloge v besedah ali jih izpušča,

 je otrokov govor lahko težje razumljiv okolici, saj so prisotne sistematične in nesistematične napake v izgovoru,

 ima otrok težave pri razumevanju navodil in vprašanj.

- Nerazviti govor. Ta oblika se nanaša na najtežjo motnjo govorno-jezikovnega razvoja. Značilna je odsotnost govora ali pa zelo osiromašeno izražanje, prav tako je osiromašeno tudi razumevanje. Otrok le v določenih primerih uporablja geste in kaže željo po komunikaciji. V najtežjih primerih otrok ne razume tujega govora in ne govori. To obliko jezikovne motnje lahko opazimo že okrog drugega leta starosti.

- Posebne jezikovne težave. Te jezikovne težave so neznanega vzroka. Gre za to, da so

- Posebne jezikovne težave. Te jezikovne težave so neznanega vzroka. Gre za to, da so

In document OZAVEŠČENOST STARŠEV O RAZVOJU OTROK Z GOVORNO-JEZIKOVNIMI (Strani 16-0)