UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Evelina Tement
OZAVEŠČENOST STARŠEV O RAZVOJU OTROK Z GOVORNO-JEZIKOVNIMI
TEŽAVAMI Magistrsko delo
Ljubljana, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Evelina Tement
OZAVEŠČENOST STARŠEV O RAZVOJU OTROK Z GOVORNO-JEZIKOVNIMI
TEŽAVAMI Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Stanislav Košir
Ljubljana, 2015
ZAHVALA
Zahvaljujem se družini in fantu za nesebično podporo in za vse spodbudne besede. Hvala, da ste verjeli vame, hvala, da ste bili moja opora ob viharnem času, ter predvsem hvala za vašo
ljubezen in potrpežljivost.
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Stanislavu Koširju za vse usmeritve in pomoč pri magistrskem delu.
Hvala vsem logopedom za strokovno pomoč in sodelovanje.
Zahvala gre tudi Vrtcu Ptuj, ki mi je pomagal pri zbiranju podatkov za raziskavo.
In ne nazadnje hvala vsem staršem za pripravljenost za sodelovanje pri raziskavi.
POVZETEK
Komunikacija nam omogoča sporazumevanje z ožjim in širšim okoljem. Da se lahko uspešno sporazumevamo, morata biti govor in jezik ustrezno razvita. V primeru odstopanj v govorno- jezikovnem razvoju se starši obrnejo na govorno-jezikovnega strokovnjaka – logopeda.
Preden pa starši poiščejo pomoč, morajo otrokovo odstopanje oceniti kot pomembno za intervencijo govorno-jezikovnega strokovnjaka.
Raziskava je nastala z namenom, da ugotovimo, kdaj in za katero težavo se starši odločajo za obisk govorno-jezikovnega strokovnjaka – logopeda. Zanimala nas je ozaveščenost staršev o govorno-jezikovnem razvoju otroka.
V empiričnem delu smo se usmerili na starše in njihovo ocenjevanje nujnosti intervencije logopeda za določeno težavo pri določeni starosti otroka. Zanimalo nas je, za katero težavo in kdaj se starši odločijo za obisk logopeda. Natančneje nas je zanimalo, ali obstajajo med starši razlike v času, kdaj bi poiskali logopeda. Starše smo med seboj primerjali glede na stopnjo izobrazbe, število otrok v družini, obisk pri logopedu in poklic. Poleg tega nas je zanimalo tudi, ali starši pri sklopu razumevanja in artikulacije reagirajo bolj ustrezno kot pri sklopu fonološkega zavedanja in slovnične zmožnosti.
Uporabili smo avtorski vprašalnik, ki je sestavljen iz osmih vsebinskih sklopov, in sicer iz zgodnje komunikacije, oralne motorike, artikulacije, slušnega zaznavanja, razumevanja, fonološkega zavedanja, slovnične zmožnosti in jezikovne zmožnosti.
Rezultati raziskave so pokazali, da so starši v povprečju slabo ozaveščeni o razvoju otrok z govorno-jezikovnimi težavami.
KLJUČNE BESEDE: starši, otrok, govorno-jezikovni razvoj, ozaveščenost.
ABSTRACT
Communication lets us interact with the narrow and wider environment. Speech and language must be properly developed if we want to communicate successfully. When there are some derogations in speech and language development, parents seek for a speech and language pathologist. Before parents seek help, they must evaluate children’s difficulties as necessary for speech and language pathologist intervention.
The reason for the conduction of this research was to determine when and for which difficulty parents will seek help from a speech and language pathologist. The goal was to find out the level of awareness in parents concerning speech and language development.
The empirical part focuses on parents and their evaluation for speech and language pathologist for specific difficulty at a certain age of a child. The interest lay in the type of problem for which parents seek help from a speech pathologist and when they do it.
Moreover, the focus was also on the question if there are any differences between parents, when they seek for help. The level of education of parents, the number of children, speech and language pathologist’s visits and occupation were compared. The interest also lay in the question whether parents react more appropriately in the understanding and articulation section than in the phonological awareness and grammar capability section.
For this thesis, an author questionnaire which consists of eight sections was made. These sections are early communication, oral motor, articulation, hearing detection, understanding, phonological awareness, grammar capability and language capability.
Research results showed that parents are not well aware of child’s speech and language difficulties.
KEYWORDS: parents, children, speech and language development, awareness.
VSEBINSKO KAZALO
1 UVOD ... 1
1.1 GOVOR, JEZIK IN KOMUNIKACIJA ... 2
1.1.1 GOVOR ... 2
1.1.2 JEZIK ... 2
1.1.3 POSLUŠANJE ... 2
1.1.4 SLUŠNA POZORNOST ... 3
1.1.5 KOMUNIKACIJA ... 3
1.2 KAJ POTREBUJEMO ZA RAZVOJ GOVORA ... 4
1.2.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI... 4
1.2.2 OKOLJE IN SPODBUDE ... 4
1.3 RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE... 5
1.3.1 OD ROJSTVA DO PRVEGA MESECA ... 5
1.3.2 PRVI DO TRETJI MESEC ... 5
1.3.3 TRETJI DO ŠESTI MESEC ... 5
1.3.4 ŠESTI DO DEVETI MESEC ... 6
1.3.5 DEVETI DO PETNAJSTI MESEC ... 6
1.3.6 PETNAJSTI DO OSEMNAJSTI MESEC ... 6
1.3.7 OSEMNAJSTI DO ŠTIRIINDVAJSETI MESEC ... 7
1.3.8 DRUGO DO TRETJE LETO ... 7
1.3.9 TRETJE DO ČETRTO LETO ... 7
1.3.10 ČETRTO DO PETO LETO ... 8
1.3.11 PETO DO ŠESTO LETO ... 8
1.4 PRVA BESEDA ... 9
1.5 RAZVOJ GLASOV ... 9
1.6 GOVORNE MOTNJE ... 9
1.7 JEZIKOVNE MOTNJE ... 12
1.8 FONOLOŠKE MOTNJE ... 13
1.9 RAZVOJ GOVORA... 15
1.10 KOMUNIKACIJA MED STARŠI IN OTROKOM ... 16
1.11 ZGODNJA OBRAVNAVA ... 17
1.12 PREVENTIVA GOVORNO-JEZIKOVNIH TEŽAV ... 18
1.12.1 KAKO SPODBUJATI RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN POSLUŠANJA ... 19
1.13 POMEN IGRE ZA RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE ... 21
1.14 POMEN (GRAFO)MOTORIKE ZA GOVOR ... 22
1.15 DEJAVNIKI GOVORNEGA IN JEZIKOVNEGA RAZVOJA ... 23
1.15.1 KAKOVOST DRUŽINSKEGA OKOLJA ... 23
1.15.2 SOCIALNI IN EKONOMSKI DEJAVNIKI ... 24
1.15.3 SPOL ... 24
1.15.4 VRTEC IN VRSTNIKI ... 25
1.16 POMEMBNI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE ... 26
1.17 OZAVEŠČENOST STARŠEV IN RAZVOJ GOVORA OTROKA ... 27
2 CILJI RAZISKOVANJA ... 29
2.1 CILJI ... 29
2.2 HIPOTEZE ... 29
3 METODOLOGIJA ... 30
3.1 VZOREC ... 30
3.2 SPREMENLJIVKE ... 31
3.3 INSTRUMENTARIJ ... 31
3.4 NAČIN VREDNOTENJA ... 32
3.5 NAČIN PRIDOBIVANJA PODATKOV ... 32
3.6 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV ... 32
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 34
4.1 PREGLED GLOBALNIH REZULTATOV ... 34
4.2 DOPRINOS POSAMEZNIH ELEMENTOV K OZAVEŠČENOSTI ... 35
4.3 PREGLED HIPOTEZ ... 37
4.3.1 HIPOTEZA 1 ... 38
4.3.2 HIPOTEZA 2 ... 41
4.3.3 HIPOTEZA 3 ... 43
4.3.4 HIPOTEZA 4 ... 46
4.3.5 HIPOTEZA 5 ... 49
4.3.6 HIPOTEZA 6 ... 50
5 SKLEP ... 51
6 LITERATURA IN VIRI ... 53
6.1 LITERATURA ... 53
6.2 SPLETNI VIRI ... 55
7 PRILOGE ... 56
7.1 VPRAŠALNIK ZA STARŠE ... 56
KAZALO TABEL
Tabela 1: Frekvence in frekvenčni odstotki respondentov ... 30
Tabela 2: Frekvence in frekvenčni odstotki respondentov glede na izobrazbo, poklic, število otrok in obisk logopeda ... 30
Tabela 3: Prikaz točkovanja odgovorov staršev ... 32
Tabela 4: Prikaz odgovorov logopedov ... 33
Tabela 5: Ozaveščenost staršev ... 34
Tabela 6: Pregled korelacijskih razmerij sklopov z ozaveščenostjo ... 35
Tabela 7: Hipoteze ... 37
Tabela 8: Hipoteza 1 ... 38
Tabela 9: Prikaz odgovorov glede na izobrazbo starša ... 38
Tabela 10: Hipoteza 2 ... 41
Tabela 11: Prikaz odgovorov glede na število otrok v družini ... 41
Tabela 12: Hipoteza 3 ... 43
Tabela 13: Prikaz odgovorov glede na obisk logopeda ... 44
Tabela 14: Hipoteza 4 ... 46
Tabela 15: Prikaz odgovorov glede na poklic ... 47
Tabela 16: Hipoteza 5 ... 49
Tabela 17: Hipoteza 6 ... 50
1
1 UVOD
Zelo pomembno je, da oba starša točno vesta, kako si sledijo mejniki v govorno-jezikovnem razvoju od prvih dni življenja otroka. To znanje jima omogoča, da govor in jezik pri otroku ustrezno spodbujata in da v primeru težav ali odstopanj poiščeta strokovno pomoč.
V predjezikovnem obdobju je za govorni razvoj pomembna zgodnja komunikacija, ki poteka med otrokom in odraslo osebo (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Interakcija med starši in otrokom ima velik pomen, saj se otrok skozi ta odnos uči veščine komunikacije.
Pomemben dejavnik, ki nudi podporo in spodbuja otrokov govorno-jezikovni razvoj, je spodbujanje otrokovega večmodalnega zaznavanja ter povezovanje govora s pisano besedo, ilustracijami v knjigah in slikanicah (Anning, 2003, v Marjanovič Umek idr., 2006).
Pomembne dejavnosti, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorno-jezikovni razvoj, so glasno branje otroku in pogovor o prebranem, gledanje televizijskih programov, namenjenih otrokom, in obiskovanje knjižnice (Marjanovič Umek idr., 2006). Skupno branje z otrokom omogoča, da otrok spozna značilnosti pisane besede ter odnos med črko in glasom (Teale, 1984, v Marjanovič Umek idr., 2006). Starši v veliki meri pripomorejo k razvoju otrokovega govora in jezika tudi tako, da poslušajo otroka, ko bere na glas, ter ga ob tem spodbujajo k samostojnemu branju. Prav tako je izredno pomemben pogovor ob slikah v knjigi. Starši, ki ponavljajo, razširjajo in delno spreminjajo izjave otrok, spodbujajo otrokovo usvajanje slovnice jezika (Browne, 1996, v Marjanovič Umek idr., 2006). Vidimo, da pogostost govornih interakcij med starši in otrokom pozitivno vpliva na obseg otrokovega besednjaka (Hoff in Naigles, 2002, v Marjanovič Umek idr., 2006).
Če starši sledijo dejavnostim in tako spodbujajo otrokovo večmodalno zaznavanje, upoštevajo komunikacijska pravila, otrokom berejo in razširjajo njegov besednjak, lahko rečemo, da izvajajo prevencijo za morebitne govorno-jezikovne težave. Starši s takšnimi pristopi pomagajo otroku, da se govorno-jezikovne težave ne razvijejo oziroma so manj izrazite.
Kadar pa se govorno-jezikovne težave pojavijo, starši lahko pomagajo otroku tako, da sledijo in izvajajo dejavnosti, ki so pomembne za otrokov razvoj govora in jezika. Na tak način otrok govorno-jezikovne težave hitreje premosti in ne potrebuje toliko dodatnega vodenja s strani logopeda, kot bi ga, če starši ne bi upoštevali ustreznih govorno-jezikovnih pristopov. Torej če starši otrokovo težavo prepoznajo in ukrepajo čim prej, ima otrok pri terapiji boljšo perspektivo.
2
1.1 GOVOR, JEZIK IN KOMUNIKACIJA
»Komunikacija je enako govor, jezik in poslušanje« (McAleer Hamaguchi, 2010, str. 3).
1.1.1 GOVOR
Govor je proces produkcije pomenskih zvokov besed. Nanaša se na zvoke, ki prihajajo iz naših ust (McAleer Hamaguchi, 2010).
Govor je mentalna sposobnost, ki nam omogoča, da v komunikacijskem procesu uporabljamo organizirane simbolne sisteme, kot je jezik (Marjanovič Umek, 1990). Zavedati se moramo, da govor ni jezik, govor je sredstvo jezika.
Govor je eno izmed sredstev sporazumevanja, gre za oddajanje in sprejemanje sporočil, čustev, znanja, stališč ali želja (Jovančević, 2011).
Škarić (1988) pravi, da je govor komunikacija. Preko govora podajamo informacije. Človek lahko komunicira na različne načine, govor je le eden izmed njih.
Namen govora in jezika je omogočanje učinkovite, bogate in hitre komunikacije (Hernja idr., 2010).
Hernja idr. (2010) pravijo, da se govor razvija na treh področjih:
1. Zaznavanje govora oziroma poslušanje, kar zajema procesiranje glasov jezika.
2. Razumevanje govora, kar zajema razumevanje pomena besed, komunikacije in slovnice.
3. Govorno izražanje, kar zajema izražanje želja, zahtev, misli.
1.1.2 JEZIK
Jezik je pomen govora. Nanaša se na to, kar je izgovorjeno, napisano, prebrano ali razumljeno. Jezik je prav tako lahko gestualni, kadar uporabljamo govorico telesa ali kretnje.
Jezik delimo v tri kategorije: receptivni, ekspresivni in socialni. Receptivna kategorija zajema sposobnost razumevanja govora, ekspresivna kategorija zajema ustvarjanje govorjenega sporočila, socialni ali pragmatični vidik jezika pa zajema, kako je jezik uporabljen v komunikaciji z drugimi (McAleer Hamaguchi, 2010).
Jezik je organiziran sistem simbolov, na drugi strani pa imamo govor, ki je individualen in konkreten. Jezik sestavljata dve komponenti, in sicer vsebina, ki jo proučuje semantika, druga komponenta pa je oblika, ki jo proučuje slovnica. Poleg semantike in slovnice pa ima jezik besedni zaklad oziroma besednjak (Marjanovič Umek, 1990).
1.1.3 POSLUŠANJE
Poleg govora in jezika komunikacijski proces sestavlja tudi poslušanje. Poslušanje je aktivni proces poslušanja in razumevanja, kar je povedano (McAleer Hamaguchi, 2010).
3 Poslušanje predstavlja prvo komunikacijsko dejavnost. S poslušanjem se otrok uči jezika (Pečjak, 2009).
Poslušanje pomeni več kot le slišati. Za slišati potrebujemo ušesa, za poslušanje pa je potrebno veliko več. Pri poslušanju in razumevanju slišanega moramo predelati informacijo v možganih. Lahko bi rekli, da je poslušanje najpomembnejši člen komunikacije, saj nam omogoča razvoj besednega govora in besednega jezika. Poslušanje se začne razvijati že zelo zgodaj, razvija se že pred rojstvom otroka. Poslušanje ima velik vpliv tudi na jezikovni razvoj, ki se začne s poslušanjem. Pri poslušanju gre za predelavo slušnih informacij. Ta proces se izvaja v centralnem živčnem sistemu, saj dražljaj, ki ga zaznamo, v možganih obdržimo, predelamo in oblikujemo odgovor (McAleer Hamaguchi, 2010).
Poslušanje je pravzaprav osnova za razvoj govora in je zelo pomembno za percepcijo govornih sporočil. S poslušanjem iz govornega sporočila izluščimo jezikovne informacije. Za dober razvoj jezikovnih sposobnosti je pomembno kritično obdobje v razvoju poslušanja, ki se začne pri šestem mesecu starosti. Vsaka izguba sluha v zgodnjem otroštvu vpliva na govorno-jezikovni razvoj, zato je pomembno, da otrokovo poslušanje in slišanje stalno spremljamo (Hernja, 2014).
1.1.4 SLUŠNA POZORNOST
S poslušanjem se otrok uči. Pomembno je, da starši že pri novorojenčku poskrbijo, da jih gleda in posluša. Ko se novorojenčku približamo in mu govorimo, postane pozoren in se umiri. S tem nam da vedeti, da je postal pozoren in da nas posluša. Slušna pozornost je sposobnost, da se otrok osredotoči na zvok, lahko jo razvijamo z vajami, s katerimi izboljšamo poslušanje in slušno razlikovanje glasov (Levc, 2014).
Slušna pozornost je pomembna iz več razlogov: otrok pridobiva besedni zaklad, lažje usvaja pravilno strukturo stavka, vse to pa je dobro izhodišče za uspešno učenje branja in pisanja (Levc, 2014).
1.1.5 KOMUNIKACIJA
Beseda komunikacija izhaja iz latinske besede communicare, kar lahko prevedemo kot sodelovanje, posvetovanje, spraševanje. Pri komunikaciji gre za odnos med dvema ali več ljudmi in poteka nenehno. Pravzaprav ne komunicirati ni možno. V komunikacijskem procesu imamo osebo, ki podaja informacijo, in osebo, ki to informacijo sprejme. Vloge se v procesu komuniciranja zamenjujejo. Na način, kako je informacija v komunikacijskem procesu posredovana in sprejeta, pa vplivajo čustva (Skamlič, 2014).
Lepičnik Vodopivec (2012) govori, da je komunikacija najpomembnejša veščina človeka. Pri komunikaciji gre za proces, ki ima bistven pomen za človeka, v ta proces sta vključeni vsaj dve osebi, ki sta v odnosu. Za čim bolj učinkovito komunikacijo je bistvena tudi skladnost med besedno in nebesedno komunikacijo. Pomembno je, da je tisto, kar govorimo, skladno z našo mimiko in kretnjami, drugače lahko pride do nesporazumov.
4
1.2 KAJ POTREBUJEMO ZA RAZVOJ GOVORA
1.2.1 BIOLOŠKI DEJAVNIKI
Da se lahko učimo govora, potrebujemo zdrava govorila. Glasove tvorimo tako, da so govorni organi v določenem položaju. Pomembno vlogo tudi ima hrana, ki jo zaužijemo. Na razvoj govora pomembno vpliva tudi žvečenje, saj se pri tem razvijajo mišice ust, potrebne za tvorbo glasov. Poleg zdravih govoril potrebujemo tudi sluh in vid. Ti dve čutili pomembno vplivata na razvoj govora in jezika. Da lahko otrok posluša in razume besede, mora imeti dobro razvit sluh. Sluh se razvije že zelo zgodaj, otrok sliši že v maternici in se tako že povezuje z mamo.
Tako se že v maternici prične proces poslušanja. Kakor sluh se tudi vid prične razvijati že v maternici, vendar se razvoj vida nadaljuje še več mesecev po rojstvu (Skamlič, 2014).
Na razvoj govora in jezika vplivata slušna percepcija in pozornost. Sposobnost usmeritve pozornosti na govor, predmet ali dejanje pomembno vpliva na učenje govora in jezika. Poleg slušne percepcije pa imata pomembno vlogo tudi vizualna percepcija in pozornost. Da lahko otrok govorno dejanje ustrezno razume, sta potrebna tako slušna kot tudi vizualna percepcija in pozornost (Lukovac, 2012).
Za razvoj govora in jezika je potreben urejen sluh, kar pomeni, da lahko informacije zvočno sprejemamo in glasove med seboj razlikujemo. Poleg sluha imajo pomembno vlogo tudi motorične sposobnosti, stopnja intelektualnega razvoja, razvoj višjih kognitivnih sposobnosti in psihosocialne sposobnosti (Grilc, 2014).
1.2.2 OKOLJE IN SPODBUDE
Ni dovolj, da ima otrok samo možgane, ki služijo učenju, otrok potrebuje tudi ljubezen in nego. Ljubezen, skrb in nega mu omogočajo, da razvija veščine, ki so ključne za razvoj govora, jezika in komunikacije. Okolica se mora odzivati na otrokovo zgodnjo interakcijo, ki jo izraža z jokom, smehom in gruljenjem. Odzivi in spodbude, ki jih je deležen, pozitivno vplivajo na zgodnje učenje in dajo podlago za kasnejši razvoj (Skamlič, 2014).
Otrok komunicira z okolico že, ko je v materinem trebuhu. Že takrat sliši in se ob zvoku odzove z gibanjem. To bi lahko poimenovali kot začetek nebesedne komunikacije, ki pa vendarle pomembno vpliva na nastanek besedne komunikacije in se v glasovni obliki nadaljuje takoj po rojstvu, ko otrok zakriči oziroma zajoka (Jovančević, 2011).
Na razvoj otroškega govora vpliva veliko dejavnikov, vendar je okolje tisto, ki je ključno za razvoj govora. Vemo, da se govor ne razvija ustrezno, če otrok ni obkrožen z okoljem, v katerem so ljudje in mu nudijo govorne spodbude. Zato ima veliko vlogo pri razvoju govora družina, saj je ta najbolj naravno otrokovo okolje. V obdobju od tretjega do šestega leta se govor razvija najbolj intenzivno, in takrat lahko največ prispevamo k razvoju otrokovega govora (Jovančević, 2011).
Kadar je otrok v interakciji z okoljem, ima možnost, da se uči, preizkuša, spoznava, nadgrajuje svoje znanje in izkušnje. Vse to vpliva na otrokov razvoj, zato je otroku treba zagotoviti takšne izkušnje in spodbude (Lepičnik Vodopivec, 2012).
5 1.3 RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE
1.3.1 OD ROJSTVA DO PRVEGA MESECA
Otrok se rodi z izrednimi slušno-diskriminativnimi sposobnostmi, ki mu omogočajo razlikovanje glasov po frekvenci, hitrosti, intenziteti in tudi po smeri izvora zvoka. Otrok je že takoj po rojstvu zmožen lokalizacije zvoka, že kmalu po rojstvu obrne glavo proti zvoku. Pri dveh tednih pa lahko že opazimo sposobnost ločevanja človeškega glasu od drugih zvokov (Marjanovič Umek, 1990).
Otrok se v tem obdobju sporazumeva z jokom. To je otrokov prvi glas in v prvih tednih življenja so otrokovo prvo oglašanje različne oblike joka. V prvem mesecu se pojavi tudi socialni nasmešek (Marjanovič Umek, 1990). Otrok svoje razpoloženje izrazi s pomočjo joka, kričanja ali smeha (Grilc, 2014).
Otrok s pomočjo joka izraža ugodje in neugodje. Z vzpostavitvijo nadzora nad mišicami prične tudi nadzorovati moč svojega glasu (Jovančević, 2011).
Otrok se v prvem mesecu odzove na različne zvoke. Njegovi odzivi ob zvokih se kažejo tako, da na primer mežika z očmi, trepeta, razteza ude, razprostira prstke na nogah in rokah ali joče.
Otrok joče, kadar želi pritegniti pozornost, kadar je lačen ali če mu ni udobno. Kadar je zadovoljen, proizvaja grlene zvoke. Treba je poudariti, da tudi otroci, ki so že od rojstva gluhi, jokajo in vokalizirajo na refleksni način (Sheridan, 2008).
1.3.2 PRVI DO TRETJI MESEC
Ob koncu prvega in v začetku drugega meseca pri otroku opazimo novo obliko oglašanja, to je gruljenje. Tako kot jok tudi gruljenje predstavlja obliko komunikacije, s katero otrok sporoča, kako se počuti. Gruljenje je značilno tudi za gluhe otroke (Marjanovič Umek, 1990).
Otrok postane vedno bolj živahen, zanima ga človeški obraz v bližini. Materin glas ga pomirja. Njegovo pozornost pritegnejo nenavadni, glasni zvoki, nanje se odzove tako, da mežika, obrača oči ali joka. V tem obdobju otrok prične nadzorovati mišice grla in glasilk in tako prične z nadzorom višine svojega glasu. Kadar z otrokom govorimo, se odzove tako, da spušča različne zvoke. Glavo in oči obrača proti tisti smeri, iz katere prihaja zvok (Jovančević, 2011).
1.3.3 TRETJI DO ŠESTI MESEC
Otrok se tudi v tem obdobju obrača in išče izvor zvoka, pogosto joka, kriči in stoka. Smeje se, kadar se z njim igramo, imitira tudi gibe materinega obraza (Marjanovič Umek, 1990).
Otrok se igra z govornimi organi, s smehom odgovarja na ugodne glasove, na manj ugodne glasove pa se odzove z jokom (Grilc, 2014).
Pri šestem mesecu že dobro vokalizira in uporablja enolične samoglasnike ali zloge. Na primer a–a, gu, mu, ada. Kaže tudi selektivno odzivanje na različne čustvene tone materinega glasu (Sheridan, 2008).
6
V tem času otrok tudi pozorno spremlja materin in očetov glas ter se odziva na spremembe v njunem glasu (Jovančević, 2011).
1.3.4 ŠESTI DO DEVETI MESEC
V tem obdobju se pojavlja vedno več glasov, otrok po šestem mesecu prične imitirati glasove, vokalizira v zlogih in posnema različne govorne zvoke. Na primer mamama, bababa (Grilc, 2014).
Okrog šestega meseca se razvije tudi bebljanje. Bebljanje za razliko od gruljenja poleg samoglasnikov vključuje še soglasnike. Otrok samoglasnike in soglasnike povezuje v zloge, na primer ma, ba, pa. Lahko rečemo, da je bebljanje prva vokalizacija, ki vsebuje podobnosti z govorom (Marjanovič Umek, 1990).
1.3.5 DEVETI DO PETNAJSTI MESEC
Pri devetih mesecih otrok začne uporabljati geste, razume jih in se nanje tudi odziva (pomaha pa-pa). Zlogovanje je vedno bolj bogato in podobno že pravim glasovom (ma-ma, da-da …).
Imitira zvoke in s pogledom išče imenovane predmete. Razume že nekatere besede in preprosta navodila (Grilc, 2014).
Otrok je pri devetih mesecih zelo pozoren na ljudi, predmete in okolico ter na vsakodnevne zvoke, predvsem se osredotoča na glasove in govor. Zavestno vokalizira. Pozornost pritegne tako, da prične kričati. V tem obdobju tudi glasno in melodično čeblja (ma-ma, da-da).
Oponaša zvoke odraslih, na primer cmokanje ali kašelj. Pri dvanajstih mesecih prepozna svoje ime in se nanj odziva. Razume enostavne ukaze, na primer: »Daj to mami.« Z vedenjem kaže, da razume že nekaj besed (Sheridan, 2008).
V tem obdobju se pojavi tudi prva beseda s pomenom. Prvo besedo s pomenom imenujemo holofraza (Grilc, 2014).
Prvo besedo lahko definiramo kot skupino glasov, ki ima pomen (Marjanovič Umek 1990).
Vsak teden razume nove besede. Vedno bolj poskuša komunicirati z igračami in ljudmi, da dobi, kar želi, uporablja nekaj razumljivih besed in gest (Žnidarič, 1993).
1.3.6 PETNAJSTI DO OSEMNAJSTI MESEC
To je obdobje prvega govora, saj otrok postane bolj stabilen in ga hoja manj zaposluje.
Postopoma spoznava, da ima vsaka beseda pomen. V tem obdobju že odgovarja na preprosta vprašanja (Kje je?), najde že dva izmed štirih poimenovanih predmetov, ponavlja besede drugih in bogati besednjak. Ima že do dvajset besed. Prične se igrati domišljijske igre, na primer hranjenje dojenčka (Žnidarič, 1993).
Besede, ki jih ponavlja, so največkrat samostalniki. Otrok v tem obdobju pokaže, kaj želi, pokaže tudi enega od treh delov telesa, pokaže dva ali več predmetov na sliki. Otrok ve, kaj pomeni beseda ne, in z njo večkrat tudi protestira. Ponavlja besede in fraze, kot so na primer mama, papa (Grilc, 2014).
7 V tem času otrok tudi zelo uživa v pesmicah in pripovedih, poskuša tudi sam pripovedovati.
Uporablja do dvajset besed, vendar jih razume veliko več (Sheridan, 2008).
1.3.7 OSEMNAJSTI DO ŠTIRIINDVAJSETI MESEC
V času od osemnajstega do štiriindvajsetega meseca otrok že razume, da igračke predstavljajo realne predmete. Pri dveh letih prepozna od 150 do 300 besed, njegov besednjak se hitro širi.
Otrok povezuje besede v stavke, tvori že dvobesedni stavek. Sebe kliče z imenom in razume govor o ljudeh, ki niso prisotni, na primer »Dedek pride na kosilo.« Začenja razumevati predloge in razume dvojna navodila. Uporabljati prične zaimek ti, v govoru opazimo tudi uporabo prihodnjika. Včasih za sporazumevanje še uporabi geste, vendar vse pogosteje prevladujejo besede. Kadar se igra, posnema delo odraslih, na primer kuha, kosi travo ali nakupuje (Žnidarič, 1993).
1.3.8 DRUGO DO TRETJE LETO
V času med drugim in tretjim letom otrok že razume glagole in poišče na sliki določeno dejanje. Sedaj je že zmožen identifikacije manj znanih delov telesa, na primer brade. Razume že razliko med majhen – velik. Veliko sprašuje in postavlja vprašanja z vprašalnicama kaj in kje, v stavkih že uporablja nikalnice. Kaže veliko zanimanje za zgodbe, recitira pa tudi kakšno pesem. Opazuje druge pri igri in se jim pridruži ali jih posnema, njegova igra je smiselna in v njej uživa. Pri drugem letu že razume dvojna navodila, pri tretjem letu pa že navodila z več kot dvema zahtevama. Uporablja dve besedi ali več in jih združuje v stavke. Sodeluje tudi v razgovoru ter pripoveduje o sebi. Pri treh letih že razume od 800 do 1000 besed (Žnidarič, 1993).
Otrok je v tem obdobju že zmožen sestavljati in združevati enake barve. Pozna in razume nevarnosti ter se jih izogiba. Veliko pozornosti vzbuja z besedami, izraža pa tudi čustva (Grilc, 2014).
Za to obdobje je tudi značilno, da otrok jezik prične zanesljivo uporabljati in se hkrati zanima za nove besede. Veliko časa nameni slikanicam in poimenuje predmete, ki se v njih pojavljajo. Poleg samostalnikov, glagolov in pridevnikov uporablja še zaimke. Tvori stavke v preteklem in prihodnjem času (Levc, 2014).
Govor otroka je večinoma razumljiv bližnjim osebam (Jovančević, 2011).
1.3.9 TRETJE DO ČETRTO LETO
Otrok v tem obdobju razume že daljše stavke in negacije znotraj vprašanj (Kdo ni obul čevljev?). Razvijajo se že številčni pojmi in barve. Pri govoru lahko opazimo nekaj težav pri izgovorjavi daljših besed, drugače je govor razumljiv, otrok uporablja sestavljene povedi z možnimi slovničnimi napakami. Veliko uporablja vprašalnici zakaj in kdaj, uporablja vse besedne vrste. Zelo rad se igra domišljijske igre (Žnidarič, 1993).
Otrok pripoveduje, kaj se mu je zgodilo, pripoveduje krajše zgodbe, pozna svoje ime, starost in spol. S štirimi leti prepozna osnovne barve. Če ga sogovornik ne razume, mu razlaga.
8
Kadar želi kaj storiti, prosi za dovoljenje. Kadar se pogovarja z otroki, ki so mlajši od njega, prilagodi svoj govor. Njegova poved je sestavljena iz treh do štirih besed. Uporablja tudi zaimke. Veliko zanimanje kaže do knjig, zgodbo posluša približno deset minut (Grilc, 2014).
Kadar otrok uporablja množino in dvojino, so lahko še prisotne napake, uporaba preteklika in prihodnjika pa je dobra (Levc, 2014).
Dokazano je, da je besedišče oziroma besedni zaklad, ki ga ima otrok pri treh letih, napovednik za njegovo pismenost (Globačnik, 2012).
V tem obdobju otrok sliši starše tudi, ko je v drugi sobi. Televizor posluša na enaki glasnosti kot ostali člani družine. Otrokov govor je razumljiv tudi neznancem, uporablja številne stavke s štirimi do petimi besedami. Govori o dogodkih, ki so se zgodili v vrtcu (Jovančević, 2011).
1.3.10 ČETRTO DO PETO LETO
Otrok razume večino tega, kar sliši, zelo uživa v ugankah, šalah in pravljicah. Govori tekoče, prisotne so lahko manjše napake v izgovorjavi. Spretno sestavlja stavke, ki vsebujejo od štiri do pet besed ali več (Žnidarič, 1993).
Kadar ne pozna pomena neke besede, vpraša. Otrok šteje do deset, pokaže pa do pet.
Slovnično pravilno uporablja vse vrste besed. Zmožen je tudi imenovati krog in trikotnik (Grilc, 2014).
Zmožen je slediti že zelo kompleksnim navodilom. Dobro sodeluje v dialogu tako z vrstniki kot tudi odraslimi. Zmožen je pripovedovanja že daljših zgodb. Stavki imajo pravo strukturo, besede v stavkih so slovnično pravilne. Pravilno artikulira vse glasove, razen šumnikov in glasu r (Levc, 2014).
Otrok ima zelo rad krajše pravljice in je zmožen odgovoriti na preprosta vprašanja o teh pravljicah. Razume in sliši večino izrečenega v vrtcu ali doma, dobro zna obnoviti slišano pravljico ali dogodek in tvori že pravilne stavke (Jovančević, 2011).
1.3.11 PETO DO ŠESTO LETO
Otrok pri tej starosti popolnoma razume sestavljeni govor, težave ima le pri abstraktnih pojmih. Ima bogat besednjak in tvori sestavljene stavke, ki so slovnično pravilni. Sestavlja od pet- do šestbesedne stavke. Razume že 2500 do 3000 besed (Žnidarič, 1993).
Otrokova artikulacija glasov je pravilna. Razume že časovne pojme danes, včeraj, jutri, zjutraj, zvečer. Prepoznava in poimenuje geometrijske oblike. Kaže vedno več zanimanja za knjige in črke, zna že zapisati svoje ime. Po petem letu in pol je že zmožen izločiti prvi glas iz besede (Grilc, 2014).
Slike postavi v časovni okvir in opiše dogajanje (Levc, 2014).
9 1.4 PRVA BESEDA
M. Whitehead (1999, v Marjanovič Umek idr., 2006) govori o treh kriterijih, ki določajo prvo besedo:
1. Raba besede spontano.
2. Raba določene besede vedno za isto dejavnost, predmet ali osebo.
3. Besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki komunicira z otrokom v različnih situacijah.
Otroci v povprečju izgovorijo prvo besedo pri desetih do dvanajstih mesecih, vendar zanimanje za govor izražajo že veliko prej (Jovančević, 2011).
Prva beseda pri otroku, ki predstavlja celoten stavek ali misel, se imenuje holofraza (Skamlič, 2014).
1.5 RAZVOJ GLASOV
Levc (2014) navaja, da se v govoru najprej razvijejo samoglasniki, nato soglasniki. V starosti štirih let in pol naj bi otrok že izgovarjal sičnike, do petega leta pa še šumnike in glas r.
Zorić in Pavičić Dokoza (2007) pravita, da so vse motnje glasov, ki odstopajo od pričakovanega, potrebne logopedske obravnave. Izgovorjave posameznih glasov se v logopedski terapiji ne obravnava do četrtega leta starosti, če pa pri četrtem letu starosti glasovi govora še niso enaki odraslemu, je nujen začetek logopedske terapije. Pred četrtim letom se otrokove izgovorjave ne korigira, saj otrok še ni dovolj čustveno zrel.
Levc (2014) zapiše razdelitev usvojenih glasov po letih.
- Pri tretjem do tretjem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove a, e, i, o, u, p, b, t, d, k, g, m, n, v, l, f, h in j.
- Pri četrtem do četrtem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove s, z in c.
- Pri petem do petem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove š, ž, č in r.
1.6 GOVORNE MOTNJE
Med govorne motnje uvrščamo motnje artikulacije, to je motnja izgovorjave glasov. Vuletić (1987) pravi, da so govorne motnje lahko organske ali funkcionalne.
Pod organske vzroke Vuletić (1987) uvršča anatomska odstopanja govornih organov.
Organski vzroki so (Vuletić, 1987):
- Razcepi.
- Nazalnost.
- Odstopanja v zgradbi artikulacijskih organov. Med to uvrščamo nesorazmerje med zgornjo in spodnjo ustnico, slabše gibljiv jezik, prekratko podjezično vez, protruzijo in progenijo ter druge ortodontske anomalije, kot so odprti griz, križni griz, diastema in druge nepravilne rasti zob.
10
Vuletić (1987) pravi, da so drugi vzroki, ki vplivajo na artikulacijo, funkcionalni vzroki. Pri teh ne gre za odstopanje v govornih organih. Funkcionalni vzroki so:
- Slabši fonematski sluh, ki je lahko vzrok za težave pri artikulaciji glasov.
- Slab govorni vzor.
- Infantilni govor.
- Zapuščenost.
- Starševski perfekcionizem.
- Dvojezičnost.
- Zaostajanje v intelektualnem razvoju.
Pri oblikovanju glasov sodelujejo artikulatorji. Artikulatorji so ustnici, alveolarni greben, zobje, jezik, trdo nebo, mehko nebo in žrelo.
Grilc (2014) govori o vzrokih za motnjo artikulacije, ki so:
- Odstopanje v organih, ki so pomemben dejavnik pri artikulaciji glasov.
- Okvara sluha.
- Motorična nespretnost oziroma nerazgibani artikulatorji.
- Neprimerne navade iz otroštva, kot so predolga uporaba stekleničke, dude ali sesanje prsta.
- Slab fonematski sluh.
- Neustrezni govorni model iz okolja otroka.
- Zaostanek na intelektualnem področju.
Vzroki za artikulacijske motnje po Hočevar Boltežar (2010) so lahko:
- Centralni. Pri tem gre za okvaro centralnega živčnega sistema zaradi poškodbe, vnetja, tumorja, motenj prekrvavitve ali demielinizacije.
- Periferni. Med periferne vzroke štejemo prirojene anomalije ali posebnosti, posledice poškodb, kirurških posegov, okvare živcev ali okvare sluha. Motorična nespretnost artikulacijskih organov je periferni vzrok, pri katerem govorimo o prirojeni motorični nespretnosti in o anatomskih posebnostih. Prirojena motorična nespretnost je lahko posledica počasnejšega dozorevanja centralnega živčnega sistema. Kar se tiče anatomskih posebnosti, govorimo o prekratki podjezični vezi, ki onemogoča dvig jezične konice do zgornjih zob. Kadar je podjezična vez kratka, je moteno oblikovanje glasu r in glasov, ki se tvorijo z dvigom jezične konice.
Med periferne vzroke uvrščamo tudi malokluzije, kar pomeni napačen griz zob, pri katerem zgornji in spodnji zobni lok nista v idealnem položaju drug proti drugemu.
Frontalno odprt griz: odprtina med zgornjim in spodnjim zobnim lokom, kadar so zobje sklenjeni.
Incizalni previs: zgornji zobni lok je pomaknjen naprej za več kot eno debelino zoba glede na spodnji zobni lok.
Križni griz: zamak vstran med zgornjim in spodnjim zobnim lokom.
Diastema – vrzel med zobmi: zgornja prva sekalca sta razmaknjena.
- Funkcionalni. O funkcionalnih vzrokih govorimo, kadar sta anatomska zgradba in delovanje artikulacijskih organov normalna, otrok pa vseeno dela odklone pri izreki glasov.
11 Levc (2014) navaja, da nepravilno izreko posameznih glasov imenujemo dislalija. To je ena najpogostejših govornih motenj, zaradi katere starši poiščejo pomoč logopeda. Vzrokov za to težavo je lahko več:
- Lahko gre za odstopanje v anatomiji ali delovanju govornih organov.
- Prekratka podjezična vez.
- Visoko ali gotsko nebo.
- Manjkajoči zobje, posledice so predvsem pri sičnikih.
- Duda, sesanje prstka, kar lahko povzroči deformacijo neba, čeljusti ali ustne votline.
- Slabo poslušanje.
- Slabo slušno razumevanje.
- Motnje sluha.
- Slab govorni vzor.
Vuletić (1987) in Grilc (2014) glede na to, kateri glas je neustrezno artikuliran, ločita:
- sigmatizem, - rotacizem, - lambdacizem,
- kapacizem in gamacizem, - tetacizem in deltacizem, - etacizem.
Vuletić (1987) podrobneje opiše neustrezno artikulacijo glede na glasovne skupine.
- Sigmatizem: nepravilen izgovor glasov s, z, c, š, ž, č.
Interdentalni sigmatizem: otroku med artikulacijo sičnikov in šumnikov uhaja jeziček med spodnje in zgornje zobke.
Bilateralni sigmatizem: otrok z jezikom ne tvori žleba, temveč mu zračni tok skozi usta prehaja na desni in levi strani, pri desnem in levem licu.
Unilateralni sigmatizem: otroku na eni strani, torej ali na desni ali na levi, zračni tok pravilno prehaja skozi usta. Pri tem pa gre na drugi strani zračni tok nepravilno skozi usta, in sicer lateralno ob licu.
- Rotacizem: težava artikulacije glasu r.
Dorzalni (hrbtni) rotacizem: vibracije se ustvarjajo na hrbtu jezika.
Uvularni rotacizem: je zelo podoben dorzalnemu rotacizmu, razlika je le v tem, da so vibracije malo hitrejše kot pri dorzalnem rotacizmu; vibracija se tvori z mehkim nebcem in uvulo.
Guturalni (grleni) rotacizem: zajema tvorbo glasu, ki se tvori nekje med hrbtom jezika in njegovim korenom, vibracije so relativno slabše in manjše, proizvedeni glas je podoben nemškemu izgovoru glasu r.
- Lambdacizem: težave izgovora glasu l.
- Kapacizem in gamacizem: težave izgovorjave glasov k in g.
- Tetacizem in deltacizem: tetacizem pomeni težave pri artikulaciji glasu t, deltacizem pa težave pri artikulaciji glasu d.
- Tetizem: ne gre za napačno artikuliran glas, temveč opredeljuje, v katere glasove preide nepravilno izgovorjeni glas. Tako se na primer glasovi s, c, š, č in k zamenjujejo z glasom t in glasovi z, ž in g se zamenjujejo z glasom d.
- Etacizem: motnja artikulacije glasu e.
Otrok lahko določen glas v besedi izpušča, zamenjuje ali popači. Kadar otrok določen glas izpušča, to imenujemo omisija. Kadar gre za zamenjavo glasu z drugim glasom, to imenujemo substitucija, kadar pa otrok določen glas popači, temu pravimo distorzija.
12
1.7 JEZIKOVNE MOTNJE
Če želimo opisati, na kateri stopnji razvoja govora je otrok, moramo raziskati njegovo jezikovno védenje. To pomeni, v kakšni meri otrok v razumevanju in produkciji govora uporablja semantične in skladenjske strukture (Kranjc, 1999).
Kranjc (1999) jezikovno zmožnost deli na:
- Sporazumevalno zmožnost, ki zajema pragmatiko. Pragmatična zmožnost se pojavlja že v predjezikovnem obdobju, ko otrok z jokom in smehom izraža počutje in želje.
- Slovnično zmožnost, ki zajema pomenoslovje, besedišče, skladnjo, oblikoslovje in glasoslovje.
Grilc (2014) pravi, da pod jezikovne motnje spadajo:
- Upočasnjeni razvoj govora ali nezadostno razviti govor. O upočasnjenem razvoju govora govorimo do starosti štirih let, kadar pa se te težave nadaljujejo še po četrtem letu, govorimo o nerazvitem govoru. Za upočasnjeni razvoj govora je značilno, da:
otrok spregovori kasneje kot vrstniki,
otrok uporablja omejen nabor besed,
v primerjavi z vrstniki otrok v govoru uporablja krajše in preprostejše povedi,
otrok uporablja agramatične izjave in neustrezen vrstni red besed v povedi,
otrok zamenjuje zloge v besedah ali jih izpušča,
je otrokov govor lahko težje razumljiv okolici, saj so prisotne sistematične in nesistematične napake v izgovoru,
ima otrok težave pri razumevanju navodil in vprašanj.
- Nerazviti govor. Ta oblika se nanaša na najtežjo motnjo govorno-jezikovnega razvoja. Značilna je odsotnost govora ali pa zelo osiromašeno izražanje, prav tako je osiromašeno tudi razumevanje. Otrok le v določenih primerih uporablja geste in kaže željo po komunikaciji. V najtežjih primerih otrok ne razume tujega govora in ne govori. To obliko jezikovne motnje lahko opazimo že okrog drugega leta starosti.
- Posebne jezikovne težave. Te jezikovne težave so neznanega vzroka. Gre za to, da so otrokove jezikovne spretnosti osiromašene glede na njegovo starost in neverbalne sposobnosti. Številni strokovnjaki menijo, da so te jezikovne težave povezane z disleksijo v kasnejši dobi.
Za posebne jezikovne težave je značilno, da:
otrok spregovori prvo besedo kasneje,
ima otrok omejeno besedišče,
otrok uporablja nepravilne sklanjatve in agramatične povedi,
v stavku primanjkujejo funkcionalne besede, kot so vezniki, predlogi in zaimki,
ima otrok povprečno razvite intelektualne sposobnosti in nima organske okvare, okvare sluha ali težke emocionalne motnje.
13 Govorno-jezikovne motnje glede na stopnjo težavnosti delimo v štiri stopnje
(http://www.zrss.si/?rub=3498, pridobljeno 10. 04. 2015):
1. Otroci z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrok odstopa od drugih otrok enake kronološke starosti na vsaj enem od naslednjih področij: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in fluentnost govora.
2. Otroci z zmernimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrok odstopa od drugih otrok enake kronološke starosti na več področjih: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in fluentnost govora.
3. Otroci s težjimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrok odstopa od drugih otrok, njegova govorno-jezikovna komunikacija je glede na otroke enake kronološke starosti zelo omejena. Učinkovito se sporazumeva pretežno z osebami, ki so iz njegove ožje okolice, sporazumeva se z gestami, posameznimi glasovi, besedami in kratkimi povedmi. Sposoben je uporabljati dopolnilno in nadomestno komunikacijo.
4. Otroci s težkimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrokova zmožnost komunikacije je glede na otroke enake kronološke starosti pomembno zmanjšana. Otrok ima velik zaostanek na področju funkcionalne komunikacije z vrstniki in odraslimi osebami.
Večinoma so motena vsa področja: pragmatika, sintaksa, semantika, fonologija, fluentnost in artikulacija govora.
1.8 FONOLOŠKE MOTNJE
Lowe (2010) govori o motnjah artikulacije in motnjah fonologije, pri čemer gre za dva različna pojma. Kadar govorimo o fonologiji, imamo v mislih organizacijo in klasifikacijo govornih glasov, ki se pojavljajo v določenem jeziku. Fonologija je ena izmed petih sestavin jezikovnega sistema, ki ga sestavljajo sintaksa, semantika, morfologija, pragmatika in fonologija. Na drugi strani pa imamo pojem artikulacije, ki je del fonologije in se nanaša na govorno produkcijo, na glasove, ki jih slišimo in v govoru izgovarjamo. Artikulacija se nanaša na gibe in motorične zmožnosti, ki so potrebne, da lahko določen glas ustrezno izgovorimo.
Kadar se otrok fonološkega sistema šele uči, so napake v izgovoru pričakovane. Kadar pa otrok fonološki sitem pozna in so napake še vedno prisotne, govorimo o fonoloških motnjah, pri katerih se pojavljajo napake v fonoloških procesih.
Lowe (2010) fonološke procese deli na proces strukture, proces substitucije in proces asimilacije.
- Proces strukture:
Izbris zloga, na primer [bri'sa:tʃa] ['sa:tʃa].
Ponovitev zloga, na primer [nɛ'bo:] ['bobo:].
Epenteza: pri tem procesu se glas, običajno samoglasnik, vrine med dva soglasnika, na primer [bri'sa:tʃa] [bari'sa:tʃa].
Izbris zadnjega soglasnika, na primer ['sne:g] ['sne:].
Izbris prvega soglasnika, na primer ['dəʒ] ['əʒ].
Izbris soglasniškega sklopa, na primer ['mo:st] ['mo:].
Substitucija soglasniškega sklopa, na primer ['mo:st] ['mo:ʃk].
14
- Proces substitucije/zamenjave:
Zaustavljanje – stopping: nadomeščanje frikativa/pripornika s plozivom, na primer ['slon] ['tlon].
Anteriorizacija – fronting: proces, pri katerem ima zamenjani fonem bolj anteriorno oziroma sprednjo pozicijo kakor tarčni fonem, na primer ['gla:va] ['dla:va].
Depalatalizacija: proces, pri katerem je palatalni fonem zamenjan z nepalatalnim fonemom, gre za pomik mesta artikulacije naprej, na primer ['ʃal] ['tal].
Afrikacija: zamenjava frikativa/pripornika z afrikatom/zlitnikom, na primer ['so:ntsɛ] ['tso:ntsɛ].
Deafrikacija: zamenjava afrikata/zlitnika s frikativom/pripornikom, na primer ['tse:sta] ['se:sta].
Posteriorizacija – backing: proces, kjer so samoglasniki, ki se tvorijo spredaj, zamenjani s soglasniki, ki se tvorijo zadaj v ustni votlini, na primer ['li:st] ['li:sk].
Alveolarizacija: zamenjava fonema, ki se tvori z ustnicami ali zobmi, s fonemom, ki se tvori na alveolarnem grebenu, na primer ['zve:zda] ['zte:zda].
Drsenje – gliding: zamenjava fonema v likvid, na primer ['ʃal] ['ʃaj].
- Proces asimilacije:
Labialna asimilacija: proces, pri katerem soglasnik v besedi zaradi vpliva drugega labialnega soglasnika postane labial, na primer ['ʒa:ba] ['ba:ba].
Alveolarna asimilacija: proces, pri katerem se fonem v besedi asimilira v alveolarni segment, na primer ['go:st] ['do:st].
Velarna asimilacija: proces, ki se imenuje tudi »zadnja asimilacija«, pri tem fonem v besedi postane bolj podoben velarnemu fonemu, na primer ['ko:t] ['ko:g].
Nazalna asimilacija: proces, pri katerem fonem v besedi postane bolj podoben nosniku, na primer ['vo:z] ['mo:z].
Odzvenevanje: proces, pri katerem fonem, ki je zveneč, odzvenimo, na primer ['vla:k] ['fla:k].
Ozvenevanje: proces, pri katerem fonem, ki je nezveneč, ozvenimo, na primer [fi'ʒo:ṷ] [vi'ʒo:ṷ].
Metateza: proces, pri katerem se položaj dveh fonemov v besedi zamenja, na primer ['ba:kla] ['ba:lka].
Koalescenca: proces, pri katerem dva fonema združimo v nov fonem, na primer [zdrau'ni:tsa] [trau'ni:tsa].
15 1.9 RAZVOJ GOVORA
Govor se razvija po vedno enakem zaporedju, vendar je tempo razvoja govora odvisen od posameznega otroka.
Levc (2014) pravi, da razvoj govora v predšolskem obdobju poteka po naslednjih dveh fazah:
1. Predgovorno obdobje ali predgovorna faza.
Govor se ne prične razvijati s prvo besedo, temveč s prvim dnem življenja ali še prej, ko je otrok v materinem trebuhu in posluša glas matere in okolice. V trebuhu se otrok tudi uči razlikovati glas matere od drugih zvokov. Govor se v začetku razvija s pomočjo sluha, s poslušanjem (Poskohkova, 2008).
Ta predgovorna faza sega od otrokovega rojstva do pojava prve besede. V to fazo uvrščamo vse poskuse komunikacije od joka, ustvarjenih glasov, vzpostavitve očesnega stika, bebljanja, čebljanja in začetnega povezovanja glasov. Otrok se v tej fazi nauči opazovati, poslušati, posnemati, uči se igre in medsebojne izmenjave ter spretnosti komuniciranja. Dobre in različne izkušnje komunikacije v tem obdobju vplivajo na kasnejše govorno sporazumevanje.
Kadar starši prvič slišijo besedo ata, še ni nujno, da je otrok spregovoril prvo besedo. Otrok lahko s to besedo le izrazi, da je žejen ali lačen. O prvi besedi govorimo, kadar otrok pove določeno besedo v zvezi z nekim predmetom ali osebo. S prvo otrokovo besedo se obdobje predgovorne faze konča (Levc, 2014).
Otrok najprej govor razume, šele nato govor uporablja. Da bi otrok govor razumel, mora valovanje zvoka v govoru razdeliti na segmente, kot so zlogi, besede in stavki. Raziskave kažejo, da otroci prepoznajo zveze glasov, ki jih slišijo pogosteje, še preden so jim sposobni določiti pomen. Otrok v tem obdobju za namene komunikacije uporablja tudi geste in kretnje ter vzpostavlja očesni stik (Marjanovič Umek idr., 2006).
2. Govorno obdobje ali govorna faza.
V tem obdobju otrok uporabi v svojem govoru prve besede. Prve besede so najpogosteje vezane na predmete iz neposrednega okolja. Marjanovič Umek idr. (2006) pravijo, da otrok na začetku najpogosteje uporablja besede v:
- Preširokem pomenu, ki temelji predvsem na zunanji podobnosti in obliki: na primer pomarančo in vse okrogle stvari, na primer luno, jajce, oreh, poimenuje z besedo žoga.
- Zoženem pomenu, kar pomeni, da otrok uporablja besede, ki poimenujejo ožjo skupino predmetov, kot jih posamezna beseda sicer poimenuje. Na primer beseda maček, ob kateri otrok razume, da gre le za njegovega mačka, ima zožen pomen.
V tem obdobju otrok vsak dan pridobiva nove besede. Zave se, da vsakemu predmetu, osebi in dejanju pripada točno določena beseda. Otrokov nabor besed se iz dneva v dan veča in postopoma začne povezovati besede v stavke. Otrokov razvoj govora se najbolj razvija do petega leta, nekoliko počasnejši razvoj poteka do devetega leta, izpopolnjevanje govora pa poteka skozi vse življenje (Levc, 2014).
Posokhova (2008) pravi, da se otrokov govor od drugega do šestega leta postopno razvija in oblikuje. Govor tako postaja vedno bolj razumljiv in jasen, povečuje se besedni zaklad in govor postaja vedno bolj slovničen. V tem obdobju govorno-jezikovnega razvoja se ustvarjajo
16
temelji za veščine branje in pisanja. Vsak otrok ima dva predala besed. En predal zajema pasivni besednjak, drugi predal pa aktivni besednjak. V pasivnem predalu so zbrane besede, ki jih otrok zna, vendar jih ne uporablja v svojem govoru. V aktivnem predalu so zbrane besede, ki jih otrok uporablja v svojem govoru. Glede na obseg besed v aktivnem besednjaku proučujemo mentalni razvoj otroka.
Omerza (1972) navaja, da je za razvoj govora potrebno naslednje:
- Razvite psihične funkcije. Med te uvrščamo pozornost, predstavljanje, zaznavanje, občutenje, mišljenje, pomnjenje in slušni spomin.
- Zdrav živčni sistem. Pomembna so govorna središča v možganski skorji in živčne povezave med njimi, ki usklajujejo delovanje govornega mehanizma.
- Razvita čutila, predvsem sluh, ki je najpomembnejši za sprejemanje in razlikovanje glasov, zlogov, besed in stavkov.
- Zdravi in ustrezno razviti govorni organi.
- Dober govorni vzor v otrokovi okolici.
1.10 KOMUNIKACIJA MED STARŠI IN OTROKOM
Komunikacija med mamo in otrokom poteka že pred rojstvom, tako da se mama z otrokom pogovarja, mu prepeva in si boža trebuh. Prva komunikacija steče ravno med starši in otrokom, ko se starši otroku približajo in mu z ljubečim glasom govorijo. Potrebno pa je, da otroku vedno damo dovolj časa za odgovor. Otroka tako opogumljamo za nadaljnjo komunikacijo (Levc, 2014).
Otrok se v družinskem okolju skozi komunikacijo s starši uči jezika. Komunikacija med dvema poteka tako, da en govori, drugi pa posluša. Vlogi se v komunikacijskem procesu izmenjujeta. Ko govori oče oziroma mati, otrok posluša in obratno. Otroku moramo dati možnost, da spregovori. Pri komunikaciji gre za izmenjave. Mati in otrok vzpostavita individualni stil komunikacije. Otrok natančno ve, kaj naj pričakuje in kako naj v določenem trenutku odgovori. Otrok dobi informacije o jeziku predvsem v odnosu z mamo. Kadar mati govori s svojim otrokom, prilagaja govor njegovemu kognitivnemu razvoju, kadar mu govori o določeni stvari, mu jo vedno tudi pokaže. Da se otrok nauči govoriti, mora imeti željo po komunikaciji. Otrok, ki ima to željo, skuša besedo matere ponoviti, hkrati pa jo poveže s konkretnim predmetom. Zato je nujno, da je govor, ki ga uporabljamo za komunikacijo z otrokom, čim bolj konkreten in nazoren. Otrok mora pojem najprej razumeti, kasneje ga lahko jezikovno izrazi (Kranjc, 1999).
Pomembno je, da se starši zavedajo svoje relevantne vloge pri otrokovem govorno- jezikovnem razvoju, zato je nujno, da v svojem govoru upoštevajo napotke.
Levc (2014) navaja, da je pomembno, da starši:
- opisujejo otroku vse, kar počnejo, - utrjujejo uporabo nove besede,
- stavek otroka razširjajo in ga dopolnijo, - pri otroku razvijajo poslušanje,
- med oblačenjem poimenujejo otrokove dele telesa, - vadijo igre za razgibavanje govoril,
- otroku pripovedujejo zgodbe in se potem pogovorijo o prebranem,
17 - z otrokom pojejo, plešejo, se igrajo izštevanke, saj je ritem v učenju govora izredno
pomemben,
- poudarjajo otrokova močna področja ter jih razvijajo, - dajejo otroku jasna navodila, prilagojena njegovi starosti.
Med starši in otrokom je pomemben zgodnji odnos, tako imenovan tip varne navezanosti. Tak odnos pomeni, da med otrokom in mamo ter očetom poteka skladna in topla komunikacija.
Preko tega odnosa otrok pridobi občutek varnosti, ljubljenosti in zaželenosti, kar pomembno vpliva na kasnejše odzive v stresnih situacijah in pri reševanju težav. Otrok, ki je imel v otroštvu varno navezanost z materjo in očetom, se bo lažje soočal s stresorji in izzivi v nadaljnjem življenju in v odraslosti (Jovančević, 2011).
Tako mati kot tudi oče sta pomembna dejavnika v procesu razvoja otroka. Vplivata tako na čustveni, intelektualni kot tudi govorno-jezikovni razvoj (Rade, 2010).
Pri govornem razvoju otroka imajo najpomembnejšo vlogo starši, saj se z njim vključujejo v interakcijo in tako sprožijo otrokov odziv. Če starši otroku veliko pojejo, govorijo in razlagajo, pomembno vplivajo na spodbujanje njegovega govornega in jezikovnega razvoja (Marjanovič Umek idr., 2006).
Na začetku, po otrokovem rojstvu, poteka komunikacija med starši in otrokom predvsem neverbalno. Preko pogleda in dotikov si sporočajo največ informacij. Ta neverbalna komunikacija je bistvena za razvoj nadaljnjih spretnosti pri otroku in mora upoštevati tudi pravilo izmenjave: kadar nekdo podaja informacijo, drugi počaka in obratno. V komunikaciji se je treba izmenjavati, saj je samo tako podano sporočilo lahko ustrezno tvorjeno in sprejeto pri prejemniku na način, kot si je to zamislil tvornik sporočila.
Lepičnik Vodopivec (2012) govori, da je otroštvo posebna faza v razvoju. Takrat ima učenje posebno vlogo, saj vse izkušnje, ki jih otrok pridobi v tem obdobju, pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj.
1.11 ZGODNJA OBRAVNAVA
Razvoj otroka poteka preko interakcije bioloških, fizioloških in okoljskih dejavnikov.
Najpomembnejše obdobje za razvoj govora je od rojstva do tretjega leta starosti, imenujemo ga obdobje zgodnjega otroštva. V tem obdobju je govorni razvoj najintenzivnejši, oblikujejo se temelji za razvoj govora in jezika in je ključno za razvoj maternega jezika. Izkušnje v tem obdobju so najpomembnejše in pomembno vplivajo na nadaljnji govorno-jezikovni razvoj.
Kritično obdobje bi lahko poimenovali obdobje med drugim in petim letom starosti, saj je v tem obdobju otrok najbolj dojemljiv za učenje (Lukovac, 2012).
Predšolsko obdobje je v razvoju otroka najbolj občutljivo. Na otrokov psihični razvoj vplivajo socialni in ekonomski dejavniki. Predšolska vzgoja ima pomembno vlogo, saj pripomore k odpravljanju vrzeli v vzgoji in izobraževanju. Vrtec na otroka vpliva pozitivno, saj otrok pridobi veščine, sposobnosti in spretnosti, ki so pomembne za učenje socialnega vedenja (Globačnik, 2012).
Zgodnja obravnava zajema obdobje, ki traja od rojstva do vstopa v šolo (Globačnik, 2012).
18
Zgodnja obravnava zajema tri obdobja (Marjanovič Umek, 2009, v Globačnik, 2012):
1. prenatalno,
2. obdobje dojenčka in malčka,
3. zgodnje obdobje od treh do šestih let.
Golin in Ducanis (1981, v Globačnik, 2012) navajata, da se v literaturi najpogosteje pojavljata dve skupini otrok, ki so vključeni v zgodnjo obravnavo. Sem spada skupina rizičnih otrok in skupina s primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami. V prvo skupino rizičnih otrok uvrščamo tiste, ki so stari manj kot tri leta in pri katerih se predvideva, da bo prišlo do trajnega razvojnega zaostanka na komunikacijskem, motoričnem ali kognitivnem področju. V drugo skupino otrok s primanjkljaji ali ovirami spadajo tisti, ki imajo okvare sluha, vida, motnjo v duševnem razvoju ali so gibalno ovirani.
Raziskave kažejo, da se prvih pet let ne more primerjati z nobenim kasnejšim življenjskim obdobjem, zato je zgodnja obravnava najučinkovitejša. Zgodnje izkušnje vplivajo na hitrejše učenje in boljše usvajanje govorno-jezikovnih sposobnosti. Cilj zgodnje obravnave naj bi bil preventiven, saj s tem zmanjšujemo kognitivne, psihološke, čustvene in druge ovire, preden otrok vstopi v šolo (Blackman, 2003, v Globačnik, 2012).
V proces zgodnje obravnave moramo vključiti družino, šolo in tudi prijatelje in otroku bližnje osebe. Na tak način lahko opredelimo perspektivo otroka, ki se nanaša na širše okolje. Pri zagotavljanju pomoči v okviru optimalne zgodnje obravnave moramo upoštevati temeljna načela (Globačnik, 2012):
- dostopnost, - krajevna bližina, - cenovna dostopnost, - interdisciplinarno delo, - raznolikost služb in storitev, - timsko delo.
Cilj zgodnje obravnave je, da čim bolj izkoristimo predšolsko obdobje za ublažitev otrokovega primanjkljaja. Cilj programov je razvijanje otrokovih izkušenj. To lahko dosežemo z izvajanjem programa v ustanovi, skupaj s starši kot enakovrednimi partnerji ali v programu individualno z otrokom (Globačnik, 2012).
Globačnik (2012) navaja tri vrste programov glede na lokacijo:
1. obiskovanje otroka in družine na domu, 2. programi v centrih za zgodnjo obravnavo,
3. programi v posebnih ali inkluzivnih vrtčevskih skupinah.
1.12 PREVENTIVA GOVORNO-JEZIKOVNIH TEŽAV
S prevencijo govorno-jezikovnih težav je treba začeti že veliko pred rojstvom otroka, pravzaprav že pred nosečnostjo. Pri zgodnji prevenciji sta pomembna oba starša, saj vsak preko genetskega mehanizma prinese predispozicijo govorne in jezikovne sposobnosti. Ko ženska zanosi, mora skrbeti za svoje zdravje skozi vso nosečnost. V prvem trimesečju se razvijata nevrološki sistem otroka in organogeneza. Veliko malforacij obraza in govornih organov nastane v času embrionalnega razvoja, zato mora mati skrbno izbirati hrano in se
19 izogibati alkoholu, kajenju, tesnim oblačilom ter psihičnim in fizičnim travmam (Lukovac, 2012).
Tudi Posokhova (2008) govori, da je s prevencijo govorno-jezikovnih težav treba začeti že veliko pred rojstvom otroka. Če so v družini prisotne genetske bolezni ali če gre za nosečnost po 35. letu, je zelo zaželeno, da se opravi genetsko svetovanje. Večina malforacij obraza in govornih organov, na primer razcepi in nepravilnosti zob, nastane med embrionalnim razvojem. Na vse to lahko vplivajo kajenje, alkohol, bolezni matere in nepravilna prehrana, ki vsebuje premalo vitaminov in mineralov.
Prevencijo govorno-jezikovnih težav izvajamo tudi po rojstvu otroka, tako da (Lukovac, 2012):
- Otroku dajemo čim več izkušenj za kognitivne, lingvistične in motorične sposobnosti.
- Stimuliramo otrokov razvoj.
- Z otrokom ustvarimo emotiven, prijeten in ljubeč odnos.
- Spodbujamo otrokovo radovednost in motivacijo.
- Otroku pojemo pesmi, beremo knjige in se ob njih pogovarjamo.
- Razvijamo grobo in fino motoriko telesa.
- Poslušamo otroka, se na njegove komunikacijske stimuluse odzivamo.
Omeniti moramo pomen ustrezne prehrane med nosečnostjo in v času dojenja. Predvsem je pomembno, da v telo med nosečnostjo vnesemo vse hranilne snovi, ki jih otrok potrebuje za zdrav in optimalen razvoj. V času nosečnosti in v prvih treh letih otrokovega življenja se moramo izogibati vsem škodljivim vplivom, ki pomembno vplivajo na razvoj možganov. V zadnjem trimesečju nosečnosti možgani rastejo in se razvijajo najhitreje, zato mora takrat nosečnica uživati hrano, ki je bogata z omega-3 kislinami, kot so oljčno olje, mandeljni, laneno seme in ribe. Priporoča se tudi uživanje omega-3 kislin v obliki kapsul ali olja.
Dokazano je tudi, da uživanje omega-3 kislin med nosečnostjo zmanjšuje možnost predčasnega poroda. Zanimivo je tudi, da uživanje probiotikov v zadnjem trimesečju nosečnosti pojav alergij pri otroku zmanjšuje za kar 20 odstotkov (Jovančević, 2011).
1.12.1 KAKO SPODBUJATI RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN POSLUŠANJA Skamlič (2014) daje naslednje nasvete, kako komunicirati z dojenčkom.
- Izkoristite priložnosti, da otroku čim več pojete in govorite.
- Preden pričnete govoriti, poskrbite, da pritegnete otrokovo pozornost.
- Govorite jasno, preprosto, s prijazno govorno melodijo. Govor naj bo omejen na glasove, zloge, besede in kratke fraze.
- Opazujte otroka in govorite o tem, kar počne.
- Otrok mora slišati veliko besed in te večkrat, preden bo povedal prvo besedo, zato bodite potrpežljivi.
- Ponavljajte besede, naj jih otrok sliši večkrat.
- Bodite navdušeni nad komunikacijo z otrokom, otrok vam bo tako navdušenje vračal.
- Krepite odnos med mlajšimi in starejšimi otroki, s tem pripomorete k medsebojnemu sodelovanju.
Več dotikov, govora in grimas kot vključimo v komunikacijo z otrokom, bogatejša bo komunikacija. Prva najpomembnejša komunikacija poteka med mamo in otrokom v času dojenja, preko dojenja se spoznavata z dotikom. Kadar se otrok doji, vonja materin vonj, uživa v dotiku, toplini in se počuti varnega in ljubljenega. Mirni zvoki, umirjen glas in topel pogled otroka pomirjajo, zato je takšna komunikacija najbolj zaželena. Pri tem pa sta enako
20
pomembna oba starša – tako mati kot oče. Otrok se uči z gledanjem, poslušanjem, dotikanjem in okušanjem, zato mu moramo zagotoviti vse te izkušnje. Otroku je treba dati čim več pozitivnih sporočil (Jovančević, 2011).
Igre poslušanja (Levc, 2014):
- Določitev smeri izvora zvoka. Otrok naj zapre oči in posluša. Ko zasliši zvok, z roko pokaže, iz katere smeri prihaja.
- Ločevanje vrste zvokov. Otroku lahko zavežemo oči in proizvedemo različne vrste zvokov. Otrok določi, s čim smo zvok ustvarili.
- Prepoznavanje zvokov. Otrok posluša zvoke in jih prepoznava.
- Posnemanje zvokov. Otrok posnema oglašanje živali, drugi pa morajo ugotoviti, katera žival je to.
- Razlikovanje zvoka po intenziteti. Otroku v prostoru skrijemo igračko in ga z glasnim in tihim ploskanjem usmerjamo, da jo najde. Pri tem glasno ploskanje pomeni, da se nahaja zelo blizu skrite igrače, tiho ploskanje pa pomeni, da je od skrite igrače zelo oddaljen.
- Razlikovanje zvoka po višini. Govorimo z visokim in nizkim glasom. Kadar govorimo z visokim glasom, otrok dvigne sličico ptice, kadar pa govorimo z nizkim glasom, otrok dvigne sličico medveda.
- Igre za razvijanje fonemskega sluha. Pri igrah za razvijanje fonemskega sluha slušno razlikujemo podobne glasove. Na primer s–š, c–č, z–ž. Igramo se igro: kadar otrok v besedi zasliši glas s, dvigne roko, kadar pa sliši glas š, dvigne nogo.
Jovančević (2011) natančno opiše, kako spodbujati govor pri otroku po letih.
- OD ROJSTVA DO DRUGEGA LETA
Spodbujajte oglašanje s samoglasniki in kombinacije s soglasniki (na primer ba, pa, da …).
Poskrbite, da pritegnete otrokovo pozornost, in jo poskušajte vzdrževati. To lahko storite tako, da se odzivate na njegovo oglašanje z govorom ali posnemanjem.
Poskrbite, da zmanjšate hrup v ozadju, saj tako omogočite otroku, da usmeri pozornost na govor.
Spodbudite otroka, da vas posnema (na primer ploskajte z rokami).
Vse, kar počnete, poimenujte. Kadar ga oblačite, mu pozorno razložite, kaj mu oblačite in kakšne barve so oblačila.
Posnemajte oglašanje živali.
Razširjajte otrokove izjave. Vendar po tem, ko otrok že konča z govorom.
Ne prekinjajte ga, ko govori.
Berite mu in ga ob branju spodbujajte, da sledi slikam, in ga povprašajte, kaj vidi. O prebranem se skupaj pogovorita.
- OD DRUGEGA DO ČETRTEGA LETA
Govorite počasi, razločno, med govorom delajte premore.
Razširite in nadgradite otrokove izjave.
Izogibajte se otroškemu govoru.
Pogovarjajte se ob slikah, slike razvrščajte v sklope (na primer po barvi, po uporabnosti: hrana, vozila, igrače …).
21
Igrajte se igro »da–ne«. Na primer: postavljajte otroku vprašanja, on pa naj odgovori z da ali ne (na primer: Ali avto leti?).
Razširjajte otrokov besedni zaklad.
Pojte pesmi in izštevanke.
Pripovedujte zgodbe ob slikah.
- OD ČETRTEGA DO ŠESTEGA LETA
Kadar otrok govori, mu namenite svojo pozornost in čas. Bodite potrpežljivi.
Kadar otroku želite kaj povedati, se prepričajte, da imate njegovo pozornost.
Spodbujajte in otroka pohvalite za poskuse govora.
Kadar govorite, delajte premore.
Izpopolnjujte otrokov besedni zaklad. Otroka naučite nove besede, tako da mu jih pojasnite in uporabite v sobesedilu.
V svoj govor vključite prostorske (v, na, pod) odnose in nasprotja (širok, ozek) ter otroku razložite pomen.
Z otrokom se igrajte igrico, da mu opisujete neki predmet, otrok pa mora ugotoviti, za kaj gre.
Otroka učite kategorij. Na primer: pod vozila spadajo avto, avtobus, motor, vlak, helikopter, letalo.
Otroku zastavite dvo- in tridelna navodila in mu pomagajte, da jih izvrši.
Pogovarjajte se o tem, kaj otrok vidi. Ko ste na novem kraju, mu opisujte in pojasnjujte.
Ob vsakdanjih dejavnostih izkoristite čas in otroka povprašajte, kaj vidi. Na primer pri kuhanju naj otrok poimenuje sestavine.
1.13 POMEN IGRE ZA RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE Igra je dejavnost, ki se pojavlja v vseh družbah (Lindon, 2001, v Stroh, Robinson in Proctor, 2014). Poznamo različne vrste iger: individualne, skupinske, sodelovalne, domiselne, igre na prostem, socialne in še bi lahko naštevali. Igra je pri učenju ključnega pomena, saj sta igra in učenje neločljivo povezana. Vsaka igra je učenje in prav tako mora biti vsako učenje igra.
Dokazi nevroznanosti kažejo, da je igra od starosti dveh mesecev osrednjega pomena za razvoj. Ugotovili so, da igra odseva lastnosti otroka. Igra otrok, ki so mlajši od dveh let, je povezana z njihovim telesnim razvojem. Ko so otroci zmožni večjega nadzora telesa, se razvije tudi koordinacija oko – roka, in takrat se obseg njihove igre razširi (Stroh idr., 2014).
Spoznavno izkušnjo in osnovo za proces učenja predstavlja igra. Igra in učenje se ne izključujeta. Učenje skozi igro pri majhnem otroku predstavlja največji uspeh. Igra je vzgojna in razvojna dejavnost, pri kateri ima otrok svobodo, samostojnost in lahko ustvarja.
Predstavlja način, kako se otrok uči. Igra s ciljem in nalogo se imenuje didaktična igra (Pečjak, 2009).
Ko malčki začnejo razumevati in uporabljati jezik, se notranje motivirana igra spremeni, otroci se začnejo zavedati vpliva drugih ljudi in nagrad. Pri igri uporabljajo govor in vzpostavljajo komunikacijski proces z drugimi ljudmi (Stroh idr., 2014).
Igra je najpomembnejšo orodje za otroke, saj pomembno vpliva na celostni razvoj in kognicijo. Preko igre se otroci naučijo, kako komunicirati, kako reševati težave, koordinacije
