1.3 RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE
1.3.11 PETO DO ŠESTO LETO
Otrok pri tej starosti popolnoma razume sestavljeni govor, težave ima le pri abstraktnih pojmih. Ima bogat besednjak in tvori sestavljene stavke, ki so slovnično pravilni. Sestavlja od pet- do šestbesedne stavke. Razume že 2500 do 3000 besed (Žnidarič, 1993).
Otrokova artikulacija glasov je pravilna. Razume že časovne pojme danes, včeraj, jutri, zjutraj, zvečer. Prepoznava in poimenuje geometrijske oblike. Kaže vedno več zanimanja za knjige in črke, zna že zapisati svoje ime. Po petem letu in pol je že zmožen izločiti prvi glas iz besede (Grilc, 2014).
Slike postavi v časovni okvir in opiše dogajanje (Levc, 2014).
9 1.4 PRVA BESEDA
M. Whitehead (1999, v Marjanovič Umek idr., 2006) govori o treh kriterijih, ki določajo prvo besedo:
1. Raba besede spontano.
2. Raba določene besede vedno za isto dejavnost, predmet ali osebo.
3. Besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki komunicira z otrokom v različnih situacijah.
Otroci v povprečju izgovorijo prvo besedo pri desetih do dvanajstih mesecih, vendar zanimanje za govor izražajo že veliko prej (Jovančević, 2011).
Prva beseda pri otroku, ki predstavlja celoten stavek ali misel, se imenuje holofraza (Skamlič, 2014).
1.5 RAZVOJ GLASOV
Levc (2014) navaja, da se v govoru najprej razvijejo samoglasniki, nato soglasniki. V starosti štirih let in pol naj bi otrok že izgovarjal sičnike, do petega leta pa še šumnike in glas r.
Zorić in Pavičić Dokoza (2007) pravita, da so vse motnje glasov, ki odstopajo od pričakovanega, potrebne logopedske obravnave. Izgovorjave posameznih glasov se v logopedski terapiji ne obravnava do četrtega leta starosti, če pa pri četrtem letu starosti glasovi govora še niso enaki odraslemu, je nujen začetek logopedske terapije. Pred četrtim letom se otrokove izgovorjave ne korigira, saj otrok še ni dovolj čustveno zrel.
Levc (2014) zapiše razdelitev usvojenih glasov po letih.
- Pri tretjem do tretjem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove a, e, i, o, u, p, b, t, d, k, g, m, n, v, l, f, h in j.
- Pri četrtem do četrtem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove s, z in c.
- Pri petem do petem letu in pol naj bi otrok imel razvite glasove š, ž, č in r.
1.6 GOVORNE MOTNJE
Med govorne motnje uvrščamo motnje artikulacije, to je motnja izgovorjave glasov. Vuletić (1987) pravi, da so govorne motnje lahko organske ali funkcionalne.
Pod organske vzroke Vuletić (1987) uvršča anatomska odstopanja govornih organov.
Organski vzroki so (Vuletić, 1987):
- Razcepi.
- Nazalnost.
- Odstopanja v zgradbi artikulacijskih organov. Med to uvrščamo nesorazmerje med zgornjo in spodnjo ustnico, slabše gibljiv jezik, prekratko podjezično vez, protruzijo in progenijo ter druge ortodontske anomalije, kot so odprti griz, križni griz, diastema in druge nepravilne rasti zob.
10
Vuletić (1987) pravi, da so drugi vzroki, ki vplivajo na artikulacijo, funkcionalni vzroki. Pri teh ne gre za odstopanje v govornih organih. Funkcionalni vzroki so:
- Slabši fonematski sluh, ki je lahko vzrok za težave pri artikulaciji glasov.
- Slab govorni vzor.
- Infantilni govor.
- Zapuščenost.
- Starševski perfekcionizem.
- Dvojezičnost.
- Zaostajanje v intelektualnem razvoju.
Pri oblikovanju glasov sodelujejo artikulatorji. Artikulatorji so ustnici, alveolarni greben, zobje, jezik, trdo nebo, mehko nebo in žrelo.
Grilc (2014) govori o vzrokih za motnjo artikulacije, ki so:
- Odstopanje v organih, ki so pomemben dejavnik pri artikulaciji glasov.
- Okvara sluha.
- Motorična nespretnost oziroma nerazgibani artikulatorji.
- Neprimerne navade iz otroštva, kot so predolga uporaba stekleničke, dude ali sesanje prsta.
- Slab fonematski sluh.
- Neustrezni govorni model iz okolja otroka.
- Zaostanek na intelektualnem področju.
Vzroki za artikulacijske motnje po Hočevar Boltežar (2010) so lahko:
- Centralni. Pri tem gre za okvaro centralnega živčnega sistema zaradi poškodbe, vnetja, tumorja, motenj prekrvavitve ali demielinizacije.
- Periferni. Med periferne vzroke štejemo prirojene anomalije ali posebnosti, posledice poškodb, kirurških posegov, okvare živcev ali okvare sluha. Motorična nespretnost artikulacijskih organov je periferni vzrok, pri katerem govorimo o prirojeni motorični nespretnosti in o anatomskih posebnostih. Prirojena motorična nespretnost je lahko posledica počasnejšega dozorevanja centralnega živčnega sistema. Kar se tiče anatomskih posebnosti, govorimo o prekratki podjezični vezi, ki onemogoča dvig jezične konice do zgornjih zob. Kadar je podjezična vez kratka, je moteno oblikovanje glasu r in glasov, ki se tvorijo z dvigom jezične konice.
Med periferne vzroke uvrščamo tudi malokluzije, kar pomeni napačen griz zob, pri katerem zgornji in spodnji zobni lok nista v idealnem položaju drug proti drugemu.
Frontalno odprt griz: odprtina med zgornjim in spodnjim zobnim lokom, kadar so zobje sklenjeni.
Incizalni previs: zgornji zobni lok je pomaknjen naprej za več kot eno debelino zoba glede na spodnji zobni lok.
Križni griz: zamak vstran med zgornjim in spodnjim zobnim lokom.
Diastema – vrzel med zobmi: zgornja prva sekalca sta razmaknjena.
- Funkcionalni. O funkcionalnih vzrokih govorimo, kadar sta anatomska zgradba in delovanje artikulacijskih organov normalna, otrok pa vseeno dela odklone pri izreki glasov.
11 Levc (2014) navaja, da nepravilno izreko posameznih glasov imenujemo dislalija. To je ena najpogostejših govornih motenj, zaradi katere starši poiščejo pomoč logopeda. Vzrokov za to težavo je lahko več:
- Lahko gre za odstopanje v anatomiji ali delovanju govornih organov.
- Prekratka podjezična vez.
- Visoko ali gotsko nebo.
- Manjkajoči zobje, posledice so predvsem pri sičnikih.
- Duda, sesanje prstka, kar lahko povzroči deformacijo neba, čeljusti ali ustne votline.
- Slabo poslušanje.
- Slabo slušno razumevanje.
- Motnje sluha.
- Slab govorni vzor.
Vuletić (1987) in Grilc (2014) glede na to, kateri glas je neustrezno artikuliran, ločita:
- sigmatizem,
Vuletić (1987) podrobneje opiše neustrezno artikulacijo glede na glasovne skupine.
- Sigmatizem: nepravilen izgovor glasov s, z, c, š, ž, č.
Interdentalni sigmatizem: otroku med artikulacijo sičnikov in šumnikov uhaja jeziček med spodnje in zgornje zobke.
Bilateralni sigmatizem: otrok z jezikom ne tvori žleba, temveč mu zračni tok skozi usta prehaja na desni in levi strani, pri desnem in levem licu.
Unilateralni sigmatizem: otroku na eni strani, torej ali na desni ali na levi, zračni tok pravilno prehaja skozi usta. Pri tem pa gre na drugi strani zračni tok nepravilno skozi usta, in sicer lateralno ob licu.
- Rotacizem: težava artikulacije glasu r.
Dorzalni (hrbtni) rotacizem: vibracije se ustvarjajo na hrbtu jezika.
Uvularni rotacizem: je zelo podoben dorzalnemu rotacizmu, razlika je le v tem, da so vibracije malo hitrejše kot pri dorzalnem rotacizmu; vibracija se tvori z mehkim nebcem in uvulo.
Guturalni (grleni) rotacizem: zajema tvorbo glasu, ki se tvori nekje med hrbtom jezika in njegovim korenom, vibracije so relativno slabše in manjše, proizvedeni glas je podoben nemškemu izgovoru glasu r.
- Lambdacizem: težave izgovora glasu l.
- Kapacizem in gamacizem: težave izgovorjave glasov k in g.
- Tetacizem in deltacizem: tetacizem pomeni težave pri artikulaciji glasu t, deltacizem pa težave pri artikulaciji glasu d.
- Tetizem: ne gre za napačno artikuliran glas, temveč opredeljuje, v katere glasove preide nepravilno izgovorjeni glas. Tako se na primer glasovi s, c, š, č in k zamenjujejo z glasom t in glasovi z, ž in g se zamenjujejo z glasom d.
- Etacizem: motnja artikulacije glasu e.
Otrok lahko določen glas v besedi izpušča, zamenjuje ali popači. Kadar otrok določen glas izpušča, to imenujemo omisija. Kadar gre za zamenjavo glasu z drugim glasom, to imenujemo substitucija, kadar pa otrok določen glas popači, temu pravimo distorzija.
12
1.7 JEZIKOVNE MOTNJE
Če želimo opisati, na kateri stopnji razvoja govora je otrok, moramo raziskati njegovo jezikovno védenje. To pomeni, v kakšni meri otrok v razumevanju in produkciji govora uporablja semantične in skladenjske strukture (Kranjc, 1999).
Kranjc (1999) jezikovno zmožnost deli na:
- Sporazumevalno zmožnost, ki zajema pragmatiko. Pragmatična zmožnost se pojavlja že v predjezikovnem obdobju, ko otrok z jokom in smehom izraža počutje in želje.
- Slovnično zmožnost, ki zajema pomenoslovje, besedišče, skladnjo, oblikoslovje in glasoslovje.
Grilc (2014) pravi, da pod jezikovne motnje spadajo:
- Upočasnjeni razvoj govora ali nezadostno razviti govor. O upočasnjenem razvoju govora govorimo do starosti štirih let, kadar pa se te težave nadaljujejo še po četrtem letu, govorimo o nerazvitem govoru. Za upočasnjeni razvoj govora je značilno, da:
otrok spregovori kasneje kot vrstniki,
otrok uporablja omejen nabor besed,
v primerjavi z vrstniki otrok v govoru uporablja krajše in preprostejše povedi,
otrok uporablja agramatične izjave in neustrezen vrstni red besed v povedi,
otrok zamenjuje zloge v besedah ali jih izpušča,
je otrokov govor lahko težje razumljiv okolici, saj so prisotne sistematične in nesistematične napake v izgovoru,
ima otrok težave pri razumevanju navodil in vprašanj.
- Nerazviti govor. Ta oblika se nanaša na najtežjo motnjo govorno-jezikovnega razvoja. Značilna je odsotnost govora ali pa zelo osiromašeno izražanje, prav tako je osiromašeno tudi razumevanje. Otrok le v določenih primerih uporablja geste in kaže željo po komunikaciji. V najtežjih primerih otrok ne razume tujega govora in ne govori. To obliko jezikovne motnje lahko opazimo že okrog drugega leta starosti.
- Posebne jezikovne težave. Te jezikovne težave so neznanega vzroka. Gre za to, da so otrokove jezikovne spretnosti osiromašene glede na njegovo starost in neverbalne sposobnosti. Številni strokovnjaki menijo, da so te jezikovne težave povezane z disleksijo v kasnejši dobi.
Za posebne jezikovne težave je značilno, da:
otrok spregovori prvo besedo kasneje,
ima otrok omejeno besedišče,
otrok uporablja nepravilne sklanjatve in agramatične povedi,
v stavku primanjkujejo funkcionalne besede, kot so vezniki, predlogi in zaimki,
ima otrok povprečno razvite intelektualne sposobnosti in nima organske okvare, okvare sluha ali težke emocionalne motnje.
13 Govorno-jezikovne motnje glede na stopnjo težavnosti delimo v štiri stopnje
(http://www.zrss.si/?rub=3498, pridobljeno 10. 04. 2015):
1. Otroci z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrok odstopa od drugih otrok enake kronološke starosti na vsaj enem od naslednjih področij: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in fluentnost govora.
2. Otroci z zmernimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrok odstopa od drugih otrok enake kronološke starosti na več področjih: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in fluentnost govora.
3. Otroci s težjimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrok odstopa od drugih otrok, njegova govorno-jezikovna komunikacija je glede na otroke enake kronološke starosti zelo omejena. Učinkovito se sporazumeva pretežno z osebami, ki so iz njegove ožje okolice, sporazumeva se z gestami, posameznimi glasovi, besedami in kratkimi povedmi. Sposoben je uporabljati dopolnilno in nadomestno komunikacijo.
4. Otroci s težkimi govorno-jezikovnimi motnjami. Otrokova zmožnost komunikacije je glede na otroke enake kronološke starosti pomembno zmanjšana. Otrok ima velik zaostanek na področju funkcionalne komunikacije z vrstniki in odraslimi osebami.
Večinoma so motena vsa področja: pragmatika, sintaksa, semantika, fonologija, fluentnost in artikulacija govora.
1.8 FONOLOŠKE MOTNJE
Lowe (2010) govori o motnjah artikulacije in motnjah fonologije, pri čemer gre za dva različna pojma. Kadar govorimo o fonologiji, imamo v mislih organizacijo in klasifikacijo govornih glasov, ki se pojavljajo v določenem jeziku. Fonologija je ena izmed petih sestavin jezikovnega sistema, ki ga sestavljajo sintaksa, semantika, morfologija, pragmatika in fonologija. Na drugi strani pa imamo pojem artikulacije, ki je del fonologije in se nanaša na govorno produkcijo, na glasove, ki jih slišimo in v govoru izgovarjamo. Artikulacija se nanaša na gibe in motorične zmožnosti, ki so potrebne, da lahko določen glas ustrezno izgovorimo.
Kadar se otrok fonološkega sistema šele uči, so napake v izgovoru pričakovane. Kadar pa otrok fonološki sitem pozna in so napake še vedno prisotne, govorimo o fonoloških motnjah, pri katerih se pojavljajo napake v fonoloških procesih.
Lowe (2010) fonološke procese deli na proces strukture, proces substitucije in proces asimilacije.
- Proces strukture:
Izbris zloga, na primer [bri'sa:tʃa] ['sa:tʃa].
Ponovitev zloga, na primer [nɛ'bo:] ['bobo:].
Epenteza: pri tem procesu se glas, običajno samoglasnik, vrine med dva soglasnika, na primer [bri'sa:tʃa] [bari'sa:tʃa].
Izbris zadnjega soglasnika, na primer ['sne:g] ['sne:].
Izbris prvega soglasnika, na primer ['dəʒ] ['əʒ].
Izbris soglasniškega sklopa, na primer ['mo:st] ['mo:].
Substitucija soglasniškega sklopa, na primer ['mo:st] ['mo:ʃk].
14
- Proces substitucije/zamenjave:
Zaustavljanje – stopping: nadomeščanje frikativa/pripornika s plozivom, na primer ['slon] ['tlon].
Anteriorizacija – fronting: proces, pri katerem ima zamenjani fonem bolj anteriorno oziroma sprednjo pozicijo kakor tarčni fonem, na primer ['gla:va] ['dla:va].
Depalatalizacija: proces, pri katerem je palatalni fonem zamenjan z nepalatalnim fonemom, gre za pomik mesta artikulacije naprej, na primer ['ʃal] ['tal].
Afrikacija: zamenjava frikativa/pripornika z afrikatom/zlitnikom, na primer ['so:ntsɛ] ['tso:ntsɛ].
Deafrikacija: zamenjava afrikata/zlitnika s frikativom/pripornikom, na primer ['tse:sta] ['se:sta].
Posteriorizacija – backing: proces, kjer so samoglasniki, ki se tvorijo spredaj, zamenjani s soglasniki, ki se tvorijo zadaj v ustni votlini, na primer ['li:st] ['li:sk].
Alveolarizacija: zamenjava fonema, ki se tvori z ustnicami ali zobmi, s fonemom, ki se tvori na alveolarnem grebenu, na primer ['zve:zda] ['zte:zda].
Drsenje – gliding: zamenjava fonema v likvid, na primer ['ʃal] ['ʃaj].
- Proces asimilacije:
Labialna asimilacija: proces, pri katerem soglasnik v besedi zaradi vpliva drugega labialnega soglasnika postane labial, na primer ['ʒa:ba] ['ba:ba].
Alveolarna asimilacija: proces, pri katerem se fonem v besedi asimilira v alveolarni segment, na primer ['go:st] ['do:st].
Velarna asimilacija: proces, ki se imenuje tudi »zadnja asimilacija«, pri tem fonem v besedi postane bolj podoben velarnemu fonemu, na primer ['ko:t] ['ko:g].
Nazalna asimilacija: proces, pri katerem fonem v besedi postane bolj podoben nosniku, na primer ['vo:z] ['mo:z].
Odzvenevanje: proces, pri katerem fonem, ki je zveneč, odzvenimo, na primer ['vla:k] ['fla:k].
Ozvenevanje: proces, pri katerem fonem, ki je nezveneč, ozvenimo, na primer [fi'ʒo:ṷ] [vi'ʒo:ṷ].
Metateza: proces, pri katerem se položaj dveh fonemov v besedi zamenja, na primer ['ba:kla] ['ba:lka].
Koalescenca: proces, pri katerem dva fonema združimo v nov fonem, na primer [zdrau'ni:tsa] [trau'ni:tsa].
15 1.9 RAZVOJ GOVORA
Govor se razvija po vedno enakem zaporedju, vendar je tempo razvoja govora odvisen od posameznega otroka.
Levc (2014) pravi, da razvoj govora v predšolskem obdobju poteka po naslednjih dveh fazah:
1. Predgovorno obdobje ali predgovorna faza.
Govor se ne prične razvijati s prvo besedo, temveč s prvim dnem življenja ali še prej, ko je otrok v materinem trebuhu in posluša glas matere in okolice. V trebuhu se otrok tudi uči razlikovati glas matere od drugih zvokov. Govor se v začetku razvija s pomočjo sluha, s poslušanjem (Poskohkova, 2008).
Ta predgovorna faza sega od otrokovega rojstva do pojava prve besede. V to fazo uvrščamo vse poskuse komunikacije od joka, ustvarjenih glasov, vzpostavitve očesnega stika, bebljanja, čebljanja in začetnega povezovanja glasov. Otrok se v tej fazi nauči opazovati, poslušati, posnemati, uči se igre in medsebojne izmenjave ter spretnosti komuniciranja. Dobre in različne izkušnje komunikacije v tem obdobju vplivajo na kasnejše govorno sporazumevanje.
Kadar starši prvič slišijo besedo ata, še ni nujno, da je otrok spregovoril prvo besedo. Otrok lahko s to besedo le izrazi, da je žejen ali lačen. O prvi besedi govorimo, kadar otrok pove določeno besedo v zvezi z nekim predmetom ali osebo. S prvo otrokovo besedo se obdobje predgovorne faze konča (Levc, 2014).
Otrok najprej govor razume, šele nato govor uporablja. Da bi otrok govor razumel, mora valovanje zvoka v govoru razdeliti na segmente, kot so zlogi, besede in stavki. Raziskave kažejo, da otroci prepoznajo zveze glasov, ki jih slišijo pogosteje, še preden so jim sposobni določiti pomen. Otrok v tem obdobju za namene komunikacije uporablja tudi geste in kretnje ter vzpostavlja očesni stik (Marjanovič Umek idr., 2006).
2. Govorno obdobje ali govorna faza.
V tem obdobju otrok uporabi v svojem govoru prve besede. Prve besede so najpogosteje vezane na predmete iz neposrednega okolja. Marjanovič Umek idr. (2006) pravijo, da otrok na začetku najpogosteje uporablja besede v:
- Preširokem pomenu, ki temelji predvsem na zunanji podobnosti in obliki: na primer pomarančo in vse okrogle stvari, na primer luno, jajce, oreh, poimenuje z besedo žoga.
- Zoženem pomenu, kar pomeni, da otrok uporablja besede, ki poimenujejo ožjo skupino predmetov, kot jih posamezna beseda sicer poimenuje. Na primer beseda maček, ob kateri otrok razume, da gre le za njegovega mačka, ima zožen pomen.
V tem obdobju otrok vsak dan pridobiva nove besede. Zave se, da vsakemu predmetu, osebi in dejanju pripada točno določena beseda. Otrokov nabor besed se iz dneva v dan veča in postopoma začne povezovati besede v stavke. Otrokov razvoj govora se najbolj razvija do petega leta, nekoliko počasnejši razvoj poteka do devetega leta, izpopolnjevanje govora pa poteka skozi vse življenje (Levc, 2014).
Posokhova (2008) pravi, da se otrokov govor od drugega do šestega leta postopno razvija in oblikuje. Govor tako postaja vedno bolj razumljiv in jasen, povečuje se besedni zaklad in govor postaja vedno bolj slovničen. V tem obdobju govorno-jezikovnega razvoja se ustvarjajo
16
temelji za veščine branje in pisanja. Vsak otrok ima dva predala besed. En predal zajema pasivni besednjak, drugi predal pa aktivni besednjak. V pasivnem predalu so zbrane besede, ki jih otrok zna, vendar jih ne uporablja v svojem govoru. V aktivnem predalu so zbrane besede, ki jih otrok uporablja v svojem govoru. Glede na obseg besed v aktivnem besednjaku proučujemo mentalni razvoj otroka.
Omerza (1972) navaja, da je za razvoj govora potrebno naslednje:
- Razvite psihične funkcije. Med te uvrščamo pozornost, predstavljanje, zaznavanje, občutenje, mišljenje, pomnjenje in slušni spomin.
- Zdrav živčni sistem. Pomembna so govorna središča v možganski skorji in živčne povezave med njimi, ki usklajujejo delovanje govornega mehanizma.
- Razvita čutila, predvsem sluh, ki je najpomembnejši za sprejemanje in razlikovanje glasov, zlogov, besed in stavkov.
- Zdravi in ustrezno razviti govorni organi.
- Dober govorni vzor v otrokovi okolici.
1.10 KOMUNIKACIJA MED STARŠI IN OTROKOM
Komunikacija med mamo in otrokom poteka že pred rojstvom, tako da se mama z otrokom pogovarja, mu prepeva in si boža trebuh. Prva komunikacija steče ravno med starši in otrokom, ko se starši otroku približajo in mu z ljubečim glasom govorijo. Potrebno pa je, da otroku vedno damo dovolj časa za odgovor. Otroka tako opogumljamo za nadaljnjo komunikacijo (Levc, 2014).
Otrok se v družinskem okolju skozi komunikacijo s starši uči jezika. Komunikacija med dvema poteka tako, da en govori, drugi pa posluša. Vlogi se v komunikacijskem procesu izmenjujeta. Ko govori oče oziroma mati, otrok posluša in obratno. Otroku moramo dati možnost, da spregovori. Pri komunikaciji gre za izmenjave. Mati in otrok vzpostavita individualni stil komunikacije. Otrok natančno ve, kaj naj pričakuje in kako naj v določenem trenutku odgovori. Otrok dobi informacije o jeziku predvsem v odnosu z mamo. Kadar mati govori s svojim otrokom, prilagaja govor njegovemu kognitivnemu razvoju, kadar mu govori o določeni stvari, mu jo vedno tudi pokaže. Da se otrok nauči govoriti, mora imeti željo po komunikaciji. Otrok, ki ima to željo, skuša besedo matere ponoviti, hkrati pa jo poveže s konkretnim predmetom. Zato je nujno, da je govor, ki ga uporabljamo za komunikacijo z otrokom, čim bolj konkreten in nazoren. Otrok mora pojem najprej razumeti, kasneje ga lahko jezikovno izrazi (Kranjc, 1999).
Pomembno je, da se starši zavedajo svoje relevantne vloge pri otrokovem govorno-jezikovnem razvoju, zato je nujno, da v svojem govoru upoštevajo napotke.
Levc (2014) navaja, da je pomembno, da starši:
- opisujejo otroku vse, kar počnejo, - utrjujejo uporabo nove besede,
- stavek otroka razširjajo in ga dopolnijo, - pri otroku razvijajo poslušanje,
- med oblačenjem poimenujejo otrokove dele telesa, - vadijo igre za razgibavanje govoril,
- otroku pripovedujejo zgodbe in se potem pogovorijo o prebranem,
17 - z otrokom pojejo, plešejo, se igrajo izštevanke, saj je ritem v učenju govora izredno
pomemben,
- poudarjajo otrokova močna področja ter jih razvijajo, - dajejo otroku jasna navodila, prilagojena njegovi starosti.
Med starši in otrokom je pomemben zgodnji odnos, tako imenovan tip varne navezanosti. Tak odnos pomeni, da med otrokom in mamo ter očetom poteka skladna in topla komunikacija.
Preko tega odnosa otrok pridobi občutek varnosti, ljubljenosti in zaželenosti, kar pomembno vpliva na kasnejše odzive v stresnih situacijah in pri reševanju težav. Otrok, ki je imel v otroštvu varno navezanost z materjo in očetom, se bo lažje soočal s stresorji in izzivi v nadaljnjem življenju in v odraslosti (Jovančević, 2011).
Tako mati kot tudi oče sta pomembna dejavnika v procesu razvoja otroka. Vplivata tako na
Tako mati kot tudi oče sta pomembna dejavnika v procesu razvoja otroka. Vplivata tako na