4.3 PREGLED HIPOTEZ
4.3.6 HIPOTEZA 6
H6: Starši bodo pri sklopu artikulacije reagirali bolj ustrezno kot pri sklopu slovnične zmožnosti.
Tabela 17: Hipoteza 6
SKLOP N M SD t
Stopnje prostosti
(df)
Stopnja tveganja
(2p)
ARTIKULACIJA 100 –0,53 0,91
–13,14 99 0,00
SLOVNIČNA
ZMOŽNOST 100 0,80 0,86
Hipotezo 6 potrdimo, saj starši v povprečju bolj ustrezno reagirajo pri sklopu artikulacije kot pri sklopu slovnične zmožnosti. Odstopanje od števila 0, ki predstavlja ustrezno obdobje reagiranja, je pri sklopu artikulacije manjše kot pri sklopu slovnične zmožnosti. Morda je vzrok za to slušna komponenta, in sicer starši artikulacijske težave zaznajo prej kot slovnične.
Kadar otrokova artikulacija odstopa od njegovih sovrstnikov in govora odraslih, so lahko prisotne tudi težave pri razumevanju otrokovega govora, in morda je to vzrok za dobljene rezultate. Razlika med sklopom artikulacije in slovnične zmožnosti je statistično pomembna.
51
5 SKLEP
Namen raziskave je bil ugotoviti ozaveščenosti staršev o razvoju otrok z govorno-jezikovnimi težavami. Zanimala nas je ozaveščenost staršev, in kdaj bi se odločili za obisk govorno-jezikovnega strokovnjaka – logopeda.
Če starši poiščejo pomoč logopeda ob ustreznem času, pripomorejo k temu, da je terapija čim bolj učinkovita, saj napačno naučeni vzorci še niso avtomatizirani. Največjo vlogo pri tem, da otrok dobi logopedsko pomoč ob najustreznejšem času, imajo starši, tako da pri otroku težavo zaznajo, jo ocenijo pomembno za intervencijo in poiščejo pomoč strokovnjaka. S tem namenom je nastala raziskava o ozaveščenosti staršev o govorno-jezikovnih motnjah otroka.
V raziskavo je bilo zajetih 14 logopedov iz prakse in 100 staršev, katerih otroci obiskujejo Vrtec Ptuj. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da na vzorcu 100 staršev ni statistično pomembnih razlik, kdaj se odločijo za obisk logopeda pri določeni težavi glede na stopnjo izobrazbe starša, število otrok v družini in glede na obiske logopeda. To nam pove, da sta v povprečju obe primerjalni skupini staršev (pri hipotezah 1, 2 in 3) odgovarjali povprečno v enakem razponu. Med starši glede na poklic pa obstajajo statistično pomembne razlike, in sicer starši, ki so pedagoškega, predšolskega, psihološkega, jezikoslovnega, nevrolingvističnega poklica ali katerega izmed poklicev, ki so povezani z govorom, jezikom, komunikacijo ali vzgojo in izobraževanjem otrok, statistično pomembno kasnijo pri intervenciji logopeda v primerjavi s starši drugih poklicev.
V prihodnje bi bilo vsekakor treba povečati vzorec staršev. Zaželeno bi bilo povečati tudi vzorec logopedov, saj so logopedi odgovarjali zelo razpršeno. Na podlagi njihove razpršenosti smo morali določiti tudi širše meje za ustrezno, prehitro, zelo prehitro, prepozno in zelo prepozno intervencijo logopeda.
Ugotovili smo, da so starši v povprečju o govorno-jezikovnih motnjah otroka slabo ozaveščeni. Ozaveščenost staršev na vseh sklopih vprašalnika odstopa, in sicer bi reagirali prehitro ali prepozno. Starši bi poiskali pomoč logopeda pred ustreznim obdobjem intervencije pri težavah iz sklopov artikulacije in fonološkega zavedanja. Pomoč logopeda pa bi poiskali prepozno pri težavah iz sklopa zgodnje komunikacije, oralne motorike, slušnega zaznavanja, razumevanja, slovnične zmožnosti in jezikovne zmožnosti. Starši bi poiskali pomoč logopeda najbližje ustreznemu obdobju intervencije pri sklopu razumevanja.
Najkasneje pa bi poiskali pomoč pri sklopu slovnične zmožnosti. Pomembna ugotovitev je tudi ta, da starši, ki so pedagoškega, predšolskega, psihološkega, jezikoslovnega, nevrolingvističnega poklica ali katerega izmed poklicev, ki so povezani z govorom, jezikom, komunikacijo ali vzgojo in izobraževanjem otrok, statistično pomembno kasnijo pri intervenciji logopeda v primerjavi s starši drugih poklicev. Bilo bi torej zelo pomembno, da se to skupino staršev čim bolj ozavešča o pomembnosti pravočasne intervencije logopeda in o tem, kako čimprejšnja intervencija vpliva na proces in rezultate terapije.
Čeprav je postavljena meja za ustrezno intervencijo logopeda pri določeni težavi zelo široka, so starši v povprečju odgovarjali zunaj ustreznega obdobja. Zaključimo lahko, da bi starši v povprečju, ne glede na stopnjo izobrazbe, število otrok v družini, obiske logopeda in poklic, poiskali pomoč logopeda prepozno ali prehitro. Starši so v povprečju slabo ozaveščeni o govorno-jezikovnih motnjah otroka, zato bi bilo nujno, da se starše ozavesti o nujnosti pravočasne intervencije logopeda in o tem, kakšne so posledice zapoznelega ali prepoznega interveniranja strokovnjaka pri določenih težavah.
52
Lyones, O’Malley, O’Connor in Managhan (2010) so v svoji raziskavi ugotovili, kako zgodnja intervencija pripomore k boljšim rezultatom pri terapiji in kako pomemben je partnerski odnos med starši in terapevtom. V naši raziskavi smo ugotovili, da je zgodnja intervencija staršev v povprečju slaba, saj bi pri večini sklopov starši v povprečju pomoč poiskali prepozno. Starši bi v povprečju najprej intervenirali le pri sklopih artikulacije in fonološkega zavedanja. Ker je njihova intervencija v povprečju prepozna, lahko ugotovimo, da ne sledijo načelom pravočasne intervencije, kar pa pomeni, da zamujajo možnost uspešnega terapevtskega procesa, saj po ugotovitvah Lyones, O’Malley, O’Connor in Managhan (2010) le pravočasna reakcija pri določeni težavi pomeni boljše rezultate pri terapevtskem procesu.
Ker so starši tisti, ki z otrokom preživijo največ časa in otroka najbolje poznajo, smo se odločili, da raziskavo izvedemo izključno s starši. Njihova vloga pri razvoju govora, jezika in komunikacije je največja. Pomembno je, da so starši dobro ozaveščeni o težavah, ki se pri razvoju njihovega otroka lahko pojavijo. Še bolj pomembno pa je, da ob težavah poiščejo strokovno pomoč. Starši so označili, kdaj bi pri določeni težavi odreagirali, vendar je v povprečju njihova reakcija zakasnela. Lindsay in Dockrell (2004) sta raziskovala, kako pomembno je, da starši težavo zaznajo in poiščejo strokovno pomoč. Ugotovila sta, da imajo starši pri razvoju otroka zelo relevantno vlogo, da težavo pravočasno opazijo in poiščejo pomoč.
Raziskovali smo, kakšno je védenje staršev o otrokovih težavah na govorno-jezikovnem področju. Rezultati naše raziskave kažejo, da je v smeri ozaveščanja populacije in širjenja znanja o težavah na govorno-jezikovnem področju treba narediti še veliko. Pomembno je ozaveščanje populacije o mejnikih govorno-jezikovnega razvoja ter o posledicah, ki jih ima zakasnitev pri intervenciji govorno-jezikovnih težav.
53