- učenec je s tem, da je
vključen v izbor in vrednotenje izdelkov,
odgovoren za svoje učenje in delo;
- učenec drugim pokaže svoje izdelke, kaj zmore in s tem krepi svojo
samopodobo;
- učenec razmišlja o tem, kako se uči, kaj mu je šlo dobro, kaj mora izboljšati;
- učenec aktivno sodeluje pri načrtovanju svojega učenja in razvoja.
otrokova močna področja in jih naprej razvija;
- upošteva individualnost vsakega otroka posebej in v skladu s tem načrtuje dejavnosti;
- z različnimi izdelki v mapi učenčevih izdelkov, pri učencu lahko preveri različne spretnosti;
- razvija komunikacijo v smislu, da je z učencem čim bolj enakovreden partner;
- mapa učenčevih izdelkov za strokovnega delavca predstavlja bogat vir informacij za pogovor z otrokom in starši;
- reflektira svoje pedagoško delo in se sam strokovno razvija.
- bolje razumejo cilje vzgojno-izobraževalnega programa in jih učencu pomagajo doseči
- se zavedajo, da so partnerji s strokovnimi delavci na šoli, ki spremljajo napredek otroka;
- učenje vidijo kot kontinuirani proces;
- imajo uvid v učenčeve konkretne izdelke, ki so podlaga za njegove ocene.
Uporaba mape učenčevih izdelkov pa lahko ima tudi pomanjkljivosti, npr. nereprezentativnost in neavtentičnost izdelkov, ki so vključeni v mapo. To lahko odpravimo z jasno določenimi kriteriji za izbor izdelkov (Razdevšek Pučko, 1996).
Zaključimo lahko, da mapa učenčevih izdelkov predstavlja konkretno podporo formativnemu spremljanju, saj je učenec aktivno soudeležen pri njenem nastajanju. Učenec dobi na podlagi zbrane dokumentacije jasnejšo sliko o prehojeni učni poti ter o doseženih ciljih, hkrati pa tudi uvid v korake, vrzeli, ki jih bo še moral opraviti/odpraviti. Hkrati se s tem uči organizacije, presojanja, osmišljanja. Ob tem je mapa učenčevih izdelkov zelo uporabna pri medvrstniškem vrednotenju. Mapa učenčevih izdelkov je koristna tudi pri pogovorih na aktivih, obravnavi učencev v timih (Novak idr., 2018). Ob tem je mapa učenčevih izdelkov zelo uporabna pri medvrstniškem vrednotenju, koristna pri pogovorih na aktivih in obravnavi učencev v timih (Novak idr., 2018).
3.6 Formativno spremljanje skozi IP in učenci z ZMDR
Individualizacija v obliki IP-ja predstavlja vrh sodobne metodike (Galeša, 1995). Čeprav je individualizacija temeljno načelo na področju vzgoje in izobraževanja, se bolj načrtno, v obliki sistematičnega spremljanja napredka, uresničuje predvsem na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Komljanc (2008a) pravi, da je v tujini individualizacija prisotna pri vzgoji in izobraževanju vseh učencev, kar prispeva k uspešnosti in ugledu šol. Individualni pristop se uvaja skozi formativno spremljanje, ki ga razumemo kot »učno priložnost za hranjenje učenca in hkrati opremljanje učitelja za diferenciacijo pouka.« (Galeša, 1995, str. 8).
37 Poleg individualizacije je eno izmed načel izvajanja posebnega programa vzgoje in izobraževanja tudi aktivnost učencev, ne glede na njihove sposobnosti. Aktivnost učenca in njegovo vključevanje sta predvidena tudi pri IP-ju.
Čeprav je IP temeljnega pomena za delo z učenci s posebnimi potrebami, ostane pogosto zgolj obvezujoč dokument in se v praksi premalo udejanja. IP je »živ« dokument, ki naj bi se skozi šolsko leto dopolnjeval, spreminjal, predvsem pa »živel« z učencem. Tako kot formativno spremljanje je naravnan na posameznika. Tako predstavlja priložnost za načrtno vpeljavo določenih elementov formativnega spremljanja in s tem njegovo dejavnejše udejanjanje v praksi. Predvsem pa formativno spremljanje omogoča aktivnejšo vlogo učenca v procesu priprave, izvedbe in evalvacije IP-ja.
Ko imamo v mislih učence z ZMDR in njihovo sodelovanje pri IP-ju, si lahko pomagamo z različnimi specialno-pedagoškimi sredstvi, ki nam omogočajo vsaj posredno vključitev učenca.
Pomembno je, da otrok pri sebi prepozna, katera so njegova močna in šibka področja ter znanje izboljšuje tam, kjer je šibak. Učitelj ob tem z njim dela individualno, saj vsak potrebuje pomoč drugje in na drugačen način (Peršolja, 2014). Tako je pred samim načrtovanjem dobrodošel razgovor z učencem, v katerem učitelj lahko izve, kaj si otrok sploh želi, kaj bi rad dosegel, pri čem se počuti močnega in kaj mu ne gre. Pri spremljanju učencev z ZMDR je zelo pomembno, da učitelj učencu nudi občutek, da je sprejet, da se lahko počuti varnega in da ima možnost vplivanja na stvari, ki ga zadevajo. Učitelj naj učenca z ZMDR pozorno posluša in si zanj vzame dovolj časa. Čeprav so sposobnosti učencev z ZMDR nižje, naj se učitelj posebej trudi s postavljanjem vprašanj, ki naj ne bodo zgolj zaprtega tipa, ampak tudi odprtega, s čemer spodbuja učenčevo razmišljanje. Odgovore učencev z ZMDR lahko tudi dokumentira in zbira kot dokaze. Učenje učencev z ZMDR lahko spremlja v različnih dejavnostih, preko vodenih dejavnosti, skozi vsakdanjo rutino.
Ena izmed glavnih sestavin IP-ja so cilji, ki naj bi jih učenec z ZMDR dosegel. Učitelj naj cilje iz IP-ja preoblikuje v namene učenja, saj bo učenec s tem bolje razumel, kaj in zakaj se uči, katere spretnosti bi naj razvil ter prevzel vsaj del odgovornosti za učenje v skladu s svojimi zmožnostmi. Ti cilji naj izhajajo iz učenčevih šibkih področij, kjer potrebuje pomoč. Ob tem pa ne smemo zanemariti niti njegovih močnih področij, na katerih gradimo in ga skozi ves proces dodatno spodbujamo. Formativno spremljanje je priložnost, da otrokom s posebnimi potrebami pomagamo pri tem, da prepoznajo svoja močna področja, izboljšajo svojo samopodobo, prepoznajo svoja čustva in spoznajo ustrezne vedenjske odzive nanje (Rogič Ožek in Dobravc, 2019).
Cilji, ki so predvideni za učenca v IP-ju, naj bodo učencu predstavljeni v enostavnem in konkretnem jeziku, lahko tudi s sliko, risbo. Predvsem pa je pomembno, da jih ima učenec ves čas pred seboj, na vidnem mestu in naj ne ostajajo zgolj zapisani v IP-ju. Ob ciljih so pomembni tudi kriteriji za dosego le-teh in strategije, poti, načini, kako jih bomo uresničili. Tudi to mora biti učencu z ZMDR jasno predstavljeno, v kolikor je učenec tega sposoben, dogovorjeno in načrtovano skupaj z njim.
38 Ne glede na to, ali je učenec s posebnimi potrebami ali ne, je zelo pomembno, da se učenci vedo sami oceniti, kako jim je šlo, kaj so se naučili, kje jim še manjka, kje imajo še potencial.
Tako je učenec postavljen v aktivno vlogo. V IP naj bodo tako premišljeno vključene strategije samovrednotenja učencev, upoštevajoč sposobnosti učenca. Vsebina samovrednotenja učencev je učitelju lahko v pomoč pri nadaljnjem načrtovanju pouka. Če naj bo IP »živ« dokument, je potrebna sprotna evalvacija doseganja ciljev. Pri učencih z ZMDR lahko to izvedemo tako, da doseganje določenega cilja razdelimo na več stopenj, v katerih ima učenec omogočeno različno stopnjo podpore. Ob koncu izvajanja določene dejavnosti tako učenec točno ve, na kateri stopnji doseganja cilja je sedaj oziroma ali je cilj že popolnoma dosežen. Drugi način za to je tako imenovana daljica znanja ali daljica doseganja ciljev. Učenec se na daljici od 1 do 10 oceni, do katere mere mu je uspelo doseči določen cilj.
Vseskozi pa je ključnega pomena povratna informacija. Ta je eden izmed ključnih elementov formativnega spremljanja napredka, ki mora biti sestavni element tudi v IP-ju, saj tako učencu omogočimo, da postane soustvarjalec tega, kar naj bi se učil. Ta učencu pove, kaj že ve, kje bi še lahko kaj dodal in kje se nahaja na poti do cilja. Smiselno bi bilo, da bi ob ciljih v IP-ju bila še posebna rubrika oziroma prostor, kjer bi učitelj lahko zapisoval svoja opažanja, napredek učenca in druge zabeležke. Sistematično bi lahko vodil, kdaj je učenec dosegel določeno stopnjo določenega cilja, na kakšen način mu je to uspelo, kako se je ob tem izrazil.
Eden izmed načinov povezovanja IP-ja in formativnega spremljanja je tudi vodenje mape učenčevih izdelkov. Omogoča zbiranje dokazov, beleženje povratnih informacij. Če ga želimo povezati z IP-jem učenca, ga lahko razdelimo glede na področja, iz katerih izhajajo cilji, ki smo jih načrtovali v IP-ju.
Formativno sprotno spremljanje skozi IP učenca učitelju omogoča lažje oblikovanje končne evalvacije, kakor tudi končne opisne ocene za učenca z ZMDR, na učence pa vpliva motivacijsko, saj sami sodelujejo v procesu učenja in lahko vplivajo na to, kaj in kako se bodo učili. Od tega je odvisen njihov uspeh. Vsak napreduje v svojem tempu in do točke, ki jo še zmore in lahko doseže. Vse to prispeva k boljši samopodobi učenca.
39