KDO BO Z NAMI ŠEL V GOZDIČEK?
AVTORICA: druga intervjuvanka Starost otrok: 23 leta
Na lep sončen dan se otroci iz skupine Medvedki odpravijo v gozd (razigrana – vesela hoja).
In že ko pridejo do prvega drevesa, zagledajo, kako veverica nabira lešnike (sklanjamo se proti tlom in pobiramo lešnike) ter jih nosi po deblu v svojo duplino (skačemo v zrak z iztegnjenimi rokami). Ko veverička zagleda otroke, hitro zbeži na najbližjo vejo (hitro tečemo, roke so spredaj sklenjene). Otroci se odpravijo naprej po gozdni jasi (razigrana – vesela hoja). Joj, skoraj padejo, ko se spotaknejo ob velik kup listja (ponazorimo padec). Iz listja pa se ves zaspan prekobaca jež (zaspano se premikamo naprej po vseh štirih). Zaspan jež pogleda otroke ter se počasi odpravi naprej do naslednjega kupčka listja, kjer zaspi dalje (se uležemo na tla in se delamo, da spimo). Polni navdušenja stečejo naprej novim dogodivščinam naproti še globlje v gozd (hitro tečemo). Z zanimanjem opazujejo gozd in živali v njem (raztegujemo vrat čim višje ter obračamo glavo levo in desno). V daljavi naenkrat zagledajo veliko jaso in skupaj odhitijo do nje, kjer se lovijo in igrajo (se lovimo ter igramo). Ko se otroci igrajo in tečejo naokoli v gozdu, zagledajo brlog. Hitro se ustavijo (se ustavimo in damo roke na čelo ter opazujemo, kaj se dogaja pred nami). Iz brloga počasi pribrunda medved (delamo težke korake, oponašamo medvedjo hojo). Medved nas zaspano pogleda, nam pomaha s svojo veliko šapo in se odpravi nazaj v brlog, kjer nadaljuje s svojim spancem (pomahamo ter se nato uležemo nazaj na tla).
Od navdušenja, ker so videli medveda, hitro stečejo nazaj proti vrtcu (tečemo in zraven veselo poskakujemo). Pred zadnjim drevesom v gozdu pa otroke pričaka še ena gozdna žival (se ustavimo in začudeno gledamo levo in desno). Okrog drevesa se vsa zvita premika lisica zvitorepka (v krogu hodimo okrog svoje osi po vseh štirih). Otroci jo z zanimanjem opazujejo, kako se zvito premika (uležemo se na tla in pomolimo noge v zrak). Lisica je odšla dalje v gozd, otroci pa so nadaljevali pot proti vrtcu. Med potjo pa zaslišijo čivkanje v grmovju. Opazijo gnezdo, kjer so se izvalili ptički, ki veselo žvrgolijo in letajo okoli svojega gnezda (oponašamo letenje ptic). Ptice še najprej veselo letajo, otroci pa pritečejo (tečemo) nazaj do vrtca, kjer so našteli vse živali, ki so jih videli in srečali v gozdu. Od veselja poskočijo in se objamejo (visok skok in objem s prijateljem).
PRILOGA 8: Gibalna zgodba 3
SKOK ČEZ JAREK
AVTORICA: tretja intervjuvanka Starost otrok: 4–5 let
Slovenska ljudska pravljica (prirejeno po pravljici iz knjige Za devetimi gorami, Anja Štefan)
1. OTROCI SEDIJO V KROGU, SE DRŽIJO ZA ROKE, VZGOJITELJICA STOJI NA SREDI, PRIPOVEDUJE
Živela je grofica, ki si je okrog svojega gradu dala narediti velik jarek. Tisti, ki bo s konjem preskočil ta jarek, tisti bo njen mož, je rekla.
2. OTROCI PONAZORIJO VELIK JAREK: VSTANEJO, VISOKO DVIGNEJO ŠE ROKE IN SE UPOGNEJO
To je izvedel tudi oče, ki je imel tri sinove. Dva sta bila pametna, tretji pa neumen, ves čas je ležal v kuhinji, v pepelu. Starejša dva sta se lepo oblekla, vzela konje in sta šla – oba bi jo rada za ženo. Tretji pa je dejal: »Oče, kam gresta ta dva?« »Eh, kaj bom tebi pravil,« je rekel oče.
»Le povejte, le povejte!« »Hja, tam in tam je jarek in neka grofica je rekla, da vzame tistega, ki skoči čez.« »Pa dajte še meni konja,« je rekel fant, »grem še jaz.« Imel pa je oče še kakšnih petnajst konjev spodaj v hlevu. In nazadnje je rekel: «No, ja, pa pojdi v hlev in vzemi tistega, kot hočeš.«
In fant je šel in vzel nekega hromega, sedel je nanj in ga jahal počasi po poti navzdol.
3. MRMRAMO PESEM MOJ OČKA, OPONAŠAMO POČASNO HOJO STAREGA KONJA, GIBAMO SE V VELIKEM KROGU PO PROSTORU
Prišel je do mlake, v mlaki so bile krote. Takrat je iz gozda stopil zelen mož. »Pojdi, pusti krote,« je rekel, »tu imaš konja in pojdi, skoči tam čez in se ne pusti ujeti!« Dal mu je krasnega, močnega konja, fant ga je zajahal, svojega pa pustil tam pri mlaki. Kar zletela sta.
4. DIRJAMO, GALOPIRAMO OB SKLADBI VILJEM TELL (Rossini)
Grofica je stala vrh gradu in gledala: kdo bo preskočil, kdo bo njen mož? Bilo jih je morda čez tisoč, pa si nobeden ni upal čez. Ta pa prileti na konju, skoči – že je bil čez jarek. A potem je šel naprej, kar naprej, haloo, nič se ni ustavil!
5. OTROCI PONAZORIJO BESEDILO, PRESKOČIJO VELIK JAREK, ZDIRJAJO NAPREJ Vrnil se je k mlaki in dal konja nazaj. Vzel je svojega hromega konja in ga peljal domov. Dal ga je v hlev, potem je šel pa spet v pepel ležat. Tam je ždel in tako živel naprej.
6. OTROCI LEŽIJO, SE LENO PRETEGUJEJO, VALJAJO
Tista grofica pa je bila zelo bogata. Z zlatim vozom bi šla po moža, a kaj, ko ga ni poznala.
»Tako rada bi ga poznala,« je rekla. »Če me noče, pa nič. Samo oglasi naj se. Veliko nagrado mu bom dala, tudi če se ne oženi z mano.« A oglasil se ni nihče. Zato je dala v časopise: »Gori v tretjem nadstropju bom stala, šopek bom držala v rokah in zlato rinko bom imela na prstu.
Tisti, ki mi vzame šopek in rinko s prsta, tisti bo moj mož.«
7. OTROCI STOPAJO NA PRSTE, SE Z DVIGNJENIMI ROKAMI DVIGUJEJO VISOKO Spet sta se napravila njegova brata, dobra konja sta vzela in sta upala, da bosta le kako skočila.
Tretji pa je rekel očetu:« Danes bom šel spet. Morda še zmagam!« In je šel v hlev, vzel tistega hromega konja in je šel.
8. MRMRAMO PESEM MOJ OČKA, OPONAŠAMO POČASNO HOJO STAREGA KONJA, GIBAMO SE V VELIKEM KROGU PO PROSTORU
In je šel do mlake, spet je prišel k njemu zeleni mož in mu dal konja in ta je zletel še hitreje kot prvič.
9. DIRJAMO OB SKLADBI VILJEM TELL (Rossini)
Prišel je do jarka in je zletel, visoko, v tretje nadstropje, popadel šopek in snel grofici rinko z desne roke. Potem je dirjal naprej, nihče ga ni mogel ujeti. Nihče drug ni mogel skočiti!
10. OTROCI PONAZORIJO BESEDILO, VZAMEJO ZALET, MOČNO ODSKOČIJO, SKOČIJO VISOKO, ZAGRABIJO ŠOPEK IN RINKO IN ZDIRJAJO NAPREJ
Grofica pa spet: »Samo javi naj se tisti človek, ki je šopek vzel.« Tako je zapisala v časopise.
Fant je rekel:« Oče, daj še meni časopis. Bom bral.« Kajti brati je znal. In notri je bilo napisano, naj se javi. »Oče, zglasiti se moram, menda jo bom dobil. No, naj kar pride, jo bom vzel, če je tako. Saj sem jaz skočil čez jarek!« In se je oglasil, da naj pride tja in tja grofica njega poiskat.
No, tako se je grofica usedla v kočijo, ki sta jo vlekla dva para konj in se podala na pot.
11. OTROCI V SKUPINI PONAZORIJO KOČIJO, SE SKUPAJ PELJEJO
Ko je prišla, je vprašala: »Kje je tisti, ki je skočil čez jarek in ima moj šopek in mojo rinko?«
»Tam ga imate, on vam je pisal,« je rekel oče. Je šla k njemu, ki je ležal v pepelu. »Aaaa-ha, si prišla!« »Ti si skočil?« »Ja, poglej, tukaj imam šopek in rinko.« Je skočila k njemu in ga je začela poljubljati, kar tam v pepelu. Oče ni vedel, ali je neumen on ali sin. Nazadnje je fant rekel grofici:«Zdaj pa le pojdi in pridi čez osem dni.« In je šla. On pa se je umil, se je obril in ostrigel – kajti bil je zelo kosmat – in se lepo napravil.
12. OTROCI PONAZARJAJO UMIVANJE, BRITJE, STRIŽENJE, OBLAČENJE, PONOSNO SE PREDSTAVIJO
Bil je tako lep, da bi ga človek kar gledal. Stokrat lepši kakor brata. Grofica je prišla nazaj in ga zagledala. Čim ga je zagledala, ga je prijela, sedla sta v kočijo in sta se odpeljala domov.
Potem sta se vzela.
13. OTROCI V PARU PLEŠEJO NA SKLADBO GLASOVI POMLADI (Strauss)
PRILOGA 9: Gibalna zgodba 4 ZMAJ NA OBISKU
AVTORICA: četrta intervjuvanka Starost otrok: 5–6 let
Skozi okno v naši igralnici je priletel zmaj. Najprej sem se skril, nato pa sem si ga dobro ogledal.
Opazil sem, da je razprl svoja krila, najprej levo in nato še desno krilo. S krili je najprej zamahnil nežno, nato malo bolj močno. Odneslo me je na njegov hrbet. Postal sem jezdec zmaja. Najprej sva tekla po prostoru, da sva lahko vzletela, zmaj je krilil vedno hitreje in vedno močneje. Sedel sem na njem in se ga močno držal. Kmalu sva vzletela, letela sva visoko, pa tudi nizko. Med letom sem se želel dotakniti vej dreves, mimo katerih sva letela. Zmaj se je skoraj dotaknil tal, a se je z nogami od njih odrinil in odletel visoko. Nekaj časa sem na njem sedel, nato pa ga jezil kar v stoje. Pomahal sem z levo roko ljudem, ki sem jih zagledal pod seboj in pri tem desno nogo dal visoko zmaju nad glavo. Potem sem to naredil še z desno roko in levo nogo. Čudovito se mi je zdelo jezditi zmaja.
Da bi letela hitreje, sem se večkrat močno odrinil z nogami od njegovega hrbta. Zmaj je letel hitro, a vseeno se nikamor ni zaletel. Po dolgem jezdenju zmaja pa sva oba postala utrujena.
Zmaj je pristal na bližnjem travniku in utrujeno zaspal. Zahvalil sem se mu za lep izlet in počasi odšel nazaj v vrtec. Hodil sem mimo dreves, odmikal veje, preskakoval potočke. Prvega, drugega, tretjega in kmalu zagledal naš vrtec.
Ko sem odprl vrata in stopil v igralnico, sem bil vesel, da me tam čaka ležalnik. Tudi sam sem od utrujenosti zaspal.