Plesna umetnost v vrtcu vsebuje vrsto gibno-plesnih dejavnosti: ples in ponazarjanje z gibanjem, plesno uprizarjanje in dramatizacije, rajalne igre, didaktične igre in gibalne zgodbe.
Otroci vse usmerjene gibno-plesne dejavnosti doživljajo kot igro, z vsemi prijetnimi občutji, ki so značilna za igro. Posamezne plesne dejavnosti ni mogoče strogo ločevati, saj so posamezne prvine ene dejavnosti prisotne tudi v drugi. Kot primer je ples kot prosto gibalno ustvarjanje lahko del plesne dramatizacije, rajalne igre, didaktične igre, gibalne zgodbe (Kroflič in Gobec, 1995).
Ples in ponazarjanje. Ples je zasnova individualnega plesnega izražanja in ustvarjanja, v ožjem pomenu je prosto gibalno ustvarjanje in izražanje, je gibalna izmišljarija ob spodbudi, ki je lahko notranja ali zunanja. V zunanje spodbude spadata glasba in predmet, ki lahko ples sprožita z melodijo in ritmom ali pa funkcije določenega predmeta. Notranje spodbude pa so notranje predstave, ki izhajajo iz predhodnih doživetij (gibanje, oblike o okolju, televizijske oddaje, likovne spodbude, podoživljanje čustvenih stanj …). Ponazarjanje pa je zasnova kasnejših gledaliških disciplin pantomime, ki temelji na posnemanju gibanj in oblik v okolju.
Ponazarjanje se postopoma spremeni v plesni izraz in pantomimo (Kroflič in Gobec, 1995).
Plesna dramatizacija in uprizarjanje. Plesna dramatizacija vsebuje zasnove plesnega gledališča in prvine gledališke vzgoje. Pri tem je v ospredju gibalni izraz, ki izhaja iz doživljanja zgodbe in medsebojnih odnosov junakov v zgodbi. Plesna dramatizacija in uprizarjanje potekata spontano ali usmerjeno v gibno-plesno igro, ki izhaja iz resničnega ali izmišljenega dogodka. Plesno dramatizacijo vodimo s pripovedovanjem, pri čemer ima lahko vlogo pripovedovalca tudi otrok. To je temeljna igralna dejavnost, preko katere uvedemo govorjeno besedno dramatizacijo, ki se razvije iz gibalnega dogajanja, tako da otrok vsebino celostno podoživi (Kroflič in Gobec, 1995).
Rajalne igre. Rajalne igre so zasnova ljudskega in družabnega plesa odraslih. Rajalne igre so skupinski ljudski plesi, ki se povezujejo s petjem ali z govorjenim besedilom v nedeljivo celoto.
Za rajalne igre je značilna krožna prostorska oblika. Ločimo med rajalnimi igrami z vlogami in rajalne igre brez vlog. Pri rajalnih igrah z vlogami ima eden izmed otrok posebno vlogo, ki mu določa drugačno gibanje, pri rajalnih igrah brez vloge pa se vsi otroci gibljejo enako. Poznamo pa tudi ustvarjalne rajalne igre, ki jih ustvarjamo skupaj z otroki. K ustvarjanju lahko spodbujajo ljudske in umetne pesmi, ki niso posebej namenjene za rajanje. V rajalne igre pa lahko vključimo tudi gibalne igre, ki nimajo izrazitih melodičnih in ritmičnih značilnosti, vendar temeljijo na pravilih gibanja skupine in posameznika v prostoru, npr. Trden most, Mati, koliko je ura … Za rajalno igro sta značilna skupinsko poustvarjanje in skupinsko ustvarjanje rajalnih motivov, možno pa je tudi individualno ustvarjanje, kadar otrok v vlogi koreografa oblikuje
rajalni motiv. Otrok ob ritmičnem gibanju v rajalni igri doživlja ugodje (Kroflič in Gobec, 1995).
Didaktične igre. Preko didaktičnih iger razvijamo specifične gibalne, plesne in druge sposobnosti. Didaktične igre so vnaprej oblikovane in potekajo po točno določenih pravilih.
Otroci se morajo podrejati skupno dogovorjenim pravilom igre, pri čemer to usmerja njihov socialni razvoj. Didaktične igre se prepletajo z didaktičnimi igrami telesne vzgoje, s katerimi otrok razvija gibalne sposobnosti in pridobiva spretnosti za funkcionalno vsakdanje in športno gibanje (Kroflič in Gobec, 1995).
Gibalne zgodbe. Gibalne zgodbe so v osnovi podobne bansom. Otroci gibalno in plesno opisujejo dogajanje v zgodbi. Otrok ima pri tem možnost, da si izmišlja nove gibalne elemente, jih pokaže sovrstnikom ter prevzame gibalne elemente od sovrstnikov. Tako poteka učenje skozi igro in zabavo (Schmidt, 2009).
3 GIBALNE ZGODBE 3.1 Cilji gibalnih zgodb
G. Schmidt (2009) v svojem priročniku Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gibno izražanje navaja, da so gibalne zgodbe v osnovi podobne bansom. Otroci gibalno in plesno opisujejo dogajanje v zgodbi, pri tem pa jih gibalne zgodbe zabavajo in sproščajo. Otrok tako spoznava in vadi nove plesne in gibalne elemente, si jih izmišlja, dodaja in jih posreduje drugim otrokom v skupini ter se tudi sam uči od drugih. Ene izmed glavnih nalog gibalnih zgodb so učenje in razvoj kinestetike telesa ter samoizražanje skozi različne koncepte gibalnih vzorcev, prav tako pa otroci preko gibanja pridobivajo orientacijo v prostoru in hkrati krepijo svoje ravnotežje.
Gibanje je koristno za otrokov telesni razvoj, pomembno pa je, da otroke za gibanje navdušimo.
Plesno izražanje je področje, kjer otroci lahko veliko raziskujejo in ustvarjajo. Preko gibanja razvijajo in raziskujejo plesno in gibalno izražanje, ustvarjajo svoj plesni izraz ter pridobivajo samozavest. V ospredju ni oponašanje vzgojitelje, temveč nadgrajevanje in lastno interpretiranje gibanja. Preko gibalnih zgodb se otroci seznanijo z različnimi načini gibanja, raziskujejo svoje telo in gibanje na mesto in v prostoru in se ob tem tudi urijo v orientaciji ter v poslušanju in gibanju hkrati. Ob tem pa se seznanijo z medsebojnimi gibalnimi in plesnimi razlikami (Schmidt, 2009).
Gibalne zgodbe mirne in nežne otroke seznanijo z vlogami, ki zahtevajo odločne, ostre, težke, prekinjene gibe, otroci, ki jim je tako gibanje prvenstveno, pa se seznanijo z lahkimi, nežnimi, majhnimi in natančnimi gibi. Otroci preko opazovanja narave prenašajo videno tudi v ples, kar jih posledično vrača k naravi in natančnemu opazovanju (Schmidt, 2009).
Pri gibalnih zgodbah je pomembno, da otrokom, tako kot ob bansih, takoj ob prvi pripovedi kažemo, kaj delamo. Gibanje otroka aktivneje vključuje kot le pasivno poslušanje, otroci bodo tako dalj časa ohranili informacije in spoznanja o določeni temi. Gibalne zgodbe so primerne za pritegnitev otrokove pozornosti in ustvarjajo prijetno atmosfero v skupini. Preko učenja različnega gibanja razvijamo način, kako spodbujamo otrokov čustveni, intelektualni in socialni razvoj, razvijamo motorične sposobnosti, otrok pridobiva podobo o sebi in se orientira v lastnem telesu, ob tem pa se zave prostora in časa, zaznava oblike, različna gibanja in si krepi pomnjenje, predstavljanje, domišljijo in mišljenje, ker pa delo poteka v skupini, si ob tem krepi tudi socialne veščine. Gibanje se povezuje tudi z ostalimi vzgojnimi področji, kot so jezik, naravoslovne, glasba, družba, matematika in dramska ter likovna vzgoja. Eden izmed ciljev gibalnih zgodb je tudi povezovanje gibnega in plesnega izražanja z jezikovno vzgojo (Schmidt, 2009).
3.2 Vloga vzgojitelja pri gibalnih zgodbah
Ko vzgojitelj dobi občutek, da so otroci nemirni in bi jih ob tem rad motiviral za poslušanje, lahko uporabi gibalno zgodbo, ki sprošča fizično aktivnost in energijo. Pri večini plesnih in gibalnih dejavnosti vzgojitelj dela z manjšim številom otrok. Plesno-gibalno dejavnost izvaja v telovadnici, igralnici ali na prostem. Zgodbo naj vzgojitelj prilagodi glede na prostor, v katerem jo izvaja, pri čemer mora upoštevati, da ima vsak otrok dovolj prostora za gibanje (Schmidt, 2009).
Pomembno je, da vzgojitelj gibalno zgodbo zna na pamet, saj se le tako lahko popolnoma posveti gibanju otrok in z njimi vzpostavi očesni stik. Izbrano zgodbo je treba prilagoditi starosti otrok. Mlajšim otrok omogočimo čim svobodnejše izražanje videnega in slišanega. Pri otrocih v starosti od drugega do tretjega leta najpogosteje uporabljamo metodo vodenja, vendar jih ob tem spodbujamo, da tudi sami iščejo nove gibalne rešitve. Po tretjem letu starosti pa poleg metode vodenja puščamo večji del metodi izmišljanja. Ob tem otroke spodbujamo, da se svobodno izražajo in smo potrpežljivi pri njihovem ustvarjanju in raziskovanju (Schmidt, 2009).
Pri nekaterih zgodbah lahko vzgojitelj izbere tudi glasbo, ki bo celotno dogajanje spremljala.
Zgodbe pa lahko vedno tudi nadgrajujemo, tako da dodajamo ali zamenjamo like nastopajočih, ter zgodbo skrajšamo ali razširimo glede na starost otrok. Prva izvedba zgodbe naj bo takšna, kot si jo je vzgojitelj zamislil, pri kasnejših ponovitvah pa naj vzgojitelj otroke spodbuja, da se spomnijo še druge gibalne rešitve. Ko vzgojitelj pripoveduje zgodbo, naj bo njegovo pripovedovanje dramatično, vključuje naj spreminjanje tona in višine glasu. Ob tem naj vedno vzpostavlja očesni stik z vsemi otroki. Uporaba različnih glasov in zvokov, ki jih naredimo z lasnimi inštrumenti, bo otroke še bolj pritegnila k poslušanju in dogajanju. Ob načrtovanih premorih za gibalno-plesno ustvarjanje otrokom prepustimo dovolj časa za ustvarjanje. Pri tem se ne smemo ozirati na čas, ampak na kakovost narejenega. Med izvajanjem lahko vzgojitelj komentira in pohvali ideje otrok. Po izvedbi gibalne zgodbe oziroma pri pogovoru naj vzgojitelj komentira in omeni podrobnosti, ki jih je opazil, vendar mora pri tem omeniti vsakega otroka.
Ob tem je pomembno, da vzgojitelj posluša tudi komentarje otrok. Za vzgojitelja pa je ob koncu izvedene gibalne zgodbe pomembna tudi analiza, saj mu bo kasneje v pomoč, ko bo načrtoval naslednje gibalne zgodbe (Schmidt, 2009).
3.3 Otrokova ustvarjalnost pri gibalnih zgodbah
»Otrok je ustvarjalen, ko išče svoje načine in poti za rešitev različnih gibalnih nalog, z lastno domišljijo odgovarja na nove izzive ter izraža svoja čustva in občutja« (Videmšek in Kovač, 2001, str. 54).
V današnjem svetu postaja ustvarjalnost vse večja potreba slehernega posameznika.
Ustvarjalnost je dejavnost, lastnost mišljenja, način mišljenja, sposobnost, osebnostna lastnost oziroma poteza. Ustvarjanje je delovanje, odpiranje problemov, preoblikovanje situacije v okolju in izvirno preoblikovanje informacij (Kroflič, 1992, str. 20). Mnogi avtorji navajajo naslednje tipične faze ustvarjalnega mišljenja:
− 1. faza: preparacija – faza spoznavanja in razumevanja gradiva
− 2. faza: kubacija – zorenje podatkov iz prve faze
− 3. faza: iluminacija – razsvetljenje, »aha« doživetje, inspiracija ali navdih, pojav nenadne rešitve
− 4. faza: verifikacija – preverjanje rešitve, ideje, izdelave v praksi, izoblikovanje v umetnosti (Kroflič, 1992, str. 21)
Pri vsakem človeku se njegova ustvarjalnost razvije pod vplivom naslednjih dejavnikov:
prisotnost dispozicij oziroma dednost, vzgoja spontanega mišljenja – okolje in učenje ter trening ustvarjalnega mišljenja – lastna aktivnost (Kroflič, 1992).
Gibalne zgodbe bodo otroke po vsej verjetnosti navdušile že ob prvi izvedbi. Če otroci ob koncu izvedbe komentirajo, je to za vzgojitelja neki kompas, ki ga vodi pri tem, ali je izbral pravo zgodbo za otroke. Lahko pa se otroci odzovejo razočarano, kar lahko pomeni, da je bila zgodba zanje pretežka ali pa so preko razočaranja pokazali svoj strah in negotovost, da nisi bili uspešni.
Pri gibalnih zgodbah morajo otroci spoznati, da nobeno ustvarjanje ni napačno. To jih bo motiviralo, da se sprostijo in uživajo v gibalnih zgodbah. Otrokova ustvarjalnost se razlikuje tudi glede na starost otrok, mlajši otroci bodo potrebovali vzgojiteljevo predstavljanje gibanja in bodo to tudi posnemali, medtem ko bodo starejši otroci sodelovali pri nastajanju novih gibalno-plesnih gibov. Starejši otroci so zmožni tudi dalj časa plesati in imajo daljšo koncentracijo kot mlajši otroci. Najdejo pa se tudi otroci, ki bi raje opazovali kot sodelovali, vendar bodo slej ko prej tudi oni dobili pogum in se bodo pridružili plesnemu ustvarjanju (Schmidt, 2009).
EMPIRIČNI DEL
4 OPREDELITEV PROBLEMA
Ples je govorica telesa, saj skozi svoje telo doživljamo svet, preko gibanja izražamo svoja čustva, misli in doživetja (Zagorc idr., 2013). Otroci preko plesnih dejavnosti, v katere spadajo tudi gibalne zgodbe, gibalno in plesno ustvarjajo. Otrok preko gibanja ustvarja, raziskuje, krepi ravnotežje, se samoizraža in preko vsega gibanja pridobiva orientacijo v prostoru ter krepi ravnotežje, vse to pa pozitivno vpliva na otrokov razvoj (Schmidt, 2009).
Preko diplomskega dela sem želela preveriti, v kolikšni meri ter na kakšen način vzgojiteljice v vrtcu izvajajo gibalne zgodbe. Želela sem se tudi ugotoviti, ali vzgojiteljice gibalne zgodbe prepoznajo kot pozitivne za otrokov razvoj. V raziskavi sta V. Geršak in Lenard (2012) ugotovila, da vzgojitelji v veliki meri sledijo profesionalnemu modelu v plesni pedagogiki, za katerega velja učenje vnaprej določenih oblik in form. Z diplomskim delom sem želela preveriti tudi, ali vzgojiteljice otrokom pri izvajanju gibalnih zgodb prepustijo ustvarjalni proces in tako gibalno zgodbo uporabijo kot spodbudo za gibalno-plesno ustvarjanje otrok. Prav tako pa sem želela preveriti, kako se otroci odzovejo na ponujene gibalne zgodbe.
5 CILJI
Glede na problem raziskave sem si zastavila naslednje cilje:
− Ugotoviti, ali vzgojitelji v vrtcu uporabijo gibalne zgodbe kot spodbudo za gibalno-plesno ustvarjanje predšolskih otrok.
− Ugotoviti, kakšna je vloga vzgojitelja pri načrtovanju in izvajanju gibalnih zgodb.
− Ugotoviti, kako vzgojitelji načrtujejo in izvajajo gibalne zgodbe in ali se pri tem srečujejo s kakšnimi težavami.
− Ugotoviti, s katerimi področji vzgojitelji povezujejo gibalne zgodbe ter kakšne cilje dosegajo z njimi.
− Ugotoviti, kaj se opaža v skupini med/po izvedbi gibalnih zgodb.
6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
V skladu s cilji sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1: Ali vnašanje gibalnih zgodb spodbuja otrokovo gibalno-plesno ustvarjalnost in plesnost ter kako se to odraža pri otrocih?
RV 2: Kakšne odzive otrok vzgojiteljice opažajo med/po izvedbi gibalnih zgodb?
RV 3: Kakšno vlogo ima vzgojiteljica pri načrtovanju in izvajanju gibalnih zgodb?
RV 4: Katere dejavnike upošteva vzgojiteljica, ko načrtuje in izvaja gibalne zgodbe in ali se pri tem srečuje s kakšnimi težavami?
RV 5: S katerimi področji se povezujejo zbrane gibalne zgodbe, kakšne cilje dosegajo in kako razvijajo plesnost?
7 RAZISKOVALNA METODA
Pri raziskovanju sem uporabila kvalitativno raziskavo, in sicer polstrukturirani intervju. Preko namensko izbranega vzorca sem primerjala uporabo, način priprave in izvedbo gibalnih zgodb v različnih starostnih skupinah v vrtcu. Empirični del pa vsebuje tudi kvalitativno analizo štirih gibalnih zgodb intervjuvanih vzgojiteljic.
7.1 Vzorec
Vzorec je bil namenski. Intervjuvala sem vzgojiteljice, ki svoje delo opravljajo v vrtcu Železniki. Vzorec predstavljajo štiri vzgojiteljice, v starosti od trideset do petinštirideset let.
Vzgojiteljice sem v nadaljevanju poimenovala z oznakami i1, i2, i3 in i4, kar predstavlja intervjuvance številka 1, 2, 3 in 4. Prva in druga intervjuvanka opravljata delo v prvi starostni skupini, in sicer prva intervjuvanka v skupini otrok, starih od enega do dve leti, druga intervjuvanka pa v skupini otrok, starih od dve do tri leta. Tretja in četrta intervjuvanka pa opravljata delo v drugem starostnem obdobju, in sicer tretja intervjuvanka v skupini otrok, starih od štiri do pet let, in četrta intervjuvanka v skupini otrok, starih od pet do šest let.
7.2 Instrument oziroma pripomoček
Pri raziskovanju sem uporabila polstrukturirani intervju, ki je vseboval sedem glavnih vprašanj s podvprašanji odprtega in zaprtega tipa vprašanj.
Empirični del diplomskega dela vsebuje kvalitativno analizo gibalnih zgodb. Tri intervjuvane vzgojiteljice so gibalno zgodbo napisale same, četrta intervjuvana vzgojiteljica pa je izbrala slovensko ljudsko pravljico, v kateri je opazila dovolj gibalnih vzorcev in jo uporabila za gibalno zgodbo. Zbrane gibalne zgodbe sem kvalitativno analizirala s področja medpodročnega povezovanja, doseganja ciljev, z vidikom elementov plesa in razvijanja plesnosti pri predšolskih otrocih.
7.3 Postopek zbiranja in obdelave podatkov
Zbiranje podatkov je potekalo v mesecu marcu in aprilu 2021. Tri polstrukturirane intervjuje sem izvedla v prostorih vrtca Železniki, enega pa preko aplikacije ZOOM. Namensko sem izbrala vzgojiteljice, ki pri svojem delu uporabljajo gibalne zgodbe in so že seznanjene z njimi.
Vse štiri izvedene intervjuje sem avditivno posnela, nato pa sem intervjuje prepisala v parafrazirano obliko. Pridobljene odgovore polstrukturiranega intervjuja sem preko kvalitativne metode analizirala (Mesec, 1998) in predstavila v tabelah ter jih nato opisno interpretirala.
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
8.1 Kvalitativna analiza in interpretacija polstrukturiranega intervjuja
Pri prvem sklopu vprašanj me je zanimalo, kaj intervjuvane vzgojiteljice razumejo pod besedno zvezo gibalne zgodbe, ali gibalne zgodbe uporabljajo v oddelku ter kako pogosto in zakaj se odločijo za uporabo gibalnih zgodb.
1. Kaj razumete pod besedno zvezo gibalne zgodbe? Opišite.
Tabela 2: Opis besedne zveze gibalna zgodba
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Pod besedno zvezo gibalne zgodbe si jaz
predstavljam, da sama pripovedujem neko zgodbo, otroci pa se ob njej gibljejo.
Gibanje ob pripovedovanju.
Opis besedne zveze gibalna zgodba.
i2: Pod besedno zvezo gibalne zgodbe razumem, da otrok preko gibanja ponazarja določeno zgodbo. Pri tem pa mora imeti neki pomen, bistvo, da ima začetek in konec.
Ponazarjanje zgodbe preko gibanja.
i3: Pod besedno zvezo gibalne zgodbe razumem gibanje ob pripovedovanju, gibalno poustvarjanje vsebine, iskanje gibalnih rešitev za vsebino.
Gibanje ob pripovedovanju.
i4: Gibalna zgodba je zame zgodba, ki jo posameznik ponazori z gibanjem.
Ponazarjanje
zgodbe z
gibanjem.
Iz zgornje tabele lahko opazimo, da besedno zvezo gibalne zgodbe vzgojiteljice razumejo kot gibanje ob pripovedovanju oziroma ponazarjanje zgodbe z gibanjem. Pri teh odgovorih ugotovim, da vzgojiteljice gibalne zgodbe prav razumejo, saj, kot pravi G. Schmidt (2009), pri gibalnih zgodbah otroci gibalno in plesno opisujejo dogajanje v zgodbi.
1.1. Jih v vrtcu uporabljate? Zakaj jih uporabljate s predšolskimi otroki? Kako pogosto jih uporabljate?
Tabela 3: Uporaba gibalnih zgodb v vrtcu
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: V vrtcu jih uporabljam, jih pa uporabljam zato,
ker mi je všeč, ker lahko vanje vključim osnovne oblike gibanja.
Trenutno gibalne zgodbe ne uporabljam pogosto, saj imam skupino otrok, starih od enega do dve leti.
Vključitev
i2: V vrtcu jih uporabljam, največkrat v telovadnici, zgodbe pa povezujem glede na tematiko, ki jo tisti čas obravnavam. Zgodbe si največkrat sama izmislim. Za uporabo gibalnih zgodb se odločim zato, da otrok še bolj podoživlja temo, o kateri se trenutno pogovarjamo, pri tem pa je še aktiven.
Na štirinajst dni v telovadnici izpeljem kakšno krajšo gibalno zgodbo, te zgodbe so večino spontane in si jih izmišljujem sama. Na mesec ali dva pa izvedem kakšno daljšo in bolj poglobljeno zgodbo.
Velikokrat pa gibalno zgodbo uporabim za
i3: Ja, jih uporabljam. Uporabljam jih, ker vidim, da so pri otrocih zelo dobro sprejete, ker jim omogočajo gibanje in zgodbo raje poslušajo, če so v zgodbo tudi oni vključeni. Zgodbo veliko raje poslušajo, če se lahko zraven gibalno izražajo, kot pa če samo sedijo.
Po navadi eno zgodbo začnemo in to tudi kasneje izpopolnjujemo. Ko imam gibalno zgodbo vključeno v določeno temo, jo v določenem obdobju večkrat izvedemo. Lahko bi rekla, da jo uporabljam občasno, odvisno tudi od tematike, ki jo obravnavamo v skupini.
Omogočanje gibanja.
Občasno.
i4: Gibalne zgodbe uporabljam v vrtcu, in to ne glede na starost. Uporabljam pa jih zato, ker menim, da se otroci veliko lažje izražajo preko gibanja. Menim, da otroci preko gibanja veliko več pokažejo in se izrazijo kot pa z besedami.
Zdi se mi, da mlajši kot so otroci, več jih uporabljam.
Drugače pa vsako leto v skupini izvedem najmanj
Vzorec intervjuvank je bil izbran namensko ravno zaradi tega, ker sem izbrala vzgojiteljice, ki dobro poznajo gibalne zgodbe in jih uporabljajo pri svojem delu. Vse intervjuvanke so tako dejale, da gibalne zgodbe uporabljajo pri svojem delu s predšolskimi otroki. Uporaba gibalnih zgodb je spontana ali pa načrtovana. Intervjuvanka št. 3 je dejala, da se za uporabo odloči zato, ker otroci zgodbo veliko raje poslušajo, če se lahko zraven gibljejo. Obravnavana snov se preko gibanja veliko bolje usede v spomin, kot pa če bi nekaj samo poslušali (Schmidt, 2009).
Enakega mnenja je tudi intervjuvanka št. 2, saj pravi, da otrok še bolj podoživi temo, o kateri se pogovarjajo, če je pri tem aktiven. Intervjuvanka št. 1 trenutno dela v skupini otrok, starih od enega do dve leti in se za uporabo odloči predvsem zato, ker lahko v zgodbo vključi naravne oblike gibanja. Intervjuvanka št. 4 pa meni, da se otroci lahko preko gibanja lažje izražajo kot pa samo z besedami. Otrok precej bolj kot odrasli izraža svoje duševno počutje s telesnim
Enakega mnenja je tudi intervjuvanka št. 2, saj pravi, da otrok še bolj podoživi temo, o kateri se pogovarjajo, če je pri tem aktiven. Intervjuvanka št. 1 trenutno dela v skupini otrok, starih od enega do dve leti in se za uporabo odloči predvsem zato, ker lahko v zgodbo vključi naravne oblike gibanja. Intervjuvanka št. 4 pa meni, da se otroci lahko preko gibanja lažje izražajo kot pa samo z besedami. Otrok precej bolj kot odrasli izraža svoje duševno počutje s telesnim