Pri prvem sklopu vprašanj me je zanimalo, kaj intervjuvane vzgojiteljice razumejo pod besedno zvezo gibalne zgodbe, ali gibalne zgodbe uporabljajo v oddelku ter kako pogosto in zakaj se odločijo za uporabo gibalnih zgodb.
1. Kaj razumete pod besedno zvezo gibalne zgodbe? Opišite.
Tabela 2: Opis besedne zveze gibalna zgodba
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Pod besedno zvezo gibalne zgodbe si jaz
predstavljam, da sama pripovedujem neko zgodbo, otroci pa se ob njej gibljejo.
Gibanje ob pripovedovanju.
Opis besedne zveze gibalna zgodba.
i2: Pod besedno zvezo gibalne zgodbe razumem, da otrok preko gibanja ponazarja določeno zgodbo. Pri tem pa mora imeti neki pomen, bistvo, da ima začetek in konec.
Ponazarjanje zgodbe preko gibanja.
i3: Pod besedno zvezo gibalne zgodbe razumem gibanje ob pripovedovanju, gibalno poustvarjanje vsebine, iskanje gibalnih rešitev za vsebino.
Gibanje ob pripovedovanju.
i4: Gibalna zgodba je zame zgodba, ki jo posameznik ponazori z gibanjem.
Ponazarjanje
zgodbe z
gibanjem.
Iz zgornje tabele lahko opazimo, da besedno zvezo gibalne zgodbe vzgojiteljice razumejo kot gibanje ob pripovedovanju oziroma ponazarjanje zgodbe z gibanjem. Pri teh odgovorih ugotovim, da vzgojiteljice gibalne zgodbe prav razumejo, saj, kot pravi G. Schmidt (2009), pri gibalnih zgodbah otroci gibalno in plesno opisujejo dogajanje v zgodbi.
1.1. Jih v vrtcu uporabljate? Zakaj jih uporabljate s predšolskimi otroki? Kako pogosto jih uporabljate?
Tabela 3: Uporaba gibalnih zgodb v vrtcu
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: V vrtcu jih uporabljam, jih pa uporabljam zato,
ker mi je všeč, ker lahko vanje vključim osnovne oblike gibanja.
Trenutno gibalne zgodbe ne uporabljam pogosto, saj imam skupino otrok, starih od enega do dve leti.
Vključitev
i2: V vrtcu jih uporabljam, največkrat v telovadnici, zgodbe pa povezujem glede na tematiko, ki jo tisti čas obravnavam. Zgodbe si največkrat sama izmislim. Za uporabo gibalnih zgodb se odločim zato, da otrok še bolj podoživlja temo, o kateri se trenutno pogovarjamo, pri tem pa je še aktiven.
Na štirinajst dni v telovadnici izpeljem kakšno krajšo gibalno zgodbo, te zgodbe so večino spontane in si jih izmišljujem sama. Na mesec ali dva pa izvedem kakšno daljšo in bolj poglobljeno zgodbo.
Velikokrat pa gibalno zgodbo uporabim za
i3: Ja, jih uporabljam. Uporabljam jih, ker vidim, da so pri otrocih zelo dobro sprejete, ker jim omogočajo gibanje in zgodbo raje poslušajo, če so v zgodbo tudi oni vključeni. Zgodbo veliko raje poslušajo, če se lahko zraven gibalno izražajo, kot pa če samo sedijo.
Po navadi eno zgodbo začnemo in to tudi kasneje izpopolnjujemo. Ko imam gibalno zgodbo vključeno v določeno temo, jo v določenem obdobju večkrat izvedemo. Lahko bi rekla, da jo uporabljam občasno, odvisno tudi od tematike, ki jo obravnavamo v skupini.
Omogočanje gibanja.
Občasno.
i4: Gibalne zgodbe uporabljam v vrtcu, in to ne glede na starost. Uporabljam pa jih zato, ker menim, da se otroci veliko lažje izražajo preko gibanja. Menim, da otroci preko gibanja veliko več pokažejo in se izrazijo kot pa z besedami.
Zdi se mi, da mlajši kot so otroci, več jih uporabljam.
Drugače pa vsako leto v skupini izvedem najmanj
Vzorec intervjuvank je bil izbran namensko ravno zaradi tega, ker sem izbrala vzgojiteljice, ki dobro poznajo gibalne zgodbe in jih uporabljajo pri svojem delu. Vse intervjuvanke so tako dejale, da gibalne zgodbe uporabljajo pri svojem delu s predšolskimi otroki. Uporaba gibalnih zgodb je spontana ali pa načrtovana. Intervjuvanka št. 3 je dejala, da se za uporabo odloči zato, ker otroci zgodbo veliko raje poslušajo, če se lahko zraven gibljejo. Obravnavana snov se preko gibanja veliko bolje usede v spomin, kot pa če bi nekaj samo poslušali (Schmidt, 2009).
Enakega mnenja je tudi intervjuvanka št. 2, saj pravi, da otrok še bolj podoživi temo, o kateri se pogovarjajo, če je pri tem aktiven. Intervjuvanka št. 1 trenutno dela v skupini otrok, starih od enega do dve leti in se za uporabo odloči predvsem zato, ker lahko v zgodbo vključi naravne oblike gibanja. Intervjuvanka št. 4 pa meni, da se otroci lahko preko gibanja lažje izražajo kot pa samo z besedami. Otrok precej bolj kot odrasli izraža svoje duševno počutje s telesnim stanjem, saj imata gibanje in čustvovanje veliko skupnega (Geršak, 2006).
1.2. Kdaj se odločite za uporabo gibalnih zgodb? Jih povezujete z ostalimi področji po Kurikulumu za vrtce. S katerimi?
Tabela 4: Uporaba gibalnih zgodb in povezovanje z ostalimi področji
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Trenutno v skupino uvajam še zadnjega otroka, in
ko bi bil tudi ta uveden, bi se za uporabo odločila predvsem spontano. Ko bi opazila, da bi otroci potrebovali nekaj novega, drugačnega. Gibalne zgodbe bi uporabila tudi na terasi, zdaj ko bo kmalu
Spontano. Kurikularno področje in razlog uporabe gibalnih zgodb.
pomlad, in jih povezala s temo pomlad in živalmi ter njihovimi gibanji. Gibalne zgodbe povezujem z naravo, gibanjem in družbo. uporabo gibalnih zgodb odločim, ko imamo na voljo telovadnico. Nekatere gibalne zgodbe se povezujejo z ostalimi področji, kot so narava, družba, gibanje.
Aktivnost otrok. povezujem z jezikom (sledenje zgodbi, razumevanje zgodbe) in z družbo (skupinsko dogovarjanje, uporabim kot gibalno zgodbo. Skoraj vedno si gibalno zgodbo izmislim sama in jo povežem glede na
Dve od štirih intervjuvank sta dejali, da se za uporabo gibalnih zgodb odločita spontano, če naletita na kakšno zgodbo, ki vsebuje dovolj gibanja in spada v obravnavani tematski sklop.
Druga intervjuvanka se za uporabo odloči zaradi tega, ker otroci pri tem urijo poslušanje in koncentracijo, ob tem pa so tudi aktivni, eden izmed njenih pogojev za uporabo gibalne zgodbe pa je tudi ustrezen prostor. Kot pravi G. Schmidt (2009), je gibalne zgodbe treba prilagoditi
tudi velikosti prostora in pravilu, da ima vsak otrok dovolj prostora za gibanje, ob tem pa ne poškoduje soseda ali se zaleti v pohištvo in stene. Iz literature zasledimo, da gibalne zgodbe vzgojiteljice povezujejo predvsem z naravo (pojavi v naravi, vreme, rast rastlin, gibanje živali (Geršak, 2006) in družbo (skupno sodelovanje, skupinsko ustvarjanje, komuniciranje preko gibanja (Zagorc idr., 2013).
V nadaljevanju me je predvsem zanimal namen uporabe gibalnih zgodb.
2. S kakšnim namenom uporabljate gibalne zgodbe – kakšen je cilj uporabe?
Tabela 5: Namen in cilj uporabe gibalnih zgodb
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Da bi se otroci zavedali svojega telesa, da se
seznanijo z naravnimi oblikami gibanja. Da otroci znajo prav sonožno skakati. Pri moji starosti 1 do 2 leti mi je predvsem pomembno, da jih preko gibalne zgodbe seznanim in naučim pravilno izvajati osnovne oblike gibanja. uživa v gibanju in ustvarjanju, da se sprosti, da izvaja različne gibe in osnovne oblike gibanje. Meni je cilj uporabe tudi, da se preko celotne zgodbe razgiba in ogreje tudi otrokovo telo.
Uživanje v gibanju in ustvarjanju.
i3: Meni je glavni cilj, da otroci pokažejo, da zgodbo razumejo in da sami iščejo gibalne rešitve. Raje vidim, da otroci sami najdejo gibalne rešitve, kot pa da jih jaz vodim.
Iskanje gibalnih rešitev.
i4: Moj cilj uporabe gibalnih zgodb je izražanje otrok preko gibanja. Otroci se preko gibanja lažje izražajo.
Pomembno mi je, da se izražajo vsi otroci, tudi tisti, ki ne marajo nekega nastopanja.
Izražanje preko gibanja.
Cilji gibalnih zgodb vseh štirih intervjuvank so si nekako podobni in se med seboj povezujejo, saj želijo, da otrok uživa v gibanju, išče gibalne rešitve, se samostojno izraža preko gibanja in se zaveda svojega telesa. Vsi našteti cilji intervjuvank so omenjeni tudi v priročniku Gordane Schmidt (2009), ki doda še to, da otrok preko plesnega ustvarjanja pridobiva samozavest, se uri v orientaciji v prostoru in se uči vrednosti medsebojne gibalne in plesne razlike.
2.1. Kaj z njimi spodbujate pri otrocih?
Tabela 6: Spodbude pri gibalnih zgodbah
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Z gibalnimi zgodbami spodbujam sledenje in
pozornost. Menim, da je to za mojo starost dovolj.
Sledenje, pozornost.
Spodbude.
i2: Pri otrocih z njimi spodbujam, da spoznavajo svoje telo, da ga odkrivajo, spoznajo, kaj vse lahko s svojim telesom izvajajo, spoznavajo različne gibe. Ob poslušanju zgodbe pa urijo samo poslušanje in
i3: Pri otrocih spodbujam njihovo ustvarjalnost, da sami iščejo rešitve, da sami razmišljajo, če bi lahko še kakšne predmete vključili v gibanje ali pa svoje lastne inštrumente.
Ustvarjalnost.
i4: Pri otrocih spodbujam njihovo lastno ustvarjalnost in izražanje preko gibanja. Pri gibalnih zgodbah spodbujam tudi poslušanje in sledenje zgodbi.
Lastna
ustvarjalnost in sledenje zgodbi.
G. Schmidt (2009) pravi, da se otrok pri izvajanju gibalnih zgodb uri v poslušanju in gibanju hkrati in prav to so omenile tudi intervjuvanke. Poleg tega pa spodbujajo še ustvarjalnost, koncentracijo in spoznavanje lastnega telesa. Vesela sem, da so intervjuvanke omenile ustvarjalnost, saj otrok preko izvedbe gibalne zgodbe ustvarja lastni plesni izraz (Schmidt, 2009).
2.2. Kakšno vlogo pripisujete gibalnim zgodbam kot spodbudi za otrokovo gibalno-plesno ustvarjanje?
Tabela 7: Vloga gibalnih zgodb kot spodbuda za gibalno-plesno ustvarjanje
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Pripisujem veliko vlogo, sploh za starejše otroke.
Že pri moji starosti sem vesela, ko otroci skakanje zajčka ponazorijo s svojim gibanjem.
Velika vloga. Vloga gibalnih
zgodb kot neko spodbudo za gibanje, saj jih ob pripovedovanju zgodbe vodiš do različnega gibanja, pri tem pa imajo otroci možnost, da veliko ustvarjajo in raziskujejo svoje telo.
Velika vloga.
i3: Ja, sama pripisujem veliko vlogo gibalnim zgodbam. Meni osebno zgodbe zelo ležijo, zato jih tudi velikokrat uporabim pri vodenih dejavnostih. Ker meni to ustreza, mi je lažje spodbujati otroke preko zgodbe k različnemu gibanju. Menim, da otroci to opazijo in tudi sama se velikokrat poslužujem tega.
Velika vloga.
i4: To je zagotovo dobra spodbuda in bi ji pripisala veliko vlogo. Če si za gibalno zgodbo zastaviš cilj, da je otrok gibalno-plesno aktiven in ustvarjalen, je gibalna zgodba odlična rešitev za dosego tega cilja.
Velika vloga.
Pri tem vprašanju so bile vse štiri intervjuvanke enotne, saj so vse gibalnim zgodbam kot spodbudi za otrokovo gibalno-plesno ustvarjanje pripisale veliko vlogo. Pri tem se vse intervjuvanke strinjajo, da so gibalne zgodbe odlična ideja, če želimo, da otroci gibalno-plesno ustvarjajo, se seznanijo z različnimi novimi načini gibanja, raziskujejo in usvajajo gibanje na mestu in v prostoru (Schmidt, 2009). M. Zagorc (1992) pravi, da je vsako otrokovo ustvarjanje z gibom zanj igra, ki ne pozna svojega konca.
Tretji sklop vprašanj je zajemal načrtovanje in izvedbo gibalnih zgodb ter uporabo materialov pri izvedbi.
3. Katere kriterije upoštevate pri izbiri zgodbe za izvedbo? Kako jih načrtujete? Kako otroke vodite pri gibalnih zgodbah?
Tabela 8: Načrtovanje in vodenje gibalnih zgodb
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Najprej upoštevam starost otrok in njihove gibalne
zmožnosti. Pri načrtovanju se najprej osredotočim, kakšne vrste gibanja bi vključila v zgodbo. Glede na mojo starost izberem najprej določene osnovne oblike gibanja in jih povežem z določenimi živalmi (npr.
plazimo kot kača, lazimo kot polžek). Potem pa sama napišem zgodbico, saj se mi zdi, da jo lahko najbolj prilagodim moji starosti in gibalnim zmožnostim otrok. Otroke pri zgodbi skušam čim manj voditi, da pa so otroci že bolje seznanjeni z določenim gibanjem, vsa gibanja v zgodbi najprej skupaj izvedemo. Nato otrokom najprej samo preberem zgodbo, šele potem pa skupaj vključimo poslušanje in gibanje. Pri starosti ena do dve leti grem zares počasi in po postopkih.
Gibalne zgodbe izvajam s celo skupino ali pa polovico, vse je odvisno od tega, koliko otrok je tisti dan v vrtcu. Če izvajam s celo skupino, mi pomočnica pomaga tako, da natančno opazuje gibanje otrok.
Starost otrok in zabavno. Pri tem, ko si izmišljam svojo zgodbo, vedno upoštevam tudi temo, o kateri se trenutno pogovarjamo, saj mi je pomembno, da se vse skupaj povezuje. Ko zgodbo načrtujem, pazim tudi, kakšna je njena dolžina, ali vsebuje dovolj gibalnih elementov.
Ko izvajam gibalno zgodbo ob pripovedovanju,
Starost otrok in
kažem gibalne elemente, vendar pa skušam otrokom tudi prepustiti ustvarjalni proces, tako da jim ponudim dovolj časa. Pri tej starosti otrok, 2–3 leta, otroci še veliko ponavljajo za menoj, ampak ko neko gibalno zgodbo večkrat ponovim, opazim, da se otroci spomnijo že kakšne svoje gibe.
i3: Največji kriterij je ta, da sama opazim, da bomo lahko v zgodbo vključili različna gibanja, pestrost zgodbe. Sama moram zgodbo prepoznati kot zelo pestro za različna gibanja. Vedno upoštevam, da mi zgodba paše tudi v tematski sklop. Zgodbo najprej začnem tako, da ko jo sama prebiram, si najprej zapišem, kje bodo vključeni gibalni vložki. Vedno načrtujem tako, da pri gibanjih naredim samo osnutek, ker če bi vsa gibanja dodelala, potem otrokom ne ostane nič za ustvarjanje. Pri načrtovanju si vedno v opombe napišem možna gibanja, vendar je potem, ko ustvarjamo z otroki, še polno drugih možnosti.
Pripravim tudi namige, s katerimi potem otroke spodbujam, da sami iščejo gibalne vzorce.
Gibalne zgodbe vedno izvajam v manjših skupinah.
Ko jo prvič izvajamo, se tudi sama gibam zraven.
Nekako jih zelo osnovno vodim, ravno zato, da imajo kasneje možnost sami nadgrajevati. Če kje vključim glasbo, jo tudi predhodno pripravim. Gibalno zgodbo pa pred gibanjem najprej samo preberemo, da jo otroci spoznajo. Prva izvedba je krajša kot potem vse nadaljnje. Zelo se poslužujem tudi tega, da otroke med gibanjem pohvalim, saj vem, da je to spodbuda za njih, da vidijo, da lahko predlagajo različne stvari.
Različna gibanja tematskim sklopom, upoštevam tudi cilj celotnega tematskega sklopa, upoštevam tudi starost otrok,
Tematski sklop, starost otrok, dolžina zgodbe.
dolžino zgodbe. Pri mlajših otrocih upoštevam, da je zgodba krajša in ne vsebuje veliko besedila, pri starejših otrocih pa preko gibalne zgodbe spoznavamo tudi kakšne nove besede in zgodba vsebuje več besedila. Gibalno zgodbo največkrat napišem sama, saj menim, da jo tako lahko najbolj prilagodim vsem kriterijem in zastavljenim ciljev v določeni tematiki.
Zgodbo vedno najprej napišem, da ima neki začetek in konec. Pri izvedbi gibalne zgodbe se vedno držim načela, da zgodbo samo pripovedujem in nikoli ne kažem, ker kakor jaz začnem kazati, me otroci začnejo posnemati in ne izražajo tistega, kar takrat občutijo in slišijo.
Pisanje lastne zgodbe.
Vključevanje v gibalno zgodbo samo preko pripovedovanja zgodbe.
Vse štiri intervjuvanke so za prvi kriterij pri izbiri gibalne zgodbe navedle starost otrok in njihove gibalne sposobnosti, potem pa so omenile tudi trenutni tematski sklop. Le ena od štirih intervjuvank za gibalno zgodbo izbere zgodbo, ki je že napisana in ima avtorje, ostale tri intervjuvanke pa si zgodbo izmislijo same, saj jo tako lahko najbolj prilagodijo zastavljenim kriterijem. Kot meni G. Schmidt (2009), pri načrtovanju ne smemo nikoli podcenjevati otrokovih gibalnih in intelektualnih sposobnosti. Prvi dve intervjuvanki opravljata delo v prvem starostnem obdobju, medtem ko tretja in četrta intervjuvanka opravljata delo v drugem starostnem obdobju. Tako lahko opazimo razliko pri načrtovanju in tudi izvedbi gibalne zgodbe.
Pri mlajših otrocih prva intervjuvanka potrebuje dalj časa za izvedbo in zgodbo najprej prebere, nato spoznajo gibanja v zgodbi, šele potem pa zgodbo in gibanje združijo. V mlajših skupinah otroci še veliko ponavljajo gibalne vzorce za vzgojiteljicami, medtem ko so starejši otroci že bolj samostojni. Četrta intervjuvanka doda, da zgodbo vedno samo pripoveduje in se nikoli ne giblje skupaj z otroki, ampak jim prepusti ustvarjalni proces. Pri gibalni zgodbi je zelo pomembno, da vzgojitelj vedno zna na pamet pripovedovati zgodbo, saj se tako lahko posveti gibanju otrok in z njimi vzpostavi očesni stik (Schmidt, 2009).
3.1. Ali otrokom pri izvajanju gibalnih zgodb ponudite kakšen material? Če da, kateri?
Zakaj ga ne ponudite?
Tabela 9: Uporaba materiala pri gibalnih zgodbah
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE
i1: Otrokom zelo redko ponudim kakšen material, saj menim, da potem ovira njihovo ustvarjalnost. Zdaj pri starosti od enega do dve leti nikoli ne ponudim materiala, saj želim, da otroci sledijo zgodbi in se po njej gibljejo, če pa bi jim ponudila še material, bi telovadnici, otrokom ponudim kakšne rekvizite, ki so na voljo v telovadnici. To so razni obroči, blazine.
Včasih pa gibalno zgodbo povežem tudi s poligonom ali raznimi ovirami. Pri mlajši starosti jim s ponudim direktno, npr.: »poglejte, lahko uporabite odejo«, ampak jim odprem kabinet, kjer so različni pripomočki in otroci se potem lahko sami odločijo, ali bodo pri gibanju uporabili kakšen material oziroma pripomoček. Večinoma se ne poslužujem uporabe različnih materialov, ker mislim, da se zgodba v vsem tem tudi že omeji.
Lahko bi dejala, da je to ena taka surova dejavnost. Jaz samo pripovedujem, od otrok pa pričakujem, da poslušajo in to ponazorijo s svojim gibanjem. Zdi se mi, da je material neki moteči element, da kakor bi jim
Izvedba brez materiala.
jaz nekaj ponudila, bi se preveč osredotočali na to stvar in menim, da jim na neki način odvzameš neko svobodo za lastno izražanje in ustvarjanje.
Četrta intervjuvanka je od vseh edina dejala, da nikoli ne uporabi materiala pri izvedbi gibalne zgodbe, saj meni, da je material moteč element, podobnega mnenja pa je tudi prva intervjuvanka, medtem ko tretja intervjuvanka pravi, da material ponudi glede na tematiko zgodbe. Najbolj materiala pri izvedbi gibalne zgodbe uporablja druga intervjuvanka. V. Geršak (2006) pravi, da material spada pod plesne spodbude. Otrok lahko material vključi v svoje gibalno ustvarjanje, ob tem pa spoznava odnos med seboj in predmetom ter spoznava gibanje, ki ga omogoča določen predmet.
Četrti sklop vprašanj se navezuje na nadgrajevanje zgodb. Zanimalo me jo, ali vzgojiteljice nadgrajujejo gibalne zgodbe, na kakšen način ter zakaj menijo, da je nadgrajevanje pomembno.
4. Ali gibalne zgodbe nadgrajujete? Kako, na kakšen način?
Tabela 10: Nadgrajevanje gibalnih zgodb
ODGOVORI INTERVJUVANK IN ENOTE
KODIRANJA
POJMI/KODE KATEGORIJE i1: Ja seveda, gibalne zgodbe nadgrajujem.
Nadgrajujem jih tako, da zgodbo podaljšam, ker jih večinoma pišem sama. Potem dodajam gibanja, vedno težja in bolj zahtevna.
i2: Po navadi jih ne nadgrajujem. Sama opazim, kaj je otrokom povzročalo težave pri prejšnji gibalni zgodbi in potem to vključim v novo gibalno zgodbo. Isti način gibanja potem uporabim v drugi zgodbi.
Jih ne
nadgrajuje.
i3: Ja, jih nadgrajujem. Npr. glasbe si ne pripravim že pri prvi izvedbi. Prva izvedba je tudi najbolj skromna, seveda pa so nadgradnje odvisne tudi od otrok.
Upoštevam tudi predloge otrok. Prva izvedba je osnovna, v nadaljnje pa potem vključim glasbo, več gibalnih vzorcev itd.
Nadgrajevanje zgodbe z glasbo in predlogi otrok.
i4: Če je otrokom kakšna zgodba zares všeč in so nad njo zelo navdušeni, jo večkrat ponovimo. Ampak, da bi jo sama spreminjala in nadgrajevala, to pa ne.
Opazim pa pri ponavljanju razlike. So otroci, ki bodo
Opazim pa pri ponavljanju razlike. So otroci, ki bodo