Slovar slovenskega knjižnega jezika geslo »igra« definira kot otroško dejavnost, ki je navadno skupinska, za razvedrilo in zabavo (Igra, 2014). Tako tudi sami najpogosteje ob besedi igra pomislimo na otroštvo, saj se z njo srečujemo že od malega in je to osnovna otrokova dejavnost (Umek idr., 2012). Pojem igra se nanaša na aktivnosti, ki so spontane, prostovoljne, posameznik se igre loti zaradi zadovoljevanja lastnih potreb in se ne ozira na končni rezultat aktivnosti. Glavni motiv je zadovoljstvo, ki ga doživi ob igri (Horvat in Magajna, 1987). Takega mnenja je tudi hrvaška psihologinja M. Duran (2003), ki je v svojem delu igro opisala kot nespecializirano, kompleksno in multifunkcionalno aktivnost. Nekateri avtorji (Bateson, Reynolds idr.) vidijo bistvo igre v pojavih, ki jih opazimo ob otrokovem igranju. Na drugi strani pa so avtorji enotni, da je igra aktivnost, ki se navadno pojavi v obdobju otroštva (Duran, 2003).
V otroški igri se otrok počuti tako kot odrasel v realnosti. Otrok v igri išče in živi svoje sanje, uporablja domišljijo, prestaja določene ovire in se ob tem zabava. Med drugim je igra pot in način, da si naredi okolico dosegljivo za svoje želje ter cilje (Umek idr., 2012). Pri igri si postavlja določena pravila ali pa se igra tiste, ki pravila že imajo. Otrok jih lahko sproti spreminja po svoje. Glavno je to, da je pri igri ves čas aktiven (Pečjak, 2009).
Mnenje o pomenu igre se je skozi zgodovino spreminjalo. V preteklosti so bili mnenja, da je igra dejavnost, pri kateri zapravljaš svoj čas (Čas in Krajnc, 2015). Dewey (1966, v Bognar, 1987) in vsi ostali pristaši nove šole poudarjajo nujnost otrokovega sodelovanja v procesu vzgoje in izobraževanja. Za takšno sodelovanje sta potrebna
5
igra in delo, ker prispevata k pridobivanju novih spoznanj. To so pokazale tudi raziskave v sodobnem času, da je igra dejavnost, ki prevladuje v predšolskem obdobju in je osnova ter pogoj za normalen in zdrav otrokov telesni in duševni razvoj (Čas in Krajnc, 2015). Življenje otrok se spreminja zaradi tempa življenja. S tem se otrok vse bolj oddaljuje od narave, zato je pomembna vzgoja, ki je tudi ekološko usmerjena.
Sodobni čas je prinesel nove trende, kako preživljamo prosti čas. Vse to se odraža na otrocih. Pomanjkanje časa vodi v to, da otrok gleda risanke in filme, namesto da bi se z otrokom igrali ali bili z njim v naravi. Vse to vpliva na počasnejši razvoj miselnih kompetenc. Pomembno je, da mu omogočimo in ponudimo okolje, v katerem bo imel priložnost preizkusiti lastne sposobnosti ter s tem krepiti svojo samozavest (Katalinič, 2010). Učitelj je tisti, ki spremlja učenca in njegove izkušnje. Na podlagi tega lahko izbere igro, ki bo primerna za učenčev razvoj (Koporec, 2016).
2.1.1 VPLIV IGRE NA OTROKOV RAZVOJ
Nikoli ne smemo podcenjevati vrednosti otroške igre, saj otroci razvijajo kognitivne in fizične sposobnosti, socialne veščine, nov besednjak in pismenost med spontanim igranjem (Bongiorno, 2013). Otrokov namen ni, da bi skozi igro razvijal svoje sposobnosti in pridobil prej omenjene izkušnje, vendar skozi igro vse to doseže nezavedno. Navadno igra teži k zadovoljevanju notranjih potreb, potreba po dejavnosti pa je usmerjena k določenemu cilju. Cilj doseže skozi različne dejavnosti v igri (Toličič, 1981). Za odrasle je igranje lahko izguba časa oziroma dejavnost, ki nima globljega pomena (Neill, 1960). Pomembno je opazovanje otrokove igre, saj z njo veliko izraža.
Prek igre lahko spoznamo otrokove resnične težave in strahove, s katerimi se vsakodnevno srečuje. To je največkrat odvisno od odnosa, ki ga ima otrok s starši ali učitelji. Posledica tega je občutek otroka, da ni dovolj cenjen, spoštovan in varovan s strani staršev in učiteljev (Toličič, 1981). Če otroku odvzamemo možnost za igro, je psihično mrtev. To lahko predstavlja grožnjo otrokom, ki stopijo z njim v stik. Otroku moramo pustiti, da se v življenju naigra, saj le tako lahko postane srečen in dober človek v prihodnosti (Neill, 1960).
Pogosto povezujemo igro le s predšolskim obdobjem, prav tako smo prepričani, da je učenje značilna oblika za šolarje. To sta zmotni prepričanji, da je otroku odvzeta igra, ko prestopi prag šole. Tudi šolarji potrebujejo veliko igre, zato jo moramo spodbujati.
6
Psihologi 20. stoletja so raziskali področje igre v šoli in ugotovili, da je igra še vedno glavna aktivnost duševnega razvoja. Ugotovili so tudi, da je veliko šolskih vsebin takšnih, da jih otrok lažje usvoji z metodo didaktične igre kot s klasičnim poučevanjem (Horvat in Magajna, 1987). Učenje postane bolj dinamično in hitrejše, če je posameznik deležen ustreznih dražljajev, saj za pospešitev in nadgraditev znanja na višjo raven potrebujemo doživetja (Kolb in Miltner, 2005).
2.1.2 IGRAČE IN DIDAKTIČNE IGRAČE
Osnova otroške igre je igrača, ki oblikuje vsebino in zamisel o igri. Najprej se otrok igra s prsti, nogo, nato pa z vsem, kar mu pride pod roke. Tako je igrača vsak predmet, ki ga otrok spremeni v želeno igračo. To spodbuja tudi Montessori pedagogika, ki namesto igrač otrokom ponuja naraven material, ki ga otroci uporabijo na različne načine. Otrok se skozi igro uči strpnosti s čakanjem, da dobi željeno igračo oziroma material (Montessori, 2011). Igrača je tudi vzgojno sredstvo, ki otroka spodbuja k sodelovanju, raziskovanju, opazovanju in vztrajnosti. Igra z različnimi igračami omogoča otroku, da pridobiva številna spoznanja na področju motorike, čustvovanja, pridobiva spretnosti in izkušnje na spoznavnem področju (Marjanovič, 1981). Tudi Dixon (1992, v Marjanovič, 2006) je mnenja, da je igrača pomemben element spodbujanja telesnega in kognitivnega razvoja. Ne obstaja pravilo, da bi lahko eno igračo uporabili za samo en pravi način igranja. Pomembno je, da otrok zna isto stvar uporabiti na različne načine v različnih priložnostih (Marjanovič, 1981).
Prek igrače otrok spoznava svet okoli sebe, svoje telo in svoje zmožnosti, ki jih lahko nadgrajuje. Igrače so izjemna motivacijska spodbuda in sredstvo za pridobivanje novih znanj in spoznanj (Brvar, 2014).
Marjanovič (1981) je predstavila najpogostejše igrače za določene starosti in za posamezne oblike otrokove igre. Igrače je delila v skupine glede na glavno funkcijo, ki jo ima igrača.
• V starostnem obdobju med 1. in 6. mesecem so igrače namenjene opazovanju, prijemanju in dotikanju. Najpogosteje so uporabljene igrače, ki so obešene nad otrokovo posteljico, lesene ropotuljice, rutice, gumijaste živali …
7
• V starostnem obdobju med 6. in 12. mesecem so igrače namenjene opazovanju, udarjanju, prijemanju, zlaganju in ljubkovanju. Poleg prej omenjenih so tukaj še plišaste igrače, barvne posodice ali kocke, svilen papir, sponke za obešanje …
• Od 1. leta starosti naprej so igrače namenjene razgibavanju in razvijanju spretnosti (igrače na kolesih, večje žoge …), domišljijski igri (medvedek, punčke, dojenčki …) ter gradnji in konstruiranju (enostavni gradbeni elementi, papir, voščenke, sestavljanke) (Marjanovič, 1981). Sestavljanke so dobra nenadzorovana dejavnost, ki gradi otrokovo prostorsko sklepanje in koordinacijo z roko in očmi (Bhattacharrje, 2018).
• Od 2. leta starosti naprej so igrače, poleg prej omenjenih funkcij, namenjene družabnimigram (domino, slikanice, športne igre, karte, spominske igre …) (Marjanovič, 1981). Prav spominske igre so tiste, ki pomagajo izboljšati otrokovo pozornost in osredotočenost ter spomin (Bhattacharrje, 2018).
Poleg igrač poznamo tudi didaktične igrače, ki jim različni avtorji pripisujejo različen pomen, kar predstavlja dilemo pri opredeljevanju didaktičnih igrač. Veliko avtorjev je mnenja, da imajo didaktične igrače velik vpliv na otrokov miselni, čustveni, bralni in pismeni razvoj. Na drugi strani opozarjajo, da imajo lahko didaktične igrače nasproten učinek, saj imajo vnaprej določena pravila uporabe (Marjanovič, 2006). Tudi Dixon (1992, v Marjanovič, 2006) je mnenja, da je razlikovanje med igračami in didaktičnimi igračami nesprejemljivo. Avtor dodaja, da bi bilo bolje, da bi vse igrače obravnavali kot skupino predmetov, prek katerih otrok razvija različne sposobnosti in spretnosti. Sam meni, da so lahko vse igrače namenjene učenju, saj je pomemben le pomen sporočil in zamisli, ki jih otrok ob igranju doživi. Tukaj imamo tudi nekaj mnenj staršev, ki pravijo, da se njihovi otroci v šoli dovolj učijo in nočejo, da bi občutili pritisk učenja med igro.
Prav tako so nekateri mnenja, da so njihovi otroki premajhni za didaktične igrače (Why are educational activity toys important for your kids?. (b. d.)).
Otroci imajo prirojeno možnost hitrega učenja, naloga staršev in učiteljev pa je, da pomagajo oblikovati njihove prirojene sposobnosti. Didaktične igrače niso nujno tiste,
8
na katerih so črke in številke. Oblikovane so tako, da otroci zaradi vse zabave, ki jo igrača ponuja, ne bodo vedeli, da se učijo. Namen didaktičnih igrač je spodbujanje učenja z igranjem. V nadaljevanju so predstavljena področja, kjer bo imel otrok prednost zaradi uporabe didaktičnih igrač:
• izboljšanje razvoja motorike: povezane so z razvojem senzorično-motoričnih spretnosti, izboljšajo občutek vida pri majhnih otrocih, izboljšajo finomotoriko pri starejših otrocih, vplivajo tudi na boljše osebnostne in komunikacijske spretnosti;
• spodbujanje veščin za reševanje težav: pripomorejo k boljšemu spominu, koordinaciji in večji pismenosti;
• razvijanje socialne in čustvene inteligence: lažje razumejo čustva, razvijajo empatijo in spravijo otroka v različne socialne situacije (vodenje, povezovanje, skrb);
• izboljšanje koncentracije: lažje se osredotočijo na neko nalogo;
• kreativno razmišljanje: otroku vlivajo ustvarjalno domišljijo (Why are educational activity toys important for your kids?. (b. d.)).