Učitelj se zaveda, da mora za uspešno izvedeno posredovanje učne snovi izbrati način dela, ki bo učence privabil k sodelovanju. Tako ugotovi, da je ključ do uspeha motivacija, ki jo učenec potrebuje za delo. Pomembno je, da je izbrana prava vrsta in stopnja motivacije, saj ta prispeva h kakovostnejšemu in trajnostnemu znanju.
Motivacija mora biti izbrana na način, da bo motivirala učence v določeni meri, nikakor pa to ne pomeni, da moramo učence hvaliti, saj bodo ob prvi graji izgubili voljo do dela (Marentič Požarnik, 2014). Učitelj mora dati učencu motivacijo, da se bo učil z lastno voljo. Tukaj govorimo o učni motivaciji.
Učna motivacija vključuje eno ali več motivacijskih sestavin, ki tvorijo proces učenja.
Motivacijske sestavine delimo na:
• motivacijske pobudnike, ki motivirajo in spodbujajo vedenje; sem spadajo interesi, pomembnost učenja, zahtevnost učenja, zunanje učne spodbude in cilji;
• motivacijske ojačevalce, ki motivirano vedenje vzdržujejo; to sta samopodoba in vzorčne atribucije (Juriševič, 2006).
Učenci se v šolah srečujejo z dvema vrstama motivacije, notranjo in zunanjo motivacijo. Odnos med notranjo in zunanjo motivacijo je ključen za razumevanje učne motivacije (Marentič Požarnik, 2014).
Zunanja motivacija ne izhaja iz učencev, ampak se učenci učijo zaradi zunanjih posledic. Cilj se ne skriva v dejavnosti, ampak v posledici, ki izhaja iz zunanje
21
motivacije (npr. učenje spoznavanja okolja zaradi dobre ocene). Zunanja motivacija lahko izgine, ko izgine njen vir. Po navadi je povezana z dejavnostmi, ki učencem niso blizu oziroma jih ne opravljajo zaradi svojega zadovoljstva. Učenci so velikokrat mnenja, da zaradi zahtevnosti ne morejo vplivati na izid rezultatov (Marentič Požarnik, 2014). Tudi raziskave kažejo, da imajo učenci odpor do naravoslovja zaradi kakovosti in vrste poučevanja, ki na njih vplivajo kot zunanji dejavniki. Sami so mnenja, da ne vidijo prihodnosti v učenju naravoslovja (Potvin in Hasni, 2014). Christiova (2011) je pregledala več kot 100 referenc in ugotovila, da učenci z napredovanjem v višji razred izgubljajo zanimanje za naravoslovne vsebine in naravoslovja ne vidijo kot izhodišče za prihodnost in uresničevanje svojih potencialov. Tudi Devetak (2012) je na podlagi raziskav ugotovil, da na splošno po svetu upada zanimanje za naravoslovje, vendar vidi rešitev v ustrezni motivaciji učencev, ki bo spodbujala in ohranjala njihovo zanimanje za naravoslovje. Novejše raziskave pa kažejo, da večina učencev meni, da je učenje naravoslovja motivirajoče, saj je to dopolnilo k usposobljenosti učencev pri nadaljnjem izobraževanju in življenju (Teppo idr., 2020).
Od učitelja je odvisno, kako bo pouk naravoslovja približal učencem. Pomembna je učiteljeva lastna angažiranost za delo, da lahko učencem prikaže pozitivno plat naravoslovja in učne vsebine, ki jo želi obdelati. Učitelj mora upoštevati, da mora biti jasen in razumljiv, saj se učenci srečajo z izbrano učno vsebino prvič, miselno mora aktivirati učence in čustveno zavest za delo (Marentič Požarnik, 2014). Raziskave kažejo, da so učenci raje v aktivni vlogi kot v vlogi poslušalcev. Pomembno je, da damo učencem možnost, da sami raziskujejo in pridejo do končnih rezultatov, saj si bodo na ta način več zapomnili in se naučili. Učitelj je tisti, ki načrtuje pouk tako, da izbrane učne vsebine preda na pozitiven način, tako da si učenci oblikujejo pozitiven odnos do naravoslovja (Perenič, 2015). Izbrati mora teme, ki so učencem zanimive in bodo pritegnile njihovo pozornost, npr. izbere tiste živali in rastline, ki so učencem blizu in jih poznajo, kasneje pa doda nove, ko so predhodne že predelane in vsem znane (Naji, 1999).
Pomembna je tudi izbira metode, ki lahko v učencih vzbudi zanimanje in interes za delo. Najpogosteje so to dinamične metode dela, ena izmed njih je didaktična igra.
Raziskave v ZDA so pokazale pozitiven učinek didaktičnih iger na učenje, motivacijo in uspeh učencev. Vzbuja se predvsem zanimanje za učno vsebino, ki je učencem predana na zanimivejši in motivacijski način (Mrak Merhar, 2013). Dandanes je zelo
22
malo zabeleženih ur, kjer učitelji uporabljajo didaktične igre, kar je najverjetneje posledica neskladja in različnih mnenj posameznikov, ampak vse kaže na pozitivne učinke usvojenega znanja prek didaktičnih iger (Suhonić, 2017).
Na drugi strani imamo notranjo motivacijo, kjer je cilj delovanja v dejavnosti, vir pa se skriva v posamezniku. Notranja motivacija nas žene k spoznavanju nečesa novega, kar nas zanima in se bomo z motivacijo poglobili v vsebino. Pomemben je proces in ne rezultat, saj je motivacija v zadovoljstvu. K notranji motivaciji spadajo cilji, interesi in vrednote, ki jih prevzame in ponotranji posameznik. Notranje smo motivirani takrat, kadar za svoje delovanje ne dobimo fizične nagrade, vendar kljub temu uživamo v svojem delovanju. Nagrada za naše delovanje je zadovoljstvo, prijeten občutek in motiviranost za nadaljnje delo (Mrak Merhar, 2013).
Raziskave so pokazale, da notranja motivacija traja dlje časa kot zunanja motivacija.
Razlog se skriva v nagradi. Kadar smo pri dejavnostih, kjer smo deležni fizične nagrade, uspešni, smo motivirani, vendar ta motivacija po enakem vedenju pade in zelo težko dobimo motivacijo za nadaljnje delo (Mrak Merhar, 2013).
Z notranjo motivacijo sta se ukvarjala tudi Guthrie in Knowles (2001), ki sta jo na podlagi raziskav opredelila iz več vidikov:
• učenje iz radovednosti in lastnih interesov,
• reševanje težjih in izzivalnih nalog,
• prizadevanja za obvladovanje kompetentnosti in dejavnosti.
Če povzamemo, je bistvo učne motivacije odvisno od učencev, koliko in kako kakovostno se bodo nečesa naučili iz izbranih dejavnosti in podatkov, ki so jim bili podani. Motiviranost učencev je višja, če uporabljajo višje in kompleksnejše spoznavne procese. Tukaj se pojavi razkorak med učenci, ki so bolj motivirani, in tistimi, ki so manj motivirani. Bolj motivirani učenci se bodo nečesa naučili hitreje, kakovostneje in uspešneje kot učenci, ki so nemotivirani za delo (Puklek Levpušček in Zupančič, 2009).
23