INDIVIDUALIZACIJA IN PARTICIPACIJA

Individualizacijo socialno-varstvenih storitev razumemo kot usmeritev, zbir načel, metod in postopkov za ohranitev ali večanje obsega vpliva uporabnika na načrtovanje, izvedbo, plačilo in ocenitev storitve. Individualizacija pri zagotavljanju socialno varstvenih storitev torej predpostavlja izhajanje iz uporabnika in poudarja krepitev njegovega vpliva nad tem procesom (Škerjanc, 2004). Škerjančeva (prav tam) poudarja, da imeti vpliv ne pomeni zgolj možnost, da bo uporabnik soodločal temveč pomeni, da ima zadnjo besedo v vsaki fazi procesa zagotavljanja socialnovarstvene storitve. V cikličnem delovanju od načrtovanja, delovanja, do razmisleka pomeni imeti zadnjo besedo pri oceni situacije, oblikovanju osebnih ciljev, izbiri pomoči in ocenitvi prejetih storitev.

Z individualizacijo torej iščemo odgovore na vprašanja, »kako« organizirati storitve socialnega varstva, ki bodo ustrezno podprle posameznika pri izboljševanju kakovosti njegovega življenja in »kako« zbrati podatke, jih analizirati, razvijati pripomočke, koncepte in diskurze (prav tam).

Metoda individualnega načrtovanja z udejanjanjem ciljev omogoča:

- oblikovanje podpore v obliki socialno-varstvenih storitev na osnovi uporabnikove ocene življenjske situacije in osebnih ciljev, ki jih oblikuje za spremembe in izboljšave v življenju;

- sodelovanje med uporabnikom in socialnim delavcem, kjer delujeta v isti smeri – oblikovanje podpore za uresničevanje uporabnikovih osebnih ciljev;

- ohraniti vpliv in zadnjo besedo uporabnika v vsaki fazi zagotavljanja storitve;

- pogled in nadzor uporabnika nad dokumentacijo; pridobivanje, beleženje, urejanje podatkov za analize, raziskave in načrtovanje na vseh ravneh socialnega varstva (prav tam, str. 52).

Metodo individualnega načrtovanja so v Sloveniji začeli uvajati sredi devetdesetih let na Obali. Takrat so se pojavili tudi prvi eksperimenti v neposrednem financiranju (Nagode, 2011). Metode, postopek in organizacijski model individualnega načrtovanja in neposrednega financiranja storitev socialnega varstva je bil kasneje preizkušen tudi v obsežnejšem pilotskem projektu »Individualizirano financiranje storitev socialnega varstva«, kamor so se vključili tudi nekateri VDC-ji (Flaker in drugi, 2011).

V VDC-jih Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Ur.l.RS, št. 42/2007), ki temelji na Zakonu o socialnem varstvu, v 24. členu predpisuje, da mora zavod v 30 dneh po nastanitvi uporabnika izdelati individualni načrt (v nadaljevanju IP) obravnave uporabnika in ob spremljanju uporabnikovih potreb preveriti, ali sklenjen dogovor ustreza njegovim potrebam glede na možnosti zavoda. IP je pregled vseh močnih področij, interesov in potreb uporabnika. Za VDC-je ni izdelanega nekega standardiziranega vzorca IP-ja. Vsak VDC ga izdela sam. Različen je njegov obseg, način načrtovanja in izvajanja ciljev.

Glede na to da so v VDC-je vključene odrasle osebe, se razlikujejo tudi stališča zaposlenih o vključitvi staršev v izdelavo, spremljanje in evalvacijo IP-ja.

Pomembno je mnenje Videmškove (2004), da pa je zapis individualnega načrta samo začetek procesa načrtovanja uresničitve posameznikove vizije in ciljev. Dejstvo je namreč, da sam zapis načrta ne spremeni položaja uporabnikov. V primeru, da zapisanemu načrtu ne sledi njegova izvedba, nismo naredili nič. Brez implementacije načrta in spremljanja njegovega uresničevanja uporabniki sicer pridobijo prijetno izkušnjo sodelovanja z načrtovalci, vendar to ne pomeni spremembe njihovega položaja in ne odpravi razlogov, ki so jih privedli k

odločitvi za sodelovanje pri zapisu načrta. Še več, če načrt ostane zgolj pri zapisu, s tem degradiramo vsa načela krepitve moči, ki smo jim skozi načrt sledili.

Nagodetova (2011) meni, da pa kljub izkušnjam z individualnim in neposrednim financiranjem v Sloveniji, razvoju metode individualnega načrtovanja ni sledil razvoj organizacijskih in finančnih pogojev za individualno financiranje. Ugotavlja tudi, da je ključna pomanjkljivost trenutne ureditve, da se ne upošteva posameznikovih potreb, da nimamo fleksibilnega trga storitev, da so institucije prezasedene, da uporabnik nima izbire itd.

Kot primer dobre prakse navaja ureditev v Angliji, kjer osnovno izhodišče pravnega statusa OMDR ne izhaja iz odvzemanja kompetenc, pač pa iz ugotavljanja posameznikovih potreb po dodatni pomoči. To pomeni, da je poudarek na opolnomočenju posameznika, kar mu omogoča individualno načrtovanje. V viziji imajo opredeljena štiri ključna načela: pravice, neodvisnost, izbira in vključevanje. Naodvisnost je eden ključnih pojmov, kjer pomoč, ki jo posameznik potrebuje, ni pojmovana kot odvisnost. S pomočjo servisov posameznik funkcionira neodvisno v največji možni meri. Možnosti izbire moraj biti pri posamezniku na voljo na vseh življenjskih področjih: kje bi živel, kakšno delo bi opravljal in kdo naj mu nudi pomoč in podporo. To velja tudi za osebe s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, kjer je pomoč potrebna že pri vsakdanjih življenjskih dejavnostih.

Z načelom individualizacije je tesno povezano tudi načelo participacije. Razumemo ga kot odnos med vplivom in sodelovanjem oziroma govori o tem, koliko možnosti in prostora ima posameznik za sodelovanje in kako lahko pri tem vpliva na potek dogodkov in sprejemanje odločitev. Za ta namen vzpostavita uporabnik in zaposleni sodelujoč odnos. V sinergičnem povezovanju ustvarjata novo kakovost, tako da sledita skupnemu cilju (Škerjanc, 2004).

Vloga strokovnih služb je torej vzpostaviti sodelujoč odnos pri spremljanju in podpiranju uporabnika pri uresničevanju njegovega življenjskega cilja. Velja torej razvijati metode dela, prakse, postopke in procedure, ki bodo uveljavili vpliv uporabnika pri oblikovanju prejetih storitev socialnega varstva (Škerjanc, 2010).

Kleine Schaars (2006, str. 33) pravi, da morajo zaposleni vedno izhajati iz zornega kota uporabnikov in pri tem upoštevati naslednje njihove pravice:

- Kot individuum imam pravico, da se moje potrebe upošteva in da izkoristim svoje prednosti, odvisno od vlog, ki jih imam v življenju.

- Imam pravico, da me obravnavajo s spoštovanjem.

- Imam pravico izražati svoje občutke.

- Imam pravico do svojega mnenja in svojega lastnega vrednostnega sistema.

- Imam pravico, da kot samostojni individuum rečem da ali ne.

- Imam pravico delati napake.

- Imam pravico reči, da nečesa ne razumem.

- Imam pravico vprašati po stvareh, ki jih želim imeti.

- Imam pravico pokazati odgovornost za probleme drugih.

- Imam pravico družiti se z ostalimi ljudmi.

Pomembno je, da se vsebine v VDC –jih prilagajajo razvojnim potrebam odraslih. Starši in svetovalci so izpostavili, da bi bilo potrebno oblikovati programe, ki bi odraslim osebam z motnjo nudili praktična in teoretična znanja o naslednjih temah: možnosti pravilne izbire, razvijanje ustreznega osebnega načrta, osredotočanje pozornosti na učenje in zadane naloge, vesti se na sprejemljiv način kljub oviram, razvijanje in zagovarjanje pozitivne samopodobe, zaznavanje socialnih namigov, neverbalna komunikacija, načrtovanje in oblikovanje ciljev za razvijanje presojanja in predvidevanja, refleksija močnih področij in pomanjkljivosti, izražanje potreb ključni osebi kot oblika zagovorništva … Za dosego teh ciljev bi programi morali učiti socialne veščine, proučevati veščine ter razvijati delovne in poklicne navade (Young adults with learning disabilities and other special needs, 2008).