Individualiziran program

Četrti element učinkovite »prevzgoje« je oblikovanje individualiziranega programa (v nadaljevanju IP) za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Prvi trije elementi vsebujejo komponente ekosocialnega konteksta, ki jih ponuja okolje, tale pa temelji predvsem na individualnih potrebah posameznega otroka (Christensen, Jaeger, Lorenz, Morton, Neuman idr., 2005). Individualiziran program je dokument, zakonsko zagotovljen vsem otrokom, ki so ali bodo usmerjeni v različne programe vzgoje in izobraževanja. V njem se nahaja podrobno opisan proces prilagajanja vzgojno-izobraževalnega procesa otrokovim individualnim potrebam, da bi mu s tem zagotovili možnosti optimalnega razvoja. Vzgojno-izobraževalna institucija je dolžna najkasneje v 30 dneh po usmeritvi pripraviti individualiziran program za vsakega usmerjenega otroka (Kobolt, Cimermančič, Rapuš Pavel in Verbnik Dobnikar, 2010).

Ravnatelj imenuje strokovno skupino, ki nudi pomoč otroku in staršem. Sestavljajo jo otrokov vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja, socialni pedagog, svetovalni delavci vrtca, psiholog, zdravnik ustrezne specialnosti in po potrebi tudi drugi (Cerar, Černigoj Žgur, Gregorčič, Furman, Gartner idr., 2003).

Pulec Lah (2004) opozarja, da mora kvaliteten IP vsebovati naslednje komponente:

Osnovni podatki o otroku, morebitne dosedanje obravnave in ugotovitve o otrokovih posebnih potrebah, podatki o programu usmeritve in dosedanji člani tima.

Trenutno funkcioniranje otroka, ki vključuje oceno o tem, kaj otrok zmore, kateri so njegovi interesi in zanimanja. Poudarek je torej predvsem na otrokovih močnih področjih. Prav tako je koristno podati tudi informacije o njegovih primanjkljajih in posebnih potrebah.

Odkrivanje, prepoznavanje, ugotavljanje in ocenjevanje spodbudnih ali zaviralnih dejavnikov v okolju, ki vplivajo na otrokov psihosocialni razvoj.

Načrtovanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, ki jih je potrebno konkretizirati in pri tem upoštevati individualne potrebe otroka. Slednje vključuje tudi načrtovanje

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-47-

metodično-didaktičnih prilagoditev, posebnih oblik dela ter dodatne strokovne pomoči.

Izvajanje individualiziranega programa (Pulec Lah, 2004).

Program naj ne bo usmerjen le na učne dosežke, temveč naj spodbuja celosten otrokov razvoj, ki vključuje tudi socialno-emocionalno področje (Kobolt, Cimermančič, Rapuš Pavel in Verbnik Dobnikar, 2010).

Pri izvajanju je potrebna fleksibilnost vseh sodelujočih (Pulec Lah, 2004) .

Evalvacija je namenjena spremljanju oz. vrednotenju individualnega programa.

Prisotnost evalvacije med člani strokovne skupine je zelo pomembna komponenta, saj daje povratno informacijo o otrokovem napredku ter o ustreznosti načrtovanja in izvajanja programa. Evalvacija mora biti sprotna in končna. Rezultat slednje so predlogi za nadaljnje delo oz. za nov individualiziran vzgojno-izobraževalni program (prav tam).

7.4.1. Sodelovanje s starši

Za kvalitetno sestavo individualnega programa je poleg tesnega sodelovanja med strokovnjaki, ki vključuje poznavanje otrokovih močnih točk in njegovih individualnih potreb, nujno tudi sodelovanje strokovnjakov z otrokovimi starši. Ti namreč posedujejo pomembne informacije o otrokovem funkcioniranju v domačem okolju, o njegovih interesih, doživljanju šole (v tem primeru vrtca), čustvovanju ipd. Poleg tega je v procesu oblikovanja IP-ja pomembno tudi védenje o tem, kako starši doživljajo otrokove zmožnosti in težave, kakšna so njihova pričakovanja in želje v povezavi z njegovim nadaljnjim razvojem ter koliko obveznosti so sami pripravljeni in zmožni prevzeti v procesu izvajanja IP-ja. Poleg sodelovanja s starši in skupnega soustvarjanja programa je nujno potrebno poznavanje in njihovo strinjanje s samo vsebino IP-ja (Pulec Lah, 2004).

Cerar, Černigoj Žgur, Gregorčič, Furman, Gartner idr. (2003) še poudarjajo, da morajo vzgojitelji s starši vzpostaviti partnerski odnos, ki temelji na vzajemnem spoštovanju in upoštevanju, iskanju skupnega dialoga ter na skupnemu raziskovanju vzrokov za pojav motečega vedenja. Gre za vzpostavljanje odnosa, ki je osnovan na soustvarjanju ter odkrivanju učinkovitejših načinov dela z otrokom. Avtorji (prav tam) menijo, da je potrebno izhajati iz staršev na način, da se spoštuje njihove zmožnosti, pripravljenost, želje, predloge ter da se jim pomaga pri uresničevanju njihovih ciljev (razen ob pojavu psihičnih in fizičnih zlorab in trpinčenja). Izrednega pomena je tudi to, da vzgojitelji skupaj s starši odkrivajo in razvijajo otrokove pozitivne lastnosti. Te je zaželeno uporabljati tudi pri posredovanju povratnih informacij staršem, saj radi slišijo kaj dobrega o svojih otrocih ter kasneje pričnejo tudi sami v večji meri opažati in spodbujati pozitivne lastnosti in vedenja pri otroku. Prav tako vzgojitelji starše seznanjajo z lastnimi izkušnjami (pozitivnimi in negativnimi) in z lastnimi postopki (uspešnimi in neuspešnimi) ter jih spodbujajo k sodelovanju pri iskanju novih, učinkovitejših prijemov pri delu z otrokom. Obenem jim tudi predstavijo lastno razumevanje otrokovega vedenja in nerazumljivih reakcij otroka na določene prijeme ali ukrepe. V

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-48-

komunikaciji s starši pa se morajo vzgojitelji izogibati moraliziranja, kritiziranja, vrednotenja, ipd., vendar morajo, kadar se ne strinjajo s postopki, ki jih uporabljajo starši, to odkrito in argumentirano predstaviti  predvsem kot svoje videnje njihove resničnosti.

Za uspešno sodelovanje je torej potrebno, da vzgojitelji starše dovolj dobro poznajo, za kar je nujno potrebno poslušanje. Skupaj s starši naj poskušajo prepoznati prevladujoč način vzgoje in vzgojne pristope, ki so lahko ustrezni ali neustrezni, neusklajeni, prezahtevni glede na otrokove zmožnosti in razvojne značilnosti itd. Starše morajo spodbujati k utrjevanju in vztrajnosti pri ustreznih načinih, hkrati pa z njimi odkrivati možnosti in poti spreminjanja manj ustreznih vzgojnih prijemov. Vzgojitelji morajo tudi poskušati ugotoviti svoja pričakovanja do otroka ter izvedeti, kakšna pričakovanja gojijo starši do svojega otroka in do vzgojiteljev samih glede ravnanja z otrokom, v čem so ta realna, v čem nerealna  bodisi previsoka ali prenizka itd. (prav tam).

Sodelovanje med domom in vrtcem je torej nujno potrebno za učinkovito nudenje pomoči otroku. Pri tem gre namreč za sovplivanje in delovanje dveh zelo pomembnih podsistemov, ki slonijo na ekosocialnem pristopu, ki zagovarja dejstvo, da otrok vstopa v odnose z različnimi podsistemi znotraj svojega življenjskega prostora. Različni odnosi pa imajo različno težo in različen pomen. Čim mlajši je otrok, tem pomembnejši so zanj odnosi znotraj podsistema družine, ki je eden izmed prvih in najpomembnejših podsistemov, v katerem se otrok uči in pridobiva prve socialne izkušnje in vedenjske vzorce, ki so podlaga in temelj za vse nadaljnje odnose. Izkušnje in vedenjske vzorce, pridobljene v svoji družini, prenaša tudi naprej v druge podsisteme in obratno. To lahko razumemo kot dejstvo, da se vsaka sprememba, ki se pojavi v enem izmed podsistemov, prenese in vpliva tudi na vse ostale podsisteme, v katere je otrok vključen (Mikuš Kos, 1999).

7.4.2. Usklajenost med podsistemoma družina in vrtec

V nadaljevanju se osredotočim na pomen usklajenosti med podsistemoma starši/družina in vrtec, ki predstavlja pogoj za uspešno sodelovanje med njima. To še posebej velja pri uporabi vzgojnih pristopov, ki jih uporabljajo tako starši kot tudi vzgojitelji. Usklajenost med obema podsistemoma namreč daje otroku občutek varnosti, ki mu omogoča, da lahko zadovolji svoje psihosocialne potrebe ter se tako razvija v samostojno in zrelo osebo, kar pa je mogoče doseči le s prepoznavanjem in upoštevanjem otrokovih individualnih značilnosti ter s tesnim sodelovanjem s starši, ki ga vzgojitelj in ostali člani strokovnega tima vzpostavijo z zaupnim odnosom (Mikuš Kos, 1991).

a) Dom in šola/vrtec ne sodelujeta

Do take situacije pride takrat, kadar obstajajo velike razlike med vrednotami in kulturo družine ter šole. Starši se lahko izogibajo sodelovanju s šolo tudi zaradi otrokovih težav, ker jim je neprijetno ali ker jih je strah iti v šolo. V takem primeru situacija ni ugodna niti za

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-49-

otroka in niti za učitelja (prav tam). Evans, Harden, Thomas in Benefield (2003; v Kobolt, 2010) tako menijo, da se čustvene in vedenjske težave pojavljajo zaradi trka šolskih vrednot in pričakovanj z vrednotami, ki jih je otrok prejel v svojem domačem okolju. Omenjena problematika se ravno tako pojavlja v vrtcu. Tudi tu je namreč lahko sodelovanje staršev z vzgojitelji ovirano zaradi različnih dejavnikov, med katere sodijo kulturne in vrednostne razlike, neznanje ali slabo znanje (uradnega, državnega) jezika, občutki manjvrednosti in vzgojne nekompetentnosti pri starših, vzgojna nemoč ali preobremenjenost staršev z delom ali drugimi problemi (npr. brezposelnost, alkohol, nasilje …).

b) Prostor šole in prostor družine se v veliki meri prekrivata

Pravkar omenjena situacija je najpogosteje prisotna pri starših, ki so zelo zaskrbljeni zaradi otrokovega šolskega neuspeha, in pri starših, ki pripisujejo šolskemu uspehu zelo velik pomen, ali pa takrat, ko je otrok sam zelo ambiciozen. Takšen odnos med šolo in družino lahko osiromaši družinsko življenje in druga področja otrokovega življenja (Mikuš Kos, 1991). S podobno situacijo se lahko srečamo v vrtcu, ko so starši pretirano obremenjeni in zaskrbljeni z otrokovim preživljanjem časa v vrtcu. To se lahko zgodi v primeru, ko ima otrok npr. čustvene in vedenjske težave, je nevodljiv, kadar vzgojitelj pogosto sporoča staršem le neprijetne informacije o otrokovem vedenju in ravnanju, če je otrok v razvojnem zaostanku ipd. Lahko pa se družina in vrtec prekrivata tudi zaradi nezaupljivosti staršev do vzgojitelja, zaradi pretiranih strahov in pretirane navezanosti (predvsem matere) na otroka.

c) Prostor družine in šole se le delno prekrivata

Ta oblika sodelovanja med družino in vzgojno-izobraževalno institucijo je najprimernejša za ohranjanje kakovostnega družinskega življenja in nemotenega psihosocialnega razvoja otroka, kar pomeni, da dom in šola oz. vrtec med seboj sodelujeta, vendar pa ostaja v družinskem življenju in v prostem času, v komunikaciji, še veliko prostora za vsebine, ki niso povezane z vrtcem (Mikuš Kos, 1991). Za uspešno sodelovanje med družino in vrtcem je torej izrednega pomena čim večja usklajenost med obema podsistemoma, ki tako omogoča boljše poznavanje in razumevanje otrokovih individualnih značilnosti ter nudenje podpore in zaščite v primeru pojava težav. Vzgojitelj ob sodelovanju s starši tako lažje razume njegove posebnosti in tudi lažje prilagodi svoj program dela otroku, vse to pa prispeva h kvalitetnejšemu življenju otroka in njegove družine.