Kolikšna je skladnost med tem, kar vzgojiteljice navajajo kot učinkovite pristope pri

udejanjajo v praksi?

Pred interpretacijo zadnjega raziskovalnega vprašanja je potrebno opozoriti, da gre v tem delu le za preverjanje skladnosti med izjavami vzgojiteljic ter njihovim ravnanjem v času opazovanja, kar pomeni, da ne moremo govoriti o skladnosti oz. neskladnosti njihovih ravnanj ter odzivov na splošno. Pri opazovanju je potrebno namreč upoštevati prisotnost tretje osebe (opazovalca), ki vpliva na vedenje tako otrok kot vzgojiteljic. Lahko bi rekli, da so se vzgojiteljice na določene trenutke obnašale in odzivale nekoliko bolj socialno zaželeno, kot bi se sicer, saj prisotnost tretje osebe navadno deluje kot nekakšen »nadzor« ali »preverjanje«.

Prav tako je potrebno upoštevati subjektivnost opazovalca med samim opazovanjem ter subjektivnost njegove interpretacije.

Med opazovanjem v vzgojni skupini intervjuvank C in D sem veliko večjo prisotnost motečega vedenja pri otroku CD zaznala med prehodi iz ene dejavnosti v drugo (npr. iz vodene dejavnosti v prosto igro). Opazila sem, da se vzgojiteljica D večinoma odziva na vse pojavne oblike motečega vedenja, nikoli pa nisem slišala pohvale ter spodbudnih besed. Tudi v intervjuju vzgojiteljica D izpostavi, da bi lahko pri otroku dajala večji poudarek pri iskanju ter spodbujanju njegovih močnih področij.

Ko je otrok v garderobi začel mahati z majico, je vzgojiteljica D po opozorilu otrok pristopila k njemu, mu vzela oblačilo ter se z njim pogovorila o neprimernosti početja. Nato mu je ponovno naročila, naj se obuje. Da bi se izognili motečemu vedenju v času prehodov, iz lastnih izkušenj predlagam, da že prej individualno pristopimo do otroka ter mu jasno povemo, kaj sledi v nadaljevanju ter kaj od njega pričakujemo. Otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami so namreč pogosto zbegani in zmedeni v situacijah, ki so nestrukturirane, nepredvidljive ter so izven »rutine«. Tudi avtorji Rotvejn Pajić (2004) in Walker in Fescer (2003; v Christensen, Jaeger, Lorenz, Morton, Neuman idr., 2005) poudarjajo pomen strukture ter predhodne seznanjenosti otroka v primeru sprememb. V drugi situaciji, ko je otrok CD porival ostale otroke v koloni in so otroci ponovno prišli do vzgojiteljice D ter ga zatožili, pa je vzgojiteljica D spodbudila otroke k samostojnemu reševanju konfliktov. V obeh situacijah je tako intervjuvanka D uporabila pogovor, v drugi situaciji pa tudi delo s celotno skupino otrok, kar omenja tudi v samem intervjuju. Med počitkom ga je intervjuvanka prvi dan umirila tako, da se je usedla k njemu in ga trepljala, vendar v intervjuju nisem zasledila, da bi navedla rabo pravkar omenjenega pristopa. Tudi lastne izkušnje učijo, da otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter otroci nasploh potrebujejo dejavnosti, ki umirjajo in sproščajo. Otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami so še posebej senzibilni ter veliko izkušenj pridobijo po senzorni poti (preko čutil). Iz pravkar

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-110-

omenjenega razloga je še posebej priporočljiva raba masažnih iger (npr. masaža hrbta v času počitka, ob poslušanju klasične glasbe, pisanje pisma po hrbtu, delanje vremena, peka pice, piškotov na hrbtu ...).

Drugi dan se je intervjuvanka D z otrokom že vnaprej dogovorila, da bo nekaj časa umirjeno počival, nato pa bo lahko šel za mizo in risal. Ponovno sem tako opazila, da se z otrokom pogovarja in dogovarja, hkrati pa upošteva njegove interese ter ga z risanjem poskuša motivirati, da bi se med počitkom lažje umiril. Tudi v intervjuju je mogoče zaslediti, da poskuša na različne načine motivirati otroka CD. Iz povedanega in opaženega bi lahko sklepali, da je pri intervjuvanki D zaznati določeno mero skladnosti med pristopi, ki jih v intervjuju prepoznava kot učinkovite, ter med pristopi, ki jih udejanja v praksi.

Vzgojiteljica C se, podobno kot prejšnja, večinoma odziva le na moteče vedenje otroka, spregleda pa priložnosti, ki bi jih lahko izkoristila za spodbudo in pohvalo. Tudi iz intervjuja te vzgojiteljice je mogoče razbrati, da je usmerjena bolj k otrokovim primanjkljajem kot pa k iskanju in odkrivanju njegovih močnih področij, kar je lahko ovira, da bi otroku omogočili več priložnosti, v katerih bi bil uspešen in pohvaljen. V dveh situacijah, v katerih je bilo pri otroku CD mogoče zaznati moteče vedenje, je vzgojiteljica C reagirala povsem umirjeno – tako, da je prisedla poleg njega. Tudi iz lastnih izkušenj bi priporočala, da se otrok, ki je vedenjsko izstopajoč, v času izvajanja dejavnosti nahaja v bližini vzgojitelja. Med pospravljanjem igralnice, ko otrok CD ni sledil njenim zahtevam, pa ga je vzgojiteljica C opozorila ter odločno (z nekoliko povzdignjenim glasom) ponovila zahtevo, naj začne pospravljati, in pri tem vztrajala. Tudi iz njenega intervjuja je bilo mogoče razbrati, da pri delu z otrokom CD zagovarja doslednost, odločnost in vztrajnost, ki se kažejo tudi v njenem načinu dela, zato bi tukaj lahko govorila o skladnosti med njenimi izjavami in pristopi v praksi.

V opazovani situaciji, ki sledi, pa sem v odzivu vzgojiteljice C opazila nenaklonjenost in izrazito negativno naravnan odnos do otroka CD. V skupini so se otroci pripravljali na nastop, nakar je skupina fantov, v kateri je bil prisoten tudi otrok CD, postala zelo moteča in je s svojim vedenjem ovirala nadaljnji potek dejavnosti. Med opazovanjem sem ocenila, da je sama dejavnost trajala precej časa in je vključevala veliko različnih elementov (npr.

poslušanje zgodbice, učenje pesmic, plesa ...), kar bi lahko bil eden izmed možnih razlogov za upad koncentracije in pomanjkanje pozornosti pri posameznih otrocih. Vzgojiteljica C je nekajkrat opozorila le otroka CD, nato pa reagirala zelo čustveno in impulzivno. Zakričala je nanj ter ga kaznovala tako, da ga je izključila iz dejavnosti. Po določenem času pa je otroka ponovno vključila v skupino ter ga opozorila, naj se lepo obnaša. Obid in Rapuš Pavel (2009) poudarjata, da se odrasli ob pojavu motečega vedenja pogosto odzovejo negativno, ker zrcalijo otrokova čustva. Long in Wilder (1993; prav tam) zato pravita, da si je potrebno negativna čustva priznati, vendar pri tem ne vstopati v konflikt z otrokom. Tudi v intervjuju je vzgojiteljica C omenila, da poskuša z otrokom CD večinoma vzpostavljati demokratičen in sodelovalen odnos, ki pa, kot sama pravi, ni vedno mogoč. Njena izjava se je potrdila tudi

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-111-

med opazovanjem, saj je v določenih trenutkih pristopila k otroku povsem umirjeno in razumevajoče, v zgoraj omenjeni situaciji pa se je odzvala precej burno.

Med opazovanjem v vzgojni skupini intervjuvank A in B sem bila, podobno kot v prejšnji skupini, prisotna v času priprave na zaključni nastop za starše. Opazila sem, da sta intervjuvanki A in B otroka AB vključili v dramatizacijo ter mu na ta način omogočili, da bogati in razvija svoja močna področja, ki jih obe intervjuvanki omenjata tudi v pripovedi (npr. bogat besedni zaklad, komunikativnost ipd.). Pri intervjuvanki A sem enkrat zaznala, da je uporabila pohvalo, ki jo je izrazila tako besedno kot nebesedno. Tudi v intervjuju je mogoče zaslediti, da intervjuvanka uvršča pohvale med možne načine dela, zato bi tu lahko govorili o skladnosti med njeno izjavo in pristopi. V času opazovanja je intervjuvanka A v primeru pojava motečega vedenja pri otroku AB uporabila različne pristope: opozarjanje, povabila ga je, naj prisede poleg nje, ter mu predlagala, naj na terasi naredi nekaj poskokov, da sprosti odvečno napetost. Teh pristopov v intervjuju ni omenjala. V nekoliko bolj »krizni situaciji« pa sem zaznala, da je v odnosu do otroka AB uporabila kaznovalen pristop. Na otroka se je odzvala tako, da je zakričala nanj, od njega zahtevala opravičilo ter ga umaknila iz situacije, posedla poleg sebe ali na klopco ter ga tam pustila do kosila. Umik iz situacije, ki je namenjen umiritvi otroka ter priložnosti za razmislek, intervjuvanka A kot uporaben pristop navaja tudi v intervjuju. Prav tako ga je mogoče zaslediti kot element modela LSCI (Obid in Rapuš Pavel, 2009). V omenjeni situaciji pa nisem zaznala, da bi se z otrokom pogovorila, kar pa intervjuvanka A izpostavi v svoji pripovedi kot izredno pomembno, zato bi lahko na tem mestu govorili o nekoliko manjši skladnosti med izjavami in načinom dela v praksi. Pogovor, ki je osnova modela LSCI (prav tam), namreč sama vidim kot pomemben element, ki sledi po vsaki »krizni situaciji«, saj na ta način otroku damo priložnost, da pove svojo zgodbo ter svoj pogled na situacijo, hkrati pa ga spodbudimo k iskanju rešitve, kako bi v prihodnje ravnal drugače.

Med odzivi intervjuvanke B sem zaznala, da se je na otrokovo moteče vedenje odzvala z opozarjanjem, ki ga sicer v intervjuju ne omenja. V eni izmed drugih situacij pa se je vzgojiteljica B odzvala na otrokovo žalost z razumevanjem ter otroku obrazložila svojo odločitev. Njen pristop bi lahko potrdili tudi z njeno izjavo v intervjuju, v katerem kot pomembno lastnost pri sebi prepoznava empatijo in pripravljenost za razumevanje otroka. V tem primeru je pri intervjuvanki B moč zaznati skladnost med tem, kar zagovarja v intervjuju, ter med njenim načinom dela.

Zaključni del interpretacije zadnjega raziskovalnega vprašanja bi lahko sklenili s subjektivno oceno, da je v nekaterih situacijah mogoče zaznati skladnost med izjavami intervjuvanih vzgojiteljic in njihovimi dejanskimi odzivi, v določenih situacijah pa je skladnost nekoliko manjša. Kot možna razlaga za to bi se lahko navedlo dejstvo, da so vzgojiteljice v intervjujih lahko navajale, kako bi se bilo dobro odzivati, kar pa ni nujno, da to vedno uporabljajo tudi v praksi. Treba je namreč upoštevati dejstvo, da s(m)o vzgojitelji ljudje s čustvi, razpoloženji, izkušnjami ter določenimi znanji, ki se iz dneva v dan spreminjajo, s tem pa se spreminjajo

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-112-

tudi načini dela, pristopi ter odzivi. Med načini dela vzgojiteljic sem opazila rabo pristopov, ki vključujejo opozarjanje, pogovor in dogovarjanje, umik iz situacije ali izključitev iz dejavnosti. Med nekaterimi vzgojiteljicami (B in D) sem zaznala tudi empatijo in izkazano sočutje ter razumevanje otroka (AB in CD). Določene pristope pa sem pri vzgojiteljicah zaznala le v času opazovanja, ne pa tudi v pripovedi (npr. poskoki na terasi (A), vzgojiteljica C prisede k otroku, trepljanje po hrbtu med počitkom (D)).

Neujemanje med odgovori in početjem bi lahko povezali s tem, da se med pogovorom vzgojiteljice niso uspele spomniti vseh situacij in možnih načinov dela, ena od možnih razlag pa bi lahko bila tudi ta, da je bila tema (moteče vedenje) pričujočega diplomskega dela preobširno zastavljena, zaradi česar so vzgojiteljice imele težave, na katero vedenje se sploh osredotočiti. V tem vidim tudi možnost za izboljšavo diplomskega dela v smeri, da bi si znotraj teme motečega vedenja izbrala le eno izmed oblik (npr. agresivno vedenje) in na ta način udeleženke raziskave nekoliko bolj usmerila in omejila, da bi bile manj zmedene pri iskanju ter podajanju odgovorov na zastavljena vprašanja. Kot možno razlago neskladnosti bi lahko navedli tudi to, da so se vzgojiteljice v času opazovanja nekoliko bolj potrudile v odnosu do otrok AB in CD, saj so prisotnost opazovalca dojemale kot »preverjanje«

pravilnosti njihovih ravnanj.

V reakcijah vzgojiteljic (A in C) sem v kriznih situacijah opazila tudi uporabo avtoritarnega pristopa, za katerega sta značilna uporaba kazni ter postavljanje odraslega v nadrejen položaj.

Slednje sta v intervjuju omenili tudi vzgojiteljici (B in D), ki ocenjujeta, da je avtoritaren pristop najbolj učinkovito sredstvo ob pojavu motečega vedenja pri otroku. Intervjuvanki A in C sicer tega v intervjuju ne izpostavita posebej, vendar bi lahko iz njunih ravnanj sklepali o podobnosti uporabe pristopov v kriznih situacijah. Iz opaženih reakcij (A in C) ter izjav nekaterih intervjuvank (B in D) bi lahko tako rekli, da se vzgojiteljice ob pojavu motečega vedenja pogosteje (a ne vedno!) zatečejo k rabi negativnih, nenadzorovanih ter impulzivnih odzivov. O tem govori tudi Mikuš Kos (1991), da namreč moteče vedenje v okolju pogosto sproži odklonilne in kaznovalne reakcije, neugodne izkušnje, ki jih je otrok deležen, pa tako še dodatno večajo in utrjujejo vzorce neustreznega vedenja. Kot je že zgoraj omenjeno, pa ne moremo posploševati, da se vzgojiteljice, zajete v raziskavo, vedno enako odzivajo na moteče vedenje kot v zaznanih situacijah, saj je opazovanje v vsaki vzgojni skupini potekalo premalo časa, da bi lahko to trdili. Poleg tega pa sta pri opazovanju prisotni subjektivna zaznava in ocena opazovalca.

S študijem literature, ki obsega področje motečega vedenja, ter z izvedbo kvalitativne raziskave sem prišla do ugotovitev, da je moteče vedenje mogoče razumeti le v interakciji posameznika (predšolskega otroka) z okoljem, kar pomeni, da motečega vedenja ne moremo pripisati zgolj posamezniku ali zgolj okolju in odzivom slednjega. Za lažje prepoznavanje in razumevanje motečega vedenja je torej nujna celostna obravnava, ki vključuje tako pogled na posameznika z njegovimi individualnimi značilnostmi (npr. temperament, sposobnosti), močnimi področji (npr. interese, zanimanja) in primanjkljaji ter hkrati pogled na vire, ki se nahajajo v ožjem (npr. družina) ter širšem okolju (npr. vzgojitelj, svetovalni delavec, socialni

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-113-

pedagog). Za širše okolje, ki v primeru moje raziskave vključuje vzgojiteljice, bi lahko rekli, da je za kvalitetno vzgojno delo izrednega pomena poznavanje in nenehno usposabljanje na področju dela z otroki, ki imajo čustvene in vedenjske težave. Poudarek je tudi na zmožnosti vzgojitelja, da kritično ovrednoti lastno delo in pristope, ki jih uporablja pri delu z vedenjsko izstopajočim otrokom, na njegovi pripravljenosti za sodelovanje z vzgojiteljem v paru in na izmenjavi izkušenj z ostalimi sodelavci pedagoškega kolektiva ter na pripravljenosti za sodelovanje z otrokovimi starši, s svetovalnim delavcem ter po potrebi tudi z zunanjimi strokovnjaki.

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-114-