Komunikacija med odraslim in otrokom

Vsaka ugodna klima in kvaliteten odnos sta nujno produkt ustrezne in učinkovite komunikacije, zato je pod poglavje 'Pomen pozitivne klime' uvrščena tudi komunikacija, ki rešuje in spreminja že skaljene odnose in omogoča nastajanje novih. Seveda pa ne sme temeljiti le na besedah. Izrečenim besedam se morajo namreč nujno pridružiti tudi dejanja, saj je v pogovoru najpomembnejši odziv (Žgavc, 2000).

Žgavc (prav tam) navaja, da je za učinkovit pogovor med vzgojiteljem in otrokom potrebna raba jasnih in neobtožujočih besed ter izogibanje besedam prisile, ki jih raje zamenjajmo z besedami izbire in samoodgovornosti. Zelo pomembno za pogovor med odraslim in otrokom je tudi to, da otroku nudimo pomoč pri izražanju neugodnih čustev. Ne smemo si namreč dovoliti, da potlačimo in zatremo jeznega ter razdraženega otroka. Odrasli moramo ob otroku, ko doživlja neugodna čustva, zdržati ter mu pomagati, da nadzorovano sprosti neugodno čustvo, npr. jeze (s kričanjem, tekom …). Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji, kot so npr.

»Kaj se je dogajalo?«, »Kaj občutiš?« …, da lahko ubesedi svoja čustva in doživljanja. Pri pogovoru z otrokom je prav tako pomembno, da mu pripovedujemo, kaj mi vidimo in kako se počutimo, izogibamo pa se nasvetom in moraliziranju. Za pogovor je torej potrebna odprtost, znotraj katere otroku omogočimo možnost izbire in svobodo izražanja (npr. »Kakšno je pa tvoje mnenje?«, »Ali se želiš o tem pogovarjati?« ipd.), pri tem pa mu nudimo podporo in razumevanje. Prav tako je potrebno sprotno povzemanje sporočenega, da že med pogovorom preverimo, ali smo pravilno razumeli otrokovo sporočilo.

Besede, ki ovirajo pogovor in z uporabo katerih lahko naletimo na otrokov upor ali umik, so naslednje (Gordon, 1989):

ukazovanje in odrejanje,

grožnje in neprestano opominjanje, moraliziranje, prigovarjanje in pridiganje, poučevanje,

kritiziranje, sramotenje in obtoževanje,

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-43-

etiketiranje, vzbujanje občutkov krivde in zasmehovanje, napovedovanje,

zaničevanje umik,

provociranje,

odvračanje pozornosti od problema.

Akerman (2013) poudarja, da lahko zgoraj navedeni načini komuniciranja zelo negativno ali uničevalno vplivajo na oblikovanje otrokove samopodobe. Če torej želimo, da bi nam bile besede v pomoč pri soustvarjanju rešitev, ni dovolj razmisliti, kaj bomo povedali, temveč tudi kako. V nadaljevanju diplomskega dela so predstavljene nekatere izmed možnih načinov uspešne komunikacije.

7.3.3.1. Učenje otroka ustrezne komunikacije

Ena izmed najpomembnejših nalog vzgojitelja je ta, da otroke nauči osnovnih komunikacijskih veščin. Otroke je namreč potrebno učiti, kako na primeren način izraziti svoje želje, misli in čustva ter kako govoriti na miren način. Pri tem je učinkovita raba »jaz-sporočil«, za katera je značilno, da sogovorniku povemo, kako se počutimo, ne da bi ga napadali ali obtoževali. Otroci se tovrstnega načina komuniciranja najhitreje naučijo, če vidijo vzgojitelja, ki tak način komunikacije uporablja v pogovoru z otrokom ali sodelavcem.

Otroke je prav tako potrebno poučiti o strategijah, ki spodbujajo pozitivnejšo komunikacijo z drugimi (postavljanje vprašanj, ignoriranje negativnih komentarjev, uporabljanje prijaznega tona glasu, kazanje interesa za tisto, o čemer sogovornik pripoveduje, pogajanja takrat, ko se pojavijo razhajanja, ter se umirjeno umakniti iz neprijetnih situacij) (Christensen, Jaeger, Lorenz, Morton, Neuman idr., 2005). Otroci, ki jih starši in vzgojitelji učijo utemeljevati svoja stališča, so veliko sposobnejši razreševati konflikte z vrstniki (Crockenberg in Lourie, 1996; povzeto po: Papalia, Olds in Feldman, 2003). Prav tako je za otroke, ki jih odrasli učijo, kako na miren način sporočiti, da jim nekaj ni všeč, da se z nečim ne strinjajo, značilno, da postanejo bolj prosocialni, manj agresivni in bolj priljubljeni (Boyum in Parke, 1995; povzeto po: prav tam). Žgavc (2000) navaja nekaj konkretnih primerov, kako otroku pomagamo reševati konfliktne situacije:

si zatisne ušesa in otroka, ki mu nagaja, prosi, naj še enkrat ponovi izgovorjeno, vendar na lepši način;

s šalo na svoj račun poskrbi za zabavo;

ignorira izzive;

otroka spodbudi k razmišljanju o tem kar dela: »Zelo sem žalostna, ker goljufaš pravila igre. Ne bom se več igrala na tak način;«

otroka enači z njegovimi izrazi: »Tisti, ki tako govori, je sam takšen.«

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-44-

Dobra komunikacija pa ne sloni le na dialogu, temveč tudi na poslušanju (npr. počakamo, da nekdo konča z govorjenjem, postavljamo dodatna vprašanja za razjasnitev …). Magee Quinn, Osher, Warger, Hanley, DeHaven idr. (2000) poudarjajo pomen aktivnega poslušanja, ki temelji na očesnem kontaktu in parafraziranju (preverjanje pravilnosti zaznave otrokovih misli in čustev). S tem se namreč posamezniku daje občutek, da je razumljen in slišan, pri tem pa je nujno izogibanje obsojajočim vprašanjem (npr. vprašanje zakaj). Vprašanja morajo biti namreč zastavljena na način, da so otroku v pomoč in podporo pri razumevanju lastnega vedenja, morajo biti odprta ter takšna, da otroke spodbujajo, da spregovorijo o sebi, o svojih občutjih. Žgavc (2000) v pomoč pri reševanju neprijetnega dogodka ponuja naslednja podporna vprašanja s pomočjo vprašalnice KAJ (Npr. »Kaj se je zgodilo?«, »Kaj si naredil, da te ne marajo?«, »Kaj si naredil, da bi te imeli radi?«). Z otrokovim odgovorom na vprašanje KAJ bomo namreč ugotovili naslednje:

za kakšne posledice se je otrok odločil (predpostavljamo, da so slednje otroku že poznane);

kaj bo storil v povezavi s tem, kar se je zgodilo.

Iz odgovorov, ki sledijo lahko ugotovimo, kako se bo obnašal v prihodnje. Pri otroku moramo tudi doseči, da si sam oblikuje mnenje o svojem ravnanju. Vprašamo ga: »Si zadovoljen s tem, kar si storil?«, »Misliš, da je to pomagalo?« ... Z otrokom se torej dogovorimo, na kakšen način se bo trudil pri ustvarjanju boljšega sodelovanja z vrstniki, hkrati pa mu moramo dati občutek, da mu zaupamo in verjamemo, da bo načrtovano izpeljal in se držal dogovorov.

Otroka npr. spomnimo, kako mu je slednje že uspelo in kako smo se takrat skupaj z njim veselili uspeha. Čačinovič Vogrinčič (2008) še dodaja, da se dialog povezuje s soustvarjanjem, ki vključuje soraziskovanje, opazovanje, preverjanje, preizpraševanje, reflektiranje in dogovarjanje. H. Anderson še dodaja: »Dialog je sodelovalna in odnosna aktivnost« (ibid: 34; prav tam; str. 52). Zaupen in kvaliteten pogovor se torej lahko zgodi le v okolju, v katerem so prisotni spoštovanje, zanimanje in skrb. Ustvarjanje varnega, zaupnega in odprtega prostora za pogovor pa je naloga odraslega (vzgojitelja). V takih pogojih ima otrok sam skrb, da bo sooblikoval pogovor, odrasli pa mu mora omogočiti učenje, da bo prevzel svoj delež v dialogu in svoj del odgovornosti. Gre torej za vzpostavitev dialoga, ki temelji na otrokovi udeleženosti in na otrokovih virih oz. močnih točkah.

7.3.3.2. Uporaba aktivnega poslušanja v komunikaciji

Aktivno poslušanje je način komunikacije, ko vzgojitelj poskuša razumeti, kaj se dogaja v otrokovi notranjosti. »Poslušalec«, v tem primeru vzgojitelj, se mora biti sposoben vživeti v otrokov svet, v njegov način doživljanja, čustvovanja, se postaviti na njegovo stališče, v odnose ter v njegovo stvarnost. Aktivno poslušanje otroka spodbudi, da spregovori o svojih notranjih občutjih. Omenjena metoda se uporablja le takrat, ko ima probleme otrok; aktivno poslušanje le-temu torej pomaga, da najde rešitev za svoj problem, zelo redko pa pomaga najti rešitev vzgojiteljem, če otrokovo vedenje povzroča probleme njim samim. Omenjena metoda torej daje prednost otroku, saj ga spodbuja, da ob vzgojiteljevi podpori razmišlja, oblikuje svoje mnenje in poskuša najti svojo rešitev za problem. Otrok torej ni le pasiven sprejemnik

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-45-

vzgojiteljevih nasvetov in opominov, temveč aktivno sodeluje pri iskanju rešitve. Aktivno poslušanje je ena izmed najuspešnejših metod, ki otroku pomagajo, da postane odgovornejši, samostojnejši in neodvisnejši (Gordon, 1989).

Za učinkovito uporabo metode aktivnega poslušanja je potrebno upoštevati naslednje točke (prav tam):

1. Za poslušanje si je potrebno vzeti čas in si želeti slišati to, kar nam otrok želi povedati.

Če primanjkuje časa, pa je otroku potrebno to tudi povedati.

2. Kot vzgojitelji moramo biti sposobni sprejeti otrokova občutja, ne glede na to, kakšna so, kako se razlikujejo od tega, kar sami občutimo, ali od tega, kar menimo, da bi moral občutiti otrok. Za pridobitev take usmerjenosti pa je potrebno precej časa.

3. Potrebno je zaupati v otrokove sposobnosti, s katerimi zmore obvladati občutja in reševati svoje probleme. Tako zaupanje je mogoče pridobiti tako, da otroka opazujemo pri reševanju problemov oz. mu dopustimo, da probleme rešuje sam.

4. Nujno je zavedanje, da so občutki prehodne narave in da se tudi spreminjajo.

Sovraštvo se lahko spremeni v ljubezen, namesto obupa se kmalu pojavi upanje.

5. Vzgojitelj mora obravnavati otroka kot enkratnega človeka, kot individuum, ki si je ustvaril svoje življenje in svojo identiteto. Stališče, da je otrok ločena osebnost, nam namreč omogoča, da otroku dovolimo, da ima svoje občutke, svoj pogled na stvari.

Otroku lahko pomagamo samo z občutkom, da smo od njega ločeni; kot vzgojitelji moramo biti ob njem, kadar ima težave, vendar pa ne povezani z njim.

6. Za pravilno razumevanje otrokovega razmišljanja in občutja je nujno, da smo se zmožni postaviti v njegov položaj in gledati na svet z njegovimi očmi.

7.3.3.3. Uporaba »jaz-sporočil«

Naslednji zelo pomemben vidik komunikacije je raba »jaz-sporočil«. Le-ta predstavljajo način komunikacije, za katerega je značilno, da vzgojitelj otroku pove svoja čustva in občutke (prav tam), Cerar, Černigoj Žgur, Gregorčič, Furman, Gartner idr. (2003) pa opozarjajo, da morajo odrasli kljub težavam, ki jih otrok povzroča s svojimi motečim vedenjem, ostati strpni in na primeren način izražati jezo. Za otroka je namreč izrednega pomena, da mu pokažemo nestrinjanje in svoja čustva ob neprimernem vedenju, vendar je to potrebno storiti ustrezno.

To pomeni, da smo usmerjeni na vedenje samo, ne pa na žaljenje ter poniževanje otroka kot osebe. Gre za t. i. »jaz-sporočila«, ki vsebujejo naslednje elemente (Gordon, 1989):

1. poimenovanje osebe, kateri je sporočilo namenjeno (npr. »Tanja, …«);

2. jasen opis dogodka (npr. »… kadar ne pospraviš posode za sabo …«);

3. opis posledice, ki jo ima dejanje za nekoga (npr. »… jo moram jaz pospraviti …«);

4. čustvo, ki ga nekdo ob tem doživlja (npr. »… in to me zelo jezi.«).

»Jaz-sporočilo« je uspešnejše, kadar želimo vplivati na otroka in prilagoditi njegovo vedenje.

Takšna vrsta sporočila je za odnos bolj zdrava in povzroča mnogo manj nasprotovanja in upora, saj v otroku ne poraja občutka, da je z njim nekaj narobe. V naslednjih dveh primerih

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-46-

je prikazana bistvena razlika v sporočilih, ki jih odrasli prenaša otroku, če ta, na primer, stopi prvemu na prste (Gordon, 1989; str. 42–43): »Oh! Kako me boli! Nočem, da mi hodiš po nogah!« Proti: »Zelo nemaren otrok si, nehaj že enkrat tako hoditi.« Prvo sporočilo (»jaz-sporočilo«) otroku pove, kaj odrasli občuti, drugo (»ti-(»jaz-sporočilo«) pa pove, da je nesramen in da ga opozarjamo, naj tega ne počne več. »Jaz-sporočilo« je torej veliko uspešnejše, ker je po njem otrok odgovoren za prilagajanje svojega vedenja. Avtor (prav tam) v nadaljevanju še poudarja pozitivne učinke na odnos med starši in otroci, kar pa seveda lahko prenesemo tudi na področje vzgoje in izobraževanja. Z uporabo »jaz-sporočil« odnos med vzgojiteljem in otrokom postane zaupljivejši in odkritejši, kar omogoča, da se med njima razvije globlja povezanost in avtentičen odnos med človekoma, ki se v resnici poznata. Avtor (prav tam) še poudarja, da morajo vzgojitelji paziti, da pri uporabi »jaz-sporočil« ne poudarjajo le negativnih vsebin sporočila oz. da ne sporočajo le negativnih občutkov.