Na kakšen način se vzgojiteljice v vrtcu odzivajo na moteče vedenje otroka?

Udeleženki intervjujev A in C sta bili ob vprašanju, kakšno je njuno doživljanje otroka (AB in CD) ob pojavu motečega vedenja, nekoliko zadržani, kar bi lahko povezali s tem, da jima je bilo neprijetno odgovarjati, saj mogoče do tega otroka doživljata neprijetna čustva, druga razlaga pa bi lahko bila, da težje spregovorita o svojih notranjih občutjih. Kljub temu da je bilo ob zastavljenem vprašanju pri obeh čutiti nekakšno nelagodje, sta nato izpostavili, da v odnosu do otroka doživljata vznemirjenje, ki se pojavlja takrat, ko se otrok neprimerno vede.

Gordon (1989) v svojem delu opozarja starše in vzgojitelje, da morajo sebi in otroku priznati, kadar se ne strinjajo z določenim vedenjem. Pomembno je, da otroku na ustrezen način (npr.

»jaz-sporočila«) spregovorijo tudi o neprijetnih čustvih, ki jih ob tem doživljajo. Avtor (prav tam) še opozarja, da pred otrokom ne smemo igrati vloge »popolnih odraslih«, saj smo ljudje, ki imamo tako pozitivne lastnosti kot tudi šibkosti in pomanjkljivosti. Intervjuvanki B in D sta o svojih čustvih pripovedovali veliko bolj odprto in sproščeno. Obe izpostavljata čustvo jeze, intervjuvanka D pa spregovori tudi o občutku neuspeha in nemoči, ki ga doživlja pri delu z otrokom CD. Tudi Kobolt (2011) in Vec (2011) ugotavljata, da se odrasli pri delu z otroki, ki imajo čustvene in vedenjske težave, pogosto srečujejo z občutki nemoči in neuspešnosti.

Čačinovič Vogrinčič (2008) poleg tega še dodaja, da zaradi pravkar omenjenih razlogov odrasli pogosto odstopijo in otroku ne pomagajo ravno takrat, ko bi potreboval ob sebi osebe, ki verjamejo vanj ter ob njem zdržijo kljub motečnosti.

Udeleženki A in B sta si precej podobni v navajanju odzivov v primeru pojava motečega vedenja. Prav tako je opaziti podobnost med intervjuvankama C in D pri navajanju njunih ravnanj, iz česar bi lahko sklepali, da je med vzgojiteljicama v paru možno zaznati določeno mero skladnosti in ujemanja. Intervjuvanki A in B svoje pristope oz. načine ravnanj opisujeta po določenih korakih; nekatere izmed njih je moč zaslediti tudi v modelu LSCI (umik iz situacije, pogovor, vrnitev v skupino) (Obid in Rapuš Pavel, 2009).

Intervjuvanka B na začetku pogovora izpostavi tudi pomen spodbujanja otrok k samostojnemu reševanju konfliktov. Ob tem bi dodala še svoj pogled, v katerem izhajam iz lastnih izkušenj. Smiselno se mi zdi, da vzgojiteljica glede na situacijo presodi, kdaj lahko otroci sami razrešijo konflikt ter se med seboj dogovorijo. V določenih primerih, v katerih vzgojiteljica oceni, da otroci še potrebujejo njeno podporo in zgled, pa se mi zdi pomembno, da se vključi ter otrokom omogoči izkušnjo reševanja konfliktov s pozitivnim izidom. Tudi Vec (2011) opozarja na pomen konstruktivnega ravnanja s konflikti v vzgojni skupini, saj v primeru, da se z njimi ne soočamo (npr. izogibanje konfliktom oz. »pometanje le-teh pod preprogo«), pogosto privedejo do nastanka motečega vedenja. Mikuš Kos (1991) še poudarja,

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-100-

da je pri vpletanju odraslega v reševanje konfliktov izrednega pomena, da to poteka skupaj z otroki, ne avtoritarno. Pri tem se je potrebno ukvarjati z obema stranema – tako s storilci kot tudi z žrtvami.

V nadaljevanju sledi primer, na kakšen način je vzgojiteljica otroku lahko v pomoč pri razreševanju konfliktov.

Otroka prideta do vzgojiteljice in drug drugega zatožita. Vzgojiteljica otrokoma omogoči, da vsak izmed njiju pove svojo zgodbo. Pri tem si pomaga z aktivnim poslušanjem, otrokoma postavlja odprta vprašanja (Kaj se je zgodilo?) in parafrazira, povzema njune besede ter tako preverja razumevanje povedanega. Vzgojiteljica nato sprti strani spodbudi, naj poiščeta skupno rešitev, ki je realno izvedljiva, ter preveri, ali se oba otroka s predlagano rešitvijo (kompromisom) strinjata.

Podobno navaja tudi Mikuš Kos (prav tam; str. 101–102), ki pravi, da mora razreševanje konfliktov vključevati naslednje prvine:

omogočanje, da vsak otrok pove svojo verzijo dogodka;

zmanjševanje tesnobe in strahu ter pritiskov, ki jih otrok doživlja s strani vrstnikov in odraslih ob konfliktih;

ugotavljanje vzrokov, ki so privedli oz. sprožili konflikt, in skušati te vzroke odpraviti;

razgradnja konfliktov v manjše sestavine;

iskanje skupne rešitve za konflikte, ki vključuje dejstvo, da se sprti strani zedinita glede opisa konfliktne situacije, izrazita svoja občutja, ob tem povesta, kaj jima je konflikt pomenil, opišeta želeno situacijo, predlagata spremembe za prihodnost in se dogovorita za načine preprečevanja in reševanja konfliktov v prihodnosti;

preverjanje, ali so obema otrokoma jasna pravila vedenja, ter jih učiti, da prepoznavajo okoliščine, v katerih lahko sami delujejo agresivno ali postanejo žrtev agresivnosti drugih;

učenje otrok, kako naj se takim okoliščinam izognejo ali pa jih obvladajo.

V primeru ogrožajoče situacije obe intervjuvanki (A in B) zagovarjata umik otroka na samo, da se najprej umiri, potem pa sledi pogovor z njim. Intervjuvanka B še izpostavi, da je otroku potrebno dati čas za premislek in se z njim pogovoriti šele takrat, ko je pripravljen. Pri pogovoru ga spodbuja, naj se postavi na mesto tistega otroka, ki ga je npr. udaril. Po končanem pogovoru pa mu vzgojiteljici ponudita (A in B) možnost umirjenih iger za mizo.

Vzgojiteljica B poudari še pomen ponovne vrnitve otroka v skupino po določenem času. Če se ponovno vrnemo k modelu LSCI, lahko opazimo, da v pogovoru med otrokom in vzgojiteljicama primanjkuje element skupnega iskanja rešitve, kako bi lahko otrok reagiral v prihodnje drugače (Obid in Rapuš Pavel, 2009), kar navaja tudi zgoraj navedena avtorica Mikuš Kos (1991).

Tudi udeleženki intervjujev C in D v ospredje postavljata umik iz situacije ter pogovor z otrokom. Intervjuvanka C izpostavi, da se z otrokom pogovori, kako naj bi se obnašal,

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-101-

intervjuvanka D pa, podobno kot intervjuvanka B, v pogovoru uporablja pristop, s katerim otroka spodbuja, naj se postavi v vlogo drugega. Hkrati dodaja, da na umirjen način izrazi nestrinjanje z njegovim vedenjem ter mu pove svoja pričakovanja. V primeru, da otrok kljub opozorilom in pogovoru z vzgojiteljico D še vedno nadaljuje z neprimernim vedenjem, pa sledi izključitev iz dejavnosti ali premestitev v drug prostor. Horvat, Juhant, Kožuh, Ravnikar in Škoflek (2003) ter Kastelic, Cerar, Terpin, Lipuš, Žnidarič idr. (2003) opozarjajo, da naj bi bila izključitev iz dejavnosti ali premestitev v drug prostor bolj izjema kot pravilo, če pa se že občasno uporabi (za umiritev otroka v krizni situaciji), je potrebno paziti, da tega otrok ne doživlja kot kazen ali privilegij.

Udeleženki intervjuja A in B v pogovoru omenjata tudi pomen dela s celotno vzgojno skupino in ne le z otrokom AB. Vzgojiteljica A v ospredje postavlja pogovor z ostalimi otroki, intervjuvanka B pa izpostavlja spodbujanje medvrstniške pomoči. Tudi intervjuvanki C in D omenjata pomen dela s celotno skupino otrok, ki ga razumeta predvsem v obliki pogovora. Pri tem bi iz lastnih izkušenj dodala, da otrok z izstopajočim vedenjem predstavlja priložnost in obogatitev za samo vzgojno skupino, v kateri se otroci lahko učijo strpnosti, potrpežljivosti, sprejemanja »drugačnih«, empatije ter solidarnosti. Veliko je seveda odvisno od vzgojitelja, ali bo ustvarjal pogoje, ki bodo otroke spodbujali k razumevanju in sočutju (npr. Otroci drezajo v otroka, ki je jezen, da se še bolj razburi. Vzgojiteljica se vključi v situacijo: »Otroci, M. je jezen. Dajmo mu pomagati, da se bo umiril in ga nekaj časa pustimo pri miru ...«).

Pri komunikaciji odraslega z otroki je torej potrebno izpostaviti predvsem način. Od tega je namreč odvisna tudi celotna klima v vzgojni skupini ter odnos ostalih otrok do otroka, ki v svojem vedenju nekoliko izstopa. Gordon (1989) predlaga uporabo »jaz-sporočil«, s katerimi lahko otroku povemo svoja občutja in notranja doživljanja. Hkrati pa opozarja na izogibanje besedam, ki pri otroku spodbujajo upor ali umik (npr. ukazovanje, grožnje, moraliziranje, kritiziranje ipd.). Iz lastnih delovnih izkušenj sem podobno kot vzgojiteljice mnenja, da je v primeru pojava motečega vedenja (npr. ruvanje med fanti) izrednega pomena, da se vzgojiteljica pogovori s celotno skupino otrok, in posameznika, ki je bil vpleten v nastalo situacijo, ne izpostavlja, saj se na ta način izognemo iskanju »krivca« ter neprestanemu opominjanju določenega otroka. S tem se izognemo stigmatizaciji, hkrati pa zmanjšamo možnost pojava neprimernega vedenja tudi pri ostalih otrocih. Seveda to ne pomeni izključitve individualnega pogovora z otrokom. Ob vsem tem pa ne smemo zanemariti dejstva, da je pri izvedbi skupinskega in individualnega pogovora potrebno upoštevati tudi starost otrok in njihov spoznavni razvoj. V zgornji razlagi, pri kateri izhajam iz lastnih delovnih izkušenj, gre torej za otroke med 5. do 6. letom starosti.

Poleg vsega tega udeleženka intervjuja A odločno zavrača permisivno vzgojo ter zagovarja uporabo odzivov, ki temeljijo na doslednosti, disciplini, vztrajnosti ter izpolnitvi obljub. Vse intervjuvanke omenjajo pomen spodbud, pohval ter izkazovanja ljubezni, ki pozitivno vplivajo na otrokov psihosocialni razvoj. Intervjuvanka B še izpostavi prepričanje, da mora biti pohvala izrečena takoj, ko je otrok določeno stvar dobro opravil. Razprave o pomenu

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-102-

pozitivnih spodbud je moč zaslediti tudi v teoretičnih spoznanjih različnih avtorjev (Magee Quinn, Osher, Warger, Hanley, DeHaven idr., 2000; Bass, Dosser in Powell, 2001; v Čačinovič Vogrinčič, 2008; Magajna, 2004). Žgavc (2000) in Kastelic, Cerar, Terpin, Lipuš, Žnidarič idr. (2003) opozarjajo še na pomen realno izrečene pohvale. Med pripovedjo vseh udeleženk raziskave pa lahko zasledimo, da sta otroka AB in CD zaradi neprimernega obnašanja deležna bistveno več graje in kritik kot pohvale. O pogostosti negativnih reakcij socialnega okolja na moteče vedenje poročajo tudi Bregant (1987), Kobolt (2011) in Čačinovič Vogrinčič (2008).

Za razliko od intervjuvank C in D, pa intervjuvanki A in B izpostavljata tudi pomen sodelovanja s starši, ki temelji na ustrezni komunikaciji in obojestranski izmenjavi informacij.

Vzgojiteljica A poudari pomen usklajenosti med domom in vrtcem, o čemer piše tudi Mikuš Kos (1991), ki pravi, da uspešno sodelovanje med omenjenima podsistemoma pripomore k kvaliteti družinskega življenja ter spodbuja zdrav psihosocialni razvoj otroka. Vzgojiteljica B dodaja spoznanja, kako je treba staršem posredovati informacije o otroku ter poteku dneva. V njeni pripovedi namreč zasledimo, da daje poudarek uravnoteženosti pri posredovanju pozitivnih in negativnih informacij. Do podobnih ugotovitev prihajajo tudi Kastelic, Cerar, Terpin, Lipuš, Žnidarič idr. (2003), ki poudarjajo pomen vzpostavljanja partnerskega odnosa med vzgojitelji in starši. Ta naj bi temeljil ne le na posredovanju negativnih informacij, temveč tudi na pomoči staršem pri iskanju pozitivnih izkušenj z otrokom in iskanju njegovih močnih področij.

Iz tega, kar je zajeto v kategoriji odzivov vzgojiteljic na moteče vedenje otrok, bi lahko sklepali, da tri intervjuvanke, ki so bile vključene v pogovor, zagovarjajo demokratični pristop, ki temelji na dialogu, sodelovanju in skupnem dogovarjanju z otrokom. Vec (2011) govori o demokratičnem načinu vodenja, v katerem vzgojitelj postavlja smiselne in utemeljene meje, hkrati pa otroku izkazuje tudi ljubezen in toplino. Bluestein (1997) slednje poimenuje pristop »zmagam – zmagaš«. Poleg tega intervjuvanka B pove, da se v primeru pojava agresivnega vedenja pri otroku zateka k uporabi avtoritarnega pristopa. Podobno navaja tudi intervjuvanka D, ki pravi, da je slednji pogosteje uporabljen, saj je hitrejši in učinkovitejši. V primeru, ko otrok ogroža sebe ali druge, vzgojiteljici torej zagovarjata uporabo pristopa, v katerem posedujeta moč in sta tako v nadrejenem položaju. To, kar vzgojiteljici navajata kot prednost uporabe avtoritarnega pristopa, lahko pomeni tudi odgovor na njuno nemoč ter stisko, ki jo doživljata pri soočanju z motečim vedenjem in odzivanju nanj.

Sama bi pri tem poudarila, da je varnost otroka na prvem mestu, zato je v primeru, da je ta ogrožena, potrebno pristopiti mirno, vendar hkrati odločno; vzgojitelj se ne sme spuščati v nikakršno sprejemanje kompromisov in dogovorov z otrokom, temveč mora slednji razumeti in sprejeti njen jasen NE. Po drugi strani pa moramo vzgojitelji in ostali strokovni delavci kot strokovnjaki pri sebi nenehno ozaveščati svoj način dela, da ne bi ob vsakem pojavu vedenja, ki ga ocenjujemo kot moteče, reagirali »avtoritarno«. Kobolt (2011) namreč v svojem delu

Simčič, A. (2014). Odzivi vzgojiteljic na moteče vedenje otrok v vrtcu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

-103-

prihaja do ugotovitev, da so odzivi okolja na moteče vedenje pogosto naravnani odklonilno ali celo kaznovalno, kar pa seveda njegovo pojavnost le še poglablja in utrjuje.

Odzive oz. načine ravnanja, ki jih vzgojiteljice uporabljajo pri svojem delu z otrokom (AB in CD), ocenjujejo kot delno učinkovite (B in D) ali kot neučinkovite (A in C). Udeleženka intervjuja (A) sicer kasneje pove, da v primerjavi z začetkom leta opaža tudi določene izboljšave v otrokovem vedenju. Intervjuvanka B opaža pozitivne spremembe v vedenju predvsem takrat, ko ga pohvali, intervjuvanka D pa med učinkovite strategije uvršča motiviranje otroka (CD) ter individualen pristop. Hkrati dodaja, da je učinkovitost metod odvisna tudi od tega, kakšen dan ima otrok.

Ena izmed možnih razlag za slabšo učinkovitost uporabljenih pristopov, ki jo pripisujemo splošni oceni vzgojiteljic, bi lahko bila ta, da vse intervjuvanke v pripovedi nezavedno izražajo pričakovanja, da bi moteče vedenje izzvenelo. Pri delu z otroki, ki so vzgojno težavnejši, pa so rezultati dela manj vidni oz. je stanje kljub prizadevanjem še vedno nespremenjeno, kar je lahko tudi eden izmed razlogov, da vzgojiteljice svoje delo ocenjujejo kot manj uspešno. Gordon (1989) in Metljak (2010) poudarjata, da moteče vedenje najverjetneje ne bo nikoli izzvenelo ali vsaj ne tako hitro, kot sami pričakujemo. Oba avtorja tudi opozarjata, da nam je pri tem lahko v pomoč vzpostavitev odnosa z otrokom in ne z njegovo motečnostjo.

Kot drugo možno razlago za (ne)učinkovitost pristopov pa bi lahko navedli, da bi vzgojiteljice potrebovale dodatna teoretična znanja o tem, kako pristopiti k vzgojno težavnejšemu otroku.

To prepričanje lahko zasledimo tudi v eni izmed izjav intervjuvank B: »Na ta način delamo, lahko pa da so še drugačne stvari, sigurno so, k jih pa nimaš od kje vedet, če se ne izobražuješ o njih.« O potrebi dodatnih strokovnih izpopolnjevanj govorijo tudi Jurišić (1997) in Kastelic, Cerar, Terpin, Lipuš, Žnidarič idr. (2003) Slednji poudarjajo pomen pridobivanja teoretičnih znanj, zlasti znanja s področja komunikacije, ter poznavanje in obvladovanje raznih sprostitvenih in razbremenitvenih oblik dela, kot so razne socialne, družabne in druge igre za otroke.

5.3.3. Kateri so tisti pristopi, ki po mnenju vzgojiteljic prispevajo k