Zaznano kompleksnost zato v nadaljevanju najprej zmanjšujem s preučitvijo različnih pomenov globalizacije in njenih vplivov na visokošolski razvoj, v nadaljevanju pa se osredotočam na njen specifičen odnos do internacionalizacije. Poleg tega se posvečam tudi evropeizaciji – tipičnemu primeru regionalizacije (Huang, 2014) – in njeni povezavi z visokošolsko internacionalizacijo.
Internacionalizacija in globalizacija v visokem šolstvu
Razprava o internacionalizaciji in/ali globalizaciji v visokem šolstvu je v literaturi deležna različnih, pogosto kontradiktornih pogledov. Pojma se namreč pogosto medsebojno zamenjujeta, čeprav imata lahko celo nasproten pomen (glej npr. Scott, 1998). V nadaljevanju velja zato najprej osvetliti, kaj pojem ‘globalizacija’ pravzaprav pomeni.
Na splošno je globalizacija pojav, ki se je na področju gospodarstva, politike in kulture pojavil že v drugi polovici šestdesetih let (Zgaga, 2009; Huang, 2014), vendar pa opredelitev tega pojma še danes vsekakor ni enoznačna. Na odsotnost splošno sprejete definicije je opozoril tudi Ulrich Beck (2003): “Globalizacija je prav gotovo najbolj uporabljana – zlorabljana – in najredkeje definirana, verjetno najbolj napačno razumljena, najnebuloznejša in politično najučinkovitejša (udarna in sporna) beseda zadnjih in tudi prihodnjih let.” (str. 37)
V teoretski literaturi sem zato zasledila različna razumevanja globalizacije, ki so se razvila pod okriljem različnih disciplin, npr. sociologije, ekonomije, politike, ekologije, kulture itn. Za
‘skeptike’ je globalizacija “predvsem ideološki konstrukt; priročen mit, ki delno […] legitimira neoliberalni globalni projekt, to je oblikovanje globalnega svobodnega trga” (Held in McGrew, 2003, str. 5). Za razliko od ‘skeptikov’ podpirajo ‘globalisti’ večdimenzionalno razumevanje globalizacije, ki poleg gospodarskih upošteva tudi politične, tehnološke, družbene, kulturne idr.
15 dejavnike (prav tam).
Beck (2003) sicer identificira večrazsežnost globalizacije v njeni “komunikacijskotehnični, ekološki, delovnoorganizacijski, kulturni, civilnodružbeni dimenziji” (str. 37), ki pa jo po njegovem izniči prevlada globalizma, saj jo “skrči le na eno, gospodarsko dimenzijo, ki je za povrh še vedno mišljena linearno, vsem drugim dimenzijam […] pa da spregovoriti, če že, le znotraj podmene o dominantnosti sistema svetovnega trga” (prav tam, str. 23). Eno izmed miselnih pasti neoliberalne ideologije globalizma identificira tudi v tem, da imamo
“gospodarsko […] (še vedno) opraviti z internacionalizacijo, ne pa z globalizacijo” (prav tam, str. 154), saj je globalizem tisti, ki “gospodarsko globalizacijo zamenjuje z internacionalizacijo gospodarstva” (prav tam, str. 156), ki poteka znotraj določenih regij.
Castells (2010) v razlago globalizacije vključi tehnološko paradigmo, v sklopu katere naj bi jo pospeševala informacijska in komunikacijska omrežja, ki so ključna za delovanje ‘omrežne družbe’, kjer razdalje niso več vezane na kraj; po njegovem je zato globalizacija nova zgodovinska realnost, ki ima svoje izvore v neoliberalizmu, konkurenčnosti in inovacijah. Po Giddensu (2003) pa je globalizacija dialektični proces, kjer na lokalne dogodke vplivajo oddaljeni svetovni dejavniki (npr. trg in denar), zato je lokalno podrejeno globalnemu v času in prostoru. Vendar pa s takšnim razumevanjem globalizacije ne priznava obojestranske povezanosti med globalnim in lokalnim, zaradi česar ne zajame v celoti kompleksnosti njunega odnosa (Robertson, 1995).
Številni avtorji se strinjajo, da kompleksna narava globalizacije ustvarja tudi zahtevna vprašanja o njenih učinkih na visokošolski razvoj (Scott, 1998; de Wit, 2002; Knight, 2008; Marginson in van der Wende, 2009; Zgaga, 2009; Teichler, 2010; de Wit, 2011; Zgaga idr., 2013b). Zato ni presenetljivo, da je precej zapleten in dvoumen tudi njen odnos do internacionalizacije visokega šolstva, saj obstajajo različne interpretacije obeh trendov in njunega razmerja. Za našo razpravo je zato ključnega pomena, da se zavedamo konceptualnih razlik med obema pojmoma, saj
“globalizacija edukacije nikakor ni internacionalizacija edukacije” (Zgaga, 2009, str. 11).
S tem namenom v spodnji tabeli (Tabela 2.1) podrobneje analiziram različna dojemanja obeh konceptov in njunega medsebojnega razmerja, ki jih umeščam v vzorec, ki ga sestavljajo v literaturi pogosto citirana razumevanja obeh trendov in njunega razmerja s strani nekaterih vidnejših raziskovalcev tega področja iz različnih svetovnih regij.
16
Tabela 2.1: Raznolika razumevanja internacionalizacije in globalizacije v visokem šolstvu ter njunega medsebojnega odnosa
Avtorji Internacionalizacija Globalizacija Odnos med pojmoma
Scott (1998)
Obstoj neodvisnih nacionalnih držav in odnosov med njimi je ključnega pomena za internacionalizacijo, države pa se nanjo različno odzivajo.
Globalizacija nacionalnega načela ne upošteva, temveč spodbuja procese globalne konkurenčnosti med tržnimi bloki kot tudi sodelovanje, ki je posledica globalne delitve dela (str. 127).
Globalizacija “ni višja oblika internacionalizacije” (str. 124),
“proces, v katerem postanejo temeljne družbene ureditve v in okoli univerze
‘izključene’ iz njihovih nacionalnih kontekstov zaradi okrepitve transnacionalnih tokov ljudi, informacij in virov” (str. 24).
Dialektično razmerje med obema pojmoma, kjer internacionalizacija mednarodno, medkulturno in globalno razsežnost v namenske funkcije (poučevanje, raziskovanje, storitve) in izvajanje visokega šolstva na institucionalni in nacionalni ravni” (str. xi).
Nevtralna opredelitev globalizacije kot
“pretoka ljudi, kulture, idej, vrednot, znanja, tehnologije in gospodarstva prek meja, ki imajo za posledico bolj povezan in soodvisen svet” (str. 4).
“Internacionalizacija spreminja svet visokega šolstva, globalizacija spreminja svet internacionalizacije”
(str. 1), zato je globalizacija “pojav, ki vpliva na internacionalizacijo” (str.
4).
Marginson in van der
Wende (2009)
Internacionalizacija poteka med narodi oziroma posameznimi visokošolskimi institucijami znotraj različnih nacionalnih sistemov in se nanaša na vsako razmerje, ki sega prek meja (str. 22).
Globalizacija je dinamičen proces, ki poteka v številnih državah in povezuje globalne, nacionalne in lokalne razsežnosti visokega šolstva, zato so univerze tako globalni kot
Vir: Scott (1998); Beerkens (2004); Knight (2008); Marginson in van der Wende (2009).
17
Vsi izbrani avtorji poudarjajo, da je za internacionalizacijo ključnega pomena obstoj nacionalne države, katere vloga se spreminja. Scott (1998) razume internacionalizacijo v smislu odnosov med nacionalnimi državami in upošteva nacionalno načelo (diplomacija, moč, kultura), J.
Knight (2008) govori o odnosih znotraj narodov in med narodi, Beerkens (2004) izpostavlja povezave oziroma tokove med dvema ali več državami. Marginson in M. van der Wende (2009) upoštevata tudi odnose med posameznimi visokošolskimi ustanovami, s čimer razširjata njeno razumevanje tudi na institucionalno raven. J. Knight (2008) gre s sklicevanjem na njen pedagoški vidik še korak dlje; meni namreč, da so mednarodne dejavnosti visokošolskih institucij tiste, ki oblikujejo odzive na globalizacijo. Beerkens (2004) tovrstno razumevanje internacionalizacije kot odziva na globalizacijo presega z utemeljitvijo, da je internacionalizacija odziv in hkrati dinamika v ozadju globalizacije, ker “[d]okler ne bomo živeli v resnično globaliziranem svetu, bo globalizacija oblikovala mednarodne tokove, in ti tokovi bodo znova spodbudili globalizacijo” (str. 17).
Nekateri avtorji postavijo v nacionalni kontekst tudi razumevanje globalizacije (npr. Scott, 1998; Beerkens, 2004), medtem ko drugi upoštevajo medsebojno prepletenost globalne, nacionalne in lokalne razsežnosti visokega šolstva, kjer “se učinki globalizacije razlikujejo tudi glede na vrsto institucije” (Marginson in van der Wende, 2009, str. 24). Vsi pa se strinjajo, da globalizacija zaradi raznolikosti njenih vlog ni univerzalen proces, čeprav jo lahko zaradi njenih konvergenčnih vplivov razumemo tudi kot “geoprostorski proces naraščajoče soodvisnosti in konvergence, v katerem so se po vsem svetu ali panregionalno (na primer evropsko) okrepila področja delovanja” (prav tam, str. 19). Scott (1998) sicer tudi izpostavlja svetovno konkurenčnost med različnimi regijami (npr. ZDA, EU, Pacifiški del Azije), ki se je pojavila z globalizacijo, vendar pa zaradi globalne delitve dela obenem govori tudi o krepitvi medregionalnega sodelovanja.
V utemeljitvah odnosa med obema konceptoma so med avtorji prisotna nekatera razhajanja.
Tako npr. J. Knight (2008) trdi, da je globalizacija spodbuda oziroma “pojav, ki vpliva na internacionalizacijo”, zato je slednja odgovor nanjo (str. 4; glej tudi Kälvemark in van der Wende, 1997). Vendar pa se zdita Teichlerju (2010) njeni opredelitvi obeh konceptov vprašljivi, saj naj bi avtorica trdila, da so nacionalne meje relativno obstojne in hkrati nejasne. Po njegovem mnenju potekajo čezmejne dejavnosti v okviru internacionalizacije med “bolj ali manj obstojnimi nacionalnimi sistemi visokega šolstva” (str. 266), medtem ko je globalizacija tista, ki povzroča nejasnost oziroma celo izginotje nacionalnih sistemov (prav tam). Povezav med obema konceptoma torej ni mogoče zanikati; še več, de Wit, Gacel-Ávila, Jones in Jooste (2017) menijo, da je danes moč govoriti o globalizaciji internacionalizacije, ki naj bi se pojavila zaradi prilagoditve internacionalizacije novim okoliščinam globalnega visokošolskega
18
prostora, v katerem so se zaradi vse vplivnejših gospodarskih motivov občutno okrepile njene konkurenčno in komercialno naravnane oblike. Po mnenju Scotta (1998) je zato “nova globalizacija […] tekmica stare internacionalizacije” (str. 124).
K temu velja zato dodati, da internacionalizacije ne gre enačiti z internacionalizmom, niti globalizacije z globalizmom. Internacionalizem je namreč “kakovost, ki jo je univerza podpirala od svojih najzgodnejših dni” (prav tam, str. 122), in je bil “v retoričnem smislu […] od nekdaj del življenjskega sveta univerze” (prav tam, str. 123). Njegove ideje, značilne tudi za elitne sisteme visokega šolstva, so v času množične in celo univerzalne faze visokošolskega izobraževanja (glej Trow, 1973) zamenjale podjetniške dejavnosti visokošolskih institucij, ki so se okrepile s procesi globalizacije. Zaradi dominacije njene gospodarske razsežnosti pa je bil globalizem tisti, ki je prispeval k odvisnosti visokošolskih politik od neoliberalnih gospodarskih interesov in torej ne od potreb posameznih družb in njihovih posameznikov (Zgaga, 2009).
Pojem ‘internacionalizem’ je zato treba razumeti kot načelo oziroma vrednoto, internacionalizacijo pa – kot že rečeno – kot proces (Knight, 1999, v de Wit, 2002, str. 118).
V zvezi s tem velja spregovoriti tudi o razlikovanju med kozmopolitizmom in kozmopolitizacijo.
Kozmopolitizem, ki ima svoje etimološke izvore v besedi ‘državljani sveta’, se namreč omenja tudi v razpravah o globalizmu, čeprav ni “nobene prave možnosti, da bi lahko [med njima]
vzpostavili konceptualno povezavo. […] Ta dva pojma sta se pojavila v dveh bistveno različnih zgodovinskih in idejnih kontekstih in z bistveno različnimi cilji.” (Zgaga, 2009, str. 4) Tudi Beck in Sznaider (2006) utemeljujeta, da pojem ‘kozmopolitizem’ zaradi naraščajoče soodvisnosti in medsebojnega povezovanja družbenih akterjev prek nacionalnih meja ni več skladen z razmišljanjem znotraj nacionalnih kategorij,3 ki so bile značilne za druge zgodovinske trenutke kozmopolitizma, kot je npr. razsvetljenstvo (str. 7). “Kar še najbolj izrazito zareže razliko med nas in ljudi osemnajstega stoletja, je to, da smo mi ‘globalizirani’ (čeprav bi težko govorili o ‘globaliziranih državljanih’, lažje pač o ‘globaliziranih potrošnikih’).” (Zgaga, 2009, str. 4) Danes zato Beck in Sznaider (2006) govorita o kozmopolitizaciji, ki jo označita za večdimenzionalen proces, ki je pretvoril položaj nacionalne države v svetu globalnih organizacij, akterjev in režimov.
Ampak, […] ali ni ‘kozmopolitizacija’ preprosto nova beseda za tisto, kar se je imenovalo ‘globalizacija’? Odgovor je ‘ne’: globalizacija je nekaj, kar se odvija
‘zunaj’, kozmopolitizacija se zgodi ‘od znotraj’. Medtem ko globalizacija
3 V poglavju 8, kjer predstavljam metodološko ozadje raziskave, obširneje pojasnjujem, zakaj smo danes priča transformaciji metodološkega nacionalizma v metodološki kozmopolitizem (Beck in Sznaider, 2006), ki velja za nov metodološki prijem, ki upošteva položaj nacionalne države v globaliziranem svetu (Dale in Robertson, 2009).
19
predpostavlja, kozmopolitizacija raztaplja ‘čebulni model’ sveta, v katerem sta lokalno in nacionalno jedro in notranja plast, mednarodno in globalno pa oblikujeta zunanje plasti. (Beck in Sznaider, 2006, str. 9)
Evropeizacija v visokem šolstvu
Ena izmed nepričakovanih posledic globalizacije je tudi krepitev regionalizacije na področju visokega šolstva, ki pa v različnih regijah pridobiva različne pomene (Knight, 2008; Huang, 2014). V kontekstu evropskega visokega šolstva jo lahko zato utemeljim kot ‘evropeizacijo’, ki velja za pojem, ki se v Evropi pogosto uporablja tudi za označevanje procesa internacionalizacije na področju visokega šolstva.
Čeprav se o evropeizaciji ne razpravlja tako obsežno kot o internacionalizaciji in globalizaciji, jo literatura pogosto obravnava v razmerju do slednjih dveh konceptov. Teichler (2010) jo npr.
opredeli kot “regionalno naravnano različico predvsem internacionalizacije ali občasno globalizacije” (str. 266), medtem ko jo Zgaga idr. (2013b) razumejo kot “‘evropski način’ za obvladovanje enotnosti in raznolikosti v visokem šolstvu” (str. 13), kjer v kontekstu globalizacije ‘uravnava različno’ v globalnem tržnem sistemu, v kontekstu internacionalizacije pa usklajuje procese med različnimi narodi (prav tam).
Internacionalizacija zato danes v evropskem visokem šolstvu razvija dve dimenziji – eno na regionalni ravni (kjer gre za evropeizacijo oziroma regionalno različico globalizacije), drugo na konkurenčnem globalnem visokošolskem prizorišču (kjer gre za globalizacijo v pravem pomenu besede), kjer s sodelovanjem na regionalni ravni prispeva h konkurenčnosti evropske regije v svetovnem merilu (Teichler, 2010; Zgaga idr., 2013b). Evropeizacijo lahko torej v kontekstu visokega šolstva razumemo kot regionalno različico internacionalizacije, s tem pa tudi kot odgovor na globalizacijo in spodbudo zanjo (Beerkens, 2004). V tem smislu gre za zunanji proces, ki pred posamezne države postavlja izzive, kot tudi za notranji proces njihovih odzivov na zunanje procese (Marginson in van der Wende, 2009).