Nacionalni in institucionalni odzivi na nadnacionalne politike zagotavljanja

Čeprav je bil v razvoju zunanjih in notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti držav EVP od podpisa Bolonjske deklaracije (1999) dosežen precejšen napredek, sem v literaturi in tudi v različnih študijah zasledila opozorila, da ostaja razvoj tega področja na nacionalni in

80

institucionalni ravni visokega šolstva precej raznolik (Costes idr., 2008; Loukkola in Zhang, 2010; European Commission idr., 2015; Kohoutek, Land in Owen, 2013; Sursock, 2015). Kot ugotavlja zadnje poročilo Trends 2015, naj bi zato v politikah zagotavljanja kakovosti držav EVP obstajalo manj zbliževanja kot pred nekaj leti (Sursock, 2015, str. 49).

Vprašanje podobnosti in razlik, prisotnih v nacionalnih in institucionalnih politikah zagotavljanja kakovosti, je zato smiselno umestiti v kontekst razvoja zunanjega (agencije, pristopi) in notranjega zagotavljanja kakovosti (visokošolski zavodi) kot tudi v kontekst izvajanja ESG, saj se danes pogosto odpira vprašanje, ali zunanji in notranji sistemi zagotavljanja kakovosti delujejo v skladu s standardi in smernicami, ki so bili sprejeti na ravni EVP (European Commission idr., 2015).

Zunanji sistemi zagotavljanja kakovosti v EVP: podobnosti in razlike

V večini držav EVP je od sredine devetdesetih let do danes moč opaziti precejšen napredek v razvoju sistemov zunanjega zagotavljanja kakovosti. Kot navaja Poročilo o izvajanju bolonjskega procesa, je imelo npr. leta 2013/2014 od skupno 47 držav članic bolonjskega procesa 31 izmed njih vzpostavljen sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti, ki je bil uspešno evalviran v skladu z ESG (European Commission idr., 2015), kar pomeni, da do danes le še peščica držav iz območja EVP ni ustanovila agencije za zagotavljanje kakovosti.

Vendar pa sem v podrobnejši analizi njihovega delovanja naletela na pestrost njihovih medsebojnih razlik, ki se nanašajo predvsem na vrsto (nacionalna, tuja, konkurenčna, disciplinarno specifična agencija); značaj (javna, zasebna agencija); neodvisnost od državnih organov (pod pristojnostjo ministrstva, samostojne); velikost (manjša, srednje velika, večja agencija); članstvo v mednarodnih organizacijah, npr. ENQA, EQAR (da/ne) ter vključevanje interesnih skupin (npr. študentov, delodajalcev) (Hopbach, 2012; Grifoll idr., 2015; European Commission idr., 2015).

Poleg tega sem v literaturi in študijah pogosto zasledila tudi vprašanja, povezana s skladnostjo delovanja agencij z ESG; slednji sicer sledijo ideji neobvezujočega pristopa, vendar pa ima lahko njihovo neizvajanje za agencije precejšnje posledice – v primeru da delovanje agencij ni

‘znatno skladno’ z ESG, namreč tvegajo izključitev iz ENQA in EQAR (Kohoutek, 2009b;

Hopbach, 2012; Enders in Westerheijden, 2014). V zvezi s tem sta Enders in Westerheijden (2014) utemeljila, da kljub njihovi večinoma opisni naravi, ki omogoča (popolno, znatno, delno …) skladnost, ‘znatna skladnost’ še vedno pušča prostor za raznolikost pristopov, ki jih uporabljajo agencije. Tudi Hopbach (2012), ki se je v analizi poročil o zunanjih evalvacijah

81

agencij osredotočil na vprašanje njihove skladnosti s posameznimi standardi, je ugotovil, da so razlogi za njihovo bistveno (in torej ne popolno) skladnost precej različni in pogosto povezani z njihovo naravo razvoja (npr. ne delujejo dovolj dolgo) ali pa so odraz bolj splošnih omejitev (npr. v nacionalni zakonodaji, pomanjkanju pritožbenih postopkov ipd.). Avtor je prav tako odkril, da so agencije v določenih standardih drugega dela ESG le redko ocenjene kot ‘znatno skladne’ (npr. standard 2.6 Poročanje v primeru obstoja prepovedi javne objave poročil ne more doseči ‘popolne skladnosti’) in tudi na splošno nobena izmed obravnavanih agencij ni bila ocenjena kot neskladna z vsemi standardi, medtem ko je bilo dve tretjini agencij ocenjenih kot

‘popolnoma skladnih’ (prav tam, str. 273).

Prav zato je “tehnično izvajanje” dogovorjenih standardov in smernic “prepuščeno nacionalni in institucionalni ravni” (Enders in Westerheijden, 2014, str. 175), kar sovpada z ugotovitvijo o obstoju raznolikih pristopov, ki se izvajajo v visokošolskih sistemih držav članic bolonjskega procesa. Evropski standardi in smernice namreč ne določajo vrste zunanjega zagotavljanja kakovosti, temveč utemeljujejo, naj se dejavnosti zunanjega zagotavljanja kakovosti izvajajo

“na institucionalni in programski ravni” (ENQA, 2005, str. 6).

Na obstoj precejšnjih razlik med prevladujočimi pristopi je že leta 2008 opozorila tudi ENQA v raziskavi z naslovom Quality Procedures in the European Higher Education Area and Beyond – Second ENQA Survey, v kateri je izpostavila, da so v EVP pristopi na programski ravni (akreditacija, evalvacija) pogostejši od tistih na institucionalni ravni (Costes idr., 2008, str. 24).

Poleg tega naj bi precejšnja večina (90 %) v študiji sodelujočih agencij redno uporabljala več kot en pristop, najpogosteje kombinacijo programske in institucionalne akreditacije/evalvacije (prav tam; glej tudi Hopbach, 2012). Ker pa je v zadnjem času opazen tudi premik k revizijam in institucionalnim evalvacijam, lahko tovrstno spremembo utemeljim tudi kot odraz večje institucionalne odgovornosti za postopke zagotavljanja kakovosti.

Obstoj raznolikih pristopov pa je obenem tudi odsev razvoja sistemov zagotavljanja kakovosti in njihovih preteklih, precej raznolikih tradicij, ki segajo v čas pred vključitvijo držav v bolonjski proces.

Notranji sistemi zagotavljanja kakovosti v državah EVP: podobnosti in razlike

Ena pomembnejših sprememb, ki se je zgodila z bolonjskim procesom, je povezana tudi z razvojem notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti, ki so ga prvič spodbudili na berlinski konferenci, na kateri je bila visokošolskim zavodom tudi uradno priznana glavna odgovornost za njihov razvoj (Berlinski komunike, 2003). Ta se je leta 2005 okrepil s sprejetjem ESG, ki so

82

v prvem delu podrobneje opredelili ključna področja notranjega zagotavljanja kakovosti na visokošolskih institucijah (ENQA, 2005). Po eni strani lahko zato trdim, da gre za novejši pojav, čeprav je po drugi strani projekt EUA,²⁵ ki je preučeval kulturo kakovosti na visokošolskih zavodih, izpostavil, da je skoraj polovica (48 %) od skupno 222 v projektu sodelujočih visokošolskih institucij iz 36 držav navedla, da so notranji sistem zagotavljanja kakovosti uvedli že pred letom 2005, torej pred sprejetjem ESG (Loukkola in Zhang, 2010, str. 21).

Danes ima tako večina visokošolskih zavodov razvite institucionalne politike in postopke zagotavljanja kakovosti, ki jih uporabljajo za načrtovanje in izboljšanje svojega delovanja (glej Sursock, 2015). Vendar pa najdemo med njimi tudi opazne razlike, ki so pogosto odraz nekaterih skupnih vprašanj. Eno izmed njih se nanaša na sodelovanje različnih interesnih skupin pri oblikovanju postopkov notranjega zagotavljanja kakovosti (npr. študentov, zaposlenih, delodajalcev, ekspertov in diplomantov), saj se raven njihovega sodelovanja med različnimi državami EVP precej razlikuje (Loukkola in Zhang, 2010, str. 10). Drugo vprašanje je povezano z odgovornostjo, saj v kar 37 državah EVP obstaja deljena odgovornost s strani ministrstva, agencij in visokošolskih zavodov (European Commission idr., 2015), kar lahko vodi do kulture skladnosti, ki je bolj opazna tedaj, kadar se agencijo za zagotavljanje kakovosti dojema kot formalen in birokratski organ (Sursock in Smidt, 2010, str. 63).

Vprašanje skladnosti se pogosto povezuje tudi z izvajanjem ESG; projekt IBAR²⁶ je npr. potrdil precejšnje zbliževanje institucionalnih politik zagotavljanja kakovosti s prvim delom ESG, čeprav se politike visokošolskih institucij nanj bolj redko sklicujejo (Kohoutek idr., 2013, str.

37). Institucionalni razvoj postopkov zagotavljanja kakovosti lahko zato vodi do pretirane usmerjenosti na skladnost z nadnacionalno določenimi smernicami njihovega razvoja, zaradi česar se lahko spregledajo ustreznejše prakse, prilagojene specifičnemu profilu posamezne visokošolske ustanove (Loukkola in Zhang, 2010).

5.3 Povzetek in zaključki

Če povzamem izsledke pričujočega poglavja, lahko z gotovostjo trdim, da na vprašanje, kako so se v evropskem visokem šolstvu razvijali procesi zagotavljanja kakovosti v obdobju pred

25 Z naslovom Examining Quality Culture in higher education institutions (EQC); gre za prvi del projekta, ki se je posvečal vprašanju, kako visokošolski zavodi iz EVP izvajajo prvi del ESG (Loukkola in Zhang, 2010).

26 Identifying barriers in promoting European Standards and Guidelines for Quality Assurance at institutional level (IBAR); gre za projekt, ki je na vzorcu 28 visokošolskih institucij iz 7 držav poleg notranjega zagotavljanja kakovosti v kontekstu ESG obravnaval tudi druge dimenzije institucionalne kakovosti, kot so: dostop, ocenjevanje, študenti, menedžment in upravljanje, zaposlovanje in strokovni razvoj zaposlenih (Kohoutek idr., 2013).

83

bolonjskim procesom (1980–1999), ni moč odgovoriti brez upoštevanja širših političnih, gospodarskih, družbenokulturnih sprememb, ki so se zgodile kot odziv na povojni ideološki razcep Evrope. Ta je na obeh straneh železne zavese pogojeval širši visokošolski razvoj, s tem pa je vplival tudi na pojav in razvoj sistemov zagotavljanja kakovosti.

Posebne okoliščine so tako botrovale več kot desetletni prednosti v razvoju zahodnoevropskih sistemov zagotavljanja kakovosti pred tistimi iz nekdaj socialističnih držav (Rozsnyai, 2003;

Kohoutek, 2009a). Masifikacija visokega šolstva, neoliberalizem, novo javno upravljanje itn.

so ponekod že v zgodnjih osemdesetih letih vodili do okrepitve vladnega upravljanja ‘na daljavo’ in pojava neodvisnih posredniških agencij, s tem pa tudi do vzpona praks (samo)evalvacije (Neave, 1988) in drugih prvin splošnega modela ocenjevanja kakovosti (van Vught in Westerheijden, 1994). Nekoliko drugačni vplivi, povezani s prehodom v tranzicijsko družbo – npr. diverzifikacija visokošolskih zavodov in študijskih programov, ki se je pojavila kot odziv na množičnost udeležencev visokošolskega izobraževanja – pa so zaradi državnega nadzora nad akademskimi standardi vodili do uveljavitve akreditacije, ki je imela v zahodnoevropskih sistemih visokega šolstva precej obroben položaj (Rozsnyai, 2003; Schwarz in Westerheijden, 2004; Kohoutek, 2009a). Kot utemeljuje Kohoutek (2009a), so bile prakse ocenjevanja kakovosti v številnih državah bivšega ‘vzhodnega bloka’ združljive s splošnim modelom, vendar pa je bila njegova metodologija razširjena z da/ne odločitvijo o podelitvi akreditacije, zato je bila evalvacija samo del postopkov akreditacije.

Poleg razlik v pristopih so obstajala tudi razhajanja, povezana z obstojem in delovanjem organov za zagotavljanje kakovosti; ti so v nekdaj socialističnih državah od sredine devetdesetih let delovali kot instrument vlade, v njihovih zahodnoevropskih sosedah pa so bili kot neodvisen posredniški organ ustanovljeni že v sredini osemdesetih let. Identificirane razlike lahko zato utemeljim tudi kot odraz različnih namenov, saj je bil glavni namen evalvacije odgovornost do različnih interesnih skupin in izboljšanje kakovosti (van Vught in Westerheijden, 1994; Schwarz in Westerheijden, 2004), medtem ko se je v postopkih akreditacije odgovornost nanašala na skladnost z minimalnimi standardi kakovosti.

Precej raznolik in kontekstualno pogojen “predbolonjski” razvoj sistemov zagotavljanja kakovosti se je torej odražal v vrsti vprašanj: kdaj so se sistemi zagotavljanja kakovosti uveljavili in zakaj, katere prakse so bile uvedene, kdo je prevzel odgovornost nad njimi ter kakšen je bil njihov namen.

Vključitev evropskih držav v bolonjski proces je v večini njegovih članic prispevala h korenitim spremembam v zunanjih in notranjih sistemih zagotavljanja kakovosti, ki so se okrepile

84

predvsem po sprejetju ESG (Hopbach, 2012). Vendar pa sem na temelju analize literature, strateških dokumentov in različnih študij lahko potrdila, da so ti z razvojem postali precej kompleksni in dinamični in zato ne nujno bolj podobni, kar gre pripisati precej raznolikim nacionalnim in institucionalnim odzivom na nadnacionalno zastavljen razvoj (politik) tega področja.

Tudi v prihodnje bo med različnimi sistemi zagotavljanja kakovosti iz območja EVP verjetno prisotno zbliževanje v metodah ocenjevanja kakovosti, saj temeljijo na izkušnjah s splošnim modelom ocenjevanja kakovosti iz devetdesetih let. Po drugi strani se bodo njihove medsebojne razlike še naprej odražale pri izvajanju pristopov oziroma kombinacijah le-teh, saj so številne države pred kratkim pristop spremenile oziroma ga nameravajo spremeniti v bližnji prihodnosti (Costes idr., 2008; Hopbach, 2012; Sursock, 2015).

Izvajanje določenega pristopa pa pogojuje tudi delovanje notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti na visokošolskih ustanovah; le-ta je namreč bodisi odraz zaupanja v visokošolski sektor in s tem v institucionalno odgovornost za izvajanje postopkov zagotavljanja kakovosti bodisi odsev pomanjkanja zaupanja in s tem omejene institucionalne avtonomije. Glavna skrb številnih institucij je zato pogosto povezana z njihovim ustreznim odzivanjem na zunanje zahteve, v največji meri na tiste s strani nacionalnih organov, saj ‘znatna skladnost’ z nadnacionalno določenimi standardi in smernicami zagotavljanja kakovosti (ENQA, 2005;

ENQA idr., 2015) še ne pomeni jamstva, da bo visokošolski zavod oziroma študijski program uspešno prestal akreditacijo/evalvacijo/revizijo s strani nacionalnega organa za zagotavljanje kakovosti (Kohoutek, 2009b; Hopbach, 2012). V končni fazi je torej razvoj sistemov zunanjega in notranjega zagotavljanja kakovosti v državah članicah EVP odvisen od odločitev pristojnih nacionalnih oblikovalcev visokošolskih politik, njihovih interesov, prioritet in namenov, s tem pa tudi od njihovega dojemanja vprašanja, kako zagotoviti kakovost visokega šolstva. Kot sem osvetlila v razpravi pričujočega poglavja, so različne države nanj poiskale raznolike odgovore, skladne s potrebami njihovega lastnega razvoja.

85

6 ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI V INTERNACIONALIZACIJI IN