Izvor in delež študentov tujih državljanov, vključenih v visokošolsko izobraževanje

Vir: SURS (2017b).

Analiza tovrstnih podatkov je prav tako razkrila, da postaja populacija tujih študentov na visokošolskem študiju v Sloveniji čedalje bolj raznolika, saj so npr. v študijskem letu 2016/2017 ti izvirali iz 95 držav, desetletje pred tem (študijsko leto 2006/2007) pa iz 56 držav. Ker pa se za študij v Sloveniji tako kot doslej prednostno odločajo študenti iz držav nekdanje Jugoslavije (70-odstotni delež oziroma 3131 študentov v letu 2016/2017), je skupni delež tujih študentov, ki so državljani drugih držav, (še vedno) samo tretjinski.

Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 sicer navaja, da naj bi bil do leta 2020 delež tujih študentov na slovenskih visokošolskih zavodih vsaj 10-odstoten (ReNPVŠ, 2011), vendar pa se v letu 2017 dozdeva, da delež tujih študentov, vpisanih v visokošolsko izobraževanje v Sloveniji, ne narašča dovolj hitro, da bi bil do leta 2020 zastavljeni cilj tudi dosegljiv.

Na področju izhodne dolgoročne mobilnosti je bilo po podatkih Unesca (Unesco Institute for Statistics, v nadaljevanju UIS)⁵⁴ leta 2015 v terciarno izobraževanje v tujini vključenih skupno 2709 slovenskih študentov, ki so v največji meri študirali v Avstriji (20,7 % oziroma 561 študentov), Nemčiji (14,8 % oziroma 401) in Združenem kraljestvu (13,2 % oziroma 357), kar

54 Na voljo so podatki za terciarno izobraževanje (višješolsko in visokošolsko izobraževanje, tj. ISCED 5-8).

Hrvaška

164

ponazarjam tudi v spodnji sliki (Slika 9.4), v katero vključujem deset najpogostejših držav študija slovenskih študentov, vključenih v terciarno izobraževanje v tujini.

Slika 1.4: Države z najvišjim deležem slovenskih študentov, vključenih v terciarno izobraževanje v tujini, leto 2015

Vir: UIS (2017).

Kot kaže slika, za razliko od izrazito večinskega deleža študentov iz držav nekdanje Jugoslavije na študiju v Sloveniji med desetimi najpogostejšimi državami študija slovenskih študentov teh držav, z izjemo Hrvaške, ni zaslediti. Med domačimi študenti so namreč najbolj priljubljene zahodnoevropske države, med njimi tudi Nizozemska, ki je v tem letu gostila 179 slovenskih študentov terciarnega izobraževanja, in ZDA (UIS, 2017). Čeprav se število domačih študentov na študiju v tujini z leti povečuje, je bilo npr. v letu 2014/2015 v terciarno izobraževanje v tujini vključene 2,8 % celotne populacije študentov, kar je pod povprečjem EU, ki je v tem letu znašal 3,3 %, in tudi pod pričakovanji nacionalnih strateških dokumentov (5 % mobilnih študentov do leta 2020; glej MIZŠ, 2016c).

Iz navedenih podatkov je zato moč razbrati, da je delež študentov s tujim državljanstvom na študiju v Sloveniji precej višji od deleža slovenskih študentov na študiju v tujini (6,5 % in 2,8 % celotne populacije študentov, v tem vrstnem redu). Poleg tega Slovenija privablja več študentov iz balkanskih in vzhodnoevropskih držav, medtem ko se domači študenti v največji meri odločajo za študij v zahodnih državah (države EU, Združeno kraljestvo in ZDA).

Avstrija

165

Tudi na področju kratkoročne mobilnosti se iz leta v leto povečuje število prihajajočih in odhajajočih študentov. V študijskem letu 2014/2015 je bil tako delež prihajajočih študentov v različnih programih izmenjav 2,9-odstoten (od tega 2,7 % v okviru programa Erasmus), delež odhajajočih pa 3,4-odstoten (od tega 2,5 % v okviru programa Erasmus) (MIZŠ, 2016b), kar pomeni, da je bil v tem letu delež slovenskih študentov na izmenjavah v tujini nekoliko višji od deleža tujih študentov na izmenjavah v Sloveniji. V okviru programa Erasmus je v Slovenijo v študijskem letu 2013/2014 za namene študija ali prakse prišlo skupno 1911 študentov, največ iz Španije (13,5 % oziroma 258), Turčije (10,8 % oziroma 207) in Poljske (10,2 % oziroma 195), ki so v tem letu skupaj zastopale nekoliko več kot tretjinski delež vseh Erasmusovih študentov na izmenjavi v Sloveniji. V tujino pa je v tem študijskem letu odšlo 1792 slovenskih študentov, največ v Nemčijo (15,8 % oziroma 283), Španijo (12,9 % oziroma 232) in na Portugalsko (10,5 % oziroma 188), ki so v tem letu skupaj gostile približno 40-odstotni delež vseh slovenskih študentov, vključenih v program izmenjav Erasmus (Nuffic, 2017b).

Čeprav se delež domačih študentov na izmenjavah v tujini povečuje, je še vedno pod zadanimi cilji, ki so bili v preteklih letih opredeljeni v različnih strateških dokumentih. V skladu z Leuvenskim komunikejem (2009) je namreč aktualni nacionalni program visokega šolstva navedel, da bo v okviru kratkoročne mobilnosti do leta 2020 mobilnih 20 % slovenskih diplomantov (ReNPVŠ, 2011), medtem ko je Akcijski načrt 2016–2018, ki je bil sprejet v okviru nacionalne strategije internacionalizacije, izpostavil sicer bolj realen cilj – da bo do leta 2020 mobilnih 5 % slovenskih študentov (MIZŠ, 2016c), ki pa se do danes še ni uresničil.

Slovenija zastavljenih ciljev na področju mobilnosti študentov torej (še) ni dosegla, je pa zanjo značilno, da je razmerje med deležem prihajajočih in odhajajočih študentov na področju dolgoročne mobilnosti precej bolj neuravnoteženo kot na področju kratkoročne mobilnosti študentov.

Mobilnost visokošolskega osebja

Na področju mobilnosti visokošolskega osebja so cilji, opredeljeni v nacionalnih strateških dokumentih, prav tako precej ambiciozni, saj naj bi bila do leta 2020 med visokošolskimi učitelji, sodelavci in raziskovalci vsaj desetina tujih državljanov (ReNPVŠ, 2011). Vendar pa je bilo v študijskem letu 2013/2014 na štirih slovenskih univerzah zaposlenih skupno le 137 tujih visokošolskih učiteljev, raziskovalcev in strokovnega osebja, kar predstavlja samo 1,1-odstotni delež glede na celotno populacijo visokošolskega osebja na slovenskih visokošolskih zavodih (MIZŠ, 2016b). Na Univerzi v Ljubljani so npr. v preteklih letih tuji državljani, ki so bili redno

166

zaposleni na delovnih mestih visokošolskih učiteljev, sodelavcev ali raziskovalcev, predstavljali 1,16-odstotni delež vseh zaposlenih na univerzi, saj se je njihovo število gibalo med 68 in 75 (Univerza v Ljubljani, 2014, str. 7). Prihodnja prizadevanja slovenskih univerz so zato usmerjena v povečanje deleža (in števila) zaposlenih tujih državljanov; na Univerzi na Primorskem npr. na 10 % (50) zaposlenih tujih državljanov v skupnem številu visokošolskega osebja do leta 2020 (Univerza na Primorskem, 2014, str. 23).

Pod pričakovanji narašča tudi delež akademskega in strokovnega osebja iz tujine, ki prihaja v Slovenijo v okviru različnih programov izmenjav, saj se je v obdobju med letoma 2008/2009 in 2014/2015 povečal le za četrtino (na 4,8 %) (MIZŠ, 2016b). Stalno pa se povečuje delež domačega akademskega in strokovnega osebja v kratkoročnih oblikah izmenjav, še posebej v programih Erasmus in CEEPUS. V študijskem letu 2014/2015 je tako delež domačega visokošolskega osebja v programih izmenjav znašal 6,2 %, kar pomeni, da se je v šestih letih skoraj podvojil (prav tam). Po navedbah Univerze v Ljubljani je število znanstvenoraziskovalnih izmenjav še vedno nizko, saj jih je bilo npr. v letu 2012/2013 le 21, medtem ko se je izmenjav za namene poučevanja in usposabljanja v tem letu udeležilo 271 visokošolskih učiteljev in sodelavcev (Univerza v Ljubljani, 2014, str. 7).

V okviru programa Erasmus je npr. v študijskem letu 2012/2013 največ domačega akademskega in strokovnega osebja odšlo na izmenjave na Hrvaško (12 % oziroma 64), v Španijo (10,7 % oziroma 57) in na Češko (8,4 % oziroma 45) (Nuffic, 2017b), ki so skupaj zastopale približno tretjinski delež vseh, ki so v tem letu v okviru programa Erasmus odšli v tujino. V Sloveniji pa je bilo v tem letu na izmenjavah v okviru tega programa največ akademskega in strokovnega osebja iz Turčije (13,3 % oziroma 81), Češke (9,3 % oziroma 57) in Hrvaške (8,2 % oziroma 50), ki so predstavljale tretjinski delež visokošolskega osebja iz tujine, ki je bil v tem letu v Sloveniji na izmenjavah v programu Erasmus (prav tam).

Rezultati raziskave, ki jo je v letu 2015 izvedel CMEPIUS med koordinatorji programa CEEPUS, so pokazali, da med visokošolskim osebjem še vedno obstaja zanimanje tudi za ta program:

Vsekakor […] je CEEPUS program, ki prinaša regionalno dimenzijo k siceršnjim vseevropskim ali celo širšim programom izmenjav (npr. Erasmus+).

S tem krepi cilje in usmerjenost slovenskega visokega šolstva in strategije internacionalizacije tako na nacionalni kot institucionalni ravni. Zato bi bilo smiselno krepiti elemente programa, ki so nedvomno prepoznani kot dodana vrednost – to je širjenje na baltske države, države Vzhodne in Južne Evrope, ki

167

v programu še ne sodelujejo (Rusija, Belorusija, Ukrajina, Gruzija, Armenija, Azerbajdžan in Turčija), ter optimizirati določene postopke pri sami izvedbi.

(CMEPIUS, 2016)⁵⁵

Delež domačega visokošolskega osebja, ki odide v tujino za krajše obdobje poučevanja in usposabljanja, torej opazno narašča, zato se dozdeva, da je predvideni cilj, da bo do leta 2020 mednarodno mobilnega 8 % domačega akademskega in strokovnega osebja, nekoliko bolj uresničljiv (MIZŠ, 2016c), čeprav narašča nekoliko pod zadanimi pričakovanji.

K udeležbi domačega visokošolskega osebja v kratkoročnih in dolgoročnih oblikah mobilnosti v Sloveniji spodbuja tudi sistem habilitacij. Kandidati za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev morajo namreč dokazovati mednarodno odmevnost svojega dela zlasti s kazalniki, kot so: dokazljivi citati v znanstveni literaturi, vabljena predavanja na mednarodnih znanstvenih srečanjih, članstvo v uredniških odborih, tujih revijah oziroma na tujih akademijah, nosilstvo predmeta v mednarodnih študijskih programih itn. (Minimalni standardi za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih, Ur. l. RS, št.

95/2010, 17. člen). Med posebnimi pogoji pa mora npr. kandidat za naziv izredni in redni profesor oziroma znanstveni svetnik tri mesece neprekinjeno delovati na tuji univerzi ali raziskovalni ustanovi (prav tam, 25. člen).

Tako se v slovenskem visokem šolstvu obenem krepi tudi internacionalizacija raziskovanja in tudi visokošolske ustanove v svojih strategijah internacionalizacije opredeljujejo dolgoročne cilje, povezane s povečanjem števila znanstvenih objav v mednarodnih indeksiranih revijah, sodelovanjem v različnih projektih in programih (npr. program EU Obzorje 2020; projekti Evropskega raziskovalnega sveta; programi čezmejnega, transnacionalnega in medregionalnega sodelovanja; drugi programi, relevantni za posamezna raziskovalna, izobraževalna in razvojna področja itn.). Univerza na Primorskem želi tako npr. do leta 2020 povečati odstotni delež raziskovalcev, ki objavljajo v mednarodnih indeksiranih revijah, na 70 %, kar pomeni, da bi moralo nekaj več kot dve tretjini raziskovalcev oziroma zaposlenih doseči merilo ene znanstvene objave s podpisom univerze v Web of Science na raziskovalca (Univerza na Primorskem, 2014, str. 16). Tudi Univerza v Mariboru v dolgoročni strategiji internacionalizacije izpostavlja, da se bodo njeni dosežki “odražali v številu publikacij, patentov in inovacij ter nadaljnjem sodelovanju v znanstvenih, raziskovalnih in razvojnih aplikativnih projektih s partnerji iz gospodarstva v okviru različnih interdisciplinarnih mrež, ki

55 V študijskem letu 2017/2018 je bilo odobrenih 58 mrež CEEPUS, med njimi tudi mreža Inter-American Studies, v katero je vključena Pedagoška fakulteta UL in Filozofska fakulteta UM (CEEPUS, 2016).

168

jih želimo okrepiti” (Univerza v Mariboru, str. 3–4). Ker pa je splošna uspešnost prijav na tovrstne projekte in programe nizka, je v ospredju institucionalnih prizadevanj tudi povečanje uspešnosti črpanja finančnih sredstev za raziskovalnorazvojno dejavnost, še posebej v okviru EU finančne perspektive 2014–2020. Univerza na Primorskem želi npr. pridobljena finančna sredstva povečati za nekoliko manj kot polovico (45 %) glede na finančno shemo EU 2007–

2013 (Univerza na Primorskem, 2014, str. 25).

Mobilnost programov in izvajalcev

Ker naj bi bila do leta 2020 v skupne programe s tujimi univerzami vključena najmanj petina doktorskih študentov (ReNPVŠ, 2011), se v analizi gibanj na kratko osredotočam tudi na mobilnost programov. Trenutno je število skupnih študijskih programov v Sloveniji še vedno precej nizko; v eVŠ je bilo npr. na dan 1. avgusta 2017 vpisanih 24 skupnih študijskih programov (EVŠ, 2017), izmed katerih je Univerza v Ljubljani na drugi stopnji študija izvajala 15 mednarodnih skupnih študijskih programov, na tretji stopnji študija pa je edinemu mednarodnemu skupnemu programu potekla akreditacija (Univerza v Ljubljani, b. d.).

Univerza na Primorskem naj bi izvajala 2 mednarodna skupna študijska programa, medtem ko je dolgoročni strateški cilj Univerze v Mariboru, da bi do leta 2020 vzpostavila 3 mednarodne skupne študijske programe predvsem na podiplomski ravni (Univerza v Mariboru, 2016).

Na področju mobilnosti programov se tako v Sloveniji

[…] prav daleč v nekaj letih nismo premaknili, […] nekje se vseskozi gibljemo okoli trideset skupnih študijskih programov. Približno polovica od teh je s tujimi institucijami, ampak od teh – okoli petnajst, se, resnici na ljubo, spet slaba polovica ne izvaja. Se je enkrat izvedla, pa potem ne več. (Intervju 9)

Zadnje Poročilo o izvajanju bolonjskega procesa prav tako izpostavlja, da spada Slovenija v skupino držav, kjer pri izvajanju skupnih študijskih programov sodeluje med 1 in 5 % visokošolskih zavodov, skupne diplome pa naj bi izdajalo 2,5 % slovenskih visokošolskih ustanov (European Commission idr., 2015, str. 218). Tudi na splošno v EVP v skupnih programih sodeluje manj kot četrtina vseh visokošolskih ustanov s tega območja, kar je treba razumeti kot posledico nekaterih vidnejših ovir, ki onemogočajo njihovo širšo uveljavitev. Kot poročajo države, so največja ovira stroški financiranja tovrstnih programov, izpostavljajo pa tudi izziv vzpostavitve ustreznih mehanizmov zagotavljanja kakovosti, npr. akreditacije (prav tam, str. 219–220), ki je prisoten tudi na slovenskih visokošolskih zavodih.

169

Visokošolski zavodi poročajo, da so akreditacijski postopki mednarodnih skupnih študijskih programov v Sloveniji zapleteni in dolgotrajni, koordinatorji se srečujejo z zakonskimi in birokratskimi ovirami, ki onemogočajo njihovo (uspešno) implementacijo. Akreditacijski postopek posameznega mednarodnega študijskega programa v povprečju traja od enega leta do leta in pol ali tudi več let. Univerze se srečujejo s težavami pri usklajevanju z zakonodajo in pravili akreditacije v državah partnerskih univerz. (MIZŠ, 2016b, str. 12)

V zelo majhnem obsegu se v Sloveniji izvajajo tudi dejavnosti na področju mobilnosti izvajalcev; večina slovenskih visokošolskih zavodov namreč ne izvaja VTI v obliki podružnic univerz, franšiz ipd. NAKVIS je tako v obdobju med letoma 2012 in 2015 obravnaval skupno 6 pogodb za izvajanje VTI in na tej podlagi 4 visokošolske zavode vpisal v javno evidenco za nedoločen čas, eden izmed partnerjev v Sloveniji pa je ustavil sodelovanje z izvajalcem v tujini.

Slovenski izvajalci, ki sodelujejo s tujimi partnerji iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Kosova in Makedonije, v določenih primerih izvajajo tovrstno izobraževanje v Sloveniji in podeljujejo tujo kvalifikacijo, v drugih primerih pa se transnacionalno izobraževanje izvaja v tujini, podeljuje pa se slovenska kvalifikacija (npr. v Bosni in Hercegovini in na Kosovu) (NAKVIS, 2017c; glej tudi Jošt Lešer, 2015).

Na temelju pregleda stanja na področju mobilnosti sem torej ugotovila, da so v Sloveniji tradicionalne oblike mobilnosti precej bolj pogosta oblika internacionalizacije v tujini, saj sta njeni novejši obliki prisotni v precej zanemarljivem obsegu.

Mobilnost in vprašanje učnega jezika

V razpravi o mobilnosti je treba izpostaviti tudi vprašanje učnega jezika, saj je za mobilnost

“gotovo eden od bistvenih zaviralnih elementov. Vsi vemo da brez večje ponudbe predmetov v tujem jeziku, če že ne celih študijskih programov, ti na nekakšen večji obseg mobilnosti nekako ne moreš računati.” (Intervju 9) V študijskem letu 2016/2017 naj bi se v angleškem jeziku izvajalo skupno 175 študijskih programov, največ na Univerzi v Ljubljani (68 oziroma 3,2 % študijskih programov) (MIZŠ, 2016b; glej tudi Univerza v Ljubljani, 2014), medtem ko njena članica Ekonomska fakulteta kot edina slovenska fakulteta, ki omogoča študij v angleškem jeziku na vseh treh stopnjah študija, v angleškem jeziku izvaja 2 dodiplomska in 15 podiplomskih študijskih programov, od tega 14 na magistrski ravni (Ekonomska fakulteta UL, b. d.).

170

Tudi študija ACA (2015),⁵⁶ v okviru katere je bila analizirana ponudba študijskih programov v angleškem jeziku znotraj posameznih evropskih regij, je npr. ugotovila, da je imela v letu 2014 Slovenija med petimi državami regije Srednje in Vzhodne Evrope (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) najnižji delež visokošolskih zavodov, ki ponujajo študijske programe v angleščini (9 %), in obenem najvišji delež študijskih programov v angleškem jeziku (10 %) (Wächter in Maiworm, 2015, str. 37), kar ponazarjam tudi v spodnji sliki (Slika 9.5).

Slika 9.5: Delež visokošolskih zavodov in študijskih programov, ki ponujajo študijske programe v angleškem jeziku v petih državah osrednje Vzhodne Evrope; študijsko leto

2013/2014

Vir: Povzeto po Wächter in Maiworm (2015, str. 40).

Eden pomembnejših razlogov za omejeno ponudbo študijskih programov v angleškem jeziku je povezan z zakonodajnimi omejitvami; kljub spodbujanju poučevanja v tujih jezikih na drugi in tretji stopnji študija, kar naj bi se uresničilo že leta 2011 s spremembo visokošolske zakonodaje (ReNPVŠ, 2011, 36. ukrep), je bila namreč iz predloga zadnje novele Zakona o visokem šolstvu (ZViS-K, Ur. l. RS, št. 75/2016) zaradi nasprotovanja dela slovenske javnosti umaknjena določba, ki bi visokošolskim zavodom izvajanje študijskih programov v tujem jeziku dodatno olajšala.⁵⁷ Trenutna zakonodaja sicer dopušča, da jih v celoti ali delno izvajajo

56 Z naslovom English-Taught Programmes in European Higher Education: The State of Play in 2014 (Wächter in Maiworm, 2015).

57 Ob predpostavki, da se primerljivi študijski programi ali njihovi deli izvajajo tudi v slovenskem jeziku.

Češka Madžarska Poljska Slovenija Slovaška Delež VŠZ, ki izvajajo

študijske programe v angleškem jeziku

27,8 35,2 17,8 8,6 21,2

Delež študijskih programov v

angleškem jeziku 6,3 5,5 4,9 9,9 2,8

0 5 10 15 20 25 30 35 40

171

v tujem jeziku, vendar pa se njihova ponudba v zadnjih letih ni povečala v obsegu, kot se je npr.

na evropski ravni, kjer se je število drugostopenjskih študijskih programov povečalo za 42 % (MIZŠ, 2016b).

V Sloveniji imamo zato “sfero […], ki se sklicuje na neko dosti tradicionalno, zelo črno-belo, binarno razumevanje tega, kar je domače in kar je tuje” (Intervju 14), zato “te debate okrog jezika v resnici ne razkrivajo, ampak indicirajo, kako fobični smo do odpiranja v svet. In te fobije so vse mogoče – od begunske problematike naprej.” (Intervju 15)

Ker je “internacionalizacija […] tudi stvar manjših jezikov, in manjši jeziki čutijo več potrebe po internacionalizaciji” (Intervju 16), je Univerza v Ljubljani v začetku leta 2017 z namenom preseči omenjeno problematiko, v statutu na novo opredelila, da se lahko študijski programi v tujem jeziku “izvajajo v skladu z zakonom in jezikovno strategijo univerze, […] [v kateri je univerza tista, ki] opredeli skrb za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika” (Statut Univerze v Ljubljani, Ur. l. RS, št. 4/2017, 89. člen). Slovenski visokošolski zavodi namreč

[…] poskušajo v resnici slediti dvema ciljema: en cilj je internacionalizacija, drug cilj pa je […] ta skrb za nacionalno identiteto, jezik in vse tisto kar nasprotniki uvajanja tujega jezika – angleščine kar naprej poudarjajo in očitajo in mislijo, da gre tukaj za dve izključujoči zadevi. Naša praksa kaže, da se to ne izključuje, da lahko internacionalizacija tudi v smislu uporabe več tujega jezika v resnici domač jezik krepi, ker ga izpostavlja temu mednarodnemu okolju, drugim jezikom, in skozi to se potem ljudje šele začnejo zavedati pomena lastnega jezika in skrbi zanj. […] Ker ni napredovanja brez objavljanja v slovenskem jeziku in seveda tudi ni napredovanja brez objavljanja v tujini – se pravi: iščemo to ravnotežje med enim in drugim, […] hkrati pa seveda skrbimo za to, da se predavatelji sedaj usposabljajo, da bodo učili tudi v angleščini in tudi v drugih tujih jezikih. Skratka, tu ne vidim, da bi se ti dve zadevi izključevali, ampak se mi zdi, da nas kvečjemu obogatita. (Intervju 15)

Vprašanje učnega jezika v internacionalizaciji slovenskega visokega šolstva lahko zato razumemo tudi v kontekstu zaprtosti visokošolskega sistema kot celote, na kar so v intervjujih opozorili različni sogovorniki z izpostavitvijo vprašanja sodelovanja na (med)institucionalni in nacionalni ravni visokega šolstva. Različne poglede na tovrstno temo ponazarjam z naslednjimi tremi citati, s čimer zaključujem ta del razprave.

Univerza je ravno tako zaprta kot je zaprta slovenska družba; in tukaj seveda

172

neke različnosti ne bo. […] Skratka, nismo narod, ki bi radi sodelovali, ampak se poskušamo zagraditi in reči: tole je moj vrtiček in te ne bom spustil noter in v tem je problem. […] Problem [je tudi] med posameznikom in skupnostjo: vsi posamezniki pravzaprav hočejo sodelovati in individualno vsi hodijo ven ali pa vabijo tujce noter – ampak ni pa to na ravni skupnosti, na ravni institucij. In tukaj so problemi, […] tega sodelovanja ni institucionaliziranega. Obstaja na osebni ravni in to je narobe. Sodelovanje bi moralo biti institucionalno. (Intervju 14) Torej so za vidne spremembe potrebne jasne institucionalne politike – od zgoraj navzdol; […] program Erasmus [namreč] ni sam po sebi gonilo internacionalizacije slovenskega visokega šolstva, ampak je močna strategija internacionalizacije (tako nacionalna kot institucionalne) tista, ki ustvarja pogoje, ki omogočajo učinkovito koriščenje programa Erasmus in tako tudi njegov prispevek internacionalizaciji. (Klemenčič in Flander, 2013, str. 145) [Ker] če želimo usklajeno nastopati, potem morajo biti akterji enakovredni – tako ministrstvo, ki vodi neko politiko, daje sredstva in razvija ukrepe na tem področju, kot institucije same. Na institucijah samih definitivno vodstvo – če vodstvo ne prepozna tega kot eno od prioritet in ne pelje tega procesa dosledno navzdol po celi strukturi, se nič ne zgodi. Potem imamo lahko samo primere nekih odličnih posameznikov, akademikov, […] ampak ne vplivajo pa na celo institucijo. Če hočeš, da bo cela institucija s tem prežeta, potem mora to potekati od zgoraj navzdol. (Intervju 9)

9.2.4 Povzetek in zaključki

Z analizo razvoja internacionalizacije v slovenskem visokem šolstvu sem potrdila, da so na oblikovanje njenih politik in praks precej vplivali nadnacionalni, predvsem evropski politični procesi (npr. vstop v EU) oziroma razvoj evropskega visokošolskega izobraževanja v okviru bolonjskega procesa.

S sprejetjem nacionalne Strategije internacionalizacije 2016–2020 in tudi posameznih institucionalnih strategij so bili sicer delno uresničeni cilji, ki si jih je Slovenija že leta 2011 zadala z nacionalnim programom visokega šolstva. Ker pa je za nacionalne in institucionalne politike internacionalizacije značilna prednostna osredotočenost na spodbujanje mednarodne mobilnosti študentov in visokošolskega osebja, je – tako kot v večini visokošolskih sistemov

S sprejetjem nacionalne Strategije internacionalizacije 2016–2020 in tudi posameznih institucionalnih strategij so bili sicer delno uresničeni cilji, ki si jih je Slovenija že leta 2011 zadala z nacionalnim programom visokega šolstva. Ker pa je za nacionalne in institucionalne politike internacionalizacije značilna prednostna osredotočenost na spodbujanje mednarodne mobilnosti študentov in visokošolskega osebja, je – tako kot v večini visokošolskih sistemov

In document Internacionalizacija in zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu v Sloveniji in na Nizozemskem (Strani 186-200)