Ustrezno razumevanje naslovnega koncepta zahteva tudi preučitev različnih dejavnosti, ki jih lahko obrazložimo na način, ki upošteva odraze internacionalizacije ‘v tujini’ in ‘doma’
(Knight, 2008). Delitev na ti dve razsežnosti se namreč v visokošolskih razpravah pogosto uporablja za opis številnih dejavnosti, ki so se pojavile z razvojem tega koncepta.
2.4.1 Internacionalizacija v tujini in mobilnost
Internacionalizacija v tujini vključuje vse oblike izobraževanja, ki potekajo v tujini, zato je mobilnost ena najbolj prepoznanih oblik, v okviru katere se uresničuje. Poleg tradicionalne mobilnosti študentov in visokošolskega osebja je v zadnjem času opazen porast novih oblik internacionalizacije v tujini, kot sta npr. mobilnost programov in izvajalcev, pogosto imenovanih tudi čezmejno oziroma transnacionalno izobraževanje (glej Knight, 2008; Knight, 2013; McNamara in Knight, 2015).
Mobilnost študentov
Mobilnost študentov je brez dvoma z internacionalizacijo v tujini največkrat povezana dejavnost. Za njen opis se v literaturi uporabljajo različna razlikovanja, npr. glede na smer
22
(vhodna in izhodna mobilnost; incoming and outgoing mobility); obdobje (kratkoročna in dolgoročna mobilnost; short-term and long-term mobility); namen (študij ali drugi nameni, npr.
praksa); vključenost sektorjev (terciarni in visokošolski sektor); okolje, v katerem se izvaja (fizična in virtualna mobilnost); financiranje (v sklopu različnih programov, dvostranskih sporazumov ipd.) (Teichler, 2012, str. 488–490). Za namene analize gibanj na področju mobilnosti (študentov in visokošolskega osebja), ki sledi v naslednjih poglavjih o razvoju internacionalizacije v Evropi, Sloveniji in na Nizozemskem, v raziskavi upoštevam predvsem razlikovanji glede na smer mobilnosti (vhodna in izhodna mobilnost) ter njeno obdobje (kratkoročna in dolgoročna mobilnost).
V okviru dolgoročne mobilnosti odide študent v tujino za celotno obdobje trajanja študija z namenom pridobiti (dodiplomsko ali podiplomsko) izobrazbo. Tovrstno mobilnost Teichler (2010) imenuje tudi vertikalna mobilnost oziroma mobilnost iz nižje na višjo raven izobrazbe, prevladovala pa naj bi med študenti, ki prihajajo v Evropo iz drugih svetovnih regij, še posebej na študij naravoslovja in tehnologije. V okviru kratkoročne mobilnosti, ki je v Evropi precej razširjena v okviru programa Erasmus,4 pa študent preživi del študija (največ eno leto) na visokošolski ustanovi v tujini, kjer za opravljene module v okviru študija ali prakse pridobi kreditne točke, ki so priznane tudi na domači instituciji (prav tam, str. 277).
Ob tem velja opozoriti na konceptualni problem opisa mobilnih študentov, za katere se v teoretski literaturi in študijah pogosto uporabljajo različni izrazi, med njimi najpogosteje ‘tuji’,
‘mobilni’ in ‘mednarodni’ študenti, kar povzroča nekatere izzive pri analizi podatkov o gibanjih študentov iz različnih publikacij. Različni avtorji npr. utemeljujejo, da so se v preteklosti statistične analize osredotočale na zbiranje podatkov o tujih študentih, ki so bili opredeljeni glede na njihovo državljanstvo, ki pa ga danes “ni mogoče več obravnavati kot sprejemljiv kazalnik” (Teichler, 2012, str. 487). Takšen način njihove opredelitve lahko namreč v današnjih razmerah zanemari različne predpise, povezane z vprašanji državljanstva (npr. dvojno državljanstvo, sprememba državljanstva), vključenosti v različne vrste izobraževanja v tujini (npr. transnacionalno izobraževanje, izobraževanje na daljavo). V razpravah je tako moč zaslediti predloge, da se mobilne študente, ki so se preselili v drugo državo, da bi študirali, obravnava glede na državo njihovega predhodnega izobraževanja oziroma stalnega prebivališča
4 V obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020 se izvaja program Erasmus+, ki združuje obstoječe programe EU na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa v en sam program. Na področju izobraževanja in usposabljanja podpira mobilnost posameznikov (npr. študentov in visokošolskega osebja), pa tudi mednarodna partnerstva med različnimi organizacijami. V obdobju med letoma 2007 in 2013 se je program Erasmus izvajal kot eden izmed podprogramov programa Vseživljenjsko učenje, od leta 1994 do leta 2007 pa je bil vključen v program Socrates. V pričujočem delu ga poimenujem program Erasmus, ki pa se nanaša tudi na program Erasmus+ oziroma Socrates.
23 (Teichler, 2010; Teichler, 2012).
OECD tako npr. mednarodne študente opredeljuje kot podmnožico tujih študentov, ki odidejo na študij v tujino iz države njihovega predhodnega izobraževanja ali običajnega prebivališča, medtem ko tuji študenti niso državljani držav, v katerih so vpisani, vendar pa so lahko že dlje časa njihovi rezidenti oziroma so bili tam rojeni (OECD, 2015, str. 353).
Mobilnost visokošolskega osebja
Naslednja prepoznavna oblika internacionalizacije v tujini je mobilnost visokošolskega osebja in tudi za njen opis v literaturi obstajajo različne opredelitve: glede na obdobje (kratkoročno, dolgoročno), namen (študijski obisk, sodelovanje na konferenci, poučevanje), financiranje mobilnosti (štipendije, del stalnega strokovnega razvoja) ipd. Tudi tovrstna oblika mobilnosti pa se srečuje z večjim konceptualnim izzivom, povezanim z neobstojem splošno sprejete definicije (različnih kategorij) visokošolskega osebja, saj so npr. doktorski kandidati v nekaterih državah zaposleni in zato vključeni v kategorijo akademskega osebja (npr. na Nizozemskem), v drugih državah pa se uvrščajo v kategorijo študentov (npr. v Sloveniji). Poleg tega je opazno tudi pomanjkanje doslednih informacij o gibanjih na področju tovrstne mobilnosti, saj nekatere zbirke podatkov zbirajo informacije o zaposlenih znotraj sektorja terciarnega izobraževanja, druge pa znotraj sektorja visokošolskega izobraževanja (Scott, 1998; Teichler, 2010; Teichler, 2012).
Mobilnost programov in izvajalcev
V zadnjem času se je precej okrepil tudi razvoj novih oblik internacionalizacije v tujini, kot so skupni in dvojni programi (joint and double degree programs), skupne diplome (joint degrees), podružnice kampusov v tujini (branch campuses abroad), franšize (franchises) itn., ki se jih pogosto imenuje mobilnost programov in izvajalcev (glej npr. Knight, 2008).
Ena bolj poznanih oblik mobilnosti programov so skupni programi; gre za programe, ki jih skupaj izvaja več visokošolskih zavodov, ki se nahajajo v eni ali več različnih državah. Del programa študent po navadi opravi na partnerski instituciji in v primeru uspešnega zaključka programa pridobi skupno diplomo oziroma izobrazbo s strani vsake izmed sodelujočih institucij (Stichting EP-Nuffic, 2015, str. 11).5 Dvojni programi pa obsegajo dva ločena programa na enakovredni (dodiplomski ali podiplomski) stopnji študija in v primeru uspešnega zaključka
5 Za več o skupnih programih in skupnih diplomah glej priročnik Joint programmes from A to Z: A reference guide for practitioners (Stichting EP-Nuffic, 2015).
24
vodijo do izobrazbe, ki je priznana s strani dveh partnerskih institucij.
Toda tudi pri obravnavi mobilnosti programov sem enega večjih konceptualnih izzivov zaznala v vprašanju, kaj pravzaprav pomenijo skupni in dvojni programi, saj se za njihov opis pogosto uporabljajo različna poimenovanja. Študija British Councila in DAAD je npr. identificirala več kot dvajset različnih izrazov, ki služijo za njihov opis, npr. ‘zaporedni’, ‘integrirani’,
‘mednarodni’, ‘simultani’, ‘kolaborativni’, ‘vzporedni’ programi (McNamara in Knight, 2015, str. 9), kar je prav gotovo pomembna tema, vredna nadaljnje obravnave, ki pa presega okvir pričujoče raziskave.
Med bolj poznane oblike mobilnosti izvajalcev spadajo podružnice kampusov v tujini in franšize. Za prve je značilno, da tuji ponudnik izvaja izobraževanje v podružnicah, ki jih ima v lasti in se nahajajo v državi gostiteljici, v okviru franšiznih dejavnosti pa ponuja izobraževanje prek tujih izvajalcev, kar pomeni, da je lokalna institucija odgovorna za vsakodnevno izvajanje študijskega programa (npr. poučevanje, nadzor), tuji ponudnik pa pri izvajanju izobraževanja ne sodeluje neposredno, temveč je odgovoren za kakovost programa in podelitev diplome (Brandenburg idr., 2013; McNamara in Knight, 2015).
V novejših razpravah o dejavnostih internacionalizacije v tujini omenjajo tudi druge oblike mobilnosti, kot sta npr. mobilnost projektov in politik: prva oblika mobilnosti poteka v okviru dejavnosti, kot so raziskave, tehnična pomoč, strokovni razvoj, razvoj skupnih kurikulov itn., slednja pa se odraža v prenosu kvalifikacij in kreditnih točk oziroma pobud na področju zagotavljanja kakovosti (Knight, 2008; Knight, 2013), kar nakazuje na krepitev medsebojne povezave med internacionalizacijo (mobilnostjo) in zagotavljanjem kakovosti v visokem šolstvu.
2.4.2 Internacionalizacija doma in internacionalizacija kurikula
Leta 1999 je na srečanju Evropskega združenja za mednarodno izobraževanje (European Association for International Education, v nadaljevanju EAIE) v Maastrichtu Šved Bengt Nilsson v odziv na prevladujoče prakse internacionalizacije, ki so se v Evropi praviloma enačile z mobilnostjo študentov v programu Erasmus, predstavil koncept internacionalizacije doma.
Ker so bili možnosti odhoda v tujino deležni le redki študenti, je obstajala večja potreba po okrepitvi internacionalizacije med tistimi študenti, ki niso odšli v tujino.
Ker se je prvotna definicija koncepta osredotočala na to, kaj ni internacionalizacija doma, ni ustrezno utemeljila, kaj pojem dejansko pomeni. Nedavno sta zato Beelen in E. Jones (2015)