Model krožnega gospodarstva predstavlja alternativo linearnemu gospodarstvu, kateri povzroča pospešeno kopičenje odpadkov. Njegov namen je ohraniti naravne vire z oblikovanjem izdelkov tako, da jih je po uporabi možno uporabiti znova in znova. Končno se materiali predelujejo in reciklirajo nazaj v nove vire, kar odraža kroženje elementov, pri katerih lahko rečemo, da so odpadki enega produkta osnova za drugega. Podjetja so krožnemu gospodarstvu že namenila pozornost, saj so z okoljsko trajnostjo lahko tudi bolj donosna (FURN360, 2017a).
Krožno gospodarstvo temelji na treh načelih:
- Načrtovanje sistema, v okviru katerega so izdelki/storitve izdelani in dostavljeni, brez odpadkov in onesnaževanja.
- Ločevanje bioloških materialov (primerni za kompostiranje, na primer organski materiali); od tehničnih materialov (ne primerni za kompostiranje, na primer kovina in plastika).
- Uporabljanje obnovljivih virov energije in s trajnostnim izkoriščanjem obnavljanje naravnih virov, v okviru zmogljivosti in sposobnosti obnavljanja (E-SPACE, 2019).
Slika 3: Primerjava recikliranja linearnega in krožnega gospodarstva (Lorenz, 2019)
Slika 3 prikazuje primerjavo ravnanja z izdelki, ko jih uporabnik ne potrebuje več. Še vedno v veliki meri pridobivamo vire in jih uporabljamo neodgovorno. Takoj ko jih izkoristimo in jih ne potrebujemo več, jih odložimo med odpadke. To zahteva davek od okolja, saj materiale pridobimo iz narave v surovi obliki, odvržemo pa jih na nenaraven način.
Vrste ocen življenjskega dobe:
- Od zibelke do groba: celotni krog izdelka od surovin (zibelka) do faze odlaganja med odpadke (grob).
- Od zibelke do vrat: ocena delnega kroga izdelka, s katero se proučuje transport izdelka od surovin (zibelka) do vrat proizvodnega obrata pred prevozom do stranke.
- Od zibelke do zibelke: ocena kroga izdelka, pri katerem končna faza vključuje recikliranje izdelka v nov izdelek. Reciklirani izdelek je lahko enak izvirnemu izdelku ali se od njega razlikuje.
Proizvodnja in raba izdelkov imata tako viden, kot neviden vpliv na okolje in ga je mogoče razumeti z opazovanjem različnih virov/materialov, ki kot izhodni tokovi nastanejo v vsaki fazi življenjskega cikla. Analiza vhodnih in izhodnih tokov v življenjskem ciklu izdelka lahko koristi za razumevanje splošnega vpliva izdelka na okolje, kar daje pobudo za iskanje drugih možnosti (E-SPACE, 2019).
Za bolj krožno uporabo izdelkov je mogoče poudariti 6 ključnih ciklov:
1. Vzdrževanje - uporaba preventivnega vzdrževanja za čim daljšo življenjsko dobo izdelka.
2. Popravilo - korektivno vzdrževanje, da npr. stol ostane stol.
3. Ponovna uporaba – uporaba delov različnih istih izdelkov za izdelek z istim namenom.
4. Prenova - predelava izdelka za optimizacijo življenjske dobe, npr. s spreminjanjem velikosti pisalne mize ali spreminjanje videza stola s ponovnim oblazinjenjem, za podaljšanje življenjske dobe.
5. Ponovni namen - sprememba funkcionalnost izdelka.
6. Recikliranje - povrnitev vrednosti komponent in materialov v surovine za materiale v novih izdelkih.
Za proučitev vplivov izdelka na okolje se analizirajo vhodni in izhodni tokovi v naslednjih fazah izdelka:
- Pridobivanje materiala: od kje izvirajo materiali?
- Izdelava izdelka: kakšen je proces izdelave izdelka?
- Pakiranje in transport: kako je izdelek embaliran in kako poteka distribucija od kraja izdelave do kraja prodaje?
- Uporaba izdelka: kakšna je življenjska doba izdelka; ali za uporabo potrebuje energijo?
- Konec življenjskega cikla izdelka: kaj se z izdelkom zgodi ob koncu življenjskega cikla; ga je mogoče reciklirati in ponovni uporabiti ali se ga zavrže?
2.6.1 Obstoječi izzivi krožne lesne industrije
Evropski okoljski urad je opredelil glavne izzive, s katerimi se pri prehodu iz linearnega v krožno gospodarstvo sooča lesni sektor (FURN360, 2017a).
2.6.1.1 Materiali in izzivi oblikovanja
Manj kakovostni materiali in slabo oblikovanje: odmik od pohištva iz masivnega lesa s kovinskimi elementi na cenejše materiale, ki po življenjski dobi omejujejo možnosti ponovne uporabe. Slabo oblikovanje in specifikacija izdelkov glede možnosti recikliranja, ponovne uporabe komponent, trajnosti izdelka, popravila, ponovne uporabe surovin, predelave in recikliranja.
Uredba ''REACH'' (o registraciji, ocenjevanju, odobritvi in omejitvah kemikalij): nevarne snovi predstavljajo izzive in dodatne stroške pri recikliranju, skupaj s pomanjkanjem informacij o kemikalijah, ki jih vsebujejo izdelki in o načinih, kako z njimi pravilno ravnati.
2.6.1.2 Izzivi na strani povpraševanja
- Slabo informiranje potrošnikov: potrošniki redko dobijo navodila, kako naj vzdržujejo in popravljajo pohištvo za podaljšanje življenjske dobe.
- Razpoložljivost rezervnih delov: pomanjkanje razpoložljivosti rezervnih delov spodbuja nakup novega pohištva.
- Majhno povpraševanje po rabljenem pohištvu: razlika v ceni med novim in rabljenim pohištvom ni dovolj velika. To je povezano tudi s slabo zavestjo o razpoložljivosti in prednostih trajnostne rabe pohištva, tako za domače kot tudi za komercialne namene.
- Majhno povpraševanje po recikliranih materialih: končni trgi za reciklirane materiale so nerazviti in v nekaterih primerih že nasičeni z izdelki, ki jim ni uspelo in na recikliranje mečejo slabo luč.
2.6.1.3 Izziv zapiranja zanke
- Omejena logistika in infrastruktura za zbiranje in ponovno uporabo: trenutno so naložbe za zbiranje in logistiko pohištva premajhne. Mehanizmi za odgovornost proizvajalcev pohištva se ne uporabljajo pogosto.
- Visoki stroški popravil in prenove: v mnogih delih EU so stroški prometa in dela visoki, zaradi česar so vsa popravila in obnove draga. Za izvedbo popravil in prenove so na splošno potrebne gospodarske spodbude.
2.6.1.4 Politični izzivi
Šibki gonilniki politične usmeritve: običajno pri pohištvu ni potrebno ravnati skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki. Premajhne naložbe v ponovno uporabo, popravilo in predelavo infrastrukture omejujejo možnosti upravljanja pohištva v skladu z načeli hierarhije ravnanja z odpadki ali krožnega gospodarstva.
2.6.2 Priložnosti, da pohištvena industrija postane bolj krožna
V poročilu projekta (FURN360, 2017a) so zapisali tudi, da posegi krožnega gospodarstva lahko pomagajo pri soočanju s splošnimi izzivi v sektorju in ustvarjanju delovnih mest v evropski pohištveni industriji. Čeprav je ponovna uporaba pohištva pogosta, je to običajno na manjši ravni in z upoštevanjem lokalnih družbenih ciljev in ne večjimi okoljskimi oziroma gospodarskimi cilji. V podporo bi lahko spodbujali različne podporne mehanizme.
Konfederacija evropske pohištvene industrije (EFIC) podpira postopni pristop, da bi
omogočili trajnosten in realističen prehod v krožno gospodarstvo. Ker je večina podjetij v tem sektorju mikro ali majhne velikosti, bi bilo potrebno prilagoditi podporne ukrepe glede na velikost in obseg teh podjetij. Izobraževanja in ekonomska podpora sta ključni, da bi preoblikovanje podjetij podprli.
2.6.3 Zakonski okvir za urejanje družbene odgovornosti do okolja
Družbena odgovornost podjetij do okolja je urejena z mednarodnimi dokumenti in z zakonodajo Republike Slovenije. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, temelji na načelu ''onesnaževalec plača''. Oseba, ki je povzročila škodo ali neposredno nevarnost škode, mora izvesti potrebne preventivne in sanacijske ukrepe ter kriti stroške, ki pri tem nastajajo.
Odgovarja lahko vsaka pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost. Direktiva vsebuje splošno opredelitev ''škode'' kot negativne spremembe naravnega vira ali merljivega poslabšanja funkcije naravnega vira, do katerega lahko pride neposredno ali posredno (Butinar in sod., 2020).