Meditacija

Meditácija je globoko premišljevanje, razmišljanje (Meditacija, 2014). Meditacija je stanje budnega notranjega počitka. Doživimo jo lahko v vsakodnevnem življenju, ko nekaj delamo s popolno zavestjo in smo tako osredotočeni, da bivamo le v sedanjem trenutku (Wilmes Mielenhausen, 1999). 'Meditari' v indijskem svetu pomeni 'iti v sredino', v latinščini pa 'meditare' pomeni 'razmišljati'. Meditacijo nekateri dojemajo kot notranjo tišino, drugi kot videnje, spet tretji jo razumejo kot molitev. Današnje dojemanje meditacije je opisano kot usmerjenost v svojo notranjost, ki jo lahko dosežemo z različnimi vajami (Bizjak, 1996).

Meditacija pomeni tudi globoko duhovno ali pa miselno premišljevanje oziroma opazovanje samega sebe. Meditacijo so v starih verah uporabljali v svojih obredih, v budizmu pa je meditacija način telesne in duhovne vaje, ki pomaga razumevati bistvo vere. Meditacija je orodje osebne duhovne rasti, je iskanje resničnosti znotraj sebe, v nasprotju z običajnim iskanjem resnice v zunanjem svetu. Meditacija je ena od osnovnih smeri joge, ki vodi posameznika k samorazvoju. Meditacija pa ni nujno vedno povezana z jogo, v zahodnem svetu je bila celo pogosteje povezana z vero. V zahodni kulturi velja, da ko človek neha rasti navzven, fizično, bi moral začeti rasti duhovno, navznoter (Bizjak, 1996).

Za začetnika je tiho sedeti z zaprtimi očmi in misliti na nič zelo zahtevno, čeprav je to zelo naravna stvar. To počnemo vsak dan, ko se zbujamo in preden zaspimo – naše telo je takrat v

14

zavestnem sproščenem stanju alfa. Meditacijo ločimo na tri stopnje. Prva je koncentracija, v kateri se osredotočimo na dihanje in se umirimo. Druga stopnja je meditacija, v kateri izklopimo svojih pet čutov, a se še vedno zavedamo prisotnosti lastne zavesti. Tretja stopnja se imenuje kontemplacija – to je poglobljena meditacija, pri kateri se izgublja meja med objektom in subjektom in se vse združi v eno zavest (Bizjak, 1996).

Pri meditaciji je zelo pogosto izgovarjanje zloga 'om'. Om v budizmu in hinduizmu velja za zlog z zdravilno močjo. Med meditacijo ga izvajamo tako, da ob izdihu z ustnicami oblikujemo obliko črke O in nežno, enakomerno izpustimo tudi zvok O. Zven se razširi po celem prostoru, ob zaključku izdiha pa zven O preide v M. Vajo večkrat ponovimo, tako da se izmenjujeta zven in tišina (Wilmes Mielenhausen, 1999). Cilj, ki ga želimo doseči z meditacijo, je izboljšanje in očiščenje samega sebe. Bistvo meditacije je, da z njo spoznamo samega sebe (Bizjak, 1996).

Vsak peti otrok ima težave s stresom. Otroke moramo naučiti vzpostavljati ravnovesje in jim pokazati pot do notranjega miru, saj tako lažje in bolje živijo (Brown, 2019). Na Vzhodu je značilno, da posameznik meditira dvakrat na dan – ob sončnem vzhodu in nato še ob zahodu.

V šoli lahko meditiramo na začetku pouka, z nekajminutno tišino ali poslušanjem nežne glasbe.

Daljše meditacije lahko izvajamo v telovadnici in pri izbirnih vsebinah, ko so otroci starejši (Bizjak, 1996).

3.4.1 Uporaba meditacije v predšolskem obdobju

Otroci znajo meditirati – to opazimo v njihovi poglobljeni igri. Takrat so tako vživeti v svoj notranji svet, da ne slišijo, če jih nekdo pokliče, in ne vidijo, če se kaj dogaja okrog njih (Bizjak, 1996). Otroci sposobnost osredotočenja prinesejo s seboj na svet, ko se rodijo. Če opazujemo otroka pri igri, lahko vidimo, da se za kratek čas popolnoma posveti tej igri, z vsemi čutili in z vsemi deli telesa je vpet le v to, kar počne. Težava se pojavi, ko otroku ponudimo preveč igrač, preveč dražljajev, ki ga zanimajo. Takrat se ne more v celoti posvetiti le eni stvari (Wilmes Mielenhausen, 1999).

Pri meditaciji za otroke je koristno uporabiti konkretne pripomočke – uporabimo lahko svečo.

Otrok svečo opazuje in pri tem umiri svoje dihanje, saj s premočnim izdihom sveča ugasne. Če je plamen premočan, lahko zapre oči in si gibanje plamena predstavlja. Meditiramo lahko tudi s pomočjo zvoka. Izberemo instrument, ki zveni dolgo in se počasi tiša (npr. triangel, gong,

15

zvočna čaša). Otrok se mora osredotočiti na zvok, in bolj kot je zvok tih, večja koncentracija je potrebna (Wilmes Mielenhausen, 1999).

Meditiramo lahko tudi s pomočjo druge glasbe in besednega usmerjanja. Relativne tišine se težko navadimo, zato je za začetnike priporočljivo, da meditacijo spremlja umirjena tiha glasba.

V prostoru se uležemo na blazino ali pa sedemo na stol z vzravnanim hrbtom in dvignjeno glavo. Skušamo sprostiti celo telo, od spodnjega dela telesa k zgornjemu. Sproščanje telesa od nog do glave lahko usmerjamo tiho, v mislih, lahko pa to stori vzgojitelj. Ko pridemo do sprostitve vrha telesa, sledi tišina. Normalna tišina ni popolnoma tiha, vsebuje zvoke narave – petje ptic, kapljanje dežja (Bizjak, 1996). Meditacija vodi otrokove raztresene misli s pomočjo pomirjajoče glasbe, vizualizacije, pesmi in manter. Glavni cilj meditacije je, da ustvarimo tiho, mirno okolje, v katerem se otrok lahko sprosti in izkusi mir (Rama, 2010).

Meditacijo lahko izvajamo tudi s pomočjo slik. Uporabimo lahko dela povsem vsakdanjih slikarjev, pomembno pa je, da so slike zaokrožene (okrogle, v obliki lotusa, mandale) in da imajo neko središče. To usmerja naš pogled, nas osredotoči in umiri. Na sliki lahko odkrivamo različne detajle, si ogledujemo vzorce in barve. Pomembno je, da otrok ne sprašujemo, kaj vidijo, kaj slika pomeni in ali je lepa ali grda. Slik ne ocenjujemo, le opazujemo jih (Wilmes Mielenhausen, 1999).

Meditacijo v vrtcu lahko izvajamo tudi z vodenimi vizualizacijami. Otroke spodbudimo, da se postavijo v krog v stoje. Roke iztegnemo visoko v zrak in vdihnemo, z naslednjim vdihom lahko stopimo na prste. Nato se usedemo in umirimo. Počasi štejemo navzdol od 12 do 0, da se vsak otrok namesti in umiri. Povabimo jih, da zaprejo oči. Nato začnemo s pripovedovanjem vodene vizualizacije. Uporabimo lahko zgodbo o balonu (Vdihnemo globoko skozi nos in nato izdihujemo počasi skozi usta, kot bi napihovali balon, medtem ko vzgojiteljica šteje do 5. Nato spet vdihnemo in ponovimo. Vajo lahko stopnjujemo tako, da otrokom naročimo, da balon začutijo znotraj svojega čela in z izdihovanjem večajo balon v čelu, dokler ni večji kot cela glava.) ali pa npr. fantazijsko sprehajanje po gradu. Pomembno je, da se ob koncu meditacije vrnemo nazaj v realni svet, z otroki se lahko tudi pogovorimo o njihovih občutkih med meditacijo: kako si se počutil, kateri del ti je bil najbolj všeč … (Bizjak, 1996).

Še en primer vodene vizualizacije za meditacijo: otrokom povemo zgodbo o dekletu, ki je rado sedelo pod drevesom v tišini. Deklica je svoje roke vedno položila k sebi v naročje in zaprla oči. Nekega dne je na njene dlani priletela ptica in začela v dlaneh deklice plesti gnezdo. V roke je nosila tanke vejice, in ko je bilo gnezdo narejeno, se je usedla vanj in zapela pesem. Po tej

16

zgodbi lahko otroke spodbudimo, da zaprejo oči in odprejo dlani ter poslušajo, če bo tudi k njim prišla ptička (Rama, 2010).

3.4.2 Učinki meditacije za predšolske otroke

Raziskave učinka meditacije na otroke so manj pogoste kot raziskave na odraslih. Vseeno je znanih že kar nekaj pozitivnih učinkov izvajanja meditacije z otroki (Walton, 2016). Raziskava v letu 2004 je dokazala pozitiven vpliv meditacije na otrokovo koncentracijo. Otroke so vključili v šesttedenski program, v katerem so dvakrat tedensko skupaj s starši izvajali jogo. Po šestih tednih so starši poročali izboljšanje odnosov v družini, boljšo koncentracijo otroka doma in v šoli in boljše vzorce spanja pri otroku (Harrison idr., 2004).

Meditacija pomaga otrokom pri stresnih situacijah, kot so šolski testi, in jim pomaga, da se osredotočijo na nalogo. Vsakodnevno vključevanje polurne meditacije v pouk se je v kalifornijski šoli obrestovalo – otroci so imeli boljše ocene, manj je bilo kršenj pravil in otroci so delovali bolj mirno, veselo. Meditacija pomaga tudi otrokom, ki so v domačem okolju izpostavljeni stresu in travmi. Postopno uvajanje meditacije pomaga otroku, da zmanjša vpliv zunanjih dejavnikov na svoje počutje in se pomiri. Pomembno je, da je vpeljevanje meditacije zares postopno: najprej gibalne vaje, nato dihalne vaje, najkasneje pa meditacija. 'Prazno razmišljanje' ni vedno dobro za travmatizirane otroke, saj lahko travmo še potencira (Walton, 2016).

Raziskave o vplivu meditacije na mentalno zdravje so še v povojih, a so že pokazale, da meditacija otroke sprošča in zmanjšuje napetosti. Meditacija se je pokazala za uspešno v šolah, mentalnih institucijah in drugje, a raziskave konkretne povezave še niso uspele vzpostaviti (Walton, 2016).

Z meditacijo se otrok nauči regulirati svoja čustva, omogoča pa tudi možnost odklopa od realnega sveta. Otrok se hkrati nauči globokega dihanja, kar pozitivno vpliva na splošno zdravje. Vaja meditacije okrepi imunski sistem, znižuje stres in izboljša spanje – dokazano je spanec ob redni meditaciji globlji (Brown, 2019).

Meditacija otrokom pomaga pri samozavedanju in samo reguliranju. Z učenjem procesa meditacije so otroci bolj prisotni v trenutku in se hkrati bolje zavedajo delovanja svojega telesa.

Naučijo se povezati sami s seboj in se znajo bolje umiriti v stresnih situacijah. Ko je otrok jezen ali prestrašen, se zateče k vaji meditacije in svojo težavo reši. Meditacija vzpodbuja tudi socialni

17

razvoj. Z zavedanjem samega sebe otrok bolje razume tudi čustva in počutje drugih otrok, je bolj empatičen (Walton, 2016).

Veliko raziskav je že potrdilo pozitivne učinke meditacije tudi pri otrocih z ADHD. Pozitivne rezultate so opazili tudi pri otrocih s tesnobo, depresijo, prehranjevalnimi boleznimi in vedenjskimi motnjami. Meditacija pri teh skupinah otrok izboljša psihološke funkcije, zniža nivo stresa, zniža krvni pritisk in srčni utrip (Just Breathe, 2017).