Merila za ocenjevanje otrokovega pripovedovanja zgodbe

Različni avtorji so oblikovali različna merila za ocenjevanje pripovedovanja zgodb.

Dve merili za ocenjevanje koherentnosti zgodbe, ki sta jih oblikovali avtorici Shapiro in Hudson (1991, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019, str. 39), sta:

• »prisotnost temeljnih elementov zgodbe (zaključek in konec zgodbe; opredelitev prostora in časa dogajanja; opis junakov; pogovor med junaki; opis dejanj junakov),

• prisotnost epizodičnih elementov zgodbe (opisi ciljev, načrtov in namenov junakov;

opisi misli, čustev in odzivov junakov; opisi dogodkov, ki prekinejo dejavnost

12

junakov in vključujejo nepričakovan problem; opisi poskusa junaka, da premaga oviro)«.

Navedeni avtorici sta ti dve merili ocenjevanja zgodbe uporabili pri štiriletnih in šestletnih otrocih, ki so pripovedovali zgodbo ob različnih slikah, poleg zgornjih dveh meril pa sta pri ocenjevanju upoštevali in analizirali še uporabo preteklega časa, slovnično zapletenost povedi in dolžino zgodbe (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).

Slovenske avtorice Marjanovič Umek idr. (2017, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019, str.

41) so oblikovale naslednja merila:

• »število besed v zgodbi,

• povprečna dolžina povedi,

• metabesednjak oziroma število besed za opisovanje zaznav, miselnih stanj in čustev junakov v zgodbi,

• koherentnost zgodbe, ki je vključevala šest razvojnih ravni:

o 1. raven: otrok poimenuje elemente na ilustracijah (neposredno dekodiranje ilustracij)

o 2. raven: otrok pripoveduje zgodbo v kupih, ki so bolj ali manj neorganizirana zbirka opisov posameznih elementov in dejanj (zgodba nima prave strukture)

o 3. raven: otrok opiše dva ali nekaj zaporednih dogodkov, ki kažejo na otrokovo temeljno razumevanje časa v zgodbi

o 4. raven: otrok poveže nekaj dogodkov med seboj, vendar zgodba še vedno ni prepoznana kot celota, saj ne temelji na koherentni strukturi

o 5. raven: otrok oblikuje neusmerjene verige, v katerih so dogodki med seboj povezani, vendar je povezanost med začetkom in koncem zgodbe šibka in nejasna. Čeprav se zgodba konča z besedo ''konec'', je konec nenaden in arbitrarno določen

o 6. raven: otrok oblikuje usmerjene verige, ki vključujejo rdečo nit in glavnega junaka zgodbe. Zgodba vsebuje vodilno temo, okoli katere otrok oblikuje zgodbo od uvoda, do zapleta in zaključka, ki je jasno povezan z začetkom zgodbe«.

Avtorice Reilly idr. (2004, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) so zgodbe otrok ocenile in analizirale na podlagi naslednjih meril:

• dolžina zgodbe,

• jezikovna struktura zgodbe,

• koherentnost zgodbe,

• lastno vrednotenje.

Avtorici Curenton in Lucas (2007) predlagata, da otrokovo pripovedovanje analiziramo z vidika jezikovne strukture, strukture zgodbe in psihološke strukture.

13

Jezikovno strukturo analiziramo prek otrokove raznolikosti besedišča in slovnične kompleksnosti. Raznolikost besedišča ugotovimo prek razmerja števila različnih besed in vseh besed v otrokovi pripovedi. Slovnično kompleksnost pa določimo glede na število komunikacijskih enot v pripovedi in povprečno število besed na komunikacijsko enoto.

Več je besed na komunikacijsko enoto, večja je slovnična kompleksnost (Curenton in Lucas, 2007).

Strukturo zgodbe analiziramo glede na razvojno stopnjo otrokovega pripovedovanja (Appleebee, 1978, v Curenton in Lucas, 2007) in prek analize elementov, ki so za zgodbo pomembni (npr. predstavitev, zaplet in razplet zgodbe ...) (Labov, 1972, v Curenton in Lucas, 2007).

Psihološko strukturo analiziramo s pomočjo informacij o notranjem stanju otroka, ki pripoveduje. Ocenjujemo akcijsko in zavestno področje. V akcijsko področje uvrščamo informacije in dogodke zgodbe, v zavestno pa misli, čustva in cilje junakov (Curenton in Lucas, 2007).

Avtorica Ukrainetz (2006) predlaga naslednja merila za ocenjevanje otrokove pripovedi:

otrokova stopnja samostojnosti pri pripovedovanju zgodbe; kakšna je uporaba slovnice pri pripovedovanju zgodbe; kohezija zgodbe in t. i. »umetnost« zgodbe (ang. story art).

Merila za ocenjevanje koherentnosti in kohezivnosti otrokove zgodbe

Med merili, ki določajo zgodbo, sta tudi koherentnost in kohezivnost (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001, v Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc, 2004).

Merila za ocenjevanje koherentnosti zgodbe vključujejo pet razvojnih ravni:

• »zgodba brez strukture,

• zgodba s strukturo, ki vsebuje preproste opise ilustracij,

• zgodba s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov,

• zgodba s strukturo, ki vsebuje opise misli in čustev junakov in odnosov med njimi,

• zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov.

Merila za ocenjevanje kohezivnosti zgodbe so:

• tematska razporeditev (linearna razporeditev dogodkov s tematskimi preskoki ali linearna razporeditev dogodkov brez tematskih preskokov);

• sredstva, s katerimi ohranjamo referenco (dobesedno ponavljanje besed za označevanje vršilca dejanj ali ponavljanje z zaimki, nadpomenkami, podpomenkami ipd.)« (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2003, v Kranjc, Marjanovič Umek, Fekonja in Bajc, 2007, str. 329).

Poudariti je treba, da predstavljata ti dve merili različna vidika kakovosti zgodbe in ju moramo zato ocenjevati ločeno (Cain, 2003, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).

14

Koherentnost je »eden izmed kriterijev besedilnosti, njena osnova pa je kontinuiteta smislov« (Dressler in de Beaugrande, 1992, v Kranjc, Marjanovič Umek, Fekonja in Bajc, 2007, str. 329). Koherentnost obsega na primer opredelitev kraja in časa dogajanja zgodbe, opis glavnega junaka in njegovih dejanj ter ciljev, začetni dogodek, zaključek zgodbe (Petersen in Specer, 2010; Westby idr., 1989, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Kohezivnost pa »se nanaša na jezikovna izrazila, s pomočjo katerih pripovedovalec povezuje med seboj posamezne dele zgodbe in zagotavlja logično razmerje znotraj posameznih vsebin, ko npr. uporablja vzročne in časovne veznike, deikte« (Kranjc, Marjanovič Umek, Fekonja in Bajc, 2007, str. 329).

Otrok, ki pove koherentno zgodbo, predstavi glavnega junaka in njegov cilj, opiše njegova čustva, želje in namene, opiše njegove dogodke v časovnem in vzročnem zaporedju, opiše posledice junakovih dejanj in pove zaključek zgodbe (Demir, Levine in Goldin-Meadow, 2010; Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Shapiro in Hudson, 1991, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).

Zgodba otroka, ki je kohezivna, pa ima zagotovljeno logično razmerje med deli zgodbe.

Otrok uporablja za povezavo med posameznimi deli stavka oz. za povezavo med posameznimi deli zgodbe specifična jezikovna sredstva (npr. zaimke, časovne in vzročne veznike (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Kranjc, Sočan in Komidar, 2012a, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Kariloff in Karmiloff-Smith (2001, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) pravita, da raba različnih jezikovnih sredstev otroku med pripovedovanjem omogoča razlikovanje glavnega junaka od stranskih likov, razlikovanje novih od že znanih informacij ter razlikovanje bolj od manj pomembnih stvari/dogodkov v zgodbi.

Kohezivnost in koherentnost se stalno prepletata. Bolj koherentne zgodbe so tako načeloma tudi bolj kohezivne (Cain, 2003; Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Shapiro in Hudson, 1991, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Se pa lahko zgodi, da je zelo koherentna zgodba manj kohezivna in obratno (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).