Opis instrumentarija

Podatki za raziskavo so bili zbrani s pomočjo Testa zgodbe o avtobusu (Renfrew, 2010).

Opis Testa zgodbe o avtobusu je povzet po diplomskem delu avtorice M. Omahna (2011).

2.3.4.1 Test zgodbe o avtobusu

Test zgodbe o avtobusu je bil prvič izdan leta 1969, avtorica pa je logopedinja Catherine Renfrew. Avtorica je napisala zgodbo za test na podlagi sličic, ki so bile izdane pri založbi Collins & Co in so se pokazale kot najprimernejše, saj spodbujajo verbalizacijo. Pri pisanju zgodbe je avtorica upoštevala besednjak triletnikov. Po raznih testiranjih, študijah in vrednotenjih rezultatov je bilo dokazano, da so najpomembnejši dejavniki količina, točnost informacij, kohezija in koherenca (Omahna, 2011).

Test zgodbe avtobusu je bil v sklopu diplomskega dela prirejen za slovenski prostor tako, da je bil preveden v slovenščino skupaj z navodili za postopek testiranja in z merili za ocenjevanje. Uporabljen je bil v raziskavi, ki je vključevala slovenske otroke s tipičnim razvojem (Omahna, 2011).

2.3.4.2 Namen in uporaba testa

Test je namenjen uporabi psihologov in logopedov za testiranje otrok, starih od 3 do 8 let, ter odraslih z učnimi težavami. Test lahko uporabljamo kot presejalni test in tudi za ugotavljanje težav na področju govornega razumevanja, semantike, gramatike, fonologije in težav z zaporedjem (Omahna, 2011). Test je sestavljen iz 12 barvnih sličic, na vsaki strani so tri. Zgodba je sledeča: nagajivi avtobus hoče pobegniti svojemu vozniku. Najprej pelje po cesti, nato mimo vlaka, v mesto, skoči čez ograjo in drvi po hribu navzdol.

Nazadnje pade v ribnik, voznik pa mu pomaga, da se vrne na cesto (Renfrew, 2010).

35 Natančno določeni postopek testiranja je sledeči:

1) Testiranje vsakega otroka poteka individualno. Če je pri testiranju prisotna tudi tretja oseba, ta ne sme dajati nobene vzpodbude in tudi ne sme komentirati.

2) Testator in otrok uporabljata isto knjigo s sličicami.

3) Testator pokaže otroku prvo stran sličic za par sekund.

4) Testator otroku reče, da mu bo povedal zgodbo o avtobusu. Nato pokaže prvo stran in vse tri sličice, tako da otrok razume, da je na vseh treh sličicah isti avtobus.

Nato testator otroku pove, da bo moral po končani zgodbi še sam povedati zgodbo o tem avtobusu. Če je to potrebno, testator še enkrat otroku pokaže vse tri sličice o avtobusu.

5) Testator se mora pri pripovedovanju zgodbe držati besedila zgodbe. Prilagaja pa lahko hitrost pripovedovanja, in to glede na otrokovo sposobnost koncentracije.

6) Ko testator pove zgodbo do konca, vključi diktafon in odpre knjigo na prvi strani.

7) Testator otroku reče, naj mu zdaj on pove zgodbo. Začne z: »Nekoč je živel ...«

Otrok začne pripovedovati zgodbo. Testator lahko otroka minimalno spodbudi, če se otrok med pripovedovanjem zaustavi. Reče lahko na primer: »In potem ...«,

»Torej ...?«. Če se otrok med pripovedovanjem ustavi, po zadnji otrokovi povedani besedi, v svojem zapisu uporabimo pomišljaj (–), kar označuje otrokov zastoj. Nato testator spodbujanje opusti, nadaljuje pa s kazanjem sličic. Otrok mora nato samostojno začeti pripovedovati zgodbo, njegov odziv testator posname za potrebe točkovanja. Če otrok ne reče več ničesar, testator situacije ne komentira in jo sprejme.

8) Če se starejšim otrokom zgodba in sličice zdijo otročje, jim lahko testator reče, naj mu zgodbo povedo na tak način, kot bi jo povedali mlajšemu bratu (Omahna, 2011).

2.3.4.3 Transkripcija

Po dokončanem testiranju in snemanju transkribiramo otrokovo pripoved. Če je otrokov govor nerazumljiv, se moramo vzdržati ugibanja, kar je otrok povedal. Besede, ki niso bile razumljive, označimo kot serijo pik (...), ki jih napišemo po zadnji razumljivi besedi, ki jo je otrok povedal. S transkripcijo otrokove zgodbe nadaljujemo, ko postane govor ponovno razumljiv.

V transkripcijo vključimo tudi nepopolne stavke, razen če ti niso povezani z zgodbo (Omahna, 2011).

36 2.3.4.4 Vrednotenje informacij

Po transkripciji otrokove zgodbe povedi prepišemo v ocenjevalni list. Kot ustrezno se oceni in se tudi točkuje sinonim ali narečna beseda, ki jo otrok uporabi. V nekaterih primerih se zgodi, da otrok prehiteva in pri trenutni sličici opisuje dogodke, ki se dogajajo na naslednjih sličicah. V tem primeru otrok ne dobi točke, saj je informacija podana ob nepravilni sličici. Ponavadi pa otroci informacijo ponovijo tudi ob pravilni sličici. V ocenjevalnem listu so besede iz zgodbe zapisane, nekatere so krepko označene. Za vsako pravilno, v krepkem tisku označeno informacijo, ki je podana ob pravilni sličici, se otroku dodelita 2 točki, za druge pravilne informacije, podane ob pravilni sličici, pa se dodeli 1 točka. Največje število točk, ki ga lahko otrok doseže, je 50 (Omahna, 2011).

2.3.4.5 Ocenjevalni list s ključnimi izrazi

Tabela 3: Seznam za dodeljevanje točk (informacije)

»avtobus navihan

voznik popraviti

avtobus odločil pobegniti/odpeljal/odšel/oddrvel srečal vlak/vozil z vlakom/vozil poleg vlaka sta se spakovala

policist zapiskal s piščalko/na piščalko rekel ''Ustavi se''/stop

avtobus nazaj na cesti« (Omahna, 2011, str. 32).

37

2.3.4.6 Točkovanje povprečnega števila besed v petih najdaljših povedih

Za točkovanje dolžine povedi testator izbere pet najdaljših povedi. Naredi seštevek besed v petih najdaljših povedih, ki ga nato deli s pet. Na tak način dobi povprečje števila besed v petih najdaljših povedih. Pri točkovanju dolžine povedi testator ne upošteva besed in, torej, potem, ki jih otrok pove na začetku povedi, ter otrokovih ponovitev besed, ki so bile s strani testatorja uporabljene kot spodbuda za pripoved (Omahna, 2011).

2.3.4.7 Točkovanje koherence in kohezije

Test zgodbe o avtobusu ne predvideva analize kohezije in koherence otrokovega pripovedovanja. Za potrebe magistrskega dela sta bili kohezija in koherenca otrokovega pripovedovanja analizirani z merili, ki so jih oblikovale avtorice Marjanovič Umek idr.

(2004, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).

Točkovanje koherence: otrok dobi različno število točk, glede na to, ali je to:

• zgodba brez strukture (1 točka)

• zgodba s strukturo, ki vsebuje preproste opise ilustracij (2 točki)

• zgodba s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov (3 točke)

• zgodba s strukturo, ki vsebuje opise misli in čustev junakov ter odnosov med njimi (4 točke)

• zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov (5 točk).

Pri ocenjevanju koherence testator upošteva najvišjo raven, ki jo otrok uporabi pri pripovedovanju, tudi v primeru, da ta raven ni prevladujoča.

Točkovanje kohezije: otroku se dodeli različno število točk, glede na:

tematsko razporeditev, ki je lahko:

• linearna s tematskimi preskoki (1 točka)

• linearna brez tematskih preskokov (2 točki) in glede na

sredstva, s katerimi se ohranja referenco:

• dobesedno ponavljanje (1 točka)

• ponavljanje z zaimki, nadpomenkami in podpomenkami (2 točki).