2.5 Preverjanje hipotez
2.5.1 Pregled preverjenih hipotez
Tabela 20: Pregled vseh preverjenih hipotez
Hipoteza Potrdimo Zavrnemo
H1: Pripovedovalne zmožnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami se bodo statistično pomembno razlikovale od pripovedovalnih zmožnosti otrok s tipičnim razvojem.
✓ H2: Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami bodo
pripovedovali manj koherentne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem.
✓ H3: Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami bodo
pripovedovali manj kohezivne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem.
✓ H4: Pripovedovalne zmožnosti mlajših otrok z
govorno-jezikovnimi motnjami se bodo statistično pomembno razlikovale od pripovedovalnih zmožnosti starejših otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.
✓ H5: Pripovedovalne zmožnosti mlajših otrok s tipičnim
razvojem se bodo statistično pomembno razlikovale od pripovedovalnih zmožnosti starejših otrok s tipičnim razvojem.
✓
V zgornji tabeli 20 so prikazane vse hipoteze, ki so bile preverjene v naši raziskavi.
Razvidno je, da smo jih potrdili štiri, eno pa smo zavrnili.
Ugotovili smo, da so pripovedovalne zmožnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami slabše od pripovedovalnih zmožnosti otrok s tipičnim razvojem. Rezultat je bil pričakovan, saj imajo otroci z GJM težave na ekspresivnem in receptivnem področju, te pa jih ovirajo pri pripovedovanju zgodbe.
Poleg tega nam je raziskava pokazala, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedujejo zgodbe, ki so manj koherentne od zgodb otrok s tipičnim razvojem. Slabši rezultati na področju koherentnosti so lahko tudi odvisni od težav otrok z GJM, predvsem
57
pa od težav, ki jih imajo na receptivnem področju. Če je namreč razumevanje zgodbe šibko, je posledično slabše koherentno tudi pripovedovanje oz. obnavljanje zgodbe.
Prav tako nam je naša raziskava potrdila, da imajo tako v skupini otrok z govorno-jezikovnimi motnjami kot tudi v skupini otrok s tipičnim razvojem starejši otroci (sedemletniki in osemletniki) boljše pripovedovalne zmožnosti od mlajših otrok (petletnikov in šestletnikov). Tudi ta rezultat je bil pričakovan, saj so otroci z razvojem vedno boljši pripovedovalci.
Raziskava pa nam ni mogla potrditi, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedujejo manj kohezivne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem. Ocenjevanje kohezije je bilo razdeljeno na ocenjevanje tematske razporeditve in na ocenjevanje sredstev, s katerimi ohranjamo referenco. Rezultati kohezije niso bili enotni, saj je bila skupina otrok z GJM slabša od skupine otrok s tipičnim razvojem samo v tem, da je med pripovedovanjem zgodbe v večji meri uporabljala dobesedno ponavljanje kot ponavljanje z zaimki, nadpomenkami in podpomenkami in je bila zato slabše ocenjena glede na sredstva, s katerimi se ohranja referenca. Kar se tiče tematske razporeditve pa ni bilo večjih razlik, saj je, ne glede na prisotnost oziroma odsotnost GJM, približno polovica otrok pripovedovala manj kohezivne zgodbe, približno polovica otrok pa bolj kohezivne zgodbe. Prav zaradi tega ni bilo mogoče zaključiti, da obstajajo na tem področju razlike med skupino otrok s tipičnim razvojem in skupino otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.
58
II ZAKLJUČEK
V magistrskem delu so bile preučevane pripovedovalne zmožnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in pripovedovalne zmožnosti otrok s tipičnim razvojem. Cilj je bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v pripovedovalnih zmožnostih med skupino otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in skupino otrok s tipičnim razvojem, poleg tega pa dodatno ugotoviti, ali obstajajo razlike v pripovedovanju med mlajšimi in starejšimi otroki tako v skupini otrok z govorno-jezikovnimi motnjami kot tudi v skupini otrok s tipičnim razvojem.
V ta namen je bil uporabljen Test zgodbe o avtobusu (Renfrew, 2010). Pri otrocih se je ocenjevalo število pravilno podanih informacij, povprečno število besed v petih najdaljših povedih, koherenco in kohezijo.
Raziskava je pokazala, da se pripovedovalne zmožnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami statistično pomembno razlikujejo od pripovedovalnih zmožnosti otrok s tipičnim razvojem. Pripovedovalne zmožnosti so vključevale število pravilno podanih informacij in povprečno število besed v petih najdaljših povedih. Podobno so ugotovili tudi avtorji T.
Sevšek (2016), Š. Tršinar (2018) ter Merritt in Liles (1987, v Botting, 2002).
Z raziskavo smo dokazali, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedujejo manj koherentne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem. Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pri pripovedovanju niso vedno predstavili glavnega junaka in njegovega cilja, niti niso vedno opisali njegovih čustev, želja in namenov. Tudi avtorji Ellis-Weismer idr., 1999 (v Botting, 2002) in Wellman, Lewis, Freebairn idr. (2011) so ugotovili, da otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami in otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami in pridruženimi artikulacijskimi motnjami pripovedujejo manj koherentne zgodbe kot njihovi vrstniki s tipičnim razvojem.
Raziskava pa ni mogla potrditi, da so med otroki z govorno-jezikovnimi motnjami in otroki s tipičnim razvojem statistično pomembne razlike glede kohezije. Kohezija je bila razdeljena na tematsko razporeditev in na sredstva, s katerimi se ohranja referenca. Z vidika sredstev, s katerimi ohranjamo referenco, so otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedovali manj kohezivne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem, z vidika tematske razporeditve pa so pripovedovali statistično pomembno enako kohezivne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem. Pri koheziji torej rezultati niso bili enotni in ni bilo mogoče zaključiti, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedujejo manj kohezivne zgodbe kot otroci s tipičnim razvojem.
Zadnji del raziskave se je osredotočal na razlike med mlajšimi in starejšimi otroki tako v skupini otrok z govorno-jezikovnimi motnjami kot tudi v skupini otrok s tipičnim razvojem.
V skupino mlajših otrok so bili vključeni petletniki in šestletniki, v skupino starejših otrok pa so bili vključeni sedemletniki in osemletniki. Raziskava je dokazala, da tako pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami kot tudi pri otrocih s tipičnim razvojem obstajajo
59
statistično pomembne razlike v pripovedovalnih zmožnostih glede na starost:
pripovedovalne zmožnosti so v obeh primerih boljše pri starejših otrocih.
Raziskava pa je imela nekatere omejitve in pomanjkljivosti, ki bi jih bilo v prihodnje dobro upoštevati in popraviti oz. dopolniti. Ena od omejitev je ta, da je bil vzorec relativno majhen, saj je vključeval samo 32 otrok, od teh 16 otrok s tipičnim razvojem in 16 otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. V obeh skupinah so vsako starostno skupino (petletniki, šestletniki, sedemletniki in osemletniki) predstavljali samo 4 otroci. Iz tako majhnega števila udeleženih v raziskavi je težko sklepati na celotno populacijo otrok, tako tistih s tipičnim razvojem kot tistih z govorno-jezikovnimi motnjami. Razlog, da je bil vzorec majhen, je bilo v prvi vrsti dejstvo, da je bilo težko pridobiti otroke klinične populacije, ki so opredeljeni izključno kot otroci z govorno-jezikovnimi motnjami. V večini primerov se namreč zgodi, da ima otrok težave na več področjih, ne samo na govorno-jezikovnem, in je zato opredeljen kot otrok z GJM in pridruženimi motnjami. V prihodnje bi bilo torej po eni strani zanimivo v raziskavo vključiti večje število otrok z GJM in s tipičnim razvojem, ter primerjati ti dve skupini v večjem številu. Po drugi strani pa bi bilo zanimivo v raziskavo vključiti še tretjo skupino otrok – otroke z GJM in pridruženimi motnjami in tako ugotoviti razlike med vsemi tremi skupinami otrok.
Vsekakor pa so rezultati, ki so bili pridobljeni s pomočjo magistrskega dela, lahko v pomoč logopedom, ki delajo z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami. Logopedi lahko namreč oblikujejo jasne cilje, strategije in program dela, ki bo v pomoč otroku samo v primeru, da poznajo tako otrokova močna področja kot tudi področja, na katerih ima otrok težave.
Prav zato je pomembno, da logopedi pri otrocih ocenijo tudi pripovedovalne zmožnosti in jim po potrebi nudijo pomoč tudi na tem področju.
60
III LITERATURA IN VIRI
Adams, C., Lockton, E., Freed, J., Gaile, J., Earl, J., McBean, K., Nash, M., Green, J., Vail, A., Law, J. (2011). The Social Communication Intervention Project: a randomized controlled trial of the effectiveness of speech and language therapy for school-aged children who have pragmatic and social communication problems with or without autism spectrum disorder. International Journal of Language & Communication disorder, 47 (3), 233–244. Pridobljeno 5. 10. 2019 s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22512510 American-Speech-Language-Hearing Association [ASHA] (b.d.). Child Speech and
Language. ZDA: ASHA. Pridobljeno 17. 1. 2020 s
https://www.asha.org/public/speech/disorders/ChildSandL/
Arapović, D., Grobler, M. (2007). Microlinguistic analysis of narrative produced by 10-years old children with specific language impairment, v Journal of special education and rehabilitation. 1–2, 15–24. Pridobljeno 29. 1. 2020 s https://www.researchgate.net/publication/41182496_MICROLINGUISTIC_ANALYSIS_
OF_NARRATIVE_PRODUCED_BY_10-YEARS_OLD_CHILDREN_WITH_SPECIFIC_LANGUAGE_IMPAIRMENT
Arapović, D., Grobler, M., Jakubin, M. (2010). Narativni diskurs predšolske djece s posebnim jezičnim teškoćama, v Logopedija. 2 (1), 1–6. Pridobljeno 29. 1. 2020 s https://hrcak.srce.hr/123820
Befi-Lopes, D. M., Bento A. C. P., Perissinoto, J. (2008). Narration of stories by children with specific language impairment, v Pró-Fono Revista de Atualização Científica. 20 (2),
93–98. Pridobljeno 25. 9. 2019 s
https://pdfs.semanticscholar.org/50f7/8a3ca69831a79145c41c57f24ac2ccf99911.pdf Benc-Štuka, N., Andrešič, D., Mance, V., Ivankovič, I. (2009). Najčešći poremečaji jezično-govorne komunikacije djece predškolske dobi. Hrvatsko logopedsko društvo, sekcija predškolskih logopeda grada Zagreba.
Bernik, M. (2020). Povprečna dolžina izjave enako starih otrok s težavami v govorno-jezikovnem razvoju in brez težav (Magistrko delo). Pedagoška fakulteta, Škofja Loka.
Pridobljeno 10. 11. 2020 s
http://pefprints.pef.uni-lj.si/6265/1/MAGISTRSKA_Bernik_končna_naloga.pdf
Bishop, D. V. M., Snowling, M. J., Thompson, P. A., Greenhalgh, T., in CATALISE-2 Consortium. (2017). Phase 2 of CATALISE: a multinational and multidisciplinary Delphi Consensus Study of problems with language development: Terminology. The Journal of Child Psycology and Psychiarty, 58(10), 1068-1080. Pridobljeno 9. 11. 2020 s https://acamh.onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1111/jcpp.12721
61
Botting, N. (2002). Narratives as a Tool for the Assessment of Linguistic and Pragmatic Impairments. Child Language Teaching and Therapy, 18 (1). Pridobljeno 28. 9. 2019 s https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1191/0265659002ct224oa
Buckley, B. (2003). Children's Communication skills: From Birth to Five Years. London:
Routledge.
Cherry-Cruz, T. (2001). Tell Me a Story: Enhancing Literacy Through the Techniques of Storytelling, v The ASHA Leader, 6 (23), 4–18. Pridobljeno 14. 2. 2020 s https://leader.pubs.asha.org/doi/10.1044/leader.ftr1.06232001.4
Curenton, S. M., Lucas, T. D. (2007). Assessing Young Children's Oral Narrative Skills:
The Story Pyramid Framework, v K. L. Pence (ur.), Assessment in Emergent Literacy, 377–432. San Diego, California: Plural Publishing, Inc. Pridobljeno 15. 2. 2020 s https://books.google.it/books?hl=sl&lr=&id=rVp0CQAAQBAJ&oi=fnd&pg=PA377&dq=as sessing+young+children%27s+oral+narrative+skills:+the+story+pyramid+framework&ot s=z756iTKq2p&sig=ACE0fePVMmObMteE-CfL3oUIi5g#v=onepage&q&f=false
Elleseff, T. (2017). The Importance of Narrative Assessments in Speech Language
Pathology (Revised). Pridobljeno 17. 2. 2020 s
https://www.smartspeechtherapy.com/revised-narrative-assessments-in-speech-language-pathology/
Engel, S. L. (1995). The stories children tell: Making sense of the narratives of childhood.
New York: N. Y.: W. H. Freeman
Gačnik, M. (2013). Razvoj diagnostike osnovnošolskih otrok z motnjo jecljanja in postavitev norm za slovenski prostor za uporabo testne baterije BAB. (Doktorska disertacija). Pedagoška fakulteta, Koper. Pridobljeno 9. 11. 2020 s https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?id=5733
Globačnik, B., Vidmar, T. (1999). Ocena artikulacije govora. Ljubljana: Centerkontura.
Grobler, M. (1985). Govorni razvoj, razvojne težave in govorne motnje. Zdravstveni obzornik, 190–197. Pridobljeno 10. 11. 2020 s https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/1666
Grobler, M., Arapović, D., Lenček, M. (2008). Konektori u funkciji dobi: posebne jezićne teškoće u Slovenskom, v Hrvatska revija za rehabilitacijska istraživanja. 44 (1), 49–64.
Pridobljeno 29. 1. 2020 s https://hrcak.srce.hr/28995
Hočevar Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Hudson, J. A., Shapiro, L. R. (1991). From Knowing to Telling. The Development of Children's Scripts, Stories and Personal Narratives, v A. McCabe, C. Peterson (ur.),
62
Developing Narrative Structure, 89–136. Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum. Pridobljeno
10. 1. 2020 s
https://www.researchgate.net/publication/306461961_From_knowing_to_telling_The_de velopment_of_children's_scripts_stories_and_personal_narratives_In_A_McCabe_C_P
eterson_Eds_Developing_narrative_structure_pp_89-136_Hillsdale_NJ_Lawrence_Erlbaum
Kovačič, J. (2012). Pripovedovanje zgodbe petletnega otroka z lažjo govorno jezikovno motnjo (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno 8. 9. 2019 s http://pefprints.pef.uni-lj.si/825/1/Jasna_Kovačič_DIPLOMA.pdf
Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Kranjc, S., Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. Bajc, K. (2007). Ocenjevanje otroškega govora v slovenskem prostoru. Slavistična revija, 55 (1–2), 327–339. Pridobljeno 9. 9.
2019 s https://srl.si/ojs/srl/article/view/COBISS_ID-34760290
Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. (2015). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno 20. 8.
2019 s https://www.zrss.si/pdf/Kriteriji-motenj-otrok-s-posebnimi-potrebami.pdf
Levc, S. (2014). Liba laca lak. Kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana:
samozaložba.
Mäkinen, L. (2014). Narrative language in typically developing children, children with specific language impairment and children with autism spectrum disorder. Acta Univ. Oul.
B. University of Oulu Graduate School; University of Oulu, Faculty of Humanities, Logopedics; Child Language Research Center. Pridobljeno 25. 9. 2019 s http://jultika.oulu.fi/files/isbn9789526206981.pdf
Marjanovič Umek, L. (2004). Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu, v Marjanovič Umek, L. idr. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Str. 291–314.
Marjanovič Umek, L. Fekonja, U. (2004). Razvoj govora v zgodnjem otroštvu, v Marjanovič Umek, L. idr. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Str. 315–333.
Marjanovič Umek, L., Svetina, M. (2004). Spoznavni in govorni razvoj v srednjem in poznem otroštvu, v Marjanovič Umek, L. idr. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Str. 408–427.
Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. (2019). Zgodbe otrok: Razvoj in spodbujanje pripovedovanja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
63
Marjanovič Umek, L., Fekonja, U., Kranjc, S. (2004). Pripovedovanje zgodbe kot pristop za ugotavljanje otrokovega govornega razvoja. Psihološka obzorja, 13 (1), 43–64.
Pridobljeno 8. 9. 2019 s
http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2004_1/umek_fekonja_kranjc.pdf
Marjanovič Umek, L., Fekonja Peklaj, U., Pečjak, S. (2012). Govor in branje otrok:
ocenjevanje in spodbujanje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L., Fekonja Peklaj, U., Podlesek, A. (2010). Razvoj pripovedovanja zgodbe v zgodnjem otroštvu. Psihološka obzorja, 19 (4), 35–53. Pridobljeno 15. 9. 2019 s http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2010_4/marjanovic-umek_et_al.pdf
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S., Fekonja, U. (2002). Developmental Levels of the Child's Storytelling. Paper presented at the Annual Meeting of the European Early Childhood Education Research Association (12th), Lefkosia, Cyprus, August, 28-31. Pridobljeno 28.
9. 2019 s https://files.eric.ed.gov/fulltext/ED468907.pdf
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S., Fekonja, U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje.
Domžale: Založba Izolit
Martins, K. (2018). Improving storytelling skills in childhood – Narrative language.
Pridobljeno 3. 2. 2020 s https://voxlingue.com/improving-storytelling-skills-in-childhood-narrative-language/
Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija, verzija 6 (MKB-10-AM). (2008). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Pridobljeno 1. 2. 2020 s https://www.nijz.si/files/uploaded/ks_mkb10-am-v6_v02_splet.pdf
Novšak Brce, J. (2015). Osebnostne značilnosti predšolskih otrok z govorno motnjo jecljanja in njihov odnos do lastnega govora (Doktorska disertacija). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno 9. 11. 2020 s http://pefprints.pef.uni- lj.si/3265/1/doktorska_disertacija_lektorirana_-_Fluentnost__KONČNA_-_ČB_-_RZN-sredina.pdf
Omahna, M. (2011). Uporaba testa Zgodba o avtobusu pri ocenjevanju pragmatične zmožnosti otrok (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno 1. 9. 2019 s http://pefprints.pef.uni-lj.si/482/1/Diplomska_naloga_M._Omahna.pdf
Renfrew, C. (2010). Bus Story Test. London: Speechmark Publishing Ltd.
Sevšek, T. (2016). Pripovedovanje zgodbe 6-9 let starih otrok s specifičnimi govorno-jezikovnimi motnjami (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno 3. 9.
2019 s http://pefprints.pef.uni-lj.si/3454/1/Sevsek_magistrsko_delo.pdf
64
Tršinar, Š. (2018). Spodbujanje pripovednih sposobnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in/ali odstopanji v motoričnem razvoju (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno 3. 9. 2019 s http://pefprints.pef.uni-lj.si/5022/1/ŠpelaTršinar_mag_splet.pdf
Ukrainetz, T. A. (2006), Teaching Narrative Structure: Coherence, Cohesion, and Captivation. Contextualized Language Intervention, Scaffolding Prek-12 Literacy
Achievement (195–246). Pridobljeno 11. 9. 2019 s
http://www.slh.org.tw/upload/files/11%20Ukrainetz_Teaching%20narrative%20structure.
Wellman, R. L., Lewis, B. A., Freebairn, L. A., Avrich, A. A., Hansen, A. J., Stein, C. M.
(2011). Narrative Ability of Children With Speech Sound Disorders and the Prediction of Later Literacy Skills. Lang Speech Hear Serv Sch, 42 (4). Pridobljeno 11. 9. 2019 s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21969531
Žerdin, T. (2003). Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše: društvo Bravo.
Žnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.
65
IV PRILOGE
Priloga 1: Dopis za starše
Spoštovani starši/skrbniki,
v sklopu magistrskega dela raziskujem pripovedovalne zmožnosti otrok. V ta namen bom v vrtcu/šoli izvedla testiranje pripovedovanja otrok. Uporabila bom Test zgodbe o avtobusu (Bus Story Test). Testiranje je kratko in poteka na zelo enostaven način: otroku bom ob slikah prebrala zgodbo, ki jo bo nato ponovil, ob tem pa ga bom avdio-posnela.
Avdio posnetek bo služil izključno transkripciji otrokove zgodbe. Takoj po transkripciji zgodbe bo avdio posnetek uničen. Pridobljeni podatki bodo anonimni in bodo služili izključno v namen magistrskega dela.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za sodelovanje.
Prijazen pozdrav, Martina Zubalic
SOGLASJE STARŠEV/SKRBNIKOV o sodelovanju otroka pri testiranju
Spodaj podpisani ________________________________________ soglašam, da moj otrok ________________________________, roj. ______________________ sodeluje pri zgoraj navedenem testiranju in da se podatki lahko zbirajo in obdelujejo v namen magistrskega dela.
Datum: ________________________ Podpis: __________________________
66
Priloga 2: Pripovedi otrok
OTROCI S TIPIČNIM RAZVOJEM
Tabela 21: Transkripcija pripovedi otrok s tipičnim razvojem
OTROK STAROSTNA SKUPINA
TRANSKRIPCIJA
Deklica G.
Petletniki Nekoč je živel avtobus.
Voznik ga je hotu popravit in potem mu je zbežau.
Mu je zbežau in ta voznik je tekeu za avtobusom.
Nato je srečau vlaka in sta tekmovala, kdo bo prvi do ceste.
In naravnost ko je vlak zašou v tunel, ga je policist ustavil in je žažvižgal.
Nehajte dirkati.
Potem pa je skočil čez ograjo in je rekel: mi je dovolj te ceste, js grem čez ograjo.
In je hotu popit malo vode in ker ni znal zavijati, potem je padu dol v reko.
In kr je njegov voznik poklical polic, ne te gasilce, so ga dvignili gor.
In potem je bil ta avtobus cel veseu in se je naprej vozu z njegovim voznikom.
Deček A.
Petletniki Voznik ga je hotu popravit.
Potem je tekmoval z vlakom.
Vlak je šou v tunel.
In potem je skoču čez ograjo in potem je muuuu rekla krava.
Je padu avtobus v vodo.
In so poklicali gasilce in je pridrvel voznik.
So ga povlekli ven na cesto.
Deklica G.
Petletniki Nekoč je živel avtobus.
Ga je hotu nekaj popraviti, a se je odloču, da bo zbežal.
In je srečal enega vlaka in sta tekmovala.
In je šel skozi tunel.
67
Je vidu reko in ni mogu zavirati in je padu v njo.
Ga je vidu voznik in poklical gasilce in je reku, da ga spravijo ven.
Je na cesti.
Deklica T.
Petletniki Nekoč je živel avtobus, ki je bil nagajiv.
Ko je ga njegov lastnik hotu popravit, se je avtobus odloču, da gre se vozit.
Potem je policist zažvižgal, ampak vlak se ni zmenil za to.
Srečal je kravo in je rekel, dovolj imam te ceste.
Skočil je čez ograjo in je srečal kravo.
In potem je nardila muuuu.
In potem je hotu se ustaviti, a ni mogu.
Potem je obtičal v blatu.
In ga je našu njegov voznik, ga je vzel in konec.
Deklica T.
Šestletniki Njegov voznik ga je hotu popravit, in se je odloču, da bo pobegnil.
In potem je zraven njega vozil vlak, da so se dirkali in je zaviral proti jami.
In je reku, je samo mogu it sam.
Je šou proti mestu in je srečal policista.
In kr je policist v piščalko zapiskal in je reku: stop, ustavi se.
In potem se ni ustavu in je šou po cesti.
Je reku: imam dovolj te ceste.
In je še srečal kravo in je rekla krava: nikoli nisem videla v svojih oči.
In potem, ko je avtobus šou proti hribu, je avtobus padu v ribnik in je padu v blato.
In ko je komaj izvedel voznik, kje je avtobus, je hitro poklical gasilce in so prišli.
In je reku, da ga spravijo ven iz močvirja.
Deček T.
Šestletniki Nekoč je živel avtobus in pol je hotu njegov voznik zamenjat gume.
Ampak avtobus se je odloču, da bo pobegnil.
Ko je pobegnil, je prišu do vlaka in sta tekmovala.
Ko je pobegnil, je prišu do vlaka in sta tekmovala.