Splošni rezultati odvisnih spremenljivk

Tabela 4: Podatki opisne statistike neodvisnih spremenljivk prisotnost oz. odsotnost govorno-jezikovnih motenj pri otrocih glede na odvisne spremenljivke vrednotenje informacij, povprečna dolžina povedi, koherenca in kohezija.

V tabeli 4 so predstavljeni splošni rezultati vseh odvisnih spremenljivk glede na neodvisni spremenljivki prisotnost oz. odsotnost govorno-jezikovnih motenj. V nadaljevanju so bolj podrobno predstavljeni rezultati za posamezno odvisno spremenljivko.

2.4.1.1 Rezultati vrednotenja informacij

Pri vrednotenju informacij je iz tabele 4 razvidno, da je bilo otrokom s tipičnim razvojem dodeljeno večje število točk kot otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami. Otroci s tipičnim razvojem so v povprečju dobili 26,9 točke, otroci z GJM pa povprečno le 16,6 točke. To pomeni, da so otroci z GJM v večji meri kot otroci s tipičnim razvojem prehitevali in pri trenutni sličici opisovali dogodke, ki se dogajajo na naslednjih sličicah, zato niso prejeli možnih točk, saj je bila informacija podana ob nepravilni sličici. Zgodilo se je tudi, da so otroci z GJM ob sličicah podajali nepravilne informacije oz. informacije niso podali. Glede največjega števila točk, ki so jih otroci obeh skupin prejeli za pravilno podane informacije, med skupinama ni večjih razlik, saj so v skupini otrok s tipičnim razvojem najbolje

a. Obstaja več modusov. Prikazana je najmanjša vrednost.

40

najbolje pripovedoval otrok, ki je pravilno povedal 33 informacij. Večje pa so razlike pri bolj šibkih pripovedovalcih v obeh skupinah, saj je bilo 13 najmanjše število pravilno podanih informacij v skupini otrok s tipičnim razvojem, v skupini otrok z GJM pa je bilo najnižje število pravilno podanih informacij le 8. Največ otrok s tipičnim razvojem je pravilno podalo 34 informacij (Mo = 34), največ otrok z GJM pa je pravilno podalo le 9 informacij (Mo = 9), kar je še en dokaz, da imajo otroci z GJM pri pravilnem podajanju informacije ob pravilni sliki zgodbe nižje rezultate kot otroci s tipičnim razvojem.

Tabela 5: Vrednotenje informacij

Prisotnost/odsotnost GJM Frekvenca %

Tipični razvoj Veljavni odgovori 13 1 6,3 informacij. Razvidno je, da je tako pri otrocih s tipičnim razvojem kot tudi pri otrocih z GJM med otroki zaznati precej razlik v številu pravilno podanih informacij med pripovedovanjem zgodbe. Največje število točk, ki so jih otroci lahko dosegli, je bilo 50.

Nihče od otrok tako v skupini otrok s tipičnim razvojem kot tudi v skupini otrok z GJM ni dosegel največjega števila točk. Razberemo lahko, da je največ otrok s tipičnim razvojem (18,8 %) povedalo zgodbo, ki je vključevala 34 pravilno podanih informacij; največ otrok z GJM (25 %) pa je povedalo zgodbo, ki je vključevala samo 9 pravilno podanih informacij.

To dokazuje, da so otroci z GJM slabši pripovedovalci v primerjavi s sovrstniki, saj pri pripovedovanju ne povedo vseh delov zgodbe. V tem primeru njihov sogovorec oz.

41

poslušalec ne dobi vseh informacij, ki so ključnega pomena za razumevanje, smiselnost in celovitost zgodbe.

Naši rezultati so primerljivi z rezultati avtorice Sevšek (2016) in avtorjev Merritt in Liles (1987, v Botting, 2002), ki so ugotovili, da otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami pripovedujejo zgodbe z manjšim številom dogodkov. Eden od razlogov, da so tudi v naši raziskavi imeli otroci z GJM nižje rezultate, je lahko ta, da ima ta skupina otrok težave na področju izražanja, pa tudi na področju razumevanja. Zgodilo se je lahko, da otroci z GJM niso razumeli delov zgodbe, ki jih je povedal testator. Posledično so te dele zgodbe izpustili ali jih povedali napačno, zato so dobili manj točk pri podajanju informacij.

2.4.1.2 Rezultati ocenjevanja povprečne dolžine povedi

Glede povprečne dolžine povedi je iz tabele 4 razvidno, da so otroci s tipičnim razvojem pri pripovedovanju uporabljali daljše povedi kot otroci z GJM. Povprečno dolžino povedi se je računalo na petih najdaljših povedih, ki jih je otrok povedal, pri tem pa se je izločilo tako vse besede in, torej, potem, ki jih je otrok povedal na začetku povedi, kot tudi otrokove ponovitve besed, ki so bile s strani testatorja uporabljene kot spodbuda za pripovedovanje. V povprečju so otroci s tipičnim razvojem v povedi povedali 13,6 besede (tj. skoraj 14 besed), otroci z GJM pa so v povprečju uporabljali krajše povedi, saj so te vsebovale le 8,6 besede (tj. skoraj 9 besed). Med skupinama pa ni večjih razlik glede najkrajših in najdaljših povedi, ki so jih otroci uporabljali. Najkrajša poved pri skupini otrok s tipičnim razvojem je vsebovala 7 besed, v skupini otrok z GJM pa je bila najkrajša poved sestavljena iz 6 besed. Podobno velja za najdaljši povedi, kjer je otrok iz skupine s tipičnim razvojem povedal poved s 17 besedami, najdaljša poved v skupini otrok z GJM pa je vsebovala 14 besed. Večje razlike med skupinama so vidne v najbolj pogostem številu besed, ki so bile uporabljene pri pripovedovanju zgodbe o avtobusu, saj je največ otrok s tipičnim razvojem zgodbo pripovedovalo v daljših povedih – te so namreč vsebovale 14 besed (Mo = 14), največ otrok z GJM pa je zgodbo o avtobusu pripovedovalo v krajših povedih – te so namreč vsebovale 6 besed (Mo = 6). To tudi dokazuje, da so otroci z GJM pri pripovedovanju zgodbe o avtobusu uporabljali povedi z manjšim številom besed, otroci s tipičnim razvojem pa so pripovedovali zgodbo z uporabo daljših povedi.

42

Tabela 6: Povprečna dolžina povedi

Prisotnost/odsotnost GJM Frekvenca %

Tipični razvoj Veljavni odgovori 7 1 6,3

V zgoraj prikazani tabeli 6 so še bolj podrobno predstavljeni rezultati glede povprečne dolžine povedi. Iz tabele lahko razberemo, da za obe skupini otrok velja, da je povprečna dolžina povedi precej heterogena. Največji delež otrok s tipičnim razvojem (25 %) je med pripovedovanjem zgodbe o avtobusu uporabljal povedi, ki so v povprečju vsebovale 14 besed. V skupini otrok z GJM nismo zaznali največjega deleža oziroma največji odstotek otrok, ki bi uporabljali povedi z določenim povprečnim številom besed, saj je enako število otrok (25 %) uporabljalo povedi, ki so v povprečju vsebovale 6, 7 in 11 besed. Razlogov za razlike med skupinama je lahko več. Pripovedi otrok s tipičnim razvojem so bile daljše, njihove povedi pa so vsebovale tudi več podredij in priredij, ta pa podaljšajo povprečno dolžino povedi. Poleg tega so otroci z GJM med pripovedovanjem večkrat uporabili besede in, torej, potem, ter so tudi večkrat ponovili testatorjeve besede, ki so bile uporabljene kot spodbuda za pripoved. Vse te besede so bile po navodilih avtorice Testa zgodbe o avtobusu izločene in zato niso pripomogle k temu, da bi bile povedi otrok z GJM daljše.

Do podobnih rezultatov so prišli tudi avtorji Rice, Smolik, Perpich idr. (2010, v Bernik, 2020) in avtorica Bernik (2020). Avtorji Rice idr. (2010, v Bernik, 2020) so raziskovali povprečno dolžino izjave pri otrocih, starih od 3 do 9 let, ki so brez težav, pa tudi izjave pri enako starih otrocih s težavami v govorno-jezikovnem razvoju. Bernik (2020) pa je opravila podobno raziskavo pri štiriletnih in petletnih otrocih. Rezultati raziskav so bili izredno podobni, saj so avtorji ugotovili, da je povprečna dolžine izjave pri otrocih s

43

tipičnim govorno-jezikovnim razvojem višja od povprečne dolžine izjave pri otrocih s težavami v govorno-jezikovnem razvoju.

2.4.1.3 Rezultati ocenjevanja koherence

Glede koherence je iz tabele 4 razvidno, da so zgodbe otrok s tipičnim razvojem bolj koherentne od zgodb otrok z GJM. Koherentna zgodba je taka, v kateri otrok predstavi glavnega junaka in njegov cilj, opiše njegova čustva, želje in namene, opiše njegove dogodke v časovnem in vzročnem zaporedju, opiše posledice junakovih dejanj in pove zaključek zgodbe (Demir, Levine in Goldin-Meadow, 2010; Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Shapiro in Hudson, 1991, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Glede na to, v kolikšni meri koherentno zgodbo je otrok povedal, je lahko dobil od 1 do 5 točk (dodelijo se: 1 točka – zgodba brez strukture; 2 točki – zgodba s strukturo, ki vsebuje preproste opise ilustracij; 3 točke – zgodba s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov; 4 točke – zgodba s strukturo, ki vsebuje opise misli in čustev junakov ter odnosov med njimi; 5 točk – zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov). V povprečju so otroci s tipičnim razvojem pripovedovali bolj koherentne zgodbe (4 točke) od otrok z GJM (3,1 točke). Pri skupini otrok s tipičnim razvojem noben otrok ni povedal zgodbe, ki bi veljala samo 1 ali 2 točki (min. = 3 točke), tako da je najmanj koherentna zgodba pri skupini otrok s tipičnim razvojem bila zgodba s strukturo, ki je vsebovala časovno nizanje dogodkov. Pri skupini otrok z GJM pa je bila koherentno najšibkejša zgodba taka, ki je vsebovala le preproste opise ilustracij (min. = 2 točki).

Skupina otrok s tipičnim razvojem je pripovedovala tudi najvišje ocenjene koherentne zgodbe s strukturo, ki je vsebovala opise vzročno-posledičnih odnosov (max. = 5 točk), kar pa se ni zgodilo pri skupini otrok z GJM, kjer je bila najvišja raven koherence taka, da je zgodba vsebovala strukturo z opisi misli in čustev junakov ter odnosov med njimi (max.

= 4 točke). Razvidno je torej, da so bile zgodbe otrok s tipičnim razvojem bolj koherentne od zgodb otrok z GJM.

Tabela 7: Koherenca

Prisotnost/odsotnost GJM Frekvenca %

Tipični razvoj Veljavni odgovori 3 6 37,5

4 4 25,0

5 6 37,5

Skupaj 16 100,0

Govorno-jezikovne motnje

Veljavni odgovori 2 2 12,5

3 10 62,5

4 4 25,0

Skupaj 16 100,0

44

V zgoraj prikazani tabeli 7 so rezultati koherence predstavljeni še podrobneje. Še posebno pomemben podatek je, da nihče izmed otrok tako v skupini otrok s tipičnim razvojem kot tudi v skupini otrok z GJM ni pripovedoval zgodbe na najnižji ravni. V skupini otrok z GJM je največ otrok (62,5 %) pripovedovalo zgodbe s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov. V skupini otrok s tipičnim razvojem je bil odstotek otrok, ki je povedal tak tip zgodbe, manjši (37,5 %). V skupini otrok z GJM niti en otrok ni povedal zgodbe na najvišji ravni, v skupini otrok s tipičnim razvojem pa je zgodbo na najvišji ravni povedalo kar 37,5 % otrok.

Naši rezultati se skladajo z rezultati avtorjev Ellis-Weismer idr., 1999 (v Botting, 2002), ki so tudi ugotovili, da otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami pripovedujejo manj koherentne zgodbe. Zgodba, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov, od pripovedovalca zahteva, da ima dobro razvito pripovedovalno, govorno-jezikovno zmožnost. Za otroke z GJM pa je značilno, da imajo zmanjšano zmožnost pri izražanju in/ali smiselni uporabi govora, jezika in komunikacije. Rezultati naše raziskave tako potrjujejo, da imajo otroci z GJM pri pripovedovanju koherentne zgodbe slabši uspeh od sovrstnikov s tipičnim razvojem.

2.4.1.4 Rezultati ocenjevanja kohezije

Glede kohezije (tako pri tematski razporeditvi kot tudi pri sredstvih, s katerimi se ohranja referenca) je iz tabele 4 razvidno, da med obema skupinama ni bilo večjih razlik.

Kohezivna zgodba je taka, da ima zagotovljeno logično razmerje med deli zgodbe – v njih se uporabljajo specifična jezikovna sredstva (npr. zaimki, časovni in vzročni vezniki (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Kranjc, Sočan in Komidar, 2012a, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Glede na to, v kolikšni meri koherentno zgodbo je lahko otrok povedal, je lahko dobil 1 ali 2 točki (tematska razporeditev: 1 točka – linearna s tematskimi preskoki; 2 točki – linearna brez tematskih preskokov in sredstva, s katerimi se ohranja referenco: 1 točka – dobesedno ponavljanje;

2 točki – ponavljanje z zaimki, nadpomenkami in podpomenkami). V obeh skupinah so otroci pripovedovali bodisi zgodbe s tematskimi preskoki bodisi linearne brez tematskih preskokov. Pri pripovedovanju so uporabljali tako dobesedno ponavljanje kot tudi ponavljanje z zaimki, nadpomenkami in podpomenkami. Razlika je predvsem v tem, da so otroci s tipičnim razvojem bodisi pri tematski razporeditvi kot pri sredstvih, s katerimi ohranjamo referenco, pogosteje prejeli višje število točk (Mo = 2), otroci z GJM pa so na obeh področjih kohezije bolj pogosto prejeli nižje število točk (Mo = 1).

45

Tabela 8: Kohezija – tematska razporeditev

Prisotnost/odsotnost GJM Frekvenca %

Tipični razvoj Veljavni odgovori 1 7 43,8

2 9 56,3

Skupaj 16 100,0

Govorno-jezikovne motnje

Veljavni odgovori 1 8 50,0

2 8 50,0

Skupaj 16 100,0

Tabela 9: Kohezija – sredstva, s katerimi se ohranja referenca

Prisotnost/odsotnost GJM Frekvenca %

Tipični razvoj Veljavni odgovori 1 3 18,8

2 13 81,3

Skupaj 16 100,0

Govorno-jezikovne motnje

Veljavni odgovori 1 11 68,8

2 5 31,3

Skupaj 16 100,0

V zgoraj prikazanih tabelah (tabela 8 in tabela 9) so podrobneje predstavljeni rezultati kohezije. Iz tabele 8 je razvidno, da tako v skupini otrok s tipičnim razvojem kot tudi v skupini otrok z GJM ni bilo večjih razlik v pripovedovanju zgodb glede tematske razporeditve, saj je približno polovica otrok pripovedovala manj kohezivne zgodbe, približno polovica otrok pa je pripovedovala bolj kohezivne zgodbe. Večje pa so bile razlike v koheziji glede na sredstva, s katerimi se ohranja referenca, kar je razvidno iz tabele 9. V skupini otrok s tipičnim razvojem je večje število otrok (81,3 %) pripovedovalo zgodbe z uporabo zaimkov, nadpomenk in podpomenk, manjše število otrok (18,8 %) pa se je med pripovedovanjem zgodbe posluževalo dobesednega ponavljanja. V skupini otrok z GJM je bilo ravno obratno. Več otrok (68,8 %) je med pripovedovanjem dobesedno ponavljalo, manj otrok (31,3 %) pa je med pripovedovanjem uporabljalo zaimke, nadpomenke in podpomenke. Do razlik v uporabi sredstev, s katerimi se ohranja referenca, je med skupinama prišlo, saj imajo otroci z GJM težave na različnih področjih jezika, tudi pri razumevanju in uporabi nadpomenk, podpomenk in zaimkov. Uporabo zaimkov pri otrocih s specifično jezikovno motnjo so raziskovale tudi avtorice Grobler, Arapović in Lenček (2008), ki so podobno ugotovile, da otroci s specifično jezikovno motnjo pri pripovedovanju v manjši meri uporabljajo osebne zaimke.

46