V naslednjem podpoglavju so podrobneje predstavljene značilnosti pripovedovanja otrok s tipičnim razvojem.
Avtorica Levc (2014, str. 46) razlaga, da »si faze govornega razvoja sledijo v določenem, vedno enakem zaporedju, vendar je tempo razvoja govora od otroka do otroka različen«.
Govorno-jezikovni razvoj in z njim tudi pripovedovanje je torej odvisno od številnih dejavnikov, med katere spadajo: dobra senzorika, dober sluh, dobro delovanje centalnega živčnega sistema, dobra razvitost in gibljivost govoril, spodbudno domače okolje (Levc, 2014).
Poudariti je treba, da je vsak otrok individuum – vsak otrok ima svoj tempo razvoja, značilnosti in posebnosti, zato je tudi pripovedovanje od otroka do otroka različno.
1.3.1 Pripovedovanje pri otrocih s tipičnim razvojem
Pripovedovanje je pomemben del otrokovega govorno-jezikovnega razvoja, pripovedovalna zmožnost pa se hitro razvija med drugim in šestim letom starosti
17
(Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010). Pripovedovanje je vezano na govorno-jezikovni razvoj, ki vključuje tako razumevanje kot tudi izražanje (Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc, 2004).
Z raziskovanjem pripovedovanja otrok s tipičnim razvojem se je ukvarjalo več avtorjev, rezultati pa kažejo naslednje: mlajši otroci pripovedujejo krajše zgodbe od starejših otrok (Leadholm in Miller, 1995, v Botting, 2002), uporabljajo manj različnih besed (Miller, 1991, v Botting, 2002), njihova sintaksa je manj kompleksna od tiste, ki jo uporabljajo starejši otroci (Gillam in Johnston, 1992, v Botting, 2002) in struktura njihove zgodbe oz. slovnica, ki jo uporabljajo, je manj kompleksna ali pa je sploh ni (Peterson in McCaba, 1983, Shapiro in Hudson, 1991, v Botting, 2002). Kljub vsemu naštetemu pa različne raziskave trdijo, da so že zelo majhni otroci zelo spretni pripovedovalci (Botting, 2002). Pri otrocih poteka namreč razvoj pripovedovanja zgodbe postopoma, od začetnega bolj enostavnega opisovanja in naštevanja realnih dogodkov do bolj kompleksnega pripovedovanja s strukturiranimi zgodbami. Zgodbe otrok so z razvojem vedno bolj kohezivne in koherentne (Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc, 2004).
Pripovedovanje se pri otrocih začne približno pri letu in pol starosti oziroma ko začnejo z oblikovanjem dvobesednih izjav (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010).
Prek dvobesednih izjav lahko namreč povezujejo, organizirajo in osmišljajo lastne izkušnje in socialne odnose (Oppenheim, Emde in Wamboldt, 1996 v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Zanimivo je, da nekateri dvoletniki v pripovedovanje že začenjajo vključevati naslov, začetek, konec zgodbe in tudi rabo preteklega časa (Aller, 1995, v Broström, 2002, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otrok začenja dodajati svoj del k zgodbam okoli drugega oziroma tretjega leta starosti (Engel, 1995).
Pri treh letih lahko otrok že sam pove zgodbo z nekim okvirom, to pa pomeni, da že ve, kaj pomeni pripovedovati zgodbo (Engel, 2016, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Zgodbe otrok, starih tri leta, imajo že enostavno strukturo, ki vključuje začetek, osrednji dogodek in konec (Engel, 1995). Podobno ugotavlja Broström (2002, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019), ki dodaja, da otrok v obdobju zgodnjega otroštva v zgodbah opisuje bodisi resnične kot namišljene dogodke in osebe. Poleg tega so zgodbe triletnikov tudi bolj strukturirane, bolj koherentne in bolj kohezivne (Broström, 2002; Fein, 1995;
Marjanovič Umek in Grad, 1984; Marjanovič Umek in Fekonja, 2004b, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Karmiloff in Karmiloff-Smith (2001, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) trdita, da so zgodbe triletnikov bolj koherentne, ko pripovedujejo o dogodkih iz njihovega življenja. Za triletnike je tudi značilno, da pri pripovedovanju zgodbe izbirajo različne možnosti, kako
18
bodo začeli, nadaljevali in kako zaključili zgodbo (Mendler, 1984, v Fein, 1995, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Fein (1995, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2004) poudarja, da otroci pred četrtim letom starosti načeloma zgodb ne gradijo na mentalni predstavi, zato te še ne vsebujejo problema, cilja in rešitve.
Med tretjim in četrtim letom starosti začnejo otroci zgodbo pripovedovati na razvojno višji ravni (Baldock, 2006; Bruner, 1990, v Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010). Za štiriletnike velja, da so njihove zgodbe osnovane po konvencionalni shemi za pripovedovanje (Broström, 2002; Fein, 1995, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Za konvencionalno shemo je značilno, da vsebuje problem, cilj in rešitve (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Pripovedi štiriletnikov vsebujejo simbolizem, metajezikovne izjave in odnosne metafore (Applebee, 1978, v Smith in Cowie, 1993, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
V tem obdobju se razvije tudi dekontekstualizacija, kar pomeni, da otrok razvije lastne predstave, sklepe in logične povezave, to pa omogoča, da začne pripovedovati zgodbe, ki so boljše kakovosti (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004). Za to obdobje je tudi značilno, da otrok daje veliko pomembnost čustvom junakov in jih vključi v pripovedovanje (Fein, 1995; Marjanovič Umek in Grad, 1984; Miljak, 1981, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2004).
Pri petih letih otroci v zgodbo vključijo osebni stil pripovedovanja, od petega leta dalje pa se izboljšuje njihovo pripovedovanje zgodb. Otroci v pravilnem zaporedju pripovedujejo o dogodkih, vključujejo vzroke in posledice, zgodbo pojasnjujejo in ji dodajajo osebne komentarje (Engel, 1995). Petletniki pripovedujejo zgodbe, kjer opisujejo čustva in namene junakov (Buckley, 2003). Za petletne otroke je tudi značilno, da za pripovedovanje zgodbe uporabljajo pretekli čas (Aller, 1995, v Broström, 2002, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), govor različnih oseb v zgodbi pa uprizorijo z različno intonacijo oz. barvo glasu (Scarlett in Wolf, 1979, v Smith in Cowie, 1993, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Zgodbe petletnikov imajo začetek, jedro in zaključek (Buckley, 2003).
Od petega leta dalje otroci začnejo pripovedovati zgodbe, ki so kohezivne in koherentne ter imajo konvencionalno strukturo. Začnejo z začetnim dogodkom, poznajo cilj in rdečo nit zgodbe, zgodba se vije okoli glavnega junaka, pri tem opisujejo čustva junakov, pripoved pa dokončajo z zaključkom (Fein, 1995; Marjanovič Umek, Fekonja, Kranjc in Lešnik Musek, 2003; McCabe in Rollins, 1994; Muñoz idr. 2003, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Za pripovedovanje začenjajo postopoma uporabljati tudi metajezik (Applebee, 1978; Winner, 1988, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) in znajo povedati, katere so značilnosti zgodbe (Fein, 1995, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Dombey (2003, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) trdi, da otroci pri tej starosti razumejo, da pripovedovalec zgodbo pripoveduje, ni pa nujno del nje.
19
Otroci začnejo ob koncu zgodnjega otroštva v zgodbe vključevati vedno več metafor, humorja in ironije, poleg tega pa začenjajo moralno presojati dejanja, ki jih junaki počnejo v zgodbi (Dombey, 2003; Winner, 1988, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Večkrat se zgodi, da se otroci poistovetijo z junaki v zgodbi, ki so jim podobni, saj imajo lastnosti, ki so jim všeč (Medwell, 2002, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Šestletniki in starejši otroci začenjajo v lastno pripovedovanje zgodb vnašati humor. Pri šestih letih ga začenjajo namreč razumevati in v njem uživajo (McGhee,1979, v Marjanovič Umek in Svetina, 2004).
Sedemletni in starejši otroci pripovedujejo zgodbe, v katere vključujejo osebne izkušnje, opisujejo osebe in njihovo mišljenje, značaj in čustvovanje ter smiselno povezujejo vzroke s posledicami (Fein, 1995; Guttman in Frederikson, 1985, v Marjanovič Umek in Svetina, 2004).
Raziskava N. Stein (1997, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2004) kaže, da večina osemletnih in starejših otrok pri pripovedovanju uporablja raznovrstno frazeologijo. Poleg tega osemletniki pripovedujejo tudi take zgodbe, v katere so vključena čustva in misli junakov, v zgodbo pa vključujejo tudi opise vzročno-posledičnih odnosov. Njihove zgodbe nimajo tematskih preskokov, uporabljajo zaimke, nadpomenke in podpomenke (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Ker je vsak otrok individuum, lahko zaključimo, da se v pripovedovanju zgodb med otroki, ne glede na razvojne mejnike, pojavljajo razlike (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Vsekakor pa velja, da se prek pripovedovanja pri otrocih razvija poslušanje, izboljšuje se verbalna ekspresija, izboljšuje se razumevanje, ustvarjajo se mentalne slike in verbalno razmišljanje. Prek pripovedovanja otroci razvijajo semantiko, sintakso, morfologijo, artikulacijo, fonologijo, pragmatiko, branje in pisanje (Cherry-Cruz, 2001).