Pripovedovanje je velik del našega vsakdana (Deese, 1983 v Ukrainetz, 2006), saj so zgodbe oz. pripovedi sestavni del socialnih interakcij in načina, kako doživljamo svet (Ukrainetz, 2006). Pripovedovanje se razlikuje od dialoga, saj ta predstavlja le izmenjavo kratkih stavkov. Dialog se namreč nanaša predvsem na t. i. situacijo »tukaj in zdaj«, kar pa ne velja za pripovedovanje (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2002). Avtorji Boudreau (2007), Kavanaugh in Engel (1998) ter Nelson (1996) so pripovedovanje opredelili kot ponazoritev namišljenih ali resničnih dogodkov, ki so povezani časovno in vzročno, se osredotočajo na določeno temo in tako tvorijo neko celoto (v Mäkinen, 2014).
Pripovedovanje pomeni interpretacijo domišljijskih ali resničnih dogodkov tako skozi lastni pogled kot skozi pogled drugih (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). V zvezi s pripovedovanjem govorimo o t. i. pripovednem mišljenju, »za katerega je značilno, da posameznik razmišlja o individualnih izkušnjah, edinstvenih zgodovinskih dogodkih, ki jih povezuje in organizira v miselne časovne epizode, ki temeljijo na človekovih motivih, namerah, dejavnostih, dosežkih« (Bruner, 1986, 1990, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019, str. 12). O pripovednem mišljenju je pisalo več avtorjev (npr. Broström, 2002;
Bruner, 1986; Engel, 2016; Schank, 1995, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019), vsi pa menijo, da je pripovedovanje sredstvo, ki povezuje preteklost, prihodnost in sedanjost in s pomočjo katerega lahko izražamo svoje misli in čustva.
Pripovedovanje vključuje:
• zmožnost postavljanja dogodkov v zaporedje,
• zmožnost razlikovanja med tipičnimi in netipičnimi dogodki,
• zmožnost vživljanja v perspektivo različnih junakov,
• zmožnost razumevanja čustev in ciljev junakov zgodbe,
• zmožnost komentiranja cele zgodbe in razumevanje njenega pomena (Bruner in Lucariello, 1989, v Engel, 1995).
Pripovedovanje zgodbe je povezano z dekontekstualizacijo vsebine, »ko otrok npr. v zgodbi opisuje osebe, predmete in dogodke, ki presegajo njegovo neposredno izkušnjo in dekontekstualizacijo jezika, ko otrok s slovničnimi pravili jezika, rabo različnih pridevnikov, prislovov in veznikov zagotavlja logično povezanost besedila« (Karmiloff in Karmiloff-Smith, 2001; Wray in Medwell, 2002, v Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010, str. 36).
Obstajajo različni tipi zgodb, ki jih lahko posameznik pripoveduje. Avtorica Martins (2018) našteva naslednje:
• pripovedi, ki so odgovor na opis znane rutine, odgovor na vprašanje o dnevnih rutinah ... (take pripovedi so značilne za otroke, od 2. do 3. leta starosti),
4
• pripovedi, ki jih otrok ne pove spontano, ampak mu jih ponudi sogovorec. Npr.
mama prosi otroka, naj pove očetu, kako je bilo v parku ... (take zgodbe so značilne za otroke med 4. in 5. letom starosti),
• pripovedi, ki jih otrok spontano pove sam (take zgodbe so značilne za otroke med 4. in 5. letom starosti),
• pripovedi o dogajanju med igro vlog, dajanje navodil soigralcem med igro vlog (med igro tak tip pripovedi uporabljajo otroci, stari od 4 do 5 let),
• pripovedi, ki so izmišljene zgodbe. Lahko si jih izmislijo sami, lahko si jih izmislijo starši, lahko jih preberejo ...
Velja še omeniti, da mora pri pripovedovanju otrok poznati zgodbo na dveh ravneh, na mikro- in makroravni. Mikroraven je jezikovna raven zgodbe, makroraven pa je celostna organizacija in struktura zgodbe (Hudson in Shapiro, 1991).
1.1.1 Pripovedovanje kot del jezikovne zmožnosti
Pripovedovanje prištevamo med jezikovno zmožnost, bolj podrobno med pragmatično govorno zmožnost (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Jezikovna zmožnost se deli na slovnično in sporazumevalno zmožnost. V slovnično zmožnost prištevamo slovnico (glasoslovje, oblikoslovje, skladnjo, besedišče in pomenoslovje), v sporazumevalno zmožnost pa prištevamo pragmatiko (Kranjc, 1999).
Sporazumevalna zmožnost pomeni, da otrok ve, da mora v različnih situacijah uporabiti različen način govora. Pomembno je vedeti, da se sporazumevalna zmožnost nanaša tako na verbalni kot na neverbalni komunikacijski sistem (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004). Kranjc (1999) trdi, da je jezikovna zmožnost ključna za to, da otrok uspešno sodeluje v komunikaciji. Ni namreč dovolj, da obvlada slovnična pravila, temveč mora obvladati tudi pragmatična načela, ki zajemajo podatke o tem, kako, kje, kdaj, s kom, zakaj in o čem govoriti.
Slovnična in sporazumevalna zmožnost sta med seboj povezani. Raziskovalci so odkrili, da se sporazumevalna zmožnost razvije pred slovnično, saj jo otrok uporablja že v predjezikovnem obdobju. Kasneje, v jezikovnem obdobju, se zmožnosti razvijata sočasno, ampak neodvisno druga od druge, otrok pa uporablja obe (Van Valin, 1991, v Kranjc, 1999).
Poznavanje jezikovne zmožnosti je pomembno za opis razvojne stopnje otrokovega govorno-jezikovnega razvoja, saj moramo raziskati, na kakšen način otroci v produkciji in razumevanju uporabljajo semantične in skladenjske strukture. Da pridobimo te informacije, si lahko pomagamo z raznimi jezikovnimi testi ali pa s posnetki otrokovega spontanega govora (Kranjc, 1999).
5 1.1.2 Razvoj pripovedovanja zgodb pri otrocih
Otroci so izpostavljeni pripovedovanju zgodb že od obdobja dojenčka in malčka dalje (Pellegrini in Galda, 1998; Wray in Medwell, 2002, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Razvoj pripovedovanja zgodbe pri otrocih je odvisen od razvoja na drugih področjih. Predvsem sta pomembna razvoj besednjaka in razvoj slovnične strukture.
Besednjak se hitro razvija predvsem v obdobju dojenčka in malčka, slovnična struktura pa se razvija v obdobju zgodnjega otroštva (Brooks in Meltzoff, 2008; Fenson idr., 2004;
Marjanovič Umek in Fekonja, 2004; Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Sočan, 2017, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Da lahko otrok pripoveduje zgodbe, mora imeti razvitih več sposobnosti. Ena od teh je dobro razvit fonološki spomin (Adams in Gathercole, 1995, Conti-Ramdsen in Durkin, 2007, idr., v Wellman, Lewis, Freebairn idr., 2011). Fonološki spomin je del delovnega spomina in je pomemben pri začasnem shranjevanju verbalnih informacij. Število informacij, ki jih lahko zadržimo v delovnem spominu, je omejeno (Conti-Ramdsen in Durkin, 2007, idr., v Wellman, Lewis, Freebairn idr., 2011). Botting (2002) pravi, da pripovedovanje zgodbe od otroka zahteva shranjevanje strukture zgodbe v mislih, to pa pomeni, da mora imeti zelo dobro delujoč delovni spomin, saj mora med tem zgodbo pripovedovati z uporabo pravilne jezikovne strukture.
Poleg fonološkega spomina je za razvoj pripovedovanja zgodbe pri otroku pomembnih še pet sposobnosti: »sposobnost razumevanja in oblikovanja časovno strukturiranega zaporedja dogodkov; sposobnost razumevanja minevanja in zaznavanja časa (...);
sposobnost razumevanja vzročnih povezav med zaporedjem dogodkov v zgodbi;
sposobnost razumevanja, da je zgodba vedno povedana z določene glediščne točke (...) in sposobnost upoštevanja pravil, ki so značilna za zgodbo v določeni kulturi« (Baldock, 2006, v Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010, str. 36). Ko otrok pripoveduje, namreč ni dovolj, da deluje tako rekoč »tukaj in zdaj«, ampak mora uporabljati dekontekstualiziran jezik in tako izraziti dogodke, ki so se že zgodili, ali pa tiste, ki so izmišljeni (Johnston, 2008, v Mäkinen, 2014).
Trije predpogoji, ki so nujno potrebni za razvoj pripovedovanja zgodbe, so:
1) otrok je zmožen povedati dogodke zgodbe v pravilnem zaporedju, 2) otrok zna povedati kraj dogajanja zgodbe,
3) otrok zna povedati čas dogajanja zgodbe (Engel, 1995).
Applebee (1978, v Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010) govori o šestih razvojnih spremembah v strukturi pripovedi od obdobja malčka do zgodnjega otroštva:
1) pripovedovanje v kupih: skupek posameznih elementov, ki niso organizirani, 2) opisovanje zaporedja dogodkov: opisovanje neorganiziranih dogodkov, 3) pripovedovanje o dogodkih, organiziranih okrog glavnega dogodka,
6
4) zgodbe brez prave strukture: čeprav struktura še ni prava, otrok poveže dele zgodbe med seboj,
5) zgodba z neusmerjenimi verigami: vsak element zgodbe je povezan z naslednjim elementom, začetek in konec zgodbe pa nista jasno povezana,
6) zgodbe z verigo: prave zgodbe, ki imajo svojo temo, uvod, jedro in zaključek.
Razvoj pripovedovanja zgodbe pri otroku je bodisi naraven, kot tudi naučen proces. Na začetku se otrok uči pripovedovanja zgodb na podzavesten, neekspliciten način, prek vsakodnevnih pogovorov, ki jih posluša ali je tudi sam vanje vpleten (Engel, 1995).
Poslušanje zgodb ni nič manj pomembno od pripovedovanja. Med poslušanjem zgodb otrok namreč stalno združuje pretekle dogodke, med tem pa razmišlja, kako bi se lahko zgodba nadaljevala (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Otrok mora imeti štiri vrste znanja, da lahko pripoveduje zgodbe. To so:
• vsebinsko znanje: spomin, znanje o socialnih interakcijah, posplošene predstave dogodkov,
• strukturno znanje: koherenca – urejanje informacij v logično zaporedje, ki je poslušalcu smiselno,
• mikrojezikovno znanje: uporaba ustreznih zaimkov, časa in anafor,
• kontekstualno znanje: vedenje o funkciji pripovedi v določenem kontekstu (Hudson in Shapiro, 1991).
Pomembno je poudariti, da na razvoj pripovedovanja zgodbe pri otrocih vpliva tudi, koliko so v predšolskem obdobju izpostavljeni namenskemu in sistematičnemu branju kakovostne literature. Slovenske avtorice Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja (2002) so v raziskavi namreč ugotovile, da štiriletniki in petletniki, ki so bili izpostavljeni sistematičnemu prebiranju kakovostne literature, pripovedujejo zelo dinamične in napete zgodbe, poleg tega pa uporabljajo tipične fraze, ki jih najdemo v zgodbah, njihovi stavki so bolj kompleksni na pomenski in strukturni ravni ter se na tak način razlikujejo od sovrstnikov, ki niso bili izpostavljeni sistematičnemu prebiranju kakovostne literature.
Med dejavnike, ki še vplivajo na otrokov razvoj pripovedovanja zgodbe, vključujemo izobrazbo staršev, skupno branje staršev in otrok, stik otroka z otroško literaturo, starost, pri kateri je bil otrok izpostavljen branju staršev, število knjig, ki so otroku dostopne, obiske knjižnic in otroških kulturnih prireditev ter osebna prepričanja staršev do spodbujanja govora, zgodnje pismenosti in o pomenu skupnega branja (DeBaryshe, 1995; Marjanovič Umek, Podlesek in Fekonja, 2005; Sénéchal in LeFevre, 2002, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
7
Teorija uma v povezavi z razvojem pripovedovanja zgodb pri otrocih
Otrokovo pripovedovanje zgodb se izboljša z razvojem teorije uma. Teorija uma predstavlja razumevanje lastnih mentalnih stanj in mentalnih stanj drugih, to pa otroku pomaga spoznati, kaj mora vsebovati zgodba (Baron-Cohen, 2001, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Med tretjim in četrtim letom starosti se v zvezi s teorijo uma v otroku zgodi pomembna sprememba, saj pri tej starosti otrok usvoji koncept metareprezentacije (Perner, 1991; Wellman, 1992, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Baldock (2006, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019) trdi, da je otroku lažje razlikovati med dogodki, ki so se zgodili samo njemu, in dogodki, ki so se zgodili večini, takrat, ko razume, da imajo lahko ljudje različne poglede na iste stvari.
Wellman (1990, v Marjanovič Umek, 2004) trdi, da razvoj teorije uma poteka postopoma in po določenih stopnjah, ki si sledijo. Na prvi stopnji (psihologija želja) otrok razume, da je obnašanje posameznika pogojeno z njegovimi željami. Na drugi stopnji (psihologija prepričanja – želje) otrok razume, da so mentalna stanja reprezentacije. Na tretji stopnji (prepričanja kot interpretacije in reprezentacije) se otrok zaveda, da je lahko prepričanje o realnosti zmotno.
Med teorijo uma in med razvojem pripovedovanja obstaja povezava. Bistvo pripovedovanja so dogodki, ki jih je otrok doživel, in pa razumevanje, da imajo drugi ljudje svoje mišljenje, ki je lahko različno od lastnega. Po drugi strani pa se otroci, ki imajo bolj razvito sporazumevalno zmožnost (v katero spada tudi pripovedovanje), lažje in učinkovitejše vključujejo v komunikacijo, to pa stimulira njihovo teorijo uma. Iz tega torej vidimo, da je razvoj teorije uma in pripovedovanja zgodbe pri otroku dvosmeren proces (Kleinknecht in Beike, 2004, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). S tem se strinja tudi Baldock (2006, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019), ki pravi, da otroci pri pripovedovanju zgodbe lahko opisujejo cilje in namene junakov ter posledice raznih dogodkov le v primeru, da imajo razvito teorijo uma. Baldock (2006, v Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010) še dodaja, da sta razvoj pripovedovanja in teorija uma povezana tudi z razumevanjem govora drugih in rabo metafor.
Prek teorije uma petletni otroci vedo, da zgodba predstavlja sekvenco dogodkov v času in prostoru, vključuje junake z njihovimi dejanji, željami in prepričanji ter zaplete in razplete, ki so odvisni od dejanj junakov (Sher-Censor in Oppenheim, 2004, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Zaključimo lahko, da mora otrok za uspešno pripovedovanje zgodbe razumeti in stalno spremljati mentalna stanja poslušalca, kar pa pomeni, da mora imeti razvito teorijo uma (Lorusso in sodelavci, 2007, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
8