Pripovedovanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami

Če pogledamo rezultate raznih raziskav, lahko opazimo razlike med pripovedovanjem otrok z govorno-jezikovnimi motnjami in pripovedovanjem sovrstnikov s tipičnim razvojem.

27

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, predvsem otroci s specifičnimi jezikovnimi težavami, imajo težave z elaboracijo pripovedi, ki je navadno zmedena in ponavljajoča (Befi-Lopes, Bento in Perissinoto, 2008). Poleg tega Westby idr. (1989, v Befi-Lopes, Bento in Perissinoto, 2008) trdijo, da predvsem otroci s specifičnimi jezikovnimi težavami tudi težje predvidevajo, kaj mora poslušalec slišati, da bi razumel sporočilo, posledično pa teh informacij ne vključijo v pripoved. Njihove pripovedi so šibke z vidika časovnih in vzročno-posledičnih povezav in so prav zaradi tega težje razumljive.

V naslednjih poglavjih so bolj podrobno predstavljeni rezultati raziskav, ki so bile opravljene tako v tujini kot tudi v Sloveniji.

Raziskave tujih avtorjev

V tujini je bilo opravljenih več raziskav, ki so bile osredotočene na pripovedovanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.

Otroci z jezikovnimi motnjami (tako otroci s specifičnimi oz. razvojno govorno-jezikovnimi motnjami kot otroci z motnjami govora in jezika, ki so del kakšne druge težave) slabše pripovedujejo, bodisi ko zgodbo za nekom ponovijo, kot tudi, ko si jo sami izmislijo (Merritt in Liles, 1987, Tager-Flusbers, 1995, Van der Lely, 1997, Liles idr., 1995, v Botting, 2002). Večkrat se zdi, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pripovedujejo zgodbe, ki so na ravni njihovih mlajših vrstnikov s tipičnim razvojem, rezultati raziskav pa tudi kažejo, da pripovedujejo krajše zgodbe od sovrstnikov (Botting, 2002). Poleg tega raziskava avtorjev Kaderavek in Sulzby (2000, v Botting, 2002) kaže, da otroci z govorno-jezikovnimi motnjami uporabljajo pretekli čas manj pogosto od sovrstnikov, raziskava avtorjev Merritt in Liles (1987, v Botting, 2002) pa kaže, da otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami pripovedujejo zgodbe z manjšim številom dogodkov in slabše uporabljajo slovnico od sovrstnikov. Številne raziskave kažejo, da imajo otroci s specifično jezikovno motnjo tudi slabši delovni spomin, zaradi tega pa pripovedujejo manj koherentne zgodbe (Ellis-Weismer idr., 1999, v Botting, 2002). Raziskava avtorjev Wellman, Lewis, Freebairn idr. iz leta 2011 kaže, da otroci s specifičnimi jezikovnimi in pridruženimi artikulacijskimi motnjami pri pripovedovanju dajejo več nepotrebnih informacij o zgodbi, kot pa informacij, ki so za zgodbo dejanjsko pomembne. Avtorji zaključujejo, da ta skupina otrok slabše pripoveduje zgodbe od vrstnikov zaradi slabšega razumevanja zgodb, slabšega delovnega spomina in slabših organizacijskih veščin.

Avtorica Mäkinen (2014) je raziskovala razlike v pripovedovanju med otroki s tipičnim razvojem, otroki s specifično jezikovno motnjo in otroki z motnjami avtističnega spektra.

Rezultati so pokazali, da je bila lingvistična struktura pripovedi otrok s specifično jezikovno motnjo zelo šibka na vseh področjih, ki so bila preučena. Zanimivo pa je, da to ni veljalo za otroke z motnjami avtističnega spektra. Za obe skupini, to se pravi za otroke s specifično jezikovno motnjo in za otroke z motnjami avtističnega spektra, se je izkazalo, da imajo težave na pragmatični ravni pripovedovanja zgodbe. Avtorica torej svetuje, da

28

je intervencija oz. terapija pri obeh skupinah usmerjena tudi na ta aspekt tvorjenja pripovedi (Mäkinen, 2014).

Raziskovalke Grobler, Arapović in Lenček (2008) so v svoji raziskavi preučevale uporabo povezovalcev pri pripovedovanju zgodbe, ki jo podajo otroci s specifično jezikovno motnjo. V raziskavo je bilo vključenih 71 otrok s specifično jezikovno motnjo in 71 otrok s tipičnim razvojem. Otroci so bili učenci od prvega do četrtega razreda osnovne šole. Cilj raziskave je bil ugotoviti razlike v številu in vrsti povezovalcev, ki jih otroci s specifično jezikovno motnjo in otroci s tipičnim razvojem uporabljajo pri pripovedovanju. Avtorice so ugotovile, da otroci s specifično jezikovno motnjo pri pripovedovanju pogosteje od otrok s tipičnim razvojem uporabljajo povezovalce besedila v primerih, ko skladnja tega ne zahteva. Med povezovalci besedila v manjši meri uporabljajo osebne zaimke ter besede:

in, pa, a, ampak, potem. Pogosteje pa uporabljajo besedni zvezi in potem oz. pa potem.

Poleg tega otroci s specifičnimi jezikovnimi težavami uporabljajo manjše število povedi, ki so priredno zložene. Tekočnost pripovedovanja zgodbe je pri tej skupini otrok slabša, saj pri pripovedovanju potrebujejo več zunanjih spodbud. Avtorice torej povzemajo, da otroci s specifičnimi jezikovnimi težavami pripovedujejo zgodbe manj kakovostno od svojih vrstnikov. Rezultati, ki so jih avtorice dobile s pomočjo raziskave, so lahko v pomoč tako pri diagnostiki kot tudi pri terapiji otrok s specifično jezikovno motnjo (Grobler, Arapović in Lenček, 2008).

Leta 2010 so avtorice Arapović, Grobler in Jakubin objavile rezultate raziskave, ki se je osredotočala na pripovedovanje otrok s specifično jezikovno motnjo. V vzorec je bilo vključenih dvajset otrok s specifično jezikovno motnjo, starih od 5 do 7 let, ki so bili logopedsko obravnavani na Polikliniki SUVAG v Zagrebu. Avtorice so predvidevale, da otroci, vključeni v raziskavo, ne bodo zmožni samostojnega (monološkega) pripovedovanja zgodbe, ki so jo slišali od poslušalca, razen tako, da se njihovo pripovedovanje odvija kot dialog s testatorjem. Rezultati raziskave so pokazali, da nobeden od dvajsetih testiranih otrok s specifično jezikovno motnjo ni bil zmožen samostojno povedati pripovedi. Avtorice so tako potrdile začetno predvidevanje, da otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami niso zmožni pripovedovati zgodbe brez pomoči sogovorca (Arapović, Grobler in Jakubin, 2010).

Avtorici Arapović in Grobler (2007) sta raziskovali razlike v pripovedovanju in v uporabi števila povedi, števila sestavljenih stavkov in števila povezovalcev med otroki s tipičnim razvojem in otroki s specifičnimi jezikovnimi motnjami. V raziskavo je bilo vključenih 14 desetletnih otrok s specifičnimi jezikovnimi motnjami in 14 desetletnih otrok s tipičnim razvojem. Raziskovalki sta predvidevali, da se bodo med skupinami izkazale razlike.

Rezultati raziskave so njuno predvidevanje potrdili. Poleg tega sta tudi ugotovili, da pripovedovanje otrok s specifičnimi jezikovnimi motnjami vsebuje veliko število premorov, ponavljanja besed in zastojev, prav zaradi tega pa mora testator te otroke pri

29

pripovedovanju spodbujati, da se lahko otrokovo pripovedovanje nadaljuje (Arapović in Grobler, 2007).

Podobno ugotavljajo Befi-Lopes, Bento in Perissinoto (2008), ki trdijo, da so pripovedi otrok s specifičnimi jezikovnimi motnjami slabše od pripovedi vrstnikov s tipičnim razvojem, in sicer zaradi težav z jezikovnimi veščinami, ki so potrebne za pripovedovanje zgodbe. Ti otroci imajo tudi težave z uravnavanjem morfosintaktičnih struktur. Podobno kažejo rezultati drugih avtorjev, ki so v svojih študijah dokazali, da otroci s tovrstnimi težavami pripovedujejo krajše in manj kohezivne zgodbe, pri pripovedovanju pa so prisotne sintaktične, semantične in morfološke napake. Pripovedi otrok s specifičnimi jezikovnimi motnjami vsebujejo tudi manjše število slovničnih komponent, manjše število dogodkov in manjše število elementov, ki služijo kohezivnosti, ter vsebujejo manjše število kompleksnih povedi (Befi-Lopes, Bento in Perissinoto, 2008).

Razvidno je, da je raziskav o pripovedovanju otrok s specifičnimi jezikovnimi motnjami ali z govorno-jezikovnimi motnjami kar veliko, bolj malo pa je avtorjev, ki bi raziskovali pripovedovanje otrok z izoliranimi motnjami artikulacije. Otroci z motnjami artikulacije imajo lahko težave na področju izgovorjave določenega glasu kot tudi na fonološki ravni.

Otroci z motnjami artikulacije pa imajo težave tudi na področju fonološkega spomina, kar je pogosto prisotno tudi pri otrocih s specifičnimi jezikovnimi motnjami: te težave bi bile lahko povezane s slabšo pripovedovalno zmožnostjo. Slabši fonološki spomin lahko otroka namreč ovira pri pripovedovanju in razumevanju zgodbe. Poleg tega pa se lahko pri pripovedovanju zgodi, da se otroci izogibajo določenim besedam, ki so zanje težje izgovorljive, kar jim še dodatno otežkoči pripovedovanje (Wellman, Lewis, Freebairn idr., 2011). Kljub navedenemu pa je raziskava iz leta 2011 avtorjev Wellman, Lewis, Freebairn idr. pokazala, da se pri pripovedovanju zgodbe skupina otrok z artikulacijskimi motnjami ni bistveno razlikovala od skupine otrok s tipičnim razvojem. To področje bi bilo zanimivo še bolj poglobljeno raziskati.

Raziskave slovenskih avtorjev

V slovenskem prostoru so se s pripovedovanjem otrok z govorno-jezikovnimi motnjami ukvarjale predvsem avtorice diplomskih in magistrskih del.

Avtorica T. Sevšek (2016) je v magistrskem delu raziskovala razlike v pripovedovanju med otroki s specifično jezikovno motnjo in otroki s tipičnim razvojem. Ugotovila je, da otroci s specifično jezikovno motnjo pri pripovedovanju uporabljajo manj besed in da je povprečna dolžina povedi pri tej skupini otrok krajša od povprečne dolžine povedi otrok s tipičnim razvojem. Raziskava je pokazala, da je pri prvi skupini otrok bilo zaznano tudi manjše povprečno število priredno in podredno zloženih povedi. Ravno obratno pa velja za enostavčne povedi; teh je bilo pri otrocih s specifično jezikovno motnjo zabeleženih več kot pa pri otrocih s tipičnim razvojem. Avtorica je tudi opozorila na razlike v številu prepoznanih dogodkov v zgodbi, ki so prisotne med otroki s specifično jezikovno motnjo

30

in otroki s tipičnim razvojem. V svoji raziskavi je tudi analizirala razlike v pripovedovanju med različno starimi otroki s specifično jezikovno motnjo in ugotovila, da starejši otroci pripovedujejo zgodbe, ki so daljše, bolj strukturirane in bolj kompleksne (Sevšek, 2016).

Analize pripovedne sposobnosti otrok z govorno-jezikovnimi motnjami se je v svojem magistrskem delu delno dotaknila tudi avtorica Š. Tršinar (2018), ki je ugotovila, da je ta skupina otrok glede na posamezne kazalnike pripovedovanja zgodbe dosegla nižje rezultate kot vrstniki s tipičnim razvojem. Rezultati na ravni celotnega preizkusa pripovedovanja zgodbe pa so bili med posameznimi otroki z govorno-jezikovnimi motnjami zelo različni, otroci brez govorno-jezikovnih motenj pa so dosegli nadpovprečne rezultate (Tršinar, 2018).

S pripovedovanjem otrok z govorno-jezikovnimi motnjami se je ukvarjala tudi avtorica J.

Kovačič (2012), ki je napisala diplomsko delo v obliki študije primera. Rezultati njene raziskave kažejo, da je bila razvojna raven otrokovega pripovedovanja zgodbe nižja glede na pripovedno raven otrok s tipičnim razvojem enake starosti. Otrok, s katerim je opravljala raziskavo, je bil star pet let, zgodbo pa je povedal na ravni od 4 do 4,6 leta starega otroka (Kovačič, 2012).

Zaključki, ki izhajajo iz doslej izvedenih raziskav

Iz že navedenih raziskav, ki so bile opravljene tako v Sloveniji kot tudi v tujini, lahko zaključimo, da imajo otroci z govorno-jezikovnimi motnjami pri pripovedovanju težave, zato pa potrebujejo pomoč logopeda, da jim lahko pomaga tudi na tem področju.

Raziskava avtorjev Adams, Lockton, Freed, Gaile, Earl idr. je pokazala, da je ciljno usmerjena logopedska terapija, tudi če jo logoped izvaja le krajše obdobje, lahko učinkovita pri premagovanju težav pri otrocih s težavami na področju pragmatike in socialne komunikacije (Adams, Lockton, Freed, Gaile, Earl idr., 2011). Razlogov, zakaj je dobro, da se izboljša pripovedovanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami, je več.

Avtorici Arapović in Grobler (2007) opozarjata, da je pripovedovanje pomembna zmožnost, ki jo morajo otroci imeti, da so lahko uspešni na akademskem področju.

Pripovedovanje je namreč v šoli prisotno pri govornih nastopih, pri pisanju spisov, pri obnavljanju, pri bralni znački ...

Avtorice Arapović, Grobler in Jakubin (2010) trdijo, da govor in pripovedovanje otrok s specifično jezikovno motnjo nista odvisna samo od njihove zmanjšane govorno-jezikovne zmožnosti, temveč tudi od logopedske rehabilitacije. Večkrat se zgodi, da se logopedska rehabilitacija osredotoča le na določene vsebine z namenom, da se otroci npr. naučijo uporabljati samostalnike in glagole v sedanjiku. Na tak način pa otroci, ki imajo zmanjšane govorno-jezikovne zmožnosti, ne morejo združiti posameznih vsebin v neko celoto.

Avtorice tako predlagajo, da se otrokom s specifično jezikovno motnjo prek logopedske rehabilitacije nudi vzorce običajne jezikovne rabe, tako da postane njihov govor bolje usklajen s pričakovanji poslušateljev in posledično postanejo otrokove pripovedi bolj

31

razumljive. Na tak način se lahko tudi izboljša pripovedovanje zgodb otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.

32

2 EMPIRIČNI DEL