1. TEORETIČNI DEL
1.2. Prepoznavanje nadarjenih
1.2.2. Metode prepoznavanja
Prepoznavanje nadarjenih učencev je ključnega pomena za nadaljnji razvoj teh otrok, hkrati pa je tovrstno delo strokovno zahtevno opravilo. Dejstvo, mimo katerega ne moremo, je, da stoodstotno zanesljive metode prepoznavanja nadarjenosti ni, pa tudi nadarjenosti same po sebi ne moremo neposredno meriti (Jurman, 2004). Raziskave so pokazale, da bi z uporabo le inteligenčnih testov v populaciji odkrili samo nekje od 2 % do 3 % nadarjenih otrok, zato so začeli uporabljati tudi teste za prepoznavanje ustvarjalnosti otroka (Logar, 2010). Visoki rezultati na testu ustvarjalnosti pa ne pomenijo tudi visokih rezultatov na testu inteligentnosti.
Med zelo primerne tehnike in metode prepoznavanja nadarjenosti sodi opazovanje (Logar, 2010).
5 Ocene
Nenapisano pravilo pravi, da so nadarjeni učenci v večini tudi učno uspešni, pa vendarle bi bilo ogromno talentov spregledanih, če bi se zanašali izključno na ocene. Ocena sama po sebi ne pove, kako je učenec prišel do dosežka. Lahko se je učil ure in ure, imel individualno pomoč pri učenju ali pa je preprosto rezultat njegove nadarjenosti (Nagel, 1987).
Učiteljevo mnenje
Res je, da učitelj kar nekaj časa preživi z učenci in veliko ve o vsakem posamezniku, vendar lahko na učiteljevo mnenje vplivajo tudi razni osebni predsodki. Kljub temu se takšna mnenja pogosto upoštevajo in v primerjavi s testi učitelj učence spoznava v realni situaciji in več let skupaj, kar je prednost (Boben, 2012; Žagar in Bezić, 2005). Takšen način prepoznavanja nadarjenih je omejen in enostranski, saj ni nujno, da visoko inteligenten ali ustvarjalen otrok v šoli dosega tudi vidne rezultate. Če bi to bilo tako, Albert Einstein, Thomas Edison, Winston Churchill idr. zagotovo ne bi bili prepoznani kot nadarjeni (Bezić idr., 1998).
Mnenje staršev
Starši so tisti, ki imajo možnost spremljati otrokovo vedenje v različnih okoliščinah in vse od njegovega rojstva. V predšolskem obdobju so ravno oni najpogostejši in najpomembnejši vir informacij (Bezić idr., 1998). Verjetno so najprimernejši za prepoznavanje otrokove nadarjenosti in najboljše je, če je ta prepoznana čimprej, po možnosti že preden otrok vstopi v šolo. V tem času so za to odgovorni prav starši, ki lahko v interakciji z otrokom opazijo njegova določena izstopajoča vedenja (Nagel, 1987). Težava nastane, ker starši pri opazovanju otroka niso čustveno opredeljeni in nimajo možnosti primerjanja (Bezić idr., 1998). Seveda pa v svetu obstaja še mnogo drugih načinov in metod, s pomočjo katerih si starši ustvarijo mnenje o sposobnostih svojih otrok. Pomagajo si lahko z različnimi ocenjevalnimi lestvicami, poslužujejo se lahko anekdotskih zapisov, ki spremljajo psihični, duševni in čustveni razvoj (Meško, 2003).
Standardizirani testi
Kar 70 odstotkov nadarjenih učencev prepoznajo s pomočjo standardiziranih testov (Krafft in Semke, 2008). Najpogosteje uporabljeni tovrstni testi za prepoznavanje nadarjenih otrok so individualni testi inteligentnosti. Strokovnjaki se največkrat poslužujejo Wechslerjeve inteligenčne lestvice za otroke, Stanford-Binetove inteligenčne lestvice in Kaufmanove ocenjevalne baterije za otroke ter standardne progresivne matrice (Boben, 2012; Ferbežer in Kukanja-Gabrijelčič, 2008). Drugi najpogosteje uporabljeni testi s strani šolskih psihologov pri prepoznavanju nadarjenih učencev so različni dosežki na testih (Ferbežer in Kukanja-Gabrijelčič, 2008). Ker pa so takšni individualni testi dragi in zamudni, se vse pogosteje uporabljajo skupinski testi inteligentnosti, ki pa so seveda manj zanesljivi in otroci z visokim IQ so lahko spregledani (Žagar in Bezić, 2005). Test, s katerim bo psiholog opravil testiranje, je prostoizbiren, vendar mora še vedno biti strokovno potrjen (Boben, 2012).
Glavni cilj in vodilo pri identifikaciji nadarjenih je: » /…/ celostno poznavanje posameznika, njegovih sposobnosti, dosežkov, interesov, navad, stila učenja, motivacije, samopodobe, njegovih šibkih in močnih področij z enim samim namenom: da bi lahko zanj dobro pripravili individualiziran program /…/«, pravi D. Boben (2012, str. 60).
6 1.2.3. Stopnje prepoznavanja
»Današnji nadarjeni otroci so jutrišnje razvojne smeri.«
(D. Porter)
Osrednji cilj prepoznavanja nadarjenih učencev je prilagajanje vzgojno-izobraževalnega procesa nadarjenim in njihovim potrebam ter skrb za celostni osebnostni razvoj (Juriševič, 2011). Da do tega pride, pa je potrebno nadarjene najprej prepoznati. Pri prepoznavanju nadarjenega otroka gre za proces spremljanja učencev in poteka na podlagi različnih virov ter vrst podatkov: testov sposobnosti, ocenjevalnih lestvic za učitelja, strokovnih ocen in izjemnih dosežkov učencev (Juriševič, 2011). Učencem iz drugega kulturnega ali jezikovnega okolja, učencem iz socialno problematičnih družin in učencem s posebnimi potrebami je potrebno nameniti posebno pozornost, saj nadarjenost pri takšnih učencih največkrat ni prepoznana ali pa je prikrita in jo zato tudi težje prepoznamo (Juriševič, 2011).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (2011) nadarjene učence uvršča v svojo skupino. Vsebuje člen, ki predpisuje, da mora šola tej skupini učencev zagotoviti ustrezne pogoje za vzgojo in izobraževanje s prilagajanjem vsebin, metod in oblik dela. Prav tako jim mora omogočiti vključitev v dodatni pouk in druge individualne ter skupinske oblike pomoči. Zato in zaradi metodološke nedorečenosti pri prepoznavanju nadarjenih učencev je bil v Sloveniji izdelan Koncept: Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli (1999). Koncept izhaja iz Marlandove definicije nadarjenosti – nadarjeni so tisti otroci, ki so bodisi na predšolski, osnovni ali srednji stopnji dosegli visoke dosežke na intelektualnem področju, na področju ustvarjalnosti ali na specifičnih akademskih področjih ter pri vodenju in umetnosti (Žagar in Bezić, 2005).
Prepoznavanje po »Konceptu« poteka na treh stopnjah: evidentiranje, identifikacija in seznanitev in pridobitev mnenja staršev (»Operacionalizacija koncepta«, 2008; Žagar in Bezić, 2005).
Evidentiranje
Evidentiranje je prva stopnja, na kateri se izbere večja skupina potencialnih učencev, ki bi lahko bili nadarjeni. Izbor teh učencev poteka s pomočjo šestih kriterijev, hkrati pa so upoštevane tudi že prej zbrane informacije o učencih. Na prvi stopnji prepoznavanja nadarjenih učencev se posebni pripomočki praviloma ne uporabljajo (»Koncept: Odkrivanje in delo«, 1999; Žagar, 2006; Žagar in Bezić, 2005).
Predlagani kriteriji v postopku evidentiranja so naslednji (»Koncept: Odkrivanje in delo«, 1999; Žagar in Bezić, 2005):
- učni uspeh, pri katerem je upoštevan odličen uspeh oziroma »odlična« opisna ocena;
- dosežki, ki se konstantno kažejo pri raznih dejavnostih kot so likovna, glasbena, tehnična ali športna vzgoja;
- učiteljevo mnenje, pridobljeno in oblikovano na podlagi vzgojno-izobraževalnega procesa. Posebna pozornost naj bi bila namenjena učencem, ki sicer kažejo znake nadarjenosti, vendar njihov učni uspeh ni izstopajoč, učencem, ki izhajajo iz socialno šibkega in drugačnega okolja, ter tistim, ki imajo specifične učne ali vedenjske težave;
- udeležba in vidnejši rezultati na regijskih in državnih tekmovanjih;
7
- hobiji, za katere je učenec izredno navdušen in ima močan interes ter v katerih dosega nadpovprečne rezultate;
- mnenje šolske svetovalne službe, ki je ustvarjeno na osnovi evidence o učencu, v sodelovanju z učitelji ter mentorji interesnih in drugih dejavnosti.
V skupino evidentiranih so vključeni vsi, ki dosegajo vsaj enega od zgornjih kriterijev (Žagar in Bezić, 2005). S pomočjo evidentiranja se izognemo zamudnemu in dragemu testiranju vseh učencev na šoli. Po Konceptu predstavljenih šest kriterijev zajema dovolj velik spekter dejavnosti, na katerih se kaže nadarjenost, zato ni veliko možnosti, da bi bil kateri učenec spregledan (Budin, 2012).
Identifikacija
Srednjo stopnjo v procesu prepoznavanja nadarjenih imenujemo identifikacija in vključuje podrobno spoznavanje učencev, ki bi lahko bili nadarjeni. Poglobljeno spoznavanje poteka na osnovi učiteljeve ocene, testov sposobnosti in testov ustvarjalnosti. Učitelji uporabljajo ocenjevalne lestvice za različna področja nadarjenosti; njihov doprinos se odraža predvsem pri učencih, ki zaradi različnih razlogov, okoljskih ali drugih, na psiholoških testih ne dosežejo dobrega rezultata. Pri testih se priporoča uporabo Wechslerjeve lestvice inteligentnosti, za otroke (WISC) pa tudi Ravenove progresivne matrice. Med testi ustvarjalnosti so v uporabi prirejeni Torranceovi testi ustvarjalnega mišljenja (Žagar, 2012).
Kot nadarjeni so identificirani tisti učenci, ki vsaj na enem od kriterijev dosegajo nadpovprečen rezultat, to je 90. percentil (»Koncept: Odkrivanje in delo« 1999), na WISC-u pa IQ 120 (Žagar, 2012).
Cilj identifikacije poleg identifikacije učenca na intelektualnem, ustvarjalnem, specifično akademskem, voditeljskem, umetniškem ali psihomotoričnem področju je tudi celostno poznavanje posameznika in njegovih sposobnosti, dosežkov, interesov, navad itd., kar omogoča možnost dobre priprave individualiziranega programa (Boben, 2012).
Seznanitev in pridobitev mnenja staršev
Gre za zadnjo od treh stopenj procesa prepoznavanja nadarjenih. V tej fazi svetovalna služba skupaj z razrednikom obvesti starše, da je njihov otrok bil prepoznan za nadarjenega in hkrati zaprosijo za njihovo mnenje o otrokovi nadarjenosti. Za pridobitev čim boljše ocene nadarjenosti je smiselno, da pred pridobitvijo njihove ocene šola za starše organizira seminarje, na katerih jih seznani in pouči o značilnostih nadarjenih otrok in kako te značilnosti prepoznati (Žagar in Bezić, 2005).
8
Tabela 1: Prepoznavanje in delo z nadarjenimi učenci v osnovni šoli po Konceptu: odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni OŠ (1999) (Juriševič, 2011, str. 336).
razred OŠ
1 2 3 4 5 6 7 8 9
OPAZOVANJE učencev – značilnosti, potrebe, interesi – INDIVIDUALIZACIJA
EVIDENTIRANJE
Kriteriji: učni uspeh, izjemni dosežki, tekmovanja, hobiji, mnenje učitelja ali ŠSS
IDENTIFICIRANJE
Kriteriji: ocena učitelja, testi sposobnosti, test ustvarjalnosti
SEZNANITEV IN MNENJE STARŠEV
INDIVIDUALIZIRANI PROGRAMI (INDEP)
Proces prepoznavanja nadarjenih poteka v vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih devetletne osnovne šole, vendar postopek ni enak v vseh triletjih. V prvem triletju se izvede prva stopnja, to je evidentiranje, in ne uporabljamo nikakršnih psiholoških testov ali ocenjevalnih lestvic, saj so navadno te metode manj zanesljive zaradi raznih slučajnih vplivov na rezultate. Tudi hiter razvoj otroka te starosti je eden od vzrokov za nezanesljivost tovrstnih metod prepoznavanja. V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju se izvedeta še druga in tretja stopnja postopka. Isti dve stopnji se ponovita tudi v zadnjem triletju, če je to potrebno (Ferbežer in Kukanja-Gabrijelčič, 2008; »Koncept: Odkrivanje in delo« 1999; Žagar in Bezić, 2005).
Vsa spoznanja in ugotovitve, pridobljene skozi proces prepoznavanja nadarjenih učencev, se potrdijo na razrednem učiteljskem zboru za vsakega prepoznanega nadarjenega učenca posebej (Ferbežer idr., 2008). Da pa ne spregledamo kakšnega »nadarjenega bisera«, ki je iz različnih vzrokov bil v procesu prepoznavanja izpuščen, postopek prepoznavanja v celoti ponovimo v drugem ali tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju (Žagar in Bezić, 2005).
Sodelovanje staršev
Sodelovanje staršev s šolo v procesu prepoznavanja nadarjenih učencev se začne že na stopnji evidentiranja, ko se od staršev pridobijo prve informacije. S pomočjo tovrstnih informacij se pridobi vpogled v otrokov splošni razvoj, šolanje, zdravje, družino ipd. Starši morajo biti v pogovoru odkriti in njihovo mnenje mora biti iskreno ter brez zadržkov. Psihologi od staršev pričakujejo, da bodo povedali svoje mnenja, zakaj mislijo, da je otrok nadarjen, in opisali vedenje, iz katerega sklepajo, da gre za nadarjenost. Tako, kot se postopek prepoznavanja začne s pogovorom s starši, se tudi konča. Na zadnjem koraku pogovor teče o rezultatih (Boben, 2012).
9
1.3. Delo z nadarjenimi
»Nič ni bolj neenakega, kot je enaka obravnava neenakih.«
(Paul F. Brandwein) V svetu sta se uveljavila dva organizacijska pristopa za delo z nadarjenimi. Nekateri nadarjene izločajo v posebne oddelke ali šole, kjer poteka izobraževanje po posebnih programih in s posebej usposobljenimi učitelji. Drugi pristop pa predstavlja skupno šolanje nadarjenih in nenadarjenih učencev, le da za nadarjene učence uporabljajo nekatere dodatne oblike dela. Vendar ni pomembno, ali izobraževalne ustanove zagovarjajo segregacijo (ločevanje) ali integracijo (združevanje) nadarjenih učencev, pomembno je, da jim zagotovijo ustrezen pouk, ki je prilagojen njim (Žagar in Bezić, 2005). In kot trdi Strmčnik (1998), se obe izhodišči organizacijskih modelov prepletata, saj bogatenje programov vsebuje tudi hitrejši tempo in poglabljanje, prav tako pa akceleracija (hitrejše napredovanje) ne vključuje le hitrega tempa, pač pa tudi razširjeno in poglobljeno obravnavo učne vsebine.
Že sam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (2011) narekuje, da morajo učitelji diferencirati pouk in druge oblike organizacijskega dela z učenci glede na njihove zmožnosti. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju učitelj pri pouku uporablja notranjo diferenciacijo, v drugem obdobju uporablja fleksibilno diferenciacijo, v zadnjem triletju pa delo pri pouku organizira v obliki delne zunanje diferenciacije (Bezić idr., 2006;
Žagar in Bezić, 2005).
Pravilnik o izvajanju diferenciacije pri pouku v osnovni šoli (2006, 4. člen) zunanjo diferenciacijo predpisuje v 8. in 9. razredu, pri čemer gre za nivojski pouk v homogenih učnih skupinah ter poteka na treh zahtevnostnih ravneh. Za zunanjo diferenciacijo je značilno, da se učence loči le pri določenih predmetih (materinščina, matematika in tuj jezik), sicer pa so pod enotnim vsebinskim in didaktično-organizacijskim režimom (Štemberger, Ivanuš Grmek in Čagran, 2009).
Med najpogosteje uporabljene oblike notranje diferenciacije sodijo individualni ali skupinski pouk, učna pomoč nadarjenih sošolcem ali pomoč učitelju, vključevanje zahtevnejših nalog in snovi, samostojno učenje, raznovrstni krožki idr. (Stmčnik, 1998). Naloga notranje učne diferenciacije in individualizacije je spodbujanje učenčevega razvoja na kognitivnem področju, razvoj osebnostnih lastnosti, krepitev samostojnosti in razvijanje ter spodbujanje sposobnosti medsebojnega sodelovanja (Kalin, 2006).
Oblike dela z nadarjenimi šole izberejo glede na potrebe in možnosti, ki so jim dane.
Prizadevati si je potrebno, da se vključijo tudi starši, zato je sodelovanje z njimi še kako pomembno. Prav tako pa je potrebno v stik stopiti z zunanjimi ustvarjalci in učence spodbujati k vključevanju v razne zunanje institucije (Žagar in Bezić, 2005).
Individualiziran program dela
Šola kot vzgojno-izobraževalna ustanova mora prepoznanim nadarjenim učencem dati možnost dela po posebnem individualiziranem programu (v nadaljevanju: INDEP). Odločitev za delo po tem programu je svobodna in odvisna od učenca in staršev. Vendar mnogi starši nadarjenih otrok sploh niso seznanjeni, kaj je individualiziran program dela in kaj ponuja ter kakšne so prednosti za njihovega otroka.
10
Pri individualiziranem programu gre namreč za vodič, kako zadovoljiti vzgojo in izobraževanje nadarjenega otroka. Naredi se ga v želji po optimalnem razvoju posameznika.
Obenem se zagotovi tudi boljša komunikacija med vsemi udeleženimi in prevzame odgovornost za spodbujanje in razvijanje posameznikovega razvoja. INDEP med drugim zagotavlja ustreznejše vodenje in usmerjanje, pod pogojem da omenjeni program razvija metakognitivne procese in višje oblike mišljenja. Učencu sta omogočena raziskovalno učenje in večja izbira virov ter sodobne informacijske tehnologije (Perkuš, 2007).
1.4. Učitelj nadarjenih
»Nadarjen učitelj se nikdar ne trudi, da bi razložil svoje videnje stvari – preprosto povabi te, da se postaviš poleg njega in se prepričaš na lastne oči.«
(R. Inman)
Vloga učitelja postaja vse zahtevnejša, čemur botrujejo zahtevni učni načrti, učiteljeva večja avtonomija, največ pa raznolikost učencev, s katerimi učitelj dela. Pri raznolikih učencih je potrebno upoštevati individualne značilnosti, zmožnosti, interese in potrebe posameznikov.
Naloga učitelja ni samo podajanje snovi, pač pa tudi razvoj kognitivnih sposobnosti pri učencih, razvoj fleksibilnosti, motivacije za učenje in spodbujanje socialnih spretnostih.
Posledično učitelj vse bolj postaja spodbujevalec učenja za vsakega učenca posebej. Za tako pomembno vlogo pa mora biti fleksibilen v izbiri učnih metod, oblik in didaktičnih pristopov.
Znati mora uvajati problemski pouk in sodelovalno učenje (Kalin, 2008).
Da ima učitelj pri razvoju nadarjenosti pomembno vlogo, nakazuje tudi dejstvo, da z učenci v šoli preživi največ časa. Skozi proces izobraževanja ima dobre pogoje za opazovanje učencev in spoznavanje njihovega vedenja z različnih vidikov. Znanje o nadarjenih in bogate izkušnje dela z njimi so lahko učitelju v veliko pomoč pri prepoznavanju in delu z njimi. Seveda pa brez želje po tem ne gre (Breceljnik, 2003).
Ferbežer (1998) poudarja, da mora imeti učitelj, ki dela z nadarjenimi učenci, izoblikovana demokratična stališča za sodelovanje, biti mora ljubezniv in razumevajoč. Ne sme dovoliti, da ga obremenjujoče okoliščine spravijo s tira in poskrbeti mora, da so njegovi interesi široki in vsestranski. Eno od vodil naj bosta tudi poštenost in pravičnost, seveda pa je dobrodošla tudi miselna fleksibilnost. Dober učitelj se odraža v poznavanju in v uporabi različnih učnih tehnik, metod, oblik in stilov učenja. Najpomembnejše pa je, da učenec začuti, da ima učitelj rad svoj predmet (Ferbežer, 1998).
11
1.5. Nadarjenost v družbenem in psihološkem kontekstu
»Če najodločnejši ne naletijo na podporo, bodo ljudje opustili težnjo k napredovanju.«
(Lao Ce) Socializacija je proces, s katerim se ljudje naučijo obnašanja in pridobijo prepričanja socialnega sveta (to je kultura), v katerem živijo. Socializacija vključuje vzpostavitev omejitev oziroma impulzivni nadzor; pripravo na vloge v družbi, vključno z državljanstvom, poklicnimi vlogami, vlogami spolov in družinskimi vlogami ter proces ponotranjenja vrednot, morale in virov v smislu opredeljevanja v kulturi. Socializacija se dogaja s pomočjo starševske ali učiteljeve interakcije z otroki (Hill, 2010). Na drugi strani pa socialni razvoj kaže na pozitivno samopodobo in skrb za dobrobit drugih. Pri nadarjenih o pozitivnem družbenem razvoju govorimo, ko so le-ti upoštevani v družini; ko starši cenijo neločljivo vrednost vseh ljudi; ko so že v zgodnjem otroštvu našli prave vrstnike podobnih sposobnostih;
in ko sodelujejo z večino, potem ko so razvili močen občutek za lastno sprejemljivost (Silverman, 2015).
Starševska prepričanja, cilje in socializacijske strategije oblikujeta kultura in kontekst, v katerem družina obstaja. Dejansko je kultura opredeljena kot sistem prepričanj, norm, stališč in vlog; kot niz kontrolnih mehanizmov za vladanje vedenja človeka in kot skupni način življenja ljudi iz določene socialne skupine, skupaj z vsemi idejami, simboli, željami in materialnimi predmeti, ki si jih delijo. Kultura oblikuje tudi razlage in atribucije vedenja otrok in nedopustnega vedenja; oblikuje prepričanja o primernosti in učinkovitosti posameznih starševskih strategij in vedenj. Kultura je tista, ki ustvarja pogled na svet. Poleg tega starševska prepričanja in cilje oblikujeta tudi socialno-ekonomski status družine in okolica, kjer živijo (Hill, 2010).
Velikokrat se pojavi zmotno mišljenje, da je nadarjenost vedno v celoti podedovana. To prepričanje ovržejo raziskave, ki potrjujejo, da poleg dednosti na nadarjenost vpliva tudi okolje (Knafelc, 2003; Meško, 2008; Krafft in Semke, 2008). Človek je namreč socialno orientiran, kar pomeni, da je v svojem zdravem odnosu odvisen od obnašanja in odzivov socialnega okolja (Blažič, 1994). Še posebej ranljivi so otroci, ki vsrkavajo vse, kar jim ponudi okolje. To so jezik, stališča, vrednote in ne nazadnje tudi vtis o sebi. Predvsem posnemajo svoje starše, tudi v pogovoru in delovanju z drugimi. Če starši cenijo ljudi vseh okolij in sposobnosti, je velika možnost, da bodo enako ravnali tudi njihovi otroci (Armstrong, 2000; Silverman, 2015).
Otrok skozi odraščanje svojo nadarjenost razvija v treh že omenjenih pomembnejših sferah.
To so družina, učno okolje in družba vrstnikov (Blažič, 1994). Nadarjenost zato ni nekaj vnaprej določenega, temveč preplet prirojenih sposobnosti in učenja. Kako močno se bo nadarjenost izrazila, je odvisno zlasti od raznolikih medsebojnih vplivov in vzajemnega delovanja dednosti in okolja (Krafft in Semke, 2008).
Vpliv okolja na sposobnosti je poudarjal že Wolf (1963, v Meško, 2008), ki je izpostavil pritiske na motivacijo dosežkov, jezikovni razvoj in splošno učenje. Za popoln razvoj svojega potenciala otrok potrebuje optimalno okolje, ki med drugim vpliva tudi na samo motivacijo nadarjenega (Meško, 2008).
Prav tako M. Meško (2008) opozarja, da je ugodna socialna klima osnovni pogoj za razvoj nadarjenosti in vključuje:
- možnost masovnega pridobivanja širokega splošnega znanja;
12 - raznolikost kulturnega življenja;
- vrednotenje nadarjenosti v družbi;
- spodbujanje raznovrstnih in originalnih pristopov pri reševanju različnih teoretičnih in praktičnih problemov;
- odpiranje različnih možnosti na področjih, kjer prihaja do izraza ustvarjalnost in - svobodo pri izbiri medijev, s katerimi se lahko nadarjeni dokazuje.
Okolje, v katerem otrok odrašča, mora biti predvsem intelektualno spodbudno in vsebuje spodbude, višje zahteve in vrednote, višji socialno-ekonomski status, višjo izobrazbo, urejene stanovanjske razmere, saj so razlike med intelektualno spodbudnim in intelektualno nespodbudnim okoljem bistvenega pomena. Predstavila bom nekaj pomembnih razlik (Meško, 2008):
- Razlike se kažejo v vrednotenju izobraževanja, spodbudah, zahtevah ... Spodbudno okolje ima višje vrednote glede izobraževanja. Otroci v intelektualno spodbudnem okolju so deležni več spodbud in okolje od njih več zahteva kot od otrok, ki prihajajo iz intelektualno nespodbudnega okolja.
- Z vidika sociološkega spektra obsegajo poklic ter izobrazbo staršev, posledično pa tudi socialno-ekonomski status. Socialno-ekonomski status družine je povezan s stopnjo dosežkov otrok, in sicer preko značilnosti otrokovega socialnega vedenja.
- Z vidika sociološkega spektra obsegajo poklic ter izobrazbo staršev, posledično pa tudi socialno-ekonomski status. Socialno-ekonomski status družine je povezan s stopnjo dosežkov otrok, in sicer preko značilnosti otrokovega socialnega vedenja.