Vloga družine pri razvijanju nadarjenosti

Spremljanje otrokovega razvoja in učenje skozi perspektivo omenjenega pristopa nam omogoča vpogled, kako socialni kontekst vpliva na otrokovo vedenje in mišljenje (Fleer in Richardson, 2004). Izkušnje in učenje se dogajata v povezavi z drugimi; izkušnje dobijo pomen v interakciji z drugimi in učenje je kulturno značilno ter se dogaja v odnosu. Takšno zavedanje zagovarja sociokulturni pristop. Iz tega sledi, da je potrebno informacije o otroku pridobivati v vsebinskem – kulturnem in socialnem kontekstu, v različnih okoljih in situacijah, z različnimi viri in na različne načine (Rutar, 2013)

1.7. Vloga družine pri razvijanju nadarjenosti

"Ni nujno, da ste kot starši popolni - samo dovolj dobri."

(Winnicott, ameriški otroški psihiater)

Sodobni strokovnjaki, ki raziskujejo na področju talentiranih, menijo, da starši igrajo ključno vlogo pri razvoju talentov (Colvin, 2008; Ericsson, 1996). Prav tako se tudi starši strinjajo, da imajo vpliv na življenje svojih otrok akademsko ali drugače. Verjamejo celo, da je njihov doprinos večji v zgodnejših letih šolanja kot pa v višjih razredih (Downer in Myers, 2010) Vendar J. Cvetković-Lay (2002) opozarja, da starši ne ustvarjajo nadarjenih otrok, ampak le pomagajo, da se nadarjenost prepozna, obstane in jo spodbujajo ali pa jo »ubijejo«. Starševska podpora otroku pri šolskem učenju tudi dolgoročno prispeva k izobraževalnim in osebnim dosežkom otroka (Hoover-Dempsey, Whitaker in Ice, 2010).

V razvitem svetu že velja spoznanje, da nadarjen otrok potrebuje spodbudno, raznovrstno in bogato razvejano strukturo izobraževanja in vzgoje z vsemi dejavniki, med katerimi ima zagotovo vodilno vlogo prav družina (Bezenšek, 1994). Prvi, ki je vlogo staršev pri razvoju talentov raziskoval, je bil Bloom (1985). Prišel je do ugotovitev, da se vloga staršev spreminja glede na tri faze razvoja talentov: zgodnja leta, srednja leta in poznejša leta. V zgodnjih letih starši otroku uvedejo talent in ustvarijo domače okolje, ki je ugodno za razvoj talenta. V srednjih letih, ko otrokov talent že zraste, starši poiščejo »trenerja«, ki bo nadaljeval otrokov razvoj. V tem obdobju tudi povečajo čas in sredstva, ki jih namenijo in prispevajo za njegovo razvijanje. V kasnejših letih, ko otrok doseže talent, starši razvoj talenta preložijo otroku. Še vedno pa zagotavljajo finančno in čustveno podporo (Witte idr., 2015).

Ugotovljeno je, da ima v zgodnjem otroštvu veliko vlogo tudi psihologija spodbujanja nadarjenosti. Pomembno je, da s treningom predvsem motoričnih sposobnosti začnemo zelo zgodaj. Iz tukaj izhaja dejstvo, da je vloga staršev pri prepoznavanju in razvijanju nadarjenosti celo večja od vloge učitelja (Shavinina, 2013). Longitudinalne študije so pokazale, da je ljubeče ukvarjanje staršev z otroki pri starosti dveh let vplivalo na kasnejše bralne sposobnosti otroka (Tucker-Drob in Harden, 2012).

Dom otroku predstavlja prvo knjižnico, njegov prvi laboratorij in prvo igrišče. Otrok doma začne raziskovati pismenost, matematiko, znanost, umetnost in glasbo. Dejansko oblikuje in preizkusi svoje prve hipoteze o naravi sveta, gradi in postopoma izboljšuje svoje znanje in spretnosti ter učna pričakovanja, prepričanja, cilje ter strategije (Dearing in Tang, 2010).

18

Philip in Dorothy Vernon sta z raziskavo ugotovila, da so starši nadarjene otroke večinoma vzgajali demokratično in manj avtoritarno. Spodbujanje k odgovornosti in učni vnemi sta le dve izmed mnogih značilnostih, ki jih v večini uporabljajo starši nadarjenih otrok. Odločilno k razvijanju nadarjenosti pripomore tudi sproščen družinski dom, ki vsebuje veliko branja knjig, petja, pogovarjanja in obiskovanja različnih muzejev ter gledališč (Franklin Smutny, 2014;

Shavinina, 2013).

Starši menijo, da je v zgodnjih šolskih letih njihova dolžnost osredotočiti se na otrokove socialno-emocionalne in socializacijske potrebe, kot so spodbujanje razvoja samopodobe, spoštovanje pravil in osnove interakcij z drugimi. Doma sodelujejo pri domačih nalogah, jih preverjajo in pomagajo pri projektih ter spremljajo otrokov napredek (Downer in Myers, 2010). Številni starši so v šolanje svojih otrok vključeni neposredno na način, ki izpolnjuje pričakovanja učiteljev, drugi pa rajši uporabljajo posredne strategije za podpiranje svojega otroka pri izobraževanju (Okagaki in Bingham, 2010).

Študija, ki so jo izvedli C. Alfeld-Liro idr. (1998), je pokazala, da starši upravičujejo svojo vlogo tako, da otroku zagotovijo sredstva za zunajšolske dejavnosti; dajejo čustveno podporo in spodbudo; izražajo pozitiven odnos do zunajšolskih dejavnosti in ohranijo realistična pričakovanja za prihodnost (Witte idr., 2015).

Tudi psihologi, ki se s to temo ukvarjajo, se strinjajo, da največje uspehe dosežejo otroci, ki se v družini počutijo varni in niso izpostavljeni skrbem ter konfliktom. Družinsko razumevanje in odkritost sta neprecenljiva dejavnika za dobro počutje otroka in celotne družine. Od otroka se lahko pričakuje, da bo tvegal ali poizkusil kaj novega le, če bo doma imel čustveno podporo staršev in ne bo izpostavljen posmehu ob morebitnem uspehu ali neuspehu (Pšunder, 2003; Tisaj, 2003).

Za spodbujanje otrokovega talenta M. Meško (2003) navaja naslednja priporočila dobrega starševstva:

- pozitivna interakcija med starši in otroki, ki se kaže v podpori in zagotavljanju občutka varnosti;

- zagotavljanje možnosti učenja in vključevanja ljudi zunaj družine, še posebej na področjih, ki otroka zanimajo;

- omogočanje različnih doživetij in izkušenj;

- spodbujanje otrokovih otroških interesov;

- skrb za potrebščine, ki omogočajo razvoj visoke stopnje učenja in ustvarjalnosti;

- omogočanje čustvene svobode, preskrba z materiali za igro in eksperimentiranje, s čim otrok razvija mentalno zdravje in ustvarjalno razmišljanje;

- pomoč otroku pri razvoju splošnih in specifičnih področij njegovih zmožnosti, za kar je potrebno poznavanje spretnosti poučevanja;

- zagotavljanje možnosti za vodenje;

- nudenje čustvene podpore in ljubezni.

Sodelovanje staršev v učnih strategijah delimo na dve kategoriji: indirektno sodelovanje, med katere uvrščamo postavljanje pravil pri domači nalogi in gledanju televizije, ustvarjanje prostora za učenje doma, zagotavljanje dodatnih knjig za dodatne vaje otrok ipd. in direktne strategije, ki vključujejo pomoč pri domači nalogi, sodelovanje pri šolskih aktivnostih idr.

(Okagaki in Bingham, 2010).

Napaka, ki jo starši velikokrat storijo pri razvijanju nadarjenosti poleg visokih zahtev, so tudi premajhne zahteve do nadarjenih. Čeprav je šola tista, ki naj bi posredovala znanje, pa tudi ona ne more v celoti zadovoljiti njihovih potreb po tej vrednoti. Naloga staršev je zato tudi, da

19

sami poskrbijo za intelektualno izkoriščenost otroka, ki vključuje dejavnosti izven šole, kjer bo nadarjeni otrok svoj talent razvijal med sebi enakimi. Vsestransko spodbujanje, ob tem pa skrb za pravo mero le tega, je še ena izmed številnih nalog staršev. Pri tem morajo biti glavno vodilo le in zgolj interesi otroka in ne staršev, saj nadarjenost ne sme biti nadležna dolžnost, pač pa veselje. Kot vse ostalo morajo biti tudi cilji in zahteve, ki so postavljeni otroku dosegljivi in ne previsoki, da jih bo otrok sprejel z veseljem. Kar pa je še posebej potrebno, je, da so vsakršne odločitve in prepovedi utemeljene (Knafelc, 2003; Krafft in Semke, 2008).

Pri starših, predvsem tistih z nizko stopnjo izobrazbe, lahko pride do dvoma in nezaupanja v svoje akademske sposobnosti in izpolnjevanja svojih dolžnosti. Posledica tega je zanašanje na učitelja, za katerega menijo, da je strokovnjak za poučevanje in nudenje potrebnega znanja njihovim otrokom za večjo socialno mobilnost in ekonomski uspeh. Manj izobraženi starši tudi menijo, da izpolnjujejo svoje obveznosti s tem, ko podpirajo avtonomijo svojih otrok, hkrati pa podpirajo tudi avtoriteto učiteljev (Downer in Myers, 2010).

Pogosto se domneva, da so starši nadarjenih otrok prav tako nadarjeni in da izhajajo iz premožnejših in bolj izobraženih družin oziroma iz družin, ki imajo višji družbeno-ekonomski status. Vendar so številne raziskave takšno prepričanje ovrgle in potrdile, da je za razvoj nadarjenosti bolj kot status in izobrazba pomembnejše aktivno vključevanje staršev v vzgojo otrok (Rajović, 2013).

Prav tako je v strokovni literaturi prisiljena predpostavka, da so nadarjeni učenci sami po sebi dovolj motivirani za učenje (Allen Gottfried, Adel Gottfried, Cook in Morris, 2005; McCoach in Siegle, 2003; Schick in Phillipson, 2009). Nasprotno, študije kažejo, da je akademska motivacija neodvisna od visoko inteligentnih sposobnosti. Domače okolje, ki ga oblikujejo starši svojim nadarjenim otrokom ima lahko velik vpliv na učno motivacijo (Matthews in McBee, 2007). Družina ima torej bistveno vlogo pri spodbujanju ali oviranju nadarjenega otroka. Raziskovalci poudarjajo, da so zdravi družinski odnosi med starši in otroci najbolj kritična komponenta v razvoju nadarjenih otrok (Callahan idr., 2004).

Podpora nadarjenemu otroku se začne, ko so prepoznane njegove prednosti in naravne sposobnosti. Ko pride do spoznanj, ki povedo kaj več o prednostih in sposobnostih otroka, se mu lahko zagotovi nove priložnosti za učenje skozi igro. Za to ni potrebnega veliko denarja, saj obstaja veliko domačih igrač in brezplačnih dejavnosti, ki jih lahko starš počne skupaj z otrokom. Sledi postopno izbiranje stvari, ki otroka spodbujajo, da ob igranju uporabi domišljijo, ustvarjalnost in spretnosti za reševanje problemov. Otroku je potrebno ponuditi vrsto priložnosti za učenje, s čimer se razvijajo talenti na različnih področjih. Na primer, igranje na prostem omogoča otroku raziskovanje naravnega okolja - poslušanje ptic, zbiranje jesenskih listov ... Samostojno učenje lahko poteka kot del vsakodnevnih aktivnosti z otrokom. Če otroka nekaj zanima in želi o tem izvedeti več, mu mora biti to omogočeno.

Sčasoma bo otrok prišel do ideje, da odgovor na vprašanje poišče sam in razišče to področje, ki ga zanima. Obstaja pa tudi veliko formalnih, strukturiranih in načrtovanih načinov, kako spodbuditi razvoj talentov pri nadarjenemu otroku in podpreti raziskovanje novih interesov ter sposobnosti, ki niso nujno dražji. Že preprost izlet na letališče lahko v otroku spodbudi domišljijo (Raising Children Network, 2015).

Če starši želijo spodbujati talente svojega otroka, morajo biti fleksibilni. Nadarjeni se namreč lahko zanimajo za različne stvari na različnih področjih. Zelo pomemben je pozitiven odnos do svojega otroka, kar pomeni, da je potrebno ceniti njihovo nadarjenost, talente, interese in radovednost. V zgodnjih letih je še posebej pomembno, da ima otrok zagotovljenih veliko priložnosti za raziskovanje in igro (»Gifted and talented very young children«, 2016).

20

Nadarjeni posamezniki zahtevajo svoj prostor in čas, ki ga bodo porabili za ustvarjanje, za poskuse, ustvarjalne dejavnosti, prostor za knjige in čas za konjičke. Vzajemna komunikacija in upoštevanje idej nadarjenih otrok sta potrebna, če želimo nadarjenim omogočiti dobro počutje (Ferbežer idr., 2008). Zaključimo lahko, da če družina zagotovi otroku možnost duševne rasti, igra ključno vlogo pri razvoju talenta (Gardner, 1993; Sternberg in Lubart, 1995).