Pregled obstoječih raziskav na področju staršev nadarjenih otrok

S pomočjo strokovne literature sem zbrala nekatere novejše raziskave, ki so proučevale področja staršev nadarjenih otrok; spodaj bom na kratko predstavila njihove ugotovitve po posameznih sklopih glede na vsebino, katero raziskujem tudi sama. Z njimi bomo dobili boljši vpogled v problematiko na tem področju.

Vlogo staršev pri prepoznavanju nadarjenih otrok je raziskovala V. Racman (2014). Ugotovila je, da se starši zavedajo svoje vloge pri prepoznavanju nadarjenih otrok in da je nadarjenost potrebno prepoznati ter spodbujati že v zgodnjem otroštvu. Do podobnih ugotovitev o ključni vlogi pri razvoju talenta je prišel tudi Colvin (2008). Študija, ki so jo izvedli Witte idr. (2015), je pokazala, da so starši tisti, ki gradijo trdne temelje za razvoj talenta in to že v zgodnjih letih. Medtem je v slovenskem prostoru samoevalvacijska študija na osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah pokazala, da si starši v veliki večini pri evidentiranju otrok želijo imeti le posvetovalno vlogo (Fabjančič, 2013).

Nadarjenim učencem je potrebno prilagajati izobraževalni proces v smislu ustreznih vsebin, oblik dela in metod. Da bi na osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah ugotovili, kako uspešni so z izobraževanjem nadarjenih, so izvedli samoevalvacijo dela z nadarjenimi učenci, med katero so vključili tudi starše. Ti so mnenja, da država za nadarjene skrbi srednje dobro, šola, katero obiskujejo njihovi otroci, pa za prepoznavanje nadarjenih učencev poskrbi dobro.

Vzgojno-izobraževalno delo v šoli so starši ocenili kot srednje dobro. Na vprašanje, kako zadovoljni so z dejavnostmi in dejavniki, ki jih učitelji prilagajo pri pouku, pa pravijo, da so zadovoljni (Fabjančič, 2013). Namen raziskave, ki so jo izvedli Hosseinkhanzadeh, Yeganeh

29

in Taher (2013), je bil ugotoviti odnos staršev do izobraževanja nadarjenih učencev. Rezultati so pokazali negativna stališča staršev glede vključevanja nadarjenih učencev v redne osnovne šole, saj menijo, da se tako zmanjša njihova motivacija. Strinjajo se, da bi segregacija pripeljala do razcveta sposobnosti nadarjenih otrok. Do takšnih ugotovitev so prišli tudi Lin (2004 v Hosseinkhanzadeh idr, 2013); Martin in Brodesky (1996); Zeidner in E. Schleyer (1999). Nasprotno kažejo raziskovalni rezultati študije Ellett (2004) in Tice (1991). Starši menijo, da bi s segregacijo bili nadarjeni izolirani od ostalih vrstnikov tudi družbeno in čustveno. Menijo, da bi ločevanje bilo potrebno spremeniti v inkluzivno izobraževanje. V eni izmed raziskav so starši sicer izrazili zadovoljstvo s programi za nadarjene, še vedno pa menijo, da so možnosti za njihove otroke omejene oziroma so programi premalo ustrezni (Huff idr., 2005). Študija iz leta 2009 (Eris, Seyfi in Hanoz, 2009) je raziskovala, kako starši nadarjenih otrok zaznavajo priložnosti in izzive starševstva nadarjenih otrok ter določajo potrebe in pričakovanja glede izobraževanja svojih otrok. Rezultati so pokazali, da so starši v veliki meri nezadovoljni in navajajo več slabosti kot prednosti. Predvsem pa poudarjajo pomanjkanje javne ali zasebne finančne podpore. Starši nadarjenih otrok v omenjeni študiji tudi menijo, da je dejstvo, da so njihovi otroci v razredu skupaj z otroki, ki niso prepoznani kot nadarjeni, prej slabost kot prednost.

Pomembnost sodelovanja med šolo in domom in kako pomembno je to za razvoj nadarjenega otroka, so potrdile tudi naslednje študije. V slovenskem prostoru sta raziskavo na tem področju izvedli B. Šteh in P. Mrvar (2011). Raziskovali sta vlogo nekaterih dejavnikov kakovostnega sodelovanja med šolo in domom. Izsledki raziskave so pokazali, da niti polovica vprašanih staršev učiteljev ne vidi kot strokovnjake, ki znajo tako izobraževati kot vzgajati. Učitelji, svetovalni delavci in starši dvomijo v kompetentnost drug drugega, kar seveda ni dobra osnova za kakovostno medsebojno sodelovanje. Številne tuje raziskave kažejo na neposredno povezavo med sodelovanjem staršev v otrokovem izobraževanju in kasnejšim uspehom, odnosom in vedenjem v šoli (Campbell in Verna, 2007; Cotton in Wikelund, 2001; Freeman, 2000; Hill idr., 2004). Tudi S. Lee in P. Olszewski-Kubilius (2006) sta ugotovili, da je sodelovanje staršev lahko zelo koristno pri prepoznavanju nadarjenih učencev, saj starši najbolj poznajo prednosti in slabosti svojih otrok in lahko ponudijo različne poglede na nadarjenost. Raziskava, ki so jo izvedli B. Williams, J. Williams in Ullman (2002), je proučevala vključenost staršev v izobraževanje otrok. Starše so spraševali, kako vključeni se počutijo in ali bi si želeli biti bolj vpleteni v izobraževanje svojih otrok; kaj počnejo, da pomagajo šoli; koliko pomagajo pri domači nalogi in kakšen odnos imajo z učitelji otrok. Skoraj tri četrtine sodelujočih si želi večjega sodelovanja in vključevanja v izobraževanje. Večina staršev se strinja, da je za izobraževanje otrok odgovorna predvsem šola. Največkrat staršem večjo vključenost v izobraževanje preprečujejo delovne obveznosti. Starši pogosteje pri domači nalogi sodelujejo v nižjih razredih, nato pa vsako leto manj. Najpogostejša tema v pogovoru med starši in učitelji je delo v razredu. Starši si na splošno želijo, da bi bili bolj vključeni, vendar so zaradi dela, družinskega življenja in ostalih ovir omejeni pri večji vključenosti. Prav tako si želijo tudi več informacij in kontakta z učitelji.

Iz pregleda literature lahko ugotovimo, da je bilo o starših nadarjenih otrok izvedenih relativno malo raziskav (Jolly in Matthews, 2012). Hkrati pa lahko tudi sklenem, da tako tuje kot slovenske raziskave kažejo na pomembno vlogo staršev pri prepoznavanju nadarjenih v osnovni šoli. Do nesoglasij med tujimi študijami prihaja pri segregaciji, ki jo nekatere študije

30

podpirajo, druge pa zavračajo in se namesto k segregaciji nagibajo k inkluziji. Številne raziskave so pokazale pomembnost sodelovanja med starši in šolo, saj to lahko vpliva na kasnejši uspeh otroka in tudi na njegovo vedenje. Prav tako sem s pregledom raziskav ugotovila, da je sodelovanje med starši in šolo pomembno tudi pri prepoznavanju nadarjenih učencev. Spoznala sem, da so starši nepogrešljiv dejavnik pri otrokovem razvoju, še posebej kadar gre za nadarjenega učenca.

31