Pomen družine za razvoj otroka in njena funkcija v družbi

Tako kot ni enotne definicije nadarjenosti, se razhajajo tudi mnenja in opredelitve, kaj je to družina, zato bom v nadaljevanju predstavila nekaj definicij.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000) termin družina razlaga kot:

družína -e ž (í) 1. zakonski par z otroki ali brez njih: // … // eden od zakoncev in otroci: // … // 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: …

Statistični urad Republike Slovenije (Dolenc, 2012) družino opredeljuje kot življenjsko združenje vsaj dveh oseb znotraj zasebnega gospodinjstva. Lahko je:

- Življenjska skupnost staršev (obeh ali enega) in otrok, ki živijo z njima oziroma z enim od staršev. Starost otrok ni omejena, vendar pa ti nimajo svoje družine oziroma ne živijo v zunajzakonski skupnosti.

- Življenjska skupnost moškega in ženske, ki sta sklenila zakonsko zvezo.

- Življenjska skupnost partnerjev, ki živita v zunajzakonski skupnosti.

OZN (Organizacija združenih narodov) ima svojo definicijo: »Družino predstavlja vsaj en odrasel človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroka/e in je kot taka (torej družina) prepoznana v zakonodajah ali v običajih držav članic.« (Rener idr., 2006, str. 16).

»Najbolj univerzalna in temeljna institucija, ki izvaja različne funkcije v družbi,« je družina, pravi T. Rakar (2015). Za družbo so te funkcije ključnega pomena. Murdock (Haralambos in Holborn, 2001) navaja naslednje funkcije družine:

14

- spolna oziroma seksualna funkcija;

- gospodarska ali ekonomska funkcija;

- reprodukcijska funkcija, saj brez reprodukcije tudi družba ne bi obstajala in

- izobraževalna in vzgojna funkcija: družina je tista, ki ima veliko odgovornosti pri socializaciji otrok.

D. Intihar in M. Kepec (2002) trdita, da ima družina tri pomembne funkcije, ki jih mora izpolnjevati. To so biološka, psihološka in sociološka funkcija ter vsebujejo:

- negovanje, vzgajanje, varovanje in zagotavljanje psihosocialne podpore;

- zagotavljanje prilagajanja na kulturo, v kateri družina živi;

- ohranjanje socialno-kulturnih izročil in prenašanje v prihodnje rodove in - omogočanje razvoja identitete z opiranjem na občutek pripadnosti družini.

Družina je bioreprodukcijska celica, zavetišče osebne rasti, temelj primarne socializacije in primarna vzgojna enota. Zato se lahko strinjamo z mnogimi strokovnjaki, ki pravijo, da je za optimalen razvoj nadarjenega otroka odločilnega pomena prav ugodna družinska klima (Macura, 1993 v Bezenšek, 1994).

Hadjadj (2015) razmišlja, ali se sploh lahko sprašujemo po definiciji družine, saj naj bi bilo to tako osnovno vprašanje, da je o njem škoda govoriti. Kljub temu pa sam izpostavi tri dele definicije družine. Prepričan je, da je družina v prvi vrsti kraj ljubezni med starši, ljubljen pa mora biti tudi otrok. Družina je kraj, kjer se zgodi prva vzgoja. Starša se trudita izoblikovati in družbeno usposobiti svojega otroka po najboljših močeh. In kot zadnji del navaja, da je družina kraj spoštovanja svoboščin.

Kakšna je vloga vsakega člana družine, je odvisno od številnih splošnih in osebnih dejavnikov. M. Nastran Ule (2000) ugotavlja, da izgradnja socialne vloge temelji med tem, kar posameznik kaže navzven, in tistim, kar ob tem misli in doživlja. Vsak posameznik v svoji vlogi ponotranji določena pričakovanja in norme delovanja, ki jih zahteva socialni položaj. Socialnih vlog se zaradi pričakovanj, norm in vedenjskih vzorcev ne sprejema kot dejstva in norme, ampak se razvijajo skupaj z vlogami drugih ljudi. Doživljanje svoje vloge in zadovoljstvo z vlogo matere ali očeta pomembno oblikuje odnos in ravnanje z otrokom (Poljšak Škraban, 2002).

Otrok življenjske izkušnje pridobiva v okolju imenovanem družina. Od nje oziroma družinskega okolja je odvisno, ali bodo pridobljene izkušnje izzvale zadovoljstvo in srečo ter ali se bo otrok razvijal v zdravo osebnost. Ravno družina je temelj otrokovega razvoja in ima najmočnejši vpliv. V. Minić in E. Marković (2012) trdita, da je iz pedagoškega vidika družina okolje, ki je nezamenljivo za zdrav razvoj posameznika.

Družina je prostor, kjer se dogajajo vsi pomembni odnosi. V njej se posameznik razvija, dosega svoje vrhunce in dopolni svoje življenje. Za posameznika družina ni samo biološka danost, pač pa tudi kulturna norma in zapoved. Človek se rodi nebogljen, zato potrebuje okrog sebe ljudi, da zadovoljijo najprej njegove osnovne življenjske potrebe (Musek, 2000).

Baumrind (Marjanovič Umek in Župančič, 2004) izpostavi tri vzgojne stile: demokratičnega, avtoritarnega in permisivnega. Prvi stil vključuje ljubeče in odzivne starše, ki svojemu otroku nudijo oporo pri razvoju, zadovoljujejo njegove potrebe in poskušajo uresničevati otroška zanimanja. Starši, ki prakticirajo demokratično vzgojo, podpirajo vzajemno komunikacijo z otrokom in samostojnost. Starši, ki izvajajo avtoritarno vzgojo, so čustveno hladni in ne skrbijo za otrokove potrebe. So strogi in zahtevni ter netolerantni. Permisivni stil vzgoje pa od otroka ne pričakuje veliko, tolerira nesprejemljivo vedenje, starši pa s takšno vzgojo

15

brezpogojno zadovoljujejo otrokove potrebe (Puklek Levpušček in Zupančič, 2009). Od vzgojnega stila družine in vzgojnih vzorcev, katerih je deležen odraščajoč otrok ali mladostnik, je odvisen otrokov razvoj in napredek, tudi intelektualni. Osnovni elementi zdrave vzgoje in posledično zdravega razvoja so kakovostni medsebojni odnosi, ljubezen, toplo čustveno ozračje in optimalno spoštovanje (Intihar in Kepec, 2002).

Primarna socializacija v zgodnjem otroštvu poteka v družini in je sestavljena iz dveh temeljnih procesov. Eden je ponotranjenje družbene kulture in drugi strukturiranje osebnosti.

Brez ponotranjenja družbene kulture, brez skupnih norm in vrednot družba ne bi obstajala (Haralambos in Holborn, 2001). Družina je za človeka prvi socialni sistem, v katerem začne poimenovati, prepoznavati svoje potrebe, v katerem se uči z njimi ravnati, jih izražati in zadovoljevati (Čačinovič Vogrinčič, 1998). Prve osebnostne poteze posameznika se začnejo zastavljati v prvih letih življenja, za kar je odgovorna družina. Ravno odnos z najbližjimi je tisti, iz katerega izvirajo prve čustvene in socialne izkušnje. Prav tako se v prvih letih zgodnjega razvoja razvijajo osnovne spretnosti in se zbira znanje o najpomembnejših življenjskih dejstvih ter vrednotah (Intihar in Kepec, 2002).

Otrok čustva, pojmovanja in stališča staršev ponotranji in tako postanejo del njegove osebnosti. Vsi omenjeni procesi pa igrajo pomembno vlogo pri otrokovem razvoju, še posebej pri motivaciji in vrednostni usmeritvi. Vzgoja je tista, s katero starši usmerjajo otrokovo vedenje. Potrebna so jasna navodila in predstave o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne (Intihar in Kepec, 2002). Tako kot številni tudi Bergant (1970, v Intihar in Kepec, 2002) trdii, da je socializacija primarna naloga družine.

Pri razvoju otroka sta pomembna oba starša. Otrok s pomočjo toplega odnosa z materjo pridobi osnovno zaupanje v svet in vase skozi številne izkušnje. Samostojnost pa razvija z lastno aktivnostjo (Štadler idr., 2009). Razvoj inteligentnosti je rezultat prepletanja bioloških dejavnikov in dejavnikov okolja. Pomembno vlogo pri razvoju otrokove inteligentnosti igra tudi oče. Bolj kot je ta otroku dosegljiv in naklonjen, večji vpliv ima. Tudi mati s svojo osebnostjo skupaj z očetom predstavlja pomemben dejavnik za razvoj otroka. Odsotnost enega od njiju ima lahko velike posledice za otrokov razvoj (Žmuc Tomori, 1998).

Mnoge študije kažejo na to, da vzgoja otroka temelji na dveh komponentah. Na toplini, ki vključuje naklonjenost, podporo in ljubezen ter na oblikovanju strukture. Med slednjo uvrščamo norme oziroma pravila in vzpostavljanje reda. Prisotnost in uravnoteženost obeh komponent pa sta kombinacija dobre vzgoje. Takšni vzgoji pravimo demokratična vzgoja (Štadler idr., 2009). Raziskave so pokazale, da lahko tudi starši z nižjo izobrazbo in slabšim socialno-ekonomskim statusom v svojem otroku vzbudijo motivacijo po visokih dosežkih.

Izkazalo se je, da na uspešnost otroka v šoli pomembno vpliva stopnja družinske harmonije in povezanosti. Tudi podpora staršev in njihovo zanimanje za šolski uspeh otroka sta ključna dejavnika, ki oblikujeta otrokov odnos do šole in izobraževanja ter razvoj samopodobe (Flere idr., 2008).

1.6.1. Sociokulturni pristop razvoja in učenja

Sodobni starši se soočajo z zapletenejšo in zahtevnejšo odgovornostjo pri socializaciji otrok, kot so je bili deležni sami. Nekoč so starši, predvsem matere, skrbeli za fizično in moralno dobrobit otroka, danes pa so družbena pričakovanja višja in od staršev zahtevajo odgovornost za intelektualni, socialni in čustveni razvoj svojih otrok (Richardson, 1993). Starševsko vedenje tako vpliva tudi na razvojne rezultate otrok (Arendell 1997). V zahodnih družbah je

16

avtoritativno starševstvo priznano kot spodbujanje pozitivnih razvojnih rezultatov pri otrocih, kot so socialne in intelektualne sposobnosti, čustvena varnost in neodvisnost (Arendell 1997;

Harvey, 1998).

Sociokulturni pristop poudarja medsebojno odvisnost družbenih in individualnih procesov v sodelovanju z izgradnjo znanja. Kultura in jezik v otroškem razvoju sta bistvena elementa okvirja sociokulturne teorije po Vygotskem. Teorija pristopov k učenju in razvoju otroka temelji na konceptu, da se posameznikove dejavnosti dogajajo v kulturnih kontekstih in so posredovane z jezikom ter drugimi simbolnimi sistemi (John-Steiner in Mahn, 1996). Otrokov razvoj se začne z odvisnostjo od staršev ali skrbnikov in temelji na prenosljivih izkušnjah drugih. Prav tako je prevzem jezika še en pokazatelj, kako pomembno je socialno okolje za razvoj. Sodobne raziskave podpirajo socialno in kulturno trditev, da razmerja med posamezniki tvorijo osnovo za kognitivno in jezikovno mojstrovino (John-Steiner in Mahn, 1996). Da omenjena teorija izpostavlja pomen in vlogo socialnih interakcij pri učenju ter socialno in kulturno pogojenost razvoja in znanja, se strinja tudi S. Edwards (2007).

K razvoju inteligentnosti lahko pristopimo na štiri načine, med katerimi je tudi sociokulturni pristop. Slednjega bom predstavila podrobneje. Sociokulturni pristop zagovarja, da na razvoj in opredelitve inteligentnosti bistveno vplivajo okolje, socialne razmere in kultura (Čotar Konrad, 2010). Če izhajamo iz sociokulturne teorije Vygotskega (1986), je naloga tako vzgojiteljev, učiteljev in tudi staršev spremljanje otrokovega razvoja z namenom, da bi spodbudili otrokov razvoj z učenjem in načrtovanjem vsebin, dejavnosti v območju bližnjega razvoja. Da pa se to lahko zgodi, so potrebne informacije o otrokovem vedenju in razvoju.

Vygotski (1978) je razvil koncept cone proksimalnega razvoja oziroma območje bližnjega razvoja, ki je opredeljen kot razdalja med dejansko razvojno stopnjo, ki je določena z neodvisnim reševanjem problemov, in ravnjo potencialnega razvoja, kot je določena z reševanjem problemov pod vodstvom odraslih ali v sodelovanju z več sposobnimi vrstniki.

S. Rutar (2013) izpostavlja: »Z opazovanjem otroka v različnih interakcijah in situacijah, ki se razlikujejo glede na otrokovo stopnjo odvisnosti od drugega za uspešno opravljanje določene naloge, ugotovimo, kaj otrok že zmore sam, kje potrebuje pomoč razvitejšega partnerja in česa otrok niti ob pomoči drugega še ne zmore« (str. 109). Za sociokulturni pristop je značilno, da otroka spremljamo in opazujemo v kontekstu. Moramo ga spodbujati h komentiranju, izražanju o svojih prizadevanjih in ravnanjih (Čotar Konrad, 2011).

Kroflič (2010) trdi, da nam sociokulturni pristop omogoča spoznavanje vzajemnih interakcij med otrokom in materiali z drugimi otroci in odraslimi. S pomočjo omenjenega pristopa spoznavamo odzive otroka in okolja ter vpliv tako fizičnega kot tudi socialnega okolja na otrokovo učenje v različnih situacijah. Hkrati pa iščemo vzroke za njegova ravnanja in odzive.

Če se otrokovo ravnanje in odziv razlikujeta od situacije do situacije, ni nič presenetljivega, ugotavljajo Cohen, Stern in Balaban (1997). To utemeljujejo z različnimi socialnimi in fizičnimi okolji otroka.

M. Fleer in C. Richardson (2004) sociokulturni pristop spremljanja otrokovega razvoja in učenja utemeljita z naslednjimi argumenti:

- učenje je kulturno značilno; je aktivnost skupnosti in ne individualna izkušnja;

- učenje se dogaja skozi odnos.