Mnenje staršev o najprimernejšem času za prepoznavanje nadarjenih učencev 41

2. EMPIRIČNI DEL

2.5. Rezultati raziskave z razlago

2.5.3. Mnenje staršev o najprimernejšem času za prepoznavanje nadarjenih učencev 41

Najprimernejši čas za prepoznavanje nadarjenih učencev

Za učinkovito prepoznavanje nadarjenih otrok moramo najprej poznati lastnosti in značilnosti nadarjenih; drugi pomemben dejavnik je čas, kdaj s prepoznavanjem začeti. Dejstvo je, da je otroka potrebno prepoznati čim prej, saj so takrat še dostopni in dovzetni za oblikovanje (Glogovec in Žagar, 1990). Starši so podali svoje osebno mnenje, kdaj menijo, da je pravi čas za prepoznavanje nadarjenih učencev. Rezultate sem prikazala v grafu 4. Končne ugotovitve kažejo, da se več kot polovica vprašanih strinja, da je ta čas že ustrezno določen ob koncu tretjega razreda (graf 4).

Graf 4: Najprimernejši čas za prepoznavanje nadarjenih učencev po mnenju staršev nadarjenih otrok

57,9%

16,1%

15,8%

10,2%

Ta čas je že ustrezno določen ob koncu tretjega razreda

Nadarjene učence bi lahko začeli odkrivati prej, po prvem razredu osnovne šole

Odkrivanje nadarjenih učencev bi bilo potrebno prestaviti v zadnje triletje osnovne šole

Drugo

V grafu 4 so prikazani odgovori staršev nadarjenih učencev, ki so odgovorili na vprašanje, kdaj menijo, da je pravi čas za prepoznavanje nadarjenih. Velika večina sodelujočih (f % = 57,9 ) meni, da je čas, ki je že določen, to je ob koncu tretjega razreda, ustrezen in ga ne bi spreminjali. 68 staršev (f % = 16,1) meni, da bi potencialno nadarjene lahko začeli prepoznavati že prej, nekje po prvem razredu, medtem ko jih je skoraj toliko (f = 67; f % = 15,8) mnenja, da bi se ta postopek moral prestaviti v zadnje triletje osnovne šole.

Odgovore staršev, ki so na vprašanje o primernem času prepoznavanja nadarjenosti obkrožili

»drugo« (f = 32; f % = 10,2), sem zbrala v tabeli 10.

Tabela 10: Zbrani odgovori pod "drugo"

Kode Kategorija f f %

- že v vrtcih

- že v vrtcu, vendar primerno starostni stopnji

Vrtec 2 6,3

- že od 1. razreda dalje

- v 3. razredu 1. triletje 6 18,7

- ob prehodu iz razredne stopnje na predmetno staršev (f % = 37,5) je mnenja, da se pri prepoznavanju nadarjenosti ne bi smeli omejevati na starost otroka, kar je tudi ideja »Koncepta: Odkrivanje in delo« (1999). Nadarjenost se ne pokaže vedno pri vseh v enakem obdobju izobraževanja, zato menijo, da bi nadarjene morali prepoznavati ves čas šolanja oziroma ko se nadarjenost izrazi ne glede na to, ali je to v 2. ali pa v 7. razredu. Nekaj manj vprašanih (f = 10; f % = 31,2) najprimernejši čas za prepoznavanje nadarjenosti vidi v drugem triletju od 3. do 6. razreda. 6 staršev (f % = 18,7) bi ta postopek uvedlo v prvem triletju, medtem ko bi po 2 starša (f % = 6,3) prepoznavanje prenesla že v obdobje vrtca oziroma v zadnje triletje osnovne šole (f % = 6,3).

Že obstoječe raziskave kažejo na to, da se prvi znaki nadarjenosti pokažejo kaj kmalu po rojstvu (Blažič, 2003). Prav tako pa nakazujejo na to, da se pri predšolskih otrocih pokažejo določene značilnosti, ki so boljši pokazatelj potencialno nadarjenega otroka kot inteligenčni testi (Kramar in Jaušovec, 1987). Tudi tuji avtorji (Pfeiffer in Petscher, 2008; Rotigel, 2003;

Sankar-DeLeeuw, 2004) poudarjajo pomembnost zgodnjega prepoznavanja.

V devetletni osnovni šoli se prepoznavanje nadarjenih učencev izvaja v prvem in drugem triletju, v zadnjem triletju pa se ponovi, če je to potrebno. S takšnim načinom je zagotovljeno,

da so vsi potencialno nadarjeni učenci tudi prepoznani, zatrjuje T. Bezić (2003). Ugotovila sem, da je večina staršev z idejo »Koncepta: Odkrivanje in delo« o časovni razporeditvi prepoznavanja nadarjenosti zadovoljna.

2.5.4. Mnenje staršev o mogočih vplivih identifikacijskega postopka na otroka kot nadarjenega učenca

Kako na otroka vpliva dejstvo, da je bil identificiran kot nadarjen učenec?

Dejstvo, da je bil otrok identificiran kot nadarjen učenec, ima lahko na njega tako pozitivne kot negativne posledice. Identificirani otrok lahko kmalu dobi občutek, da je drugačen od ostalih kar v njem sproži strah, ki morda odločilno vpliva na izgubo samospoštovanja ali občutek manjvrednosti (Čudina-Obradović, 1990). Če se od nadarjenega pričakuje, da je v vsem najboljši in da nikoli ne dela napak, lahko negativno vpliva na takšnega otroka (Čudina-Obradović, 1990). Ker verjetno obstajajo tudi pozitivni vplivi, so o njih odgovarjali starši nadarjenih učencev in sicer kakšne spremembe so opazili pri svojem nadarjenem otroku. Iz tabele 11 je razvidno, da večinoma drži, da so se največje spremembe pokazale pri dobrih učnih rezultatih (M = 3,77; SD = 1,26). Sploh pa ne drži (M = 1,23; SD = 0,62), da bi otrok zaradi prepoznane nadarjenosti postal domišljav (tabela 11).

Tabela 11: Kako na otroka vpliva dejstvo, da je bil identificiran kot nadarjen učenec

Vplivi

44 Bolj je

motiviran/a za šolsko

delo

67 16,0 123 29,4 80 19,1 64 15,3 84 20,1 3,06 1,38 Postal/a je

domišljav/a 2 0,5 4 1,0 20 4,8 36 8,6 355 85,1 1,23 0,62

Starši nadarjenih učencev so odgovarjali na vprašanje, kako na njihove otroke vpliva dejstvo, da so bili identificirani kot nadarjeni učenci. Odgovori so prikazani v tabeli 11.

Od otroka, ki je identificiran kot nadarjen učenec, se naj bi pričakovalo, da ima dobre učne rezultate, kar so potrdili tudi starši, ki menijo, da to tudi v praksi večinoma drži (M = 3,77; SD

= 1,26). Največ staršev se s tem strinja, saj jih je tako odgovorilo 36,5 % vseh sodelujočih, le nekaj odstotkov manj (f % = 33,8) pa jih je povsem prepričanih v to in trdijo, da dejstvo, da je bil otrok identificiran kot nadarjen, prinaša boljše učne rezultate. 10,1 % sodelujočih staršev se s trditvijo sploh ne strinja in menijo, da to ne drži. 12,9 % vseh se je odločilo za srednjo vrednost »srednje drži«. Najmanj tistih, ki so na to vprašanje odgovorili (f % = 6,7), se jih strinja, da na boljše učne rezultate to dejstvo le delno vpliva.

Vprašalnik je vseboval vprašanje, kaj o osebnem zadovoljstvu svojih nadarjenih otrok menijo njihovi starši. Tukaj so nekoliko manj enotni, saj je srednja vrednost razpeta med odgovoroma

»srednje drži« in »večinoma drži« (M = 3,50; SD = 1,29). Kljub temu se je za slednji odgovor odločila dobra tretjina staršev (f % = 34,4), ena četrtina (f % = 25,1) pa se s trditvijo popolnoma strinja in so pri svojih otrocih opazili boljše osebnostno zadovoljstvo. Najmanj staršev (f % = 11,2) je to dejstvo zanikalo, odstotek več (f % = 12,2) pa se z odgovorom delno strinja. Ostalih 17,0 % staršev meni, da sta dejstvo, da je bil otrok prepoznan kot nadarjen in osebnostno zadovoljstvo le srednje povezana.

V tabeli 11 so zbrani tudi odgovori staršev na vprašanje, ali identifikacija nadarjenega otroka vpliva na samozaupanje. Izsledki kažejo, da to dejstvo srednje drži, kar nam pove aritmetična sredina (M = 3,28; SD = 1,34). Kljub temu, da se največ anketiranih strinja, da to večinoma drži (f % = 27,3), jih je nekaj manj sodelujočih (f % = 22,2) opazilo, da so njihovi otroci po identifikaciji nadarjenosti povsem bolj samozaupljivi. Petina vprašanih (f % = 20,1) se je odločila za »zlato sredino«, medtem ko se najmanj staršev (f % = 13,2) s tem dejstvom sploh ne strinja in menijo, da to ne drži. Ostalih 17,2 % se s tem strinja le delno. Ferbežer (2006) trdi, da se pojavljajo razlike pri samozaupanju v svoje sposobnosti med spoloma, kjer imajo nižji kvocient nadarjene učenke (Ferbežer, 2006).

Rezultati kažejo, da dejstvo, da so nadarjeni otroci bolj odgovorni za šolsko delo v povprečju le srednje drži (M = 3,17; SD = 1,37), čeprav jih najvišji odstotek staršev (f % = 30,5) meni, da so otroci večinoma bolj odgovorni. Najmanj staršev (f % = 13,8) meni, da to le delno drži, 18,1 % vprašanih pa meni, da to povsem oziroma sploh ne drži. Slaba petina sodelujočih (f %

= 19,5), ki so na to vprašanje odgovorili »srednje drži«, pa je mnenja, da so njihovi otroci do neke mere bolj odgovorni za šolsko delo, odkar so bili identificirani kot nadarjeni učenci.

Starši v povprečju menijo, da dejstvo, da je otrok bolj motiviran za šolsko delo srednje drži (M = 3,06; SD = 1,38). Največji odstotek jih meni, da večinoma drži, da so njihovi otroci bolj motivirani (f % = 29,4), najmanj vprašanih (f % = 15,3) pa meni, da to drži le delno. Kar petina sodelujočih (f% = 20,1) je na vprašanje odgovorila, da njihov otrok, zaradi dejstva, ker je nadarjen, ni nič bolj motiviran za šolsko delo. Nekaj manj odstotkov anketiranih staršev (f

% = 19,1) pa meni, da delno drži in delno ne, zato so se odločili za srednjo vrednost, medtem

ko se jih 16,0 % staršev strinja, da povsem drži, da so njihovi otroci zaradi tega, ker so bili prepoznani kot nadarjeni, bolj motivirani za šolsko delo.

V sklopu dejstev, ki vplivajo na otroka, ker je bil identificiran kot nadarjen, so starši odgovarjali tudi, ali so otroci po identifikaciji postali domišljavi. Na splošno so starši mnenja, da to sploh ne drži, kar je pokazala aritmetična sredina odgovorov (M = 1,23; SD = 0,62). Kar 355 staršev, ki predstavljajo veliko večino (f % = 85,1) meni, da sploh ne drži dejstvo, da so otroci po identifikaciji postali domišljavi. 8,6 % staršev nadarjenih se s tem dejstvom delno strinja. Nekaj manj anketirancev (f % = 4,8) meni, da so njihovi otroci postali srednje domišljavi, ostali pa so mnenja, da povsem drži dejstvo, da je domišljavost posledica identifikacije otroka kot nadarjenega (f % = 0,5) oziroma jih en odstotek meni, da to večinoma drži.

In kot zadnja možnost danih odgovorov oziroma dejstev je bila nespremenjeno obnašanje nadarjenih. V povprečju starši menijo, da to v veliki meri drži (M = 3,69; SD = 1,41) in otroci niso spremenili svojega vedenja ter prepričanj. Kljub temu jih največ sodelujočih (f % = 41,6) meni, da to povsem drži in pri svojem otroku niso opazili nikakršnih sprememb v obnašanju.

21,2 % vseh, ki so na to vprašanje odgovorili, meni, da to večinoma drži, a še vedno ne v popolnosti. Med ostalimi tremi odgovori pa so zelo majhne razlike. 13,3 % jih trdi, da se je obnašanje srednje spremenijo, 12,3 % jih meni, da se je obnašanje le delno spremenilo in najmanj (f % = 11,6) jih pravi, da opažajo spremembe in so le-te prisotne.

V vprašalniku so starši imeli možnost, da zapišejo svoje odgovore in misli, kar so nekateri tudi storili (f = 8). Kar polovica (f % = 50,0) jih je omenila, da so otroci pod pritiskom in da so bolj obremenjeni, češ da morajo biti vedno uspešni. Po en starš pa meni, da otroci zaradi tega raje obiskujejo pouk (f % = 12,5); da v nadarjenosti vidijo priložnost in izziv (f % = 12,5) ter so bolj kritični do sebe (f % = 12,5). Eden od vprašanih (f % = 12,5) je zapisal, da nadarjenost daje njegovemu otroku vtis, da zanj ni potrebno toliko šolskega dela.

2.5.5. Zadovoljstvo staršev s prilagoditvami za njihove nadarjene otroke

Stopnja zadovoljstva z dejavnostmi, s katerimi v šoli prilagajajo pouk nadarjenemu otroku

Pri nadarjenih učencih moramo podpirati in spodbujati njihovo nadarjenost (Baloh, 2003).

Vendar M. Juriševič (2011) opozarja, da morajo prilagoditve biti fleksibilne. Pozornost je treba nameniti individualnim značilnostim vsakega posameznika in prilagoditve izvajati v skladu z načeli in cilji vzgojno-izobraževalnega dela. Starši so odgovarjali, kako zadovoljni so s prilagajanjem dejavnosti za nadarjene učence med poukom. Največ staršev nadarjenih otrok je s prilagoditvami pri pouku za svoje nadarjene otroke zadovoljnih (graf 5).

Graf 5: Stopnja zadovoljstva staršev nadarjenih otrok z dejavnostmi, s katerimi v šoli prilagajajo pouk

Največ staršev (f % = 39,0) je z dejavnostmi zadovoljnih oziroma srednje zadovoljnih (f % = 31,1), kar kaže na dobro usposobljenost učitelja in dobre vsebinske ter organizacije prilagoditve šolskega dela. Nizek odstotek sodelujočih v raziskavi predstavlja starše, ki s prilagoditvami niso zadovoljni (f % = 5,5) oziroma so manj zadovoljni (f % = 7,7) z njihovo izvedbo pri pouku. 5,3 % staršev meni, da bi učitelji morali začeti vključevati dejavnosti, s katerimi bi prilagodili pouk nadarjenim učencem, saj sami niso opazili nikakršnih prilagoditev za svoje nadarjene otroke. Prav tako so se tudi pri tem odgovoru nekateri starši (f % = 7,0) vzdržali pri oceni oziroma so odgovorili, da stanja ne morejo oceniti, saj ga ne spremljajo.

Najmanjši delež staršev (f % = 4,3) pa je popolnoma zadovoljen s prilagajanjem pouka sposobnostim in interesom njihovemu otroku.

Starši so imeli tudi možnost, da zapišejo svoj komentar k odgovoru, kar je storila četrtina staršev (f % = 25,5). Največ staršev toži po premalo dodatnih in pestrih dejavnostih ter si želi, da bi se te izvajale pogosteje. Starši se pritožujejo nad učitelji, da so nezainteresirani in se ne držijo planov, kateri so narejeni v začetku šolskega leta. Prav tako bi si starši želeli več sodelovati s šolo in biti o dejavnostih obveščeni. Eden od staršev pa je zapisal, da imajo veliko ponudb, ki jih je potrebno doplačati, kar je lahko za mnoge starše tudi težava, za njihove otroke pa velik primanjkljaj.

Starši so med drugim tudi zapisali, katere dejavnosti se na njihovih šolah izvajajo. Dejavnosti so naslednje: nivojski in dodatni pouk, različne delavnice, ekskurzije, priprave na tekmovanja, v nekaterih šolah prirejajo tudi tabore za nadarjene učence, lahko se vključujejo v razne projekte in športna udejstvovanja, še vedno pa nadarjeni učenci dobijo največ dodatnih nalog, čemur starši najbolj nasprotujejo, saj bi si želeli težje, zahtevnejše naloge za svojega otroka, ne pa količinsko več.

Nekateri starši so podali tudi svoje predloge, česa bi si želeli več in te predloge sem zbrala v tabeli 12.

4,3%

39,0%

31,1%

7,7%

5,5%

5,3%

7,0%

popolnoma zadovoljen zadovoljen

srednje zadovoljen manj zadovoljen sploh nisem zadovoljen

v šoli ne izvajajo nikakršnih prilagoditev za nadarjene učence

ne morem odgovoriti, ker tega ne spremljam

Tabela 12: Predlogi staršev nadarjenih otrok glede dejavnosti, s katerimi v šoli prilagajajo pouk nadarjenim učencem

- premalo spodbude z njihove strani - premalo delavni

Tabela 12 prikazuje, da največ staršev, ki so podali svoj komentar (f % = 28,3) ni zadovoljnih z dejavnostmi v okviru razširjenega programa za nadarjene, ki jih ponujajo šole. Menijo, da so okrnjene tudi obogatitvene dejavnosti. Starši si želijo ekskurzij, predstav in taborov, namenjenih njihovim nadarjenim otrokom, pogrešajo pa tudi medgeneracijsko sodelovanje in sodelovanje med šolami. Sami bi vključili raziskovalne naloge, projekte, prostovoljno in timsko delo, zahtevnejše oblike dela in tudi več dodatnega pouka. Zadovoljni niso niti s ponudbami posameznih dejavnosti, ki jih ponujajo šole, češ da jih je premalo oziroma niso dovolj pestre (f % = 26,4). Njihova želja je, da bi med ponujenimi dejavnostmi lahko našli tudi več tistih s športno vsebino. 13 staršev (f % = 24,5), ki je podalo svoj komentar, ni zadovoljnih z odnosom učitelja. Pravijo, da so ti premalo dejavni. Več staršev je pri učiteljih zaznalo njihovo nemotiviranost in nezainteresiranost za delo z nadarjenimi učenci. Sodelujoče v raziskavi je zmotila tudi premajhna angažiranost učitelja in odsotnost spodbud z njegove strani ter nesodelovanje s starši. Različni otroci so nadarjeni na različnih področjih, zato starši

menijo, da bi dejavnosti morale biti usmerjene k posamezniku in vsako področje nadarjenosti bi po njihovem mnenju moralo imeti svoje aktivnosti. Individualizacija in prilagajanje ter skrb za celostni razvoj so še druge oblike dejavnosti, ki si jih želi 20,8 % staršev. Starši predlagajo dodatne spremembe na področju sprotnih vsebinskih prilagoditev. Menijo, da bi se moralo spremeniti samo delo med poukom, saj imajo njihovi otroci količinsko preveč učenja in nalog za doma. Starši si predvsem želijo za svoje otroke zahtevnejših nalog, ne pa količinsko več.

Iz zgoraj opisanega se lahko strinjamo z Balohom (2003), ki trdi: »Delo z nadarjenimi je žal še vedno le prefinjena ciljna deklaracija, ki pa se v praksi prevečkrat izgubi in ostane na mnogih šolah površno izvedena ali celo izpuščena – neizvedena« (str. 69).

Koncept: Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v osnovni šoli (1999) vsebuje dejavnosti, ki morajo biti omogočene za nadarjene učence, vendar pa sama ponudba dejavnosti v šoli ni dovolj. Izbrane metode dela morajo omogočati razvijanje višjih miselnih procesov, biti morajo fleksibilne, kar pomeni, da si učenec sam določa hitrost razvoja. Prilagoditi moramo učno okolje in otroku zagotoviti razumske izzive in čustveno varnost.

Pomembnost določenih dejavnosti in dejavnikov za razvoj nadarjenega otroka po mnenju in izkušnjah staršev

Prepoznavanje in nadaljnji razvoj nadarjenih učencev je v veliki meri odvisen od učitelja.

Zato učitelj, šolska klima in kultura predstavljajo ene glavnih dejavnikov za spodbujanje razvoja nadarjenega posameznika (Kalin, 2003). Učiteljeva dolžnost je, da nadarjenemu učencu zagotovi razvojne spodbude in ustrezne učne vsebine, kjer so upoštevane individualne sposobnosti vsakega učenca posebej (Blažič, 2003). Starši so podali svoje mnenje, kako pomembna je za njih posamezna dejavnost oziroma dejavnik potreben za razvoj njihovega nadarjenega otroka. Rezultate sem zbrala v tabelah od 10 do 20.

Motiviranost učiteljev za delo z nadarjenimi učenci

Iz rezultatov v tabeli 13 je razvidno, da je po mnenju staršev nadarjenih otrok motiviranost učiteljev za delo z nadarjenimi učenci zelo pomembna.

Tabela 13: Motiviranost učiteljev za delo z nadarjenimi učenci

Starši so najprej odgovarjali, kako pomembna se jim zdi motiviranost učitelja za delo z nadarjenim otrokom v razredu, in, kot sem pričakovala, se več kot polovici (f % = 66,7) vseh vprašanih zdi to zelo pomembno. 104 staršem (f % = 24,5) se zdi motivacija učitelja za delo pomembna, ostalim pa se zdi ta dejavnik srednje pomemben (f % = 6,7) oziroma manj

zelo

pomembna pomembna srednje pomembna

manj pomembna

povsem

nepomembna skupaj

f f % f f % f f % f f % f f % f f % M SD

283 66,7 104 24,5 28 6,7 8 1,9 1 0,2 424 100,0 4,56 0,72

pomemben (f % = 1,9). Eden od vprašanih (f % = 0,2) pa meni, da je motiviranost učitelja za delo z nadarjenimi učenci povsem nepomembna. Aritmetična sredina je pokazala, da se staršem v povprečju motiviranost učitelja za delo z nadarjenimi zdi zelo pomembna (M = 4,56; SD = 0,72).

Učiteljeva naloga v šoli je motivirati učenca tako učno kot tudi socialno, poskrbeti, da se bo učenec počutil sprejet in vključen med ostalimi v razredu. Da lahko učitelj svojo nalogo izpolni, pa mora biti tudi sam motiviran za delo (Ferbežer idr., 2008).

V slovenskem šolskem prostoru najdemo mnoge motivirane učitelje, žal pa ne moremo mimo tistih, ki to niso. Nemotiviran učitelj s svojim odnosom onemogoča učencem pridobiti širše znanje (Macuh, 2009). Najpogostejši vzroki za nemotiviranost učiteljev so zagotovo nizke plače, konstantne spremembe v procesu vzgoje in izobraževanja, verjetno pa tudi strah starejših učiteljev za vnos novih oblik dela in metod v pouk (Macuh, 2009). Glavni cilj vsake dobre šole je motivirati učence za delo, saj so le tako lahko uspešni. Toda brez motiviranega učitelja težko najdemo motiviranega učenca (Macuh, 2009). Macuh (2009) še trdi, da mora učitelj biti za dober zgled svojim učencem profesionalno in strokovno dobro podkovan, saj bodo le tako učenci z veseljem sledili njegovi poti. Tega se zavedajo tudi starši nadarjenih učencev, ki so sodelovali v raziskavi.

Naklonjenost širše družbe do dela z nadarjenimi učenci

Naklonjenost širše družbe do dela z nadarjenimi učenci starši nadarjenih ocenjujejo kot pomemben dejavnik za razvoj nadarjenega učenca (tabela 14).

Tabela 14: Naklonjenost širše družbe do dela z nadarjenimi učenci

Poleg motivacije je eden pomembnih dejavnikov tudi naklonjenost okolice do dela z nadarjenimi, zato so starši odgovarjali tudi, kaj o tem menijo sami. Da je naklonjenost širše družbe do dela z nadarjenimi pomembna, meni 171 staršev (f % = 40,4), da je ta dejavnost zelo pomembna, pa se strinja 128 vprašanih, ki predstavljajo 30,3 % našega vzorca. Povsem nepomembna dejavnost se zdi 8 staršem (f % = 1,9), ostali pa so odgovorili, da je pozitiven odnos okolice do dela z nadarjenimi srednje (f % = 22,7) ali manj (f % = 4,7) pomemben.

Povprečna vrednost odgovorov (M = 3,92; SD = 0,94) nakazuje, da se ta dejavnik staršem zdi pomemben.

Za nadarjene učence je pomembno, kako jih dojema širša družba, ki mora ustvarjati spodbudno okolje. Nadarjen učenec težko razvija svoje sposobnosti in potenciale, če ga ljudje okrog njega zavračajo ali ne cenijo tistega, kar bi najbolj morali in kar ceni otrok sam (Blažič, 1994).

zelo

pomembna pomembna srednje pomembna

manj pomembna

povsem

nepomembna skupaj

f f % f f % f f % f f % f f % f f % M SD

128 30,3 171 40,4 96 22,7 20 4,7 8 1,9 423 100,0 3,92 0,94

Izvajanje posebnih programov dela za nadarjene (INDEP)

Iz tabele 15 lahko razberemo, da se zdi izvajanje posebnih programov dela za nadarjene (INDEP) staršem pomembno.

Tabela 15: Izvajanje posebnih programov dela za nadarjene

Po končanem postopku identifikacije šola seznani starše z ugotovitvami in od njih pridobi soglasje za izdelavo individualiziranega programa za delo z nadarjenimi, pri katerem sodelujejo tako starši kot tudi učenci sami. T. Bezić idr. (2006) navajajo, da mora INDEP poleg osebnih podatkov učenca, časa identifikacije in sodelujočih v programu vsebovati še načrt prilagajanja vzgojno-izobraževalnega dela pri pouku in drugih dejavnostih, načrt sprotnega spremljanja in končno evalvacijo ter morebitne izboljšave za naprej.

Ker gre za izredno kompleksno in pomembno zadevo, so o njej bili vprašani tudi starši.

Individualiziran program dela za nadarjene se 160 staršem zdi zelo pomemben (f % = 38,3) oziroma pomemben, kar meni 42,8 % vseh vprašanih. Ostalim 54 staršem (f % = 12,9) se zdi izvajanje teh programov srednje pomembno. Posebni programi dela za nadarjene in njihovo izvajanje se zdi manj pomembno 20 staršem (f % = 4,8), preostalim 5 sodelujočim (f % = 1,2) pa se zdi to povsem nepomembno. Morda so se slednji tako odločili zaradi nepoznavanja

In document MNENJA IN IZKUŠNJE STARŠEV NA PODROČJU OBRAVNAVE NADARJENIH UČENCEV V OSNOVNI ŠOLI (Strani 55-93)