Modeli sodelovanja s starši

Medsebojno sodelovanje pomeni bistveni temelj, ki ga gradijo stališča, prepričanja, vrednote in znanja, ki so si sicer lahko zelo različna, pa vendar nujna za medsebojno sodelovanje, katerega rezultat je predvsem zadovoljen, zdrav in srečen otrok. V literaturi lahko zasledimo več razlik med sodelovanjem in partnerstvom (Beguš, 2012).

Hornby (2000) izpostavi šest modelov sodelovanja med strokovnimi delavci in starši, ki se med seboj razlikujejo in si sledijo od minimalne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju do zagovarjanja aktivne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju. Ti modeli so:

1. zaščitniški model;

2. ekspertni model;

3. transmisijski model;

4. model obogatitve kurikuluma;

5. klientski model;

6. partnerski model sodelovanja (prav tam, str. 17).

Pri zaščitniškem modelu je funkcija strokovnega delavca in staršev ločena. Vzgoja in izobraževanje potekata v vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki jo izvajajo strokovni delavci, naloga staršev pa je, da jih pripravijo na delo. Pri tem modelu sodelovanja s starši je glavni cilj izogibanje konfliktom. Pri ekspertnem modelu sodelovanja s starši, vzgojitelji starše obveščajo le o informacijah in navodilih o njihovem otroku. Strokovni delavci gledajo nase kot na strokovnjake na vseh področjih otrokovega razvoja in izobraževanja. Straši vzgojo in izobraževanje popolnoma prepustijo strokovnim delavcem in so zato v podrejenem položaju.

Težava pa je, da strokovni delavci pogosto spregledajo težave in sposobnosti otrok, saj ne dobijo ustreznih informacij od staršev. Pri transmisijskem modelu si sicer strokovni delavci prizadevajo, da so glavni strokovnjaki pri vzgoji in izobraževanju, ampak se zavedajo, da so pomemben vir informacij tudi starši. Znanje, ki ga imajo, želijo prenesti tudi na starše, ki lahko v veliki meri svojim otrokom pomagajo do lažjega napredka. Starši in strokovni delavci se pri tem modelu učijo drug od drugega, težava pa je, da se zaradi prevelikega vključevanja staršev

12

v vzgojno-izobraževalno delo veliko strokovnih delavcev počuti ogroženo (Devjak in Berčnik, 2018, str. 184-185).

T. Devjak in S. Berčnik (2018) kot najpogostejše modele sodelovanja opredeljujeta klientski, menedžerski in partnerski model sodelovanja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo, v tem primeru z vrtcem, le-te pa v nadaljevanju podrobneje opredeljujem.

4.2.1 Klientski model sodelovanja

Starši imajo pri klientskem modelu sodelovanja z vrtcem vlogo tistih, ki jih je treba usmerjati in voditi, da bodo bolje sodelovali (Berčnik, 2014, str. 19). Vloga staršev je v ospredju, saj so oni tisti, ki izbirajo vzgojno-izobraževalno ustanovo, ki jo bo obiskoval njihov otrok. Starši imajo vlogo potrošnikov vzgojno-izobraževalnih storitev, strokovni delavci jim pri tem nudijo svetovanje, starši pa so tisti, ki se odločijo glede sprejemanja ukrepov. V ekstremnih primerih lahko pride do »abdikcije strokovne odgovornosti«, saj se strokovni delavci ne odločajo glede na njihovo strokovnost, ampak odločanje prepustijo staršem. Pri klienstkem modelu sodelovanja lahko vzgojno-izobraževalna ustanova, ki postavlja formalne okvire sodelovanja staršev, le-te organizira tako, da podpirajo šolski sistem. Starše s tem postavi v t. i. klientski položaj (prav tam).

T. Devjak in S. Berčnik (2018) pišeta, da do klientskega modela sodelovanja lahko pride s strani staršev in tudi s strani vzgojno-izobraževalne ustanove. Če ima otrok določene težave, jim strokovni delavec največkrat pripisuje težave doma. Takrat se družina v celoti podredi vzgojno-izobraževalni ustanovi zaradi njenih zahtev. Obratno pa lahko starši razlog za težave njihovega otroka vidijo v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Posledično lahko zahtevajo povečan nadzor nad strokovnimi delavci, kar jih postavi v klientski položaj (prav tam, str. 186). Prav tako se pa pri tem modelu sodelovanja moramo zavedati, da vedno pride do prevladovanja na eni in podredljivosti na drugi strani (Lepičnik Vodopivec, 2013).

4.2.2 Menedžerski model sodelovanja

T. Devjak in S. Berčnik (2018) govorita o starših kot menedžerjih v tistih državah po svetu, kjer imajo predstavniki staršev pomembno vlogo v različnih pomembnih odborih. Med državami se vključenost staršev v šolski menedžment razlikuje. V nekaterih državah imajo

13

starši v pomembnih odborih večino volilnih teles (Danska, Škotska), v nekaterih drugih (Portugalska, Španija, Slovenija) imajo strokovni delavci večino glasov, v ostalih pa so glasovi porazdeljeni med starši in strokovnimi delavci (prav tam, str. 187).

V Sloveniji svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI, 1996, 46. člen). V svetu javnega dvojezičnega vrtca oziroma šole morajo biti zastopani pripadniki slovenskega naroda in pripadniki madžarske narodne skupnosti. Če se vrtec oziroma šola organizira kot organizacijska enota vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki ni javni dvojezični vrtec, mora biti najmanj eden od članov sveta pripadnik narodne skupnosti (ZPIMVI, 2001, 13. člen). Svet zavoda imenuje in razrešuje ravnatelja vrtca oziroma šole, sprejema program razvoja vrtca oziroma šole, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, sprejme letno poročilo o samoevalvaciji šole oziroma vrtca, odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki, odloča o pritožbah v zvezi s statusom učenca, dijaka, študenta višje šole in odraslega, o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, o pritožbah staršev v povezavi z vzgojno-izobraževalnim delom v vrtcu in šoli ter opravlja druge naloge, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi (ZOFVI, 1996, 48. člen).

Starši so redko usposobljeni oziroma izobraženi za delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, zato gre pri menedžerskem modelu sodelovanja s starši za »paternalistični« odnos, pri katerem strokovni delavci izobražujejo starše. Strokovni delavci morajo v mešanih organih velikokrat izgubljati čas, saj morajo staršem utemeljevati svoja stališča in pomembnost sprejemanja odločitev, do katerih so prišli z izobraževanjem in po strokovni poti. V tem primeru starši in strokovni delavci niso v enakovrednem položaju, saj se starši ne morejo enakovredno vključevati v razprave in odločanje, za katero je potrebno strokovno znanje (Devjak in Berčnik, 2018).

4.2.3 Partnerski model sodelovanja

Ko slišimo besedo partnerstvo, najpogosteje pomislimo na odnos med dvema osebama, ki ima socialni značaj (Žnidaršič, 2012). Novak (1998) pravi, da je partnerstvo oblika socialne prakse, je resnica, ki se začenja v dvoje. Partnerstvo se razlikuje od sodelovanja, saj gre pri sodelovanju

14

za pozicijo moči – pozicijo vzgojitelja nad starši in družino. Tu pride do neenakomerno porazdeljene moči in zato ne moremo govoriti o medsebojnem prepletanju pogledov na celostni razvoj otroka. Pri partnerstvu gre za enakovredno mnenje staršev/družine in vzgojiteljev, demokratičnost in vključevanje. Partnerski odnos uresničujejo s pristno komunikacijo, medsebojnim zaupanjem, srečanji. Pomembno je, da vzgojitelji starše sprejemajo kot partnerje;

z njimi pogosto komunicirajo in jih povabijo k soodločanju. Pri vsem tem obstajajo pozitivni dejavniki (zaupanje, upoštevanje različnosti, odkritost, občutek varnosti ...) in tudi ovire npr.

slaba komunikacija, nestrpnost, predsodki, nezaupanje, nestrokovno delo vzgojiteljev (Žnidaršič, 2012).

T. Devjak in S. Berčnik (2018, str. 188) zapišeta, da je partnerstvo med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši odnos, za katerega je potrebno učinkovito deljenje odgovornosti, moči, postavljanje skupnih ciljev in enotno delovanje. Pri partnerskem sodelovanju je bistvenega pomena obojestransko spoštovanje, ki je tesno povezano še z dolgoročno predanostjo staršev in sprejemanjem odločitev. Tako izpostavljata štiri ključne elemente partnerskega sodelovanja:

1. dvosmerna komunikacija;

2. obojestransko spoštovanje;

3. skupno sprejemanje ciljev;

4. dopolnjevanje dela v vzgojno-izobraževalni ustanovi in doma (prav tam).

Partnerstvo med vrtcem in starši nam omogoča Kurikulum za vrtce (1999), s pomočjo katerega imajo starši pravico do vključevanja v načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa, izvajanje in vrednotenje le-tega in vključevanje v vzgojno-izobraževalni proces. Pri tem pa morajo starši upoštevati strokovno avtonomnost vrtca (Hozjan in Toth, 2012). Kalin (2003) poudarja, da je pri takšnem sodelovanju s starši bistvenega pomena princip upoštevanja individualnih razlik med starši, enotnost delovanja vseh dejavnikov vzgoje otroka, upoštevanje interesov in potreb staršev in zagotavljanje principa aktivnega vključevanja staršev.

Bistvo partnerskega odnosa je združevanje vzgojno-izobraževalne ustanove in staršev, usklajevanje in sodelovanje, saj bodo s tem spodbudili otrokov učni, telesni, socialni in kognitivni razvoj. Sodelovanje s starši mora biti usmerjeno v prihodnost in sedanjost, mora biti del dela in življenja otroka, tako v vzgojno-izobraževalni ustanovi kot tudi doma. Sodelovanje

15

ne sme biti nujno samo takrat, ko pride do kakršnih koli težav. Starši in vzgojitelji so pomembni dejavniki pri socializaciji otroka, zato se morajo zavedati svoje vloge pri razvoju in uspehu svojega otroka v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Pomembna naloga vzgojiteljev je, da raziščejo, kakšno sodelovanje si pravzaprav starši sploh želijo in ali so je določena oblika sodelovanja sploh primerna za njih (Devjak in Berčnik, 2018).