4. SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI
4.3 Oblike sodelovanja s starši
S. Berčnik (2014) piše, da starši v različnih modelih sodelovanja z vrtcem sodelujejo preko različnih oblik (načinov in metod) in preko vlog vzpostavljajo različne odnose sodelovanja (prav tam, str. 14). Ločimo formalne in neformalne oblike sodelovanja. Med formalne oblike sodelovanja s starši sodijo roditeljski sestanek, govorilne ure, svet staršev, svet zavoda ter različne vrste sporočil (pisna sporočila, elektronska pošta in telefonski pogovor). K neformalnim oblikam sodelovanja s starši prištevamo srečanja, kot so: komunikacija ob prihodu in odhodu otroka, telefonski pogovori, družabna srečanja, predstave, pikniki, športni popoldnevi, zaključki projektov, obiski na domu idr.
4.3.1. Formalne oblike sodelovanja s starši
Funkcija formalnih oblik sodelovanja s starši je predvsem informiranje staršev in sodelovanje z njimi pri sprejemanju odločitev, ki so pomembne za delo vzgojno-izobraževalne ustanove.
Roditeljski sestanek je najbolj splošna, razširjena oblika informiranja staršev, ki je izvedena s strani posameznega oddelka (Logar, 2012). Strokovni delavci in starši si preko te oblike izmenjuje informacije, ki so pomembne za vse udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa in so prilagojene obravnavani tematiki in potrebami določene skupine. Cilji roditeljskega sestanka pa niso le pridobivanje informacij, temveč tudi dajanje in pridobivanje socialne in čustvene podpore ter komunikacijskih spretnosti vseh udeležencev, ki so potrebni za dobro klimo in medsebojno sodelovanje. Roditeljske sestanke lahko izvedemo v različnih oblikah, z različnimi metodami dela, kar pomeni, da lahko roditeljske sestanke organiziramo z delom v večjih ali manjših skupinah, kjer lahko uporabimo metodo diskusije, razgovora, okrogle mize, koncentričnega kroga, možganske nevihte, predavanja, idr. ( Devjak in Berčnik, 2018).
16
Govorilne ure so pri starših najverjetneje ena najpomembnejših oblik sodelovanja, saj jo zaradi možnosti pogovora, kjer lahko neformalno govorijo o različnih temah, pomembnih za njihovega otroka, zelo cenijo (Logar, 2012). Govorilne ure naj bi predstavljale način iskanja skupnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo posameznega otroka, postavljanja ciljev in strategij za posameznika. Vzgojno-izobraževalna ustanova ima dolžnost in osnovno odgovornost, da tekoče in učinkovito podaja informacije o vzgojno-izobraževalnem delu in napredovanju otroka skozi dvosmerno komunikacijo vzgojno-izobraževalne ustanove in starši (Devjak in Berčnik, 2018). Na govorilnih urah se lahko starš, vzgojitelj in morebitna tretja oseba podrobno pogovorijo o otroku, predvsem v primeru, če se starš na govorilne ure pripravi s konkretnimi vprašanji (Logar, 2012). Dobro načrtovane, organizirane in izpeljane govorilne ure predstavljajo enega najpomembnejših vidikov vzpostavljenega partnerskega odnosa, oziroma sodelovanja, saj se v komunikaciji iz oči v oči partnerski odnos šele začenja vzpostavljati (Devjak in Berčnik, 2018).
Pisna sporočila, ki so lahko tudi elektronska ali pa so objavljena na spletni strani, so posreden način sodelovanja in komuniciranja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo. Vsebina in formulacija sporočil je odvisna od cilja, ki ga sporočilo ima. To so najpogosteje enosmerna sporočila, ki imajo funkcijo obveščanja staršev na različne načine. Enosmerna obveščanja so tudi razna obvestila, glasila, časopisi in škatle s predlogi, ki so namenjene staršem, ki raje anonimno podajo sporočilo vzgojno-izobraževalni ustanovi, to so pohvale, graje, predlogi, ideje idr. Dvosmerna pisna sporočila pa so tako imenovani zvezki ali beležke, v katere strokovni delavci in starši redno vpisujejo svoja opažanja o otroku.
Komunikacija preko spletne strani, pisnih sporočil in elektronske pošte je posredna in individualna oblika komunikacije in ima predvsem funkcijo obveščanja (Devjak in Berčnik, 2018).
Svet staršev je opredeljen v 66. členu Zakona o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju (1996). Svet staršev je sestavljen iz enega predstavnika vsakega oddelka vrtca, ki ga starši izvolijo na prvem roditeljskem sestanku oddelka. Naloge sveta staršev so:
- predlaganje nadstandardnih programov;
- dajanje soglasja k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah;
- dajanje mnenj o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja;
17
- dajanje mnenj o predlogu programa razvoja vrtca oziroma šole;
- obravnavanje pritožb staršev v svet vrtca oziroma šole;
- volitve predstavnikov staršev v svet vrtca oziroma šole;
- razpravljanje o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki;
- opravljanje drugih nalog v skladu z zakonom in drugimi predpisi.
Sveti staršev se lahko povežejo v lokalne oziroma regionalne aktive svetov staršev.
Svet zavoda oziroma javnega vrtca ali šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja (lokalne skupnosti), pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI, 46. člen). Svet zavoda oziroma javnega dvojezičnega vrtca oziroma dvojezične šole, pa sestavljata dva predstavnika ustanovitelja (lokalne skupnosti), en predstavnik narodne manjšine, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZPIMVI, 13. člen). Sestava članov je neenakomerna, zaradi tega težko pride do enakopravnih odločitev. Člani so izvoljeni oziroma imenovani za štiri leta, mandat staršev pa je vezan na status otroka (Devjak in Berčnik, 2018).
Pristojnosti javnega sveta vrtca oziroma šole so:
- imenovanje in razreševanje ravnatelja vrtca oziroma šole;
- sprejemanje programa razvoja vrtca oziroma šole, letnega delovnega načrta in poročila o njegovi uresničitvi;
- sprejemanje letnega poročila o samoevalvaciji šole oziroma vrtca;
- odločanje o uvedbi nadstandardnih in drugih programov;
- obravnavanje poročil o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki;
- odločanje o pritožbah v zvezi s statusom dijaka, vajenca, študenta višje šole in odraslega;
- kot drugostopenjski organ odloča o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, obravnava zadeve, ki mu jih predloži vzgojiteljski, učiteljski, andragoški oziroma predavateljski zbor, šolska inšpekcija, reprezentativni sindikat zaposlenih, svet staršev, skupnost učencev, vajencev, dijakov ali študentov;
- upravljanje drugih nalog, določenih z zakonom in aktom o ustanovitvi.
18 4.3.2. Neformalne oblike sodelovanja s starši
S pomočjo neformalnih oblike sodelovanje s starši lahko ustvarimo bolj sproščeno klimo, bolj kakovostno formalno sodelovanje s starši. Ob tem se moramo zavedati, da je vsak odnos med starši in vzgojitelji formalen, saj gre za interakcijo med posameznikom in institucijo (Devjak in Berčnik, 2018). Starši se ob prvem srečanju z drugimi starši in strokovnimi delavci ne počutijo sproščeno, to nelagodje pa nam pomagajo odpravljati socialne igre na roditeljskih sestankih, še bolj pa neformalna srečanja, kjer starši med seboj komunicirajo in se spoznavajo.
(Fridrih, 2012). Nalog vsakega vrtca je, da oblikuje oblike sodelovanja, ki mu ustrezajo na ravni sodelovanja med strokovnimi delavci in starši (Devjak in Berčnik, 2018).
Med starši in vzgojitelji komunikacija najpogosteje poteka ob prihodu in odhodu otroka. Tu gre predvsem za podajo kratkih informacij (počutje otroka, zdravstveno stanje). Takšno komunikacijo po navadi imenujemo pogovor na vratih, ob katerem se otrok pozdravlja ali poslavlja, nuditi pa mu je potrebno tudi podporo pri njegovem prihodu v vrtec ali odhodu domov (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Pogovor s starši, ki temelji na spoštljivosti in iskrenosti, je za otroka pomemben zato, ker se ne odvija v tako formalnem okolju kot roditeljski sestanek, v katerem je po mnenju staršev njihova informacija formalno zabeležena (Berčnik, 2014).
V času moderne tehnologije je komunikacija preko telefonskih pogovorov ena izmed bolj pogostih načinov sodelovanja s starši. Ko s starši ne moremo vzpostaviti stika »v živo«, nam služi kot sredstvo za ohranjanje stika z družino. Starše lahko pokličemo tudi z namenom zanimanja za otrokov napredek, razvoj in pridobitev povratne informacije. Komunikacija preko telefona med starši in vzgojitelj se začne z uvajanjem otroka v vrtec (izmenjava telefonskih številk, klici vzgojiteljice ob zdravstvenih težavah) in jo uporabljamo tudi za obveščanje o morebitni odsotnosti otroka in razlogih zanjo (Devjak in Berčnik, 2018).
Raznolikost neformalni srečanj je v veliki meri odvisno od strokovnih delavcem in vzgojno-izobraževalne ustanove. Družabni dogodki so pogoste oblike neformalnih oblik sodelovanja s starši, k njim pa prištevamo: predstave, delavnice za otroke in starše, dneve odprtih vrat, različne sejme (npr. vesela jesenska urica), obiske v vrtcu idr. Strokovni delavci imajo to svobodo, da lahko organizirajo različne predstave, v katere so vključeni tako starši kot
19
vzgojitelji. Vrtci pogosto organizirajo tudi sejme, na katerih strokovni delavci prodajajo izdelke, ki so jih naredili sami z otroki in tako zbirajo sredstva, ki jih namenijo za nakup materialov, igrač, računalnikov ali namenijo sredstva v dobrodelne namene (Devjak in Berčnik, 2018). Nekatere dejavnost, ki se jih udeležijo celotne družine, lahko le-te med seboj še dodatno povežejo. Različne prireditve in proslave imajo pri sodelovanju med vzgojno-izobraževalno ustanovo poseben pomen, saj se starši podružijo z otrokom in to praznovanje naredijo lepše, vrednejše in popolnejše (Prodanović, 1981).
Obisk na domu štejemo kot nefomalno obliko sodelovanja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo. Namen obiskov na domu otroka je vključevanje staršev v učenje otroka, uporaba specifičnega strokovnega znanja ali spretnosti staršev, vključevanje staršev v delo vrtca, ugotavljanje in obravnavanje otrokovih potreb in potreb družine ter seznanjanje otroka s strokovnim delavcem v domačem okolju. V našem okolju je takšna oblika sodelovanja s starši mogoča le v primeru izrecne želje staršev (Devjak in Berčnik, 2018, str. 209).