Musek (1995) pravi, da človek živi družinsko življenje, odkar obstaja. Človeštvo se je moralo prilagoditi takšnemu načinu, ki omogoča, da bo lahko ena generacija vrsto let skrbela za druge generacije. Zato je edini primeren le družinski način življenja, kjer so vloge staršev namenjene osnovnemu, dolgoročnemu cilju. »Kakor človek ni samo biološko in socialno bitje, tudi družina ni samo biološka in socialna skupnost. Je tudi duhovna kategorija. Družina je vir in okvir posameznikovega duševnega razvoja, njegove duhovne in osebnostne rasti.« (Musek, 1995, str. 128) Vsaka družina je drugačna, posebna in različna. Temu bi lahko rekli, da je vsaka družina svet zase. Vsaka družina ima svoje navade, posebne značilnosti in pravila. V družini velikokrat prihaja do različnih kriznih situacij (bolezen, brezposelnost, smrt katerega izmed družinskih članov), ki jo lahko hitro »porušijo«. Zato morajo družine odkriti načine za vnovično vzpostavitev ravnovesja (Asen, 1995).
Družina je v zgodovini človeštva imela vedno svoje posebno mesto. Njena vloga se je s časom, drugačnimi življenjskimi, političnimi, tehnološkimi in gospodarskimi razmerami spreminjala.
Vsak član družine ima svojo vlogo. Ne le spol in razvojno obdobje, tudi osebnostne značilnosti in potrebe vsakega posameznika določajo vlogo v družini. Družinske vloge označujejo še mnoga druga, bolj intimna in osebna dogajanja med družinskimi člani. Materine vloge ni mogoče opisati brez vključevanja otrok in tudi otroštva ne, če pri njem ne označimo vloge staršev (Tomori, 1994). T. Devjak in S. Berčnik (2018) navajata dve vrsti družin – funkcionalno in nefunkcionalno. Funkcionalna družina daje svojim družinskim članom možnost razvoja samozaupanja in zgraditi vrednostni odnos do sebe. V takšni družini se posameznik nauči navezovati čustvene odnose z drugimi in vzpostavljanja ustreznih razmejitev
4
med seboj in drugimi. Preko vseh teh odnosov počasi prevzema odgovornost za svoja dejanja in se prilagaja drugim. Pri funkcionalni družini družina otroka pripravi na socialno, odgovorno in samostojno življenje. Nefunkcionalna družina svojih funkcij ne opravlja učinkovito ali pa jih sploh ne opravlja. Do tega pride zaradi slabe komunikacije, stresa, šibkega izražanja čustev, slabih življenjskih razmer itn.
Avtorici (prav tam) ločita pet funkcij družine:
1. Biološko-reproduktivno (nadaljevanje rodu);
2. Gospodarsko/ekonomsko (vključuje skrb za materialne potrebe družine);
3. Pravno-varstveno (varovanje otrokovih pravic);
4. Kulturno-vzgojno;
5. Socializacijsko funkcijo (prav tam, str. 167).
Glavna funkcija družine je biološka skrb za otroka (rojevanje velikega števila otrok, nekdaj glavna funkcija družine), ampak se pri tem ne smemo ustaviti. Ta funkcija je bila pomembna z vidika ohranjanja človeške vrste, saj je bila umrljivost precej večja. Ženske so nekoč rojevale vsako leto in s tem povečale svoje tveganje za umrljivost, moški pa so živeli v povprečju dlje.
Sčasoma pa se je zaradi postopnega omejevanje rojstev to spremenilo, torej rojevalo se je manj otrok, ampak so le-ti ostali pri življenju. Izobrazba, poklicna usmeritev in pozneje tudi kontracepcija so bistveno vplivala na zavestno načrtovanje družin. V primerjavi z mestom so na podeželju še vedno prevladovale velike družine, saj je bila potreba po delu oziroma delovni sili velika. Pomembna funkcija družine je tudi ta, da le-ta v zadostni meri zagotavlja socialne potrebe posameznikov (varnost, ljubezen, socialen stik in individualnost med člani). Družina je pomembna tudi z vidika gospodarske/ekonomske funkcije, kar pomeni, da je socialnovarstvena ustanova, zdravstvena ambulanta, nosilka pravnih funkcij in moralnih sistemov. Ekonomska funkcija se nanaša predvsem na urejanje bivališča, medsebojno pomoč članov v družini in skupno lastnino. Med najpomembnejšimi funkcijami v družini je socializacijska in kulturna funkcija, ki otroka seznanja z osnovnimi socialnimi vlogami, kulturna pa omogoča pridobivanje besednega zaklada (izobraževanje) in pojmovne lastnosti.
Ker pa primarna socializacija poteka v družini, pa je pomembna čustvena podpora, ki si jo med seboj nudijo družinski člani (Devjak in Berčnik, 2018).
5 2.3 Tipi družin
Najmanjša enota družine je nuklearna družina, največja pa razširjena družina. OZN je razvil svoje definicije družine in predlagal tipologijo, ki ločuje med jedrnimi družinami (biološke) in socialnimi jedrnimi družinami, enostarševskimi družinami, adoptivnimi družinami, reorganiziranimi družinami, poligamnimi razširjenimi in večgeneracijskimi (Devjak in Berčnik, 2018).
2.3.1 Jedrna družina
Pri jedrni družini govorimo o dvogeneracijski družini, to najpogosteje pomeni, da živijo skupaj starši in (biološki ali posvojeni) otroci. Jedrno družino imenujejo tudi nuklearna družina, ki velja za model moderne družine. Med jedrne družine uvrščamo biološke in socialne jedrne družine, enostarševske družine in adoptivne družine (Devjak in Berčnik, 2018). Razlika v med socialnimi in biološkimi družinami je ta, da sta pri slednjih starša biološka, pri socialnih pa eden izmed staršev na primer ni biološki starš. Enostarševske družine pomenijo, da je prisoten le eden od staršev. Enostarševske družine lahko nastanejo takoj ob rojstvu – enoroditeljska izvorna materinska (če za otroka skrbi mati) in enoroditeljska izvorna očetovska (če za otroka skrbi oče). Enostarševske družine pa lahko nastanejo tudi zaradi smrti ali razveze očeta, matere. Obstajajo tudi pogojno enostarševske družine, ki nastanejo, če eden izmed staršev ni prisoten zaradi bolezni, zdravljenja ali druge odvisnosti. Enostarševske družine so vedno bolj pogoste, saj so ženske s svojo enakopravnostjo ekonomsko in socialno neodvisne od moških (Rener idr., 2006). Pri adoptivnih družinah so otroci posvojeni (lahko tudi samo eden) (Devjak in Berčnik, 2018).
2.3.2 Razširjena družina
Razširjeno družino sestavljajo člani iz več jedrnih družin oz. jo sestavljajo člani več kot dveh generacij (Rener idr., 2006). Razširjena družina nastane tudi, če po rojstvu otroka mlad par ostane pri starših (Praper, 1995). Tu gre za vertikalno razširjeno družino. Pri takšni vrsti družine so člani med seboj zelo povezani in navezani drug na drugega. Zaradi rednih osebnih stikov si med seboj nudijo vzajemno oporo in pomoč. Poznamo pa tudi horizontalno razširjeno družino, kjer so dodani člani iste generacije (Devjak in Berčnik, 2018). V Sloveniji so pogoste razpršene razširjene družine. Tu gre za formalno ločeni družinski gospodinjstvi, ki ali živijo na
6
strnjenih lokacijah (ista hiša ali ločeno stanovanje) ali različnih lokacijah, vendar si nudijo pomoč in oporo na materialni, delovni, čustveni in storitveni ravni (Rener idr., 2006).
2.3.3 Reorganizirana družina
Reorganizirano družino pogosto imenujemo tudi preurejeno, sestavljeno družino. Sestavlja jo roditelj z otrokom in novim partnerjem ter s partnerjevimi otroki oz. skupnim otrokom (Čačinovič, 1995). To pomeni, da lahko v to družino vstopijo tudi otroci novega partnerja, ki so bili rojeni v njegovi prejšnji partnerski zvezi. T. Rener idr. (1995) pravi, da je eden od partnerjev biološki, drugi pa socialni starš. Skupno vsem tem družinam je, da se zaradi različnih vzrokov ponovno združijo prej razdružene družine. K reorganiziranim družinam štejemo tudi istospolne družine, ki vključujejo starša istega spola. T. Devjak in S. Berčnik (2018) takšne oblike poimenujeta netradicionalne in nekonvencionalne. V tem primeru istospolni starš prav tako nastopa do otroka kot biološki ali kot socialni starš. K reorganiziranim družinam pa prištevamo tudi etnično mešane družine.
2.3.4 Rejniške družine
Nekateri otroci v svojem otroštvu in mladostništvu zaradi različnih razlogov ne morejo odraščati v svojih »bioloških družinah«, zato jim je treba zagotoviti »nadomestno družino«. V takšnih družinah veljajo družinska pravila, saj ima takšna družina vse zakonitosti prave družine. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, 2004, 8. člen) piše, da je rejništvo posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. Zakon (ZZZDR, 2004, 6. člen) prav tako navaja, da država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vedno, kadar je ogrožen njihov razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) je beseda reja razložena kot popolna oskrba tujega otroka za plačilo. V sodobni družbi poznamo novo poimenovanje, in sicer »sooskrba«. Pri projektu sooskrbe gre za to, da v sklopu individualne projektne skupine začasno, dokler otrokova družina ne zmore v popolnosti poskrbeti za otroka, skrbništvo porazdeli na različne udeležence – starše, rejnike, Center za socialno delo in druge, ki so sposobni kvalitetno poskrbeti za otroka. Ta izraz ni le lepši, ampak bi nam lahko prinesel veliko dobrega, saj bi se izraz modela popolne oskrbe prenesel v postmoderno soustvarjanje projekta pomoči v družini (Sitar Surić, 2014).
7
3 VRTEC
3.1 Vrtec kot institucija
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (2011) piše, da so na območju Slovenije v 19. stoletju delovale različne oblike varstva predšolskih otrok (otroška zavetišča in zabavišča), financirale in ustanavljale pa so jih predvsem dobrodelne in cerkvene organizacije. V prihodnosti se je zaradi hitrega porasta deleža zaposlenih žensk povečala potreba po vključenosti otrok v vrtce.
Pred osamosvojitvijo Slovenije so vrtci leta 1980 dobili nov zakon (Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok). Po osamosvojitvi Slovenije je bila predšolska vzgoja vključena pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport (leta 1993). »Konceptualne, sistemske in vsebinske rešitve, ki so bile opredeljene v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (1995, 2011), Zakonu o vrtcih (1996, 2005), Kurikuluma za vrtce (1999), so vzpostavile skupni vrtec, ki ima notranjo sistemsko in vsebinsko členitev na dve starostni obdobji, sicer pa ohranja specifičnosti predšolske vzgoje in je hkrati smiselno povezan z osnovnošolskim izobraževanjem.« (prav tam)
Vrtec je izobraževalna institucija, ki lahko deluje kot javni ali zasebni zavod. Deluje na podlagi dveh zakonov o predšolski vzgoji, in sicer na podlagi Zakona o vrtcih (ZVrt, 1996, 2005) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, 1996, 2007). Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996, 2007) ureja pogoje za opravljanje ter določa način upravljanja in financiranja vzgoje in izobraževanja, tudi na področju predšolske vzgoje. Lokalna skupnost je dolžna zagotoviti predšolsko vzgojo in jo tudi financirati. Zakon o vrtcih ureja predšolsko vzgojo, ki jo izvajajo javni in zasebni vrtci (temeljne naloge vrtcev, načela predšolske vzgoje, cilji predšolske vzgoje, jezik, uresničevanje pravic manjšin, otroci s posebnimi potrebami, pravice romske skupnosti, pravica do izbire programov ipd.). Posameznikova vprašanja bolj podrobno urejajo podzakonski predpisi. Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI, 2001), ureja uresničevanje pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti tudi na področju predšolske vzgoje. Strokovni delavci v dvojezičnem vrtcu morajo obvladati slovenski in madžarski jezik.
8 3.2 Kurikulum za vrtce
Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki je bil oblikovan na osnovi analiz, predlogov in rešitev, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995, 2011, Zakon o vrtcih, Šolska zakonodaja I, 1996), kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja (Izhodišča kurikularne prenove, Nacionalni kulikularni svet, 1996). Ob tem, da Kurikulum za vrtce spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, z modernejšimi teoretskimi pogledi, rešitvami in pristopi na zgodnje otroštvo dopolnjuje in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7).
V Kurikulumu za vrtce (prav tam) piše, da je to nacionalni dokument, ki strokovnim delavcem (vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, svetovalnim delavcem, ravnateljem) omogoča, da strokovno načrtujejo in izvajajo kakovostno predšolsko vzgojo, ki se ves čas spreminja in razvija. Pojem kurikula v vrtcu je širši in celovitejši od pojma programa, saj stremi k povezavi interakcij in izkušenj, s pomočjo katerih se otrok v vrtcu uči. Kurikulum vključuje veliko pogojev in ovir, zato se nam odpira široko polje »prikritega kurikuluma« (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Na jezikovno in narodnostno mešanih področij je vloga vrtcev ta, da razvijajo in ustvarjajo primerno podlago za razvoj dvojezičnosti, tako pri madžarski narodni skupnosti kot tudi pri italijanski. V Kurikulu so zato dodane vsebine, ki druge seznanjajo s kulturo in kulturno dediščino obeh narodov, ter ustrezna pedagoška in didaktična načela, ki so del dvojezične vzgoje in poučevanja (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7).
Kurikulum za vrtce (1999) vključuje dejavnosti, ki jih razvrščamo v naslednja področja:
gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika. Med področji dejavnosti, ki se med seboj pogosto povezujejo, je razviden prispevek posamezne stroke. Znotraj svojih področij pa Kurikulum opredeljuje vlogo odraslih v vrtcu, cilje, primere dejavnosti in omogoča izbiro med njimi. Poudarki so na večjem spoštovanju in upoštevanju otrokove individualnosti, drugačnosti in zasebnosti. Pomembno je, da ima otrok možnost sodelovanja pri načrtovanju, oblikovanju ter sprejemanju odločitev in odgovornosti (prav tam).
9
V Kurikulumu za vrtce (1999) so predstavljeni cilji Kurikuluma za vrtce, iz katerih so izpeljana tudi načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenje v predšolskem obdobju ter globalni cilji in iz njih izpeljani cilji posameznih področij. V njem najdemo tudi predlagane dejavnosti posameznega področja dejavnosti, ki se med seboj prepletajo in postavijo v kontekst dnevnega življenja v vrtcu. Vzgojitelj si z vsebino in predlaganimi dejavnostni, ki mu ponujajo možne poti in načine uresničevanja ciljev, pomaga, kljub temu pa je na koncu on vedno tisti, ki presoja, odloča, kaj, kdaj in kako (prav tam).
4. SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI
4.1 Pomen sodelovanja vrtca s starši
V Kurikulumu za vrtce (1999, str. 24) piše, da je sodelovanje s starši pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje. J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da je sodelovanje med starši in vzgojitelji zelo zapleten in večdimenzionalen proces, temelji pa na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje (prav tam; str. 47). Povezava med vrtcem in starši je nujna, saj je vzgojno-izobraževalni vpliv družine na otroka izjemno velik in ga je nemogoče nadomestiti z delovanjem vrtca. Sodelovanje med vzgojitelji in starši je »sistem«, pri katerem ima vsaka stran svoje potrebe in pričakovanja. Če si vzgojitelji in starši med seboj prisluhnejo in zaupajo, sestavijo »celoto«, ki ustvari zdravega otroka (Žnidaršič, 2012).
Družina in vzgoja sta v njej pomembna dejavnika, ki omogočata zdrav in nemoten razvoj otroka. Med družinskimi člani so čustvene vezi ter stalni stiki in odnosi, zato je družina ta, ki omogoča čustven razvoj otroka. Vrtec ni nadomestilo za družinsko vzgojo in družinsko okolje, ampak le-to dopolnjuje in pomaga. Če želi vzgojitelj bolje spoznati otroka in njegovo obnašanje, bo moral prej dobro spoznati tudi njegovo družinsko okolje. Dokazano je, da uspešno sodelovanje med vrtcem in starši vpliva na uspeh otroka in učinkovitost vrtca.
Sodelovanje med vrtcem in starši je pomembno še posebej pri mlajših otrocih (Devjak in Berčnik, 2018). L. Prodanović (1981) pravi, da je pri sodelovanju s starši bistvenega pomena medsebojno spoštovanje. Pri tem morajo pobudo za dober odnos dati vzgojitelji in drugo osebje vzgojno-izobraževalnih institucij za predšolske otroke. Naloga vzgojiteljev je, da starše spoštujejo in se z njimi tesneje povežejo, tako jim bodo starši lažje zaupali in sprejemali pobude, skupne dogovore. Če staršem ne izkažemo dovolj spoštovanja, lahko pride do tega, da
10
se oddaljijo od vzgojno-izobraževalne ustanove, posledično pa bodo negativno vplivali in zavirali optimalen otrokov razvoj, ne da bi se tega zavedali (prav tam; str. 22-23).
J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da lahko pri sodelovanju s starši pričakujemo boljše rezultate na področju socializacije otrok. To se zgodi le v primerih, če tako na otroke kot tudi na starše delujemo na strokoven način . Starši in vzgojitelji na otroka ne vplivajo samo z vzgojnimi postopki, ampak v večji meri s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom pri medosebnih odnosih. Nekateri starši v okolju, kjer živijo in delajo, nimajo pogojev, da bi preko vzgoje zadovoljili svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. Zato imajo pomembno vlogo vzgojitelji, ki lahko vse to uresničujejo z dobrim sodelovanjem s starši. Starši se preko takšnega sodelovanja uspešno usposabljajo pri vplivanju na otrokov razvoj in pri uspešnosti njih samih. Avtorica za odnose med starši in vzgojitelji uporablja izraz medsebojni odnos, ker s tem zajame najpomembnejše sestavine tega odnosa. Če ni dobre komunikacije in medsebojnih odnosov, ni dobrega sodelovanja s starši.
Sodelovanje med vzgojitelji in starši v veliki meri posredno vpliva tudi na otroka, ki vse to čuti in dojema. Če je odnos med vzgojiteljem in starši dober, bo to pozitivno vplivalo tudi na otrokov razvoj. Sodelovanje je pomembno tudi zato, ker se otrok z vstopom v vrtec prvič sreča z neznanim socialnim okoljem. Ker na otroka vplivajo različni dejavniki okolja, je potrebno le-te med seboj združiti in jih povezati v smiselno celoto. Na sodelovanje s starši pa vpliva tudi sodelovanje med vsemi zaposlenimi, kar vpliva na vsestranski razvoj otroka in omogoča dobro počutje vseh v vrtcu (Žnidaršič, 2012). Starše moramo vključevati v življenje vrtca in na to ne smemo gledati kot na posebnost vrtca ali vzgojiteljev, ampak kot na sestavni del življenja. Ko se starši zavedajo, da je vzgojiteljeva skrb za njihovega otroka pristna, postane vez med njimi še trdnejša (Vonta, 1998).
Vzgojitelji se mora zavedati, da starši otroka poznajo bolje kot oni, saj poznajo del otrokovega udejstvovanja. Poznajo ga predvsem po njegovih sposobnostih, navadah in željah. Starši so po navadi zadovoljni z razvojem svojega otroka, ker ne morejo primerjati znanja in vedenja otrok iste starosti. Težave se pojavijo pozneje, ko se ukvarjajo z njim, pa še takrat se opravičujejo in se izgovarjajo, da je to značilno za to obdobje. Tudi starši znajo biti zelo občutljivi, kadar jim vzgojitelj skuša povedati, da svojega otroka ne pozna najbolje. Med pogovorom s starši se
11
moramo zato vedno vesti tako, da bodo občutili naše spoštovanje do njihovega znanja in izkušenj (Prodanovič, 1981).
4.2 Modeli sodelovanja s starši
Medsebojno sodelovanje pomeni bistveni temelj, ki ga gradijo stališča, prepričanja, vrednote in znanja, ki so si sicer lahko zelo različna, pa vendar nujna za medsebojno sodelovanje, katerega rezultat je predvsem zadovoljen, zdrav in srečen otrok. V literaturi lahko zasledimo več razlik med sodelovanjem in partnerstvom (Beguš, 2012).
Hornby (2000) izpostavi šest modelov sodelovanja med strokovnimi delavci in starši, ki se med seboj razlikujejo in si sledijo od minimalne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju do zagovarjanja aktivne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju. Ti modeli so:
1. zaščitniški model;
2. ekspertni model;
3. transmisijski model;
4. model obogatitve kurikuluma;
5. klientski model;
6. partnerski model sodelovanja (prav tam, str. 17).
Pri zaščitniškem modelu je funkcija strokovnega delavca in staršev ločena. Vzgoja in izobraževanje potekata v vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki jo izvajajo strokovni delavci, naloga staršev pa je, da jih pripravijo na delo. Pri tem modelu sodelovanja s starši je glavni cilj izogibanje konfliktom. Pri ekspertnem modelu sodelovanja s starši, vzgojitelji starše obveščajo le o informacijah in navodilih o njihovem otroku. Strokovni delavci gledajo nase kot na strokovnjake na vseh področjih otrokovega razvoja in izobraževanja. Straši vzgojo in izobraževanje popolnoma prepustijo strokovnim delavcem in so zato v podrejenem položaju.
Težava pa je, da strokovni delavci pogosto spregledajo težave in sposobnosti otrok, saj ne dobijo ustreznih informacij od staršev. Pri transmisijskem modelu si sicer strokovni delavci prizadevajo, da so glavni strokovnjaki pri vzgoji in izobraževanju, ampak se zavedajo, da so pomemben vir informacij tudi starši. Znanje, ki ga imajo, želijo prenesti tudi na starše, ki lahko v veliki meri svojim otrokom pomagajo do lažjega napredka. Starši in strokovni delavci se pri tem modelu učijo drug od drugega, težava pa je, da se zaradi prevelikega vključevanja staršev