Vrtec kot institucija - SODELOVANJE S STARŠI NA DVOJEZIČNEM OBMOČJU V VRTCU LENDAVA

V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (2011) piše, da so na območju Slovenije v 19. stoletju delovale različne oblike varstva predšolskih otrok (otroška zavetišča in zabavišča), financirale in ustanavljale pa so jih predvsem dobrodelne in cerkvene organizacije. V prihodnosti se je zaradi hitrega porasta deleža zaposlenih žensk povečala potreba po vključenosti otrok v vrtce.

Pred osamosvojitvijo Slovenije so vrtci leta 1980 dobili nov zakon (Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok). Po osamosvojitvi Slovenije je bila predšolska vzgoja vključena pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport (leta 1993). »Konceptualne, sistemske in vsebinske rešitve, ki so bile opredeljene v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (1995, 2011), Zakonu o vrtcih (1996, 2005), Kurikuluma za vrtce (1999), so vzpostavile skupni vrtec, ki ima notranjo sistemsko in vsebinsko členitev na dve starostni obdobji, sicer pa ohranja specifičnosti predšolske vzgoje in je hkrati smiselno povezan z osnovnošolskim izobraževanjem.« (prav tam)

Vrtec je izobraževalna institucija, ki lahko deluje kot javni ali zasebni zavod. Deluje na podlagi dveh zakonov o predšolski vzgoji, in sicer na podlagi Zakona o vrtcih (ZVrt, 1996, 2005) in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, 1996, 2007). Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996, 2007) ureja pogoje za opravljanje ter določa način upravljanja in financiranja vzgoje in izobraževanja, tudi na področju predšolske vzgoje. Lokalna skupnost je dolžna zagotoviti predšolsko vzgojo in jo tudi financirati. Zakon o vrtcih ureja predšolsko vzgojo, ki jo izvajajo javni in zasebni vrtci (temeljne naloge vrtcev, načela predšolske vzgoje, cilji predšolske vzgoje, jezik, uresničevanje pravic manjšin, otroci s posebnimi potrebami, pravice romske skupnosti, pravica do izbire programov ipd.). Posameznikova vprašanja bolj podrobno urejajo podzakonski predpisi. Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI, 2001), ureja uresničevanje pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti tudi na področju predšolske vzgoje. Strokovni delavci v dvojezičnem vrtcu morajo obvladati slovenski in madžarski jezik.

8 3.2 Kurikulum za vrtce

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki je bil oblikovan na osnovi analiz, predlogov in rešitev, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995, 2011, Zakon o vrtcih, Šolska zakonodaja I, 1996), kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja (Izhodišča kurikularne prenove, Nacionalni kulikularni svet, 1996). Ob tem, da Kurikulum za vrtce spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, z modernejšimi teoretskimi pogledi, rešitvami in pristopi na zgodnje otroštvo dopolnjuje in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7).

V Kurikulumu za vrtce (prav tam) piše, da je to nacionalni dokument, ki strokovnim delavcem (vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, svetovalnim delavcem, ravnateljem) omogoča, da strokovno načrtujejo in izvajajo kakovostno predšolsko vzgojo, ki se ves čas spreminja in razvija. Pojem kurikula v vrtcu je širši in celovitejši od pojma programa, saj stremi k povezavi interakcij in izkušenj, s pomočjo katerih se otrok v vrtcu uči. Kurikulum vključuje veliko pogojev in ovir, zato se nam odpira široko polje »prikritega kurikuluma« (Dolar Bahovec, Bregar Golobič, 2004). Na jezikovno in narodnostno mešanih področij je vloga vrtcev ta, da razvijajo in ustvarjajo primerno podlago za razvoj dvojezičnosti, tako pri madžarski narodni skupnosti kot tudi pri italijanski. V Kurikulu so zato dodane vsebine, ki druge seznanjajo s kulturo in kulturno dediščino obeh narodov, ter ustrezna pedagoška in didaktična načela, ki so del dvojezične vzgoje in poučevanja (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 7).

Kurikulum za vrtce (1999) vključuje dejavnosti, ki jih razvrščamo v naslednja področja:

gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika. Med področji dejavnosti, ki se med seboj pogosto povezujejo, je razviden prispevek posamezne stroke. Znotraj svojih področij pa Kurikulum opredeljuje vlogo odraslih v vrtcu, cilje, primere dejavnosti in omogoča izbiro med njimi. Poudarki so na večjem spoštovanju in upoštevanju otrokove individualnosti, drugačnosti in zasebnosti. Pomembno je, da ima otrok možnost sodelovanja pri načrtovanju, oblikovanju ter sprejemanju odločitev in odgovornosti (prav tam).

V Kurikulumu za vrtce (1999) so predstavljeni cilji Kurikuluma za vrtce, iz katerih so izpeljana tudi načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenje v predšolskem obdobju ter globalni cilji in iz njih izpeljani cilji posameznih področij. V njem najdemo tudi predlagane dejavnosti posameznega področja dejavnosti, ki se med seboj prepletajo in postavijo v kontekst dnevnega življenja v vrtcu. Vzgojitelj si z vsebino in predlaganimi dejavnostni, ki mu ponujajo možne poti in načine uresničevanja ciljev, pomaga, kljub temu pa je na koncu on vedno tisti, ki presoja, odloča, kaj, kdaj in kako (prav tam).

4. SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI

4.1 Pomen sodelovanja vrtca s starši

V Kurikulumu za vrtce (1999, str. 24) piše, da je sodelovanje s starši pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje. J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da je sodelovanje med starši in vzgojitelji zelo zapleten in večdimenzionalen proces, temelji pa na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje (prav tam; str. 47). Povezava med vrtcem in starši je nujna, saj je vzgojno-izobraževalni vpliv družine na otroka izjemno velik in ga je nemogoče nadomestiti z delovanjem vrtca. Sodelovanje med vzgojitelji in starši je »sistem«, pri katerem ima vsaka stran svoje potrebe in pričakovanja. Če si vzgojitelji in starši med seboj prisluhnejo in zaupajo, sestavijo »celoto«, ki ustvari zdravega otroka (Žnidaršič, 2012).

Družina in vzgoja sta v njej pomembna dejavnika, ki omogočata zdrav in nemoten razvoj otroka. Med družinskimi člani so čustvene vezi ter stalni stiki in odnosi, zato je družina ta, ki omogoča čustven razvoj otroka. Vrtec ni nadomestilo za družinsko vzgojo in družinsko okolje, ampak le-to dopolnjuje in pomaga. Če želi vzgojitelj bolje spoznati otroka in njegovo obnašanje, bo moral prej dobro spoznati tudi njegovo družinsko okolje. Dokazano je, da uspešno sodelovanje med vrtcem in starši vpliva na uspeh otroka in učinkovitost vrtca.

Sodelovanje med vrtcem in starši je pomembno še posebej pri mlajših otrocih (Devjak in Berčnik, 2018). L. Prodanović (1981) pravi, da je pri sodelovanju s starši bistvenega pomena medsebojno spoštovanje. Pri tem morajo pobudo za dober odnos dati vzgojitelji in drugo osebje vzgojno-izobraževalnih institucij za predšolske otroke. Naloga vzgojiteljev je, da starše spoštujejo in se z njimi tesneje povežejo, tako jim bodo starši lažje zaupali in sprejemali pobude, skupne dogovore. Če staršem ne izkažemo dovolj spoštovanja, lahko pride do tega, da

se oddaljijo od vzgojno-izobraževalne ustanove, posledično pa bodo negativno vplivali in zavirali optimalen otrokov razvoj, ne da bi se tega zavedali (prav tam; str. 22-23).

J. Lepičnik Vodopivec (1996) pravi, da lahko pri sodelovanju s starši pričakujemo boljše rezultate na področju socializacije otrok. To se zgodi le v primerih, če tako na otroke kot tudi na starše delujemo na strokoven način . Starši in vzgojitelji na otroka ne vplivajo samo z vzgojnimi postopki, ampak v večji meri s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom pri medosebnih odnosih. Nekateri starši v okolju, kjer živijo in delajo, nimajo pogojev, da bi preko vzgoje zadovoljili svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. Zato imajo pomembno vlogo vzgojitelji, ki lahko vse to uresničujejo z dobrim sodelovanjem s starši. Starši se preko takšnega sodelovanja uspešno usposabljajo pri vplivanju na otrokov razvoj in pri uspešnosti njih samih. Avtorica za odnose med starši in vzgojitelji uporablja izraz medsebojni odnos, ker s tem zajame najpomembnejše sestavine tega odnosa. Če ni dobre komunikacije in medsebojnih odnosov, ni dobrega sodelovanja s starši.

Sodelovanje med vzgojitelji in starši v veliki meri posredno vpliva tudi na otroka, ki vse to čuti in dojema. Če je odnos med vzgojiteljem in starši dober, bo to pozitivno vplivalo tudi na otrokov razvoj. Sodelovanje je pomembno tudi zato, ker se otrok z vstopom v vrtec prvič sreča z neznanim socialnim okoljem. Ker na otroka vplivajo različni dejavniki okolja, je potrebno le-te med seboj združiti in jih povezati v smiselno celoto. Na sodelovanje s starši pa vpliva tudi sodelovanje med vsemi zaposlenimi, kar vpliva na vsestranski razvoj otroka in omogoča dobro počutje vseh v vrtcu (Žnidaršič, 2012). Starše moramo vključevati v življenje vrtca in na to ne smemo gledati kot na posebnost vrtca ali vzgojiteljev, ampak kot na sestavni del življenja. Ko se starši zavedajo, da je vzgojiteljeva skrb za njihovega otroka pristna, postane vez med njimi še trdnejša (Vonta, 1998).

Vzgojitelji se mora zavedati, da starši otroka poznajo bolje kot oni, saj poznajo del otrokovega udejstvovanja. Poznajo ga predvsem po njegovih sposobnostih, navadah in željah. Starši so po navadi zadovoljni z razvojem svojega otroka, ker ne morejo primerjati znanja in vedenja otrok iste starosti. Težave se pojavijo pozneje, ko se ukvarjajo z njim, pa še takrat se opravičujejo in se izgovarjajo, da je to značilno za to obdobje. Tudi starši znajo biti zelo občutljivi, kadar jim vzgojitelj skuša povedati, da svojega otroka ne pozna najbolje. Med pogovorom s starši se

moramo zato vedno vesti tako, da bodo občutili naše spoštovanje do njihovega znanja in izkušenj (Prodanovič, 1981).

4.2 Modeli sodelovanja s starši

Medsebojno sodelovanje pomeni bistveni temelj, ki ga gradijo stališča, prepričanja, vrednote in znanja, ki so si sicer lahko zelo različna, pa vendar nujna za medsebojno sodelovanje, katerega rezultat je predvsem zadovoljen, zdrav in srečen otrok. V literaturi lahko zasledimo več razlik med sodelovanjem in partnerstvom (Beguš, 2012).

Hornby (2000) izpostavi šest modelov sodelovanja med strokovnimi delavci in starši, ki se med seboj razlikujejo in si sledijo od minimalne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju do zagovarjanja aktivne vloge staršev v vzgoji in izobraževanju. Ti modeli so:

1. zaščitniški model;

2. ekspertni model;

3. transmisijski model;

4. model obogatitve kurikuluma;

5. klientski model;

6. partnerski model sodelovanja (prav tam, str. 17).

Pri zaščitniškem modelu je funkcija strokovnega delavca in staršev ločena. Vzgoja in izobraževanje potekata v vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki jo izvajajo strokovni delavci, naloga staršev pa je, da jih pripravijo na delo. Pri tem modelu sodelovanja s starši je glavni cilj izogibanje konfliktom. Pri ekspertnem modelu sodelovanja s starši, vzgojitelji starše obveščajo le o informacijah in navodilih o njihovem otroku. Strokovni delavci gledajo nase kot na strokovnjake na vseh področjih otrokovega razvoja in izobraževanja. Straši vzgojo in izobraževanje popolnoma prepustijo strokovnim delavcem in so zato v podrejenem položaju.

Težava pa je, da strokovni delavci pogosto spregledajo težave in sposobnosti otrok, saj ne dobijo ustreznih informacij od staršev. Pri transmisijskem modelu si sicer strokovni delavci prizadevajo, da so glavni strokovnjaki pri vzgoji in izobraževanju, ampak se zavedajo, da so pomemben vir informacij tudi starši. Znanje, ki ga imajo, želijo prenesti tudi na starše, ki lahko v veliki meri svojim otrokom pomagajo do lažjega napredka. Starši in strokovni delavci se pri tem modelu učijo drug od drugega, težava pa je, da se zaradi prevelikega vključevanja staršev

v vzgojno-izobraževalno delo veliko strokovnih delavcev počuti ogroženo (Devjak in Berčnik, 2018, str. 184-185).

T. Devjak in S. Berčnik (2018) kot najpogostejše modele sodelovanja opredeljujeta klientski, menedžerski in partnerski model sodelovanja med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo, v tem primeru z vrtcem, le-te pa v nadaljevanju podrobneje opredeljujem.

4.2.1 Klientski model sodelovanja

Starši imajo pri klientskem modelu sodelovanja z vrtcem vlogo tistih, ki jih je treba usmerjati in voditi, da bodo bolje sodelovali (Berčnik, 2014, str. 19). Vloga staršev je v ospredju, saj so oni tisti, ki izbirajo vzgojno-izobraževalno ustanovo, ki jo bo obiskoval njihov otrok. Starši imajo vlogo potrošnikov vzgojno-izobraževalnih storitev, strokovni delavci jim pri tem nudijo svetovanje, starši pa so tisti, ki se odločijo glede sprejemanja ukrepov. V ekstremnih primerih lahko pride do »abdikcije strokovne odgovornosti«, saj se strokovni delavci ne odločajo glede na njihovo strokovnost, ampak odločanje prepustijo staršem. Pri klienstkem modelu sodelovanja lahko vzgojno-izobraževalna ustanova, ki postavlja formalne okvire sodelovanja staršev, le-te organizira tako, da podpirajo šolski sistem. Starše s tem postavi v t. i. klientski položaj (prav tam).

T. Devjak in S. Berčnik (2018) pišeta, da do klientskega modela sodelovanja lahko pride s strani staršev in tudi s strani vzgojno-izobraževalne ustanove. Če ima otrok določene težave, jim strokovni delavec največkrat pripisuje težave doma. Takrat se družina v celoti podredi vzgojno-izobraževalni ustanovi zaradi njenih zahtev. Obratno pa lahko starši razlog za težave njihovega otroka vidijo v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Posledično lahko zahtevajo povečan nadzor nad strokovnimi delavci, kar jih postavi v klientski položaj (prav tam, str. 186). Prav tako se pa pri tem modelu sodelovanja moramo zavedati, da vedno pride do prevladovanja na eni in podredljivosti na drugi strani (Lepičnik Vodopivec, 2013).

4.2.2 Menedžerski model sodelovanja

T. Devjak in S. Berčnik (2018) govorita o starših kot menedžerjih v tistih državah po svetu, kjer imajo predstavniki staršev pomembno vlogo v različnih pomembnih odborih. Med državami se vključenost staršev v šolski menedžment razlikuje. V nekaterih državah imajo

starši v pomembnih odborih večino volilnih teles (Danska, Škotska), v nekaterih drugih (Portugalska, Španija, Slovenija) imajo strokovni delavci večino glasov, v ostalih pa so glasovi porazdeljeni med starši in strokovnimi delavci (prav tam, str. 187).

V Sloveniji svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo: trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev (ZOFVI, 1996, 46. člen). V svetu javnega dvojezičnega vrtca oziroma šole morajo biti zastopani pripadniki slovenskega naroda in pripadniki madžarske narodne skupnosti. Če se vrtec oziroma šola organizira kot organizacijska enota vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki ni javni dvojezični vrtec, mora biti najmanj eden od članov sveta pripadnik narodne skupnosti (ZPIMVI, 2001, 13. člen). Svet zavoda imenuje in razrešuje ravnatelja vrtca oziroma šole, sprejema program razvoja vrtca oziroma šole, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, sprejme letno poročilo o samoevalvaciji šole oziroma vrtca, odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki, odloča o pritožbah v zvezi s statusom učenca, dijaka, študenta višje šole in odraslega, o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, o pritožbah staršev v povezavi z vzgojno-izobraževalnim delom v vrtcu in šoli ter opravlja druge naloge, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi (ZOFVI, 1996, 48. člen).

Starši so redko usposobljeni oziroma izobraženi za delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, zato gre pri menedžerskem modelu sodelovanja s starši za »paternalistični« odnos, pri katerem strokovni delavci izobražujejo starše. Strokovni delavci morajo v mešanih organih velikokrat izgubljati čas, saj morajo staršem utemeljevati svoja stališča in pomembnost sprejemanja odločitev, do katerih so prišli z izobraževanjem in po strokovni poti. V tem primeru starši in strokovni delavci niso v enakovrednem položaju, saj se starši ne morejo enakovredno vključevati v razprave in odločanje, za katero je potrebno strokovno znanje (Devjak in Berčnik, 2018).

4.2.3 Partnerski model sodelovanja

Ko slišimo besedo partnerstvo, najpogosteje pomislimo na odnos med dvema osebama, ki ima socialni značaj (Žnidaršič, 2012). Novak (1998) pravi, da je partnerstvo oblika socialne prakse, je resnica, ki se začenja v dvoje. Partnerstvo se razlikuje od sodelovanja, saj gre pri sodelovanju

za pozicijo moči – pozicijo vzgojitelja nad starši in družino. Tu pride do neenakomerno porazdeljene moči in zato ne moremo govoriti o medsebojnem prepletanju pogledov na celostni razvoj otroka. Pri partnerstvu gre za enakovredno mnenje staršev/družine in vzgojiteljev, demokratičnost in vključevanje. Partnerski odnos uresničujejo s pristno komunikacijo, medsebojnim zaupanjem, srečanji. Pomembno je, da vzgojitelji starše sprejemajo kot partnerje;

z njimi pogosto komunicirajo in jih povabijo k soodločanju. Pri vsem tem obstajajo pozitivni dejavniki (zaupanje, upoštevanje različnosti, odkritost, občutek varnosti ...) in tudi ovire npr.

slaba komunikacija, nestrpnost, predsodki, nezaupanje, nestrokovno delo vzgojiteljev (Žnidaršič, 2012).

T. Devjak in S. Berčnik (2018, str. 188) zapišeta, da je partnerstvo med vzgojno-izobraževalno ustanovo in starši odnos, za katerega je potrebno učinkovito deljenje odgovornosti, moči, postavljanje skupnih ciljev in enotno delovanje. Pri partnerskem sodelovanju je bistvenega pomena obojestransko spoštovanje, ki je tesno povezano še z dolgoročno predanostjo staršev in sprejemanjem odločitev. Tako izpostavljata štiri ključne elemente partnerskega sodelovanja:

1. dvosmerna komunikacija;

2. obojestransko spoštovanje;

3. skupno sprejemanje ciljev;

4. dopolnjevanje dela v vzgojno-izobraževalni ustanovi in doma (prav tam).

Partnerstvo med vrtcem in starši nam omogoča Kurikulum za vrtce (1999), s pomočjo katerega imajo starši pravico do vključevanja v načrtovanje vzgojno-izobraževalnega procesa, izvajanje in vrednotenje le-tega in vključevanje v vzgojno-izobraževalni proces. Pri tem pa morajo starši upoštevati strokovno avtonomnost vrtca (Hozjan in Toth, 2012). Kalin (2003) poudarja, da je pri takšnem sodelovanju s starši bistvenega pomena princip upoštevanja individualnih razlik med starši, enotnost delovanja vseh dejavnikov vzgoje otroka, upoštevanje interesov in potreb staršev in zagotavljanje principa aktivnega vključevanja staršev.

Bistvo partnerskega odnosa je združevanje vzgojno-izobraževalne ustanove in staršev, usklajevanje in sodelovanje, saj bodo s tem spodbudili otrokov učni, telesni, socialni in kognitivni razvoj. Sodelovanje s starši mora biti usmerjeno v prihodnost in sedanjost, mora biti del dela in življenja otroka, tako v vzgojno-izobraževalni ustanovi kot tudi doma. Sodelovanje

ne sme biti nujno samo takrat, ko pride do kakršnih koli težav. Starši in vzgojitelji so pomembni dejavniki pri socializaciji otroka, zato se morajo zavedati svoje vloge pri razvoju in uspehu svojega otroka v vzgojno-izobraževalni ustanovi. Pomembna naloga vzgojiteljev je, da raziščejo, kakšno sodelovanje si pravzaprav starši sploh želijo in ali so je določena oblika sodelovanja sploh primerna za njih (Devjak in Berčnik, 2018).

4.3 Oblike sodelovanja s starši

S. Berčnik (2014) piše, da starši v različnih modelih sodelovanja z vrtcem sodelujejo preko različnih oblik (načinov in metod) in preko vlog vzpostavljajo različne odnose sodelovanja (prav tam, str. 14). Ločimo formalne in neformalne oblike sodelovanja. Med formalne oblike sodelovanja s starši sodijo roditeljski sestanek, govorilne ure, svet staršev, svet zavoda ter različne vrste sporočil (pisna sporočila, elektronska pošta in telefonski pogovor). K neformalnim oblikam sodelovanja s starši prištevamo srečanja, kot so: komunikacija ob prihodu in odhodu otroka, telefonski pogovori, družabna srečanja, predstave, pikniki, športni popoldnevi, zaključki projektov, obiski na domu idr.

4.3.1. Formalne oblike sodelovanja s starši

Funkcija formalnih oblik sodelovanja s starši je predvsem informiranje staršev in sodelovanje z njimi pri sprejemanju odločitev, ki so pomembne za delo vzgojno-izobraževalne ustanove.

Roditeljski sestanek je najbolj splošna, razširjena oblika informiranja staršev, ki je izvedena s strani posameznega oddelka (Logar, 2012). Strokovni delavci in starši si preko te oblike izmenjuje informacije, ki so pomembne za vse udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa in so prilagojene obravnavani tematiki in potrebami določene skupine. Cilji roditeljskega sestanka pa niso le pridobivanje informacij, temveč tudi dajanje in pridobivanje socialne in čustvene podpore ter komunikacijskih spretnosti vseh udeležencev, ki so potrebni za dobro klimo in medsebojno sodelovanje. Roditeljske sestanke lahko izvedemo v različnih oblikah, z različnimi metodami dela, kar pomeni, da lahko roditeljske sestanke organiziramo z delom v večjih ali manjših skupinah, kjer lahko uporabimo metodo diskusije, razgovora, okrogle mize, koncentričnega kroga, možganske nevihte, predavanja, idr. ( Devjak in Berčnik, 2018).

Govorilne ure so pri starših najverjetneje ena najpomembnejših oblik sodelovanja, saj jo zaradi možnosti pogovora, kjer lahko neformalno govorijo o različnih temah, pomembnih za njihovega otroka, zelo cenijo (Logar, 2012). Govorilne ure naj bi predstavljale način iskanja skupnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo posameznega otroka, postavljanja ciljev in

In document SODELOVANJE S STARŠI NA DVOJEZIČNEM OBMOČJU V VRTCU LENDAVA (Strani 19-0)