4. SODELOVANJE MED VRTCEM IN STARŠI
5.1 Opredelitev komunikacije
Izraz komunikacija izvira iz latinske besede communicare, kar pomeni (po)deliti, sporočiti, narediti nekaj skupno in ima zelo bogato in obširno zgodovino. V evropsko kulturo in jezike je izraz prišel v obdobju renesanse. Koren besede mun, se navezuje na »skupnost«,
»radodarnost« in »pomen« (Ule, 2005). Komuniciranje je del našega vsakdanjika, je izjemnega pomena in je neizogibna. M. Ule (2005) pravi, da ljudje težko dosežemo distanco od komunikacije oziroma komuniciranja, ki bi nam omogočila analizo in premislek o tem. Ljudje pogosto težko opišemo prav tiste stvari, ki so nam vsak dan pred očmi in katere vsak dan vidimo. O komunikaciji govorimo takrat, kadar se v komunikacijo vključita dve osebi in se med njima vzpostavi nek odnos (Lepičnik Vodopivec, 2012). Komunikacijo štejemo kot pravo komunikacijo takrat, ko sporočilo pride od sporočevalca do naslovnika, ta ga pa sprejme in razume (Ule, 2005). »Komuniciranje je življenjski element, v katerega se vrojevamo kot kulturna bitja, v katerem živimo, ustvarjamo, se realiziramo, skratka, je neizogiben in univerzalen del našega bivanja in bistva« (Ule, 2005, str. 9).
20 5.2 Oblike komunikacije
Pri medosebni komunikaciji pride do tako imenovanega besednega in nebesednega komuniciranja, kar imenujemo verbalna oz. besedna in neverbalna oz. nebesedna komunikacija. Govor vsem ljudem omogoča, da se izražajo in sprejemajo druge, da oblikujejo svoje misli in ideje, ob tem pa tvorijo svoj izraz in um. Ljudje v neposrednem stiku z drugimi ljudmi vedno tudi neverbalno komuniciramo. To pomeni, da spreminjamo svoj glas, izraz na obrazu, držo telesa, razdaljo do drugih ... Lahko torej rečemo, da je nebesedna komunikacija vedno del besedne, pri tem pa je besedna komunikacija vedno del nebesedne (Lepičnik Vodopivec, 2012).
Verbalna komunikacija oziroma jezik je simbolni in predvsem družbeni sistem, ki je bistvenega pomena za človeka. Je značilen za določeno skupnost in je skupen za njene člane in posameznike. S pomočjo verbalne komunikacije si ne izmenjujemo samo sporočil in informacij, ampak s tem dobimo tudi neverjetne razsežnosti bivanja, mišljenja, delovanja, vplivanja sočustvovanja in nadzorovanja. Verbalni jezik nam omogoča, da lahko ustvarjamo, kar je tudi ena njegovih bistvenih značilnosti. Takšna ustvarjalnost pa velikokrat pride kot spontana in nezavedna. Jezik je temeljno sredstvo komuniciranja, ki je univerzalno dejstvo človeške kulture. M. Ule (2005, str. 132) pravi, da ima verbalni jezik, kot komunikacijsko sredstvo tri vloge: da pošilja, prenaša in sprejema pomene. Torej ima jezik tri komunikacijske vloge:
- emisijsko, - transmisijsko,
- recepcijsko (prav tam).
Besedna komunikacija, ki se pojavi v medsebojnih odnosih, je v največ primerih govor, pogovor in dogovor. Verbalna komunikacija pa je lahko govorna in tudi pisna, ki poteka preko pisem, časopisov, oglasnih desk in mnogih drugih elektronskih in optičnih priprav. Prednost takšne komunikacije je predvsem trajnost, jasnost in nazornost. Pomanjkljivosti pa so več porabljenega časa in da ne dobimo takojšnje povratne informacije (Lepičnik Vodopivec, 1996).
Neverbalna komunikacija je posebna oblika jezika, ki ji lahko rečemo tudi telesni jezik.
Takemu načinu komuniciranja se je praktično nemogoče izogniti (npr. če se izognemo verbalni komunikaciji, se s tem ne izognemo neverbalni). Neverbalno komuniciranje je lahko tudi ustno,
21
ni pa besedno komuniciranje. S takšnim načinom komunikacije začnemo že s samo navzočnostjo v socialni situaciji. Ljudje po navadi komuniciramo spontano in takrat so naši neverbalni signali (geste, obrazna mimika), zunanja manifestacija občutkov v našem čustveno-notranjem stanju. Takrat prihajajo na plan sporočila, ki niso načrtovana ali namerna, čeprav jih lahko drugi tako razumejo. Lahko pa tako pošiljatelj kot prejemnik sprejemata takšna sporočilo popolnoma drugače in spontano (Ule, 2005).
Neverbalno komunikacijo pa lahko uporabljamo tudi takrat, kadar drugi niso navzoči, kadar z njimi komuniciramo npr. preko telefona. Obrazne mimike in gibe oz. kretnje rok pa ne uporabljamo samo zaradi prejemnika, ampak nam takšna komunikacija olajšuje podajo informacij naslovniku. Nismo vsi ljudje enako vešči pri neverbalni komunikaciji. Naša sposobnost neverbalne komunikacije naj bi naraščala s starostjo, vajo, izkušnjami in naj bi bila odvisna tudi od poklica, ki ga opravljamo ali smo ga opravljali. Raziskave so pokazale, da ženske bolje interpretirajo neverbalna sporočila od moških, saj kultura od njih zahteva večjo stopnjo razumnosti in empatičnosti do drugih (Ule, 2005).
5.3 Komunikacija med vzgojitelji in starši
Pri komunikaciji med vzgojitelji in starši govorimo o interpersonalni oziroma medosebni komunikaciji. Pri komunikaciji med vzgojiteljem in starši ima pomembno vlogo vzgojiteljeva kompetenca, ki je povezana z njegovimi stališči, vrednotami, pričakovanji in samopodobo.
Komunikacijo med vzgojitelji in starši lahko interpretiramo kot proces, v katerem se srečajo različni interesi, stališča, vrednote, znanja, pričakovanja, jezikovne spretnosti in izkušnje, ki jih lahko posamezniki izražajo verbalno ali neverbalno (Lepičnik Vodopivec, 1996). Pri neverbalni komunikaciji so bistvenega pomena mimika obraza in oči, drža telesa in predvsem intonacija glasu (Intihar, 2002).
Starši in vzgojitelji pri medsebojni komunikaciji drug drugemu podajajo vsebino, prav tako pa odnos do nje in do prejemnika sporočila. V primeru, da je verbalna komunikacija vzgojitelja in starša usklajena z neverbalno komunikacijo obeh in se vsebina ujema z odnosom do prejemnika, takrat lahko pritrdimo, da je komunikacija med njima kongruentna, usklajena in iskrena. Če pa se verbalna in neverbalna komunikacija ne ujemata in se vsebina ne ujema z odnosom do partnerja, pa govorimo o inkongruentni, neusklajeni in neiskreni komunikaciji.
22
Vzgojitelji in starši v komunikaciji sprejemajo in definirajo medsebojne odnose in stališča, prav tako pa se med seboj spoznavajo in medsebojno vplivajo (osebna in vplivna komunikacija med vzgojitelji in starši). Vse to storijo nezavedno, ne glede na njihove želje in pričakovanja, zato ima nezavedna komunikacija pri tem pomembno vlogo, saj z njo v največji meri izražajo mnenje in odnos do vsebine, odkrivanja lastne osebnosti in vplivanja na druge.
(Lepičnik Vodopivec, 1996).
Vzgojitelji si velikokrat želijo, da bi s starši sodelovali in komunicirali izjemno dobro, zato želijo uvajati nove, »modernejše« oblike. Ob uvajanju le-teh pa so velikokrat razočarani, saj gre za problem odnosa in ne za problem oblik, vsebin ali pomanjkanja interesa. J. Lepičnik Vodopivec (1996, str. 59) pravi, da se rešitev skriva v usklajenosti verbalne in neverbalne komunikacije, zato priporoča tri korake kongruentne komunikacije:
- prepoznavanje svoje in naslovnikove neverbalne komunikacije, - verbalizacijo lastnih in tujih neverbalnih sporočil,
- skupno pojasnjevanje neusklajenosti, usklajevanje opaženih in pojasnjenih, napačno razumljenih verbalnih in neverbalnih sporočil (prav tam).
5.4 Dvojezičnost
Dvojezičnost ali bilingvizem je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2020), obrazložen kot znanje in redna raba dveh jezikov (dvojezičnost otrok v obmejnih krajih/dvojezičnost javnih napisov).
Pri dvojezičnosti gre za obvladovanje in rabo dveh jezikov – maternega in drugega jezika – v vsakdanjem življenju. Gre za kompleksen pojav, pri katerem se vprašamo, kateri so mejniki za določanje dvojezičnosti, kakšna stopnja znanja jezika je potrebna za delovanje v določenem okolju in kakšna prilagodljivost uporabe glede na življenjske okoliščine. Otroci, ki usvajajo dva jezika, živijo v različnih svetovih in si pridobivajo izkušnje v dveh jezikovnih okoljih ter izbirajo med različnimi jezikovnimi orodji. Dvojezični govorci se razlikujejo po sposobnostih, strategijah, podpori okolja in po drugih različnih dejavnikih, pomembno je le dejstvo, da je skupna lastnost ta, da so vsi izpostavljeni dvema jezikoma. Dvojezičnost je lahko rezultat izpostavljenosti dvema jezikoma hkrati, saj se starša z otrokom od njegovega rojstva z njim
23
pogovarjata v različnih jezikih, kar imenujemo simultani nastanek dvojezičnosti (Knaflič, 2010).
Prvi jezik za otroka pomeni osnovno sredstvo komunikacije, razumevanja in upravljanja s svetom, ki ga obdaja. Bolj ko otrok napreduje v svojem jezikovnem razvoju, bolj pomembna je vloga denotativnih pomenov. Denotativnost pomeni opisni pomen, medtem ko konotativnost pomeni emocionalno usvajanje jezika. Kljub postopnemu prevladovanju denotativnih pomenov, je življenje tesno povezano z emocijami, zato doživljanje lažje izražamo z besedami v jeziku, ki ga imamo za maternega. Povsem drugačna situacija je, ko otrok dva jezika usvaja sočasno. Takrat otrok svoje izkušanje z jezikom kot sredstvom socializacije doživlja v obeh jezikih hkrati. Dvojezičnost torej delimo na simultano in sukcesivno. Za simultano gre, ko otrok oba jezika usvaja hkrati in ju usvoji pred tretjim letom starosti, za sukcesivno pa, ko otrok pred tretjim letom osvoji prvi oziroma materni jezik, po tretjem letu pa še drugi jezik. Pri otrokovem razvoju govora ima zelo pomembno vlogo stališče otrokovih staršev do jezika oziroma jezikov, ki so uporabljeni v komunikaciji z otrokom. Večina avtorjev poudarja, da je za razvoj govora dvojezičnih otrok najprimernejša strategija »en človek-en jezik«, k pripomore k razvoju zgodnjih metalingvističnih sposobnosti, ki so lahko otroku v pomoč tudi pri morebitnem prevajanju iz enega jezika v drugega (Furlan, 2002).
24
6. EMPIRIČNI DEL
6.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Predšolske ustanove niso nadomestilo za družinsko okolje, zato je pomembno, da sta vrtec in družina povezana preko otroka, saj prispeva k boljši učinkovitosti vrtca. Odnos med starši in vzgojno-izobraževalno ustanovo največkrat vključuje deljenje odgovornosti, moči, izkazovanje naklonjenosti, iskanje skupnih ciljev in vzajemno delovanje. To je partnerski odnos, ki vključuje predvsem skupen občutek namena, medsebojno spoštovanje ter pripravljenost za pogajanje in sprejemanje kompromisov. Sodelovanje med starši in vrtcem definira skupna zavezanost ciljem, etos razumevanja in odprtosti v odnosih med vrtcem in starši. Za vzpostavljanje dobrega sodelovanja s starši je pomembno vzpostavljanje dobre komunikacije. Starši in vzgojitelji se morajo naučiti poslušati drug drugega, se med seboj podpirati, ustrezno reševati težave, ne glede na to, ali gre za težave pri njihovem otroku, oddelku ali za težave na ravni cele vzgojno-izobraževalne ustanove (Berčnik in Devjak, 2018).
Težave v komunikaciji se lahko pojavijo tudi na dvojezičnih območjih. V Prekmurju, natančneje v Lendavi, živi madžarska narodnostna skupnost, zato je v tukajšnjih vrtcih nujno in potrebno aktivno znanje tudi madžarskega jezika. Dvojezičnost je potrebna predvsem v komunikaciji z družinami, kjer je primarni jezik madžarščina. Ker živim na dvojezičnem območju in sem tudi sam dvojezičen,, se mi porajajo različna vprašanja glede vzpostavitve dobre komunikacije in sodelovanja z družinami otrok, kjer njihov primarni jezik ni slovenščina.
Kot bodoči vzgojitelj predšolskih otrok si želim, da bi komunikacija med mano in starši potekala vzajemno, spoštljivo in v dobrobit otroka. To je razlog, zakaj si želim področje sodelovanja s starši še posebej raziskati in ugotoviti, kaj lahko skupaj storimo za dobro, pozitivno klimo in zadovoljstvo vseh nas.
V empirični raziskavi želim ugotoviti, na kakšen način se starši vključujejo v dvojezični vrtec v Lendavi, katere oblike sodelovanja se najpogosteje uporabljajo v dvojezičnem vrtcu, ugotoviti, kakšna je komunikacija med vzgojiteljem in starši v dvojezičnem vrtcu ter preučiti mnenja staršev o vključenosti v življenje in delo dvojezičnega vrtca v Lendavi.
25 6.2 Razčlenitev raziskovalnega problema 6.2.1 Raziskovalna vprašanja
R1 Katere so po mnenju staršev najpogostejše oblike sodelovanja v dvojezičnem vrtcu v Lendavi?
R2 Katere so po mnenju strokovnih delavcev najpogostejše oblike sodelovanja v dvojezičnem vrtcu v Lendavi?
R3 Katerih oblik sodelovanja se starši najpogosteje udeležujejo?
R4 Ali se pojavljajo jezikovne prepreke pri komunikaciji med vzgojiteljem in starši v dvojezičnem vrtcu v Lendavi?
R5 Kakšno je mnenje staršev o njihovi vključenosti v življenje in delo dvojezičnega vrtca v Lendavi?
6.2.2 Raziskovalne hipoteze
H1 Starši se vključujejo v življenje in delo v dvojezičnem vrtcu Lendava preko govorilnih ur in uvajanja otroka v vrtec.
H 2 Strokovni delavci kot pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši ocenjujejo skupne delavnice, prireditve in aktivno vključevanje staršev v proces vrtca.
H3 Starši se najpogosteje udeležujejo formalni oblik sodelovanja med vrtcem in starši.
H4 Predvidevamo, da večina staršev meni, da strokovni delavci v zadostni meri obvladajo madžarski jezik.
H5 Večina staršev meni, da vrtec naredi dovolj za njihovo vključenost v vzgojno-izobraževalni proces.
6.3 Raziskovalna metoda
6.3.1 Osnovna raziskovalna metoda
Empirična raziskava temelji na kvantitativni raziskovalni paradigmi. Uporabili bomo deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, s katero bomo opisali ugotovljeno stanje.
6.3.2 Opis vzorca
Vzorec predstavlja 40 strokovnih delavcev (iz 5-ih dvojezičnih enot Vrtca Lendava – Lendvai Óvoda) in 40 staršev otrok, ki obiskujejo Vrtec Lendava – Lendavai Óvoda DE I.
26
Strokovni delavci so v večini ženskega spola, 97,5 % in moškega v deležu 2,5 %. Strokovnih delavcev na delovnem mestu vzgojiteljice je 80 % in 20 % strokovnih delavcev na delovnem mestu vzgojitelja predšolskih otrok – pomočnikov vzgojitelja. Delovna doba strokovnih delavcev v vrtcu: 32,5 % manj kot pet let, 15 % od 5 do 10 let, 22,5 % od 10 do 15, 12,5 % od 15 do 20 let in 17,5 % več kot 20 let.
Starše predstavlja 80 % mater in 20 % očetov. Starost staršev: 32,5 % od 25 do 30 let, 17,5 % od 30 do 35 let, 30 % od 35 do 40 let in 20 % 40 ali več let. Srednjo in višjo šolo je zaključilo 12,5 %, visoko 7,5 % in univerzo 67,5 % staršev.
V sodelovanje z vrtcem se najpogosteje vključujeta oba starša enako, 60 %, v primeru vključevanja samo matere, 40 %.
6.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Instrumentarij obsega dva anonimna vprašalnika – vprašalnik za strokovne delavce v vrtcu in vprašalnik za starše, ki vsebujeta vprašanja odprtega in zaprtega tipa, petstopenjske ocenjevalne lestvice in lestvico stališč.
Zbiranje podatkov je potekalo septembra 2020, in sicer smo strokovnim delavcem in staršem vprašalnike razdelili osebno, za njihovo izpolnjevanje in vrnitev pa so imeli na voljo en teden.
Strokovnim delavcem sem razdelil 40 vprašalnikov in prav toliko sem dobil izpolnjenih. 40 vprašalnikov sem razdelil tudi staršem in prav toliko sem dobil tudi vrnjenih in izpolnjenih.
6.3.4 Postopki obdelave podatkov
Zbrane podatke smo obdelali z računalniškim programom Microsoft Office Word. Uporabili smo naslednje statistične postopke: frekvenčno porazdelitev absolutnih in relativnih frekvenc za opisne spremenljivke ter izračun aritmetičnih sredin za numerične spremenljivke. Rezultate smo prikazali opisno in v obliki strukturnih tabel.
6.4 Rezultati in interpretacija
6.4.1 Mnenje staršev in vzgojiteljev o načinih vključevanja v dvojezični Vrtec Lendava – Lendvai Óvoda
Najprej so nas zanimali pogledi staršev in strokovnih delavcev o pomenu in načinih vključevanja v dvojezični Vrtec Lendava – Lendvai Óvoda. Postavili smo si naslednji raziskovalni vprašanji: R1 Katere so po mnenju staršev najpogostejše oblike sodelovanja v
27
dvojezičnem vrtcu v Lendavi? R2 Katere so po mnenju strokovnih delavcev najpogostejše oblike sodelovanja v dvojezičnem vrtcu v Lendavi? Postavili smo hipoteze:
H1 Starši se vključujejo v življenje in delo v dvojezičnem Vrtcu Lendava preko govorilnih ur in uvajanja otroka v vrtec.
H 2 Strokovni delavci kot pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši ocenjujejo skupne delavnice, prireditve in aktivno vključevanje staršev v proces vrtca.
Tabela 1: Mnenje staršev o pomembnosti naštetih oblik sodelovanja z vrtcem Oblika
Večina staršev ocenjuje kot zelo pomembno obliko sodelovanja uvajanje otroka v vrtec (100
%), govorilne ure (90 %), komunikacijo pri oddaji in sprejemu otroka (82, 5 %) in roditeljski sestanek (52,5 %). Kot pomembni obliki sodelovanja je večina izbrala skupne delavnice, prireditve (65 %), aktivno vključevanje v proces vrtca (62,5 %) in komunikacijo po telefonu in e-pošti (42,5 %). Pod nepomembno in povsem nepomembno obliko sodelovanja starši niso uvrstili nobene od naštetih oblik sodelovanja. S tem lahko ugotavljamo, da so za starše vse naštete oblike sodelovanja velikega pomena. Največjo težo ima uvajanje otroka v vrtec, saj so
28
starši ob tem v zares prelomnem trenutku v njihovem življenju in si želijo predvsem dobre komunikacije s strokovnimi delavci.
Na podlagi dobljenih rezultatov potrjujemo hipotezo 1, ki pravi, da starši kot zelo pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši ocenjujejo govorilne ure in uvajanje otroka v vrtec.
Tabela 2: Mnenje strokovnih delavcev o pomembnosti naštetih oblik sodelovanja z vrtcem Oblika
Večina strokovnih delavcev je kot zelo pomembni obliki sodelovanja s starši označila uvajanje otroka v vrtec (77,5 %) in roditeljski sestanek (65 %). Kot pomembne oblike sodelovanja s starši je večina izbrala skupne delavnice, prireditve in govorilne ure (57,5 %), aktivno vključevanje v proces vrtca (55 %) in komunikacijo po telefonu in e-pošti (42,5 %). Govorilne ure je za pomembno in zelo pomembno obliko sodelovanja s starši označilo enako število strokovnih delavcev (42,5 %). Kot nepomembno obliko sodelovanja je le en strokovni delavec označil skupne delavnice, prireditve (2,5 %). Iz odgovorov lahko sklepamo, da se vzgojitelji
29
zavedajo pomembnosti obveščanja staršev ob uvajanju njihovega otroka v vrtec, saj so to obliko sodelovanja visoko ocenili.
Interpretacija tabele 2 nam potrdi hipotezo 2, ki pravi, da strokovni delavci kot pomembno obliko sodelovanja med vrtcem in starši ocenjujejo skupne delavnice, prireditve in aktivno vključevanje staršev v proces vrtca.
Tabela 3: Zadovoljstvo staršev z izbiro izobraževanj za starše, ki jih ponuja vrtec
Odgovori f f %
Zelo zadovoljen 23 57,5 %
Zadovoljen 15 37,5 %
Srednje zadovoljen 2 5 %
Skupaj 40 100 %
Od staršev smo želeli izvedeti, kako so zadovoljni z izobraževanji, ki jim jih ponuja vrtec.
Večina staršev je zelo zadovoljna z izobraževanji, ki jih ponuja vrtec (57,5 %), nekaj manj staršev je zadovoljnih (37,5 %). Le dva izmed staršev sta z izobraževanji, ki jih ponuja vrtec srednje zadovoljna (5 %). Iz dobljenih rezultatov lahko ugotovimo, da vrtec staršem nudi dovolj pozornosti in jim nudi zadostno število izobraževanj.
6.4.2 Oblike sodelovanja s starši, ki se jih starši najpogosteje udeležujejo Tabela 4: Oblike sodelovanja, ki se jih starši najpogosteje udeležujejo
Odgovori f f %
Formalnih 30 75 %
Neformalnih 0 0 %
Obeh 8 20 %
Nič od naštetega 2 5 %
Skupaj 40 100 %
Starši se najpogosteje udeležujejo formalnih oblik sodelovanja s vrtcem (75 %), takšnih, ki se udeležujejo obeh oblik sodelovanja je 20 %. Zanimivo je to, da je vseeno še nekaj staršev, ki
30
se ne udeležujejo ničesar od naštetega, teh je 5 %. Samo neformalnih oblik se ne udeležuje nobeden izmed staršev.
Na podlagi odgovorov staršev lahko potrdimo hipotezo 3, ki pravi, da se starši najpogosteje udeležujejo formalni oblik sodelovanja med vrtcem in starši.
6.4.3 Mnenje vzgojiteljev in staršev o težavah, ki se pojavljajo pri komunikaciji med vzgojitelji in starši
Tabela 5: Mnenje staršev o tem, da je komunikacija glede rabe jezika (dvojezičnosti) med njimi in starši enakovredna
Odgovori f f %
Se popolnoma strinjam 21 52,5 %
Se strinjam 15 37,5 %
Se ne morem odločiti 4 10 %
Skupaj 40 100 %
Starši se v večini popolnoma strinjajo, da je komunikacija glede rabe jezika (dvojezičnosti) med njimi enakovredna (52,5 %), nekaj manj se jih s trditvijo strinja (37,5 %). Nekaj staršem se ni uspelo odločit (10 %).
Tabela 6: Mnenje strokovnih delavcev o tem, da je komunikacija glede rabe jezika (dvojezičnosti) med njimi in starši enakovredna
Odgovori f f %
Se popolnoma strinjam 10 25 %
Se strinjam 23 57,5 %
Se ne morem odločiti 3 7,5 %
Se ne strinjam 4 10 %
Skupaj 40 100 %
Strokovni delavci se v večini strinjajo, da je komunikacija glede rabe jezika (dvojezičnosti) med njimi in starši enakovredna (57,5 %), nekaj manj se jih popolnoma strinja (25 %) in nekaj
31
je takšnih, ki se ne morejo odločiti (7,5 %). Zanimivo je, da je nekaj tudi takšnih strokovnih delavcev, ki se s trditvijo ne strinjajo (10 %).
Tabela 7: Ocena staršev ali strokovni delavci v zadostni meri obvladajo madžarščino
Odgovori f f %
Odlično 14 35 %
Zelo dobro 16 40 %
Zadovoljivo 10 25 %
Skupaj 40 100 %
Po oceni staršev večina strokovnih delavcev zelo dobro obvlada madžarščino (40 %), nekaj manj odlično (35 %) in zadovoljivo (25 %). Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da vzgojitelji zelo dobro obvladajo madžarščino, kar se navsezadnje tudi pričakuje od njih, saj delajo na dvojezičnem območju.
Na podlagi rezultatov lahko potrdimo hipotezo 4, ki pravi, da se starši in strokovni delavci strinjajo, da je med njimi komunikacija glede dvojezičnosti enakovredna. Ali če zapišemo drugače, večina staršev meni, da strokovni delavci v zadostni meri obvladajo madžarski jezik.
Zanimalo nas je tudi mnenje strokovnih delavcev glede pogostosti odzivanja staršev na njihove pobude.
Tabela 8: Mnenje strokovnih delavcev glede pogostosti odzivanja staršev na njihove pobude
Odgovori f f %
Vedno 3 7,5 %
Večinoma da 34 85 %
Včasih 3 7,5 %
Skupaj 40 100 %
Glede na mnenje strokovnih delavcev na odzivanje staršev na njihove pobude se velika večina večinoma odziva na njihove pobude (85 %). Nekateri so se pripravljeni vedno odzvati (7,5 %) in nekateri včasih (7,5 %). Strokovni delavci so mnenja, da so starši v večini pripravljeni