Najdene postavitve

S fotoaparatom v nahrbtniku sem se odpravil ven. S kolesom sem se vozil po mestu in iskal motive. Prišel sem do odprtega, praznega prostora, ki je bil neki vmesni prostor brez jasnega namena;³³² ni bil ne parkirišče, ne park, ne igrišče in se niti ni zdel zasebni prostor, saj ni bil ograjen – bil je javno dostopen zapuščen del mesta. Tam sem našel svojo prvo najdbo – prvo postavitev. Na robu luže so bili v kvadratno obliko zloženi kamni različnih oblik in velikosti, a približno iste višine. Na treh straneh, ki so segale v lužo, so kvadrat zamejevale lesene palice.

Isti prostor sem s fotoaparatom obiskal še dvakrat. Drugič je bil prizor brez luže, a z isto postavitvijo kamnov v kvadrat, tretjič pa je ostala le še linija kamnov. Nazadnje, ko sem se sprehajal mimo te lokacije, je bil prostor že ograjen in spremenjen v gradbišče.

Slika 38: Prvi izbor fotografij iz lastnega arhiva.

332 Mogoče sem si tako na začet-ku predstavljal tudi galerije in muzeje sodobne umetnosti.

56

Sliki 39, 40: Postavitev ob prvem obisku.

Sliki 41, 42: Postavitev ob drugem in tretjem obisku.

Obiskal sem še več podobnih lokacij. Nekatere sem obiskal večkrat in na podoben način spremljal spremembe postavitev, druge pa sem obiskal le enkrat. Pogosto sem bil v teh zapuščenih, izpraznjenih, nerabljenih prostorih edini obiskovalec. Presenečen sem bil, ker so me skoraj vedno na takih lokacijah pričakale zanimive postavitve predmetov. Zdi se, da so praznina, neobiskanost in mir pritegnili ljudi, ki so prostor s svojimi intervencijami popestrili. Ni zares pomembno, ali so delali to zase ali pa za potencialne obiskovalce in gledalce. Prav tako ni pomembno, kdo sploh so ustvarjalci teh postavitev – lahko bi bili otroci, najstniki, študen-tje, gradbeni delavci, tridesetletniki, šestdesetletniki.

Slike 43, 44, 45: Nekaj primerov postavitev.

Zmotno pa bi bilo trditi, da so bile vse postavitve predmetov, ki sem jih fotografiral, načrtne. Zelo verjetno je, da je bilo kaj ustvarjeno nenačrtno.

57 Za nekatere postavitve pa so bili njihovi postavljavci verjetno

plača-ni – betonske bloke so v mrežno postavitev verjetno razvrstili gradbeplača-ni delavci. Postavitve, ki sem jih fotografiral, tudi niso bile vse tako očitno izpostavljene. Kamni v pravilni kvadratni postavitvi veliko bolj silijo v ospredje, saj se od okolice in vsakdanjih prizorov bolj razlikujejo kot na primer kup smeti ali raztrgana varnostna ograja.

Postavitve bi lahko ločil na najdene in pripravljene. Najdeni prizori so bolj vsakdanji. Ko jih prepoznam za vredne izpostavitve, jih s fotograf-sko zamejitvijo še dodatno izoliram od že tako praznega prostora.³³³ Najdene prizore bi lahko primerjal z že omenjenim citatom Susan Sontag, ko govori o fotografskem sprevračanju sveta v »muzej na prostem«.³³⁴ Pripravljeni prizori pa so tisti, ki jih je postavil človek in so v neposredni okolici najzanimivejši in pozornost hitro preusmerijo nase. Poimeno-vanje je mogoče malo nerodno, saj so oboji najdeni in pripravljeni za fotografiranje.

Sliki 46, 47: Primera najdenega in pripravljenega prizora.

Nekateri prizori so spominjali na galerijske instalacije minimalističnih, arte povera ali konceptualnih umetnikov ter na postavitve zunaj galerij, ki so jih izvajali umetniki land arta. Minimalistična dela šestdesetih let dvajsetega stoletja so se navezovala na notranjost galerijskega white cube prostora. Bistvo banalnih objektov, postavljenih v galerijo, je bil odnos med galerijskim prostorom in materialnostjo, objektivnostjo in nevtral-nostjo objektov v njej.³³⁵ V galeriji, sploh pa v white cube prostoru, je objektom dodana vrednost, povzdignjeni so v skoraj svete predmete.³³⁶ V mojem primeru pa se taki predmeti znajdejo v svojem »naravnem okolju«, kjer jih nič ne označuje za pomembne in umetniške. V galeriji imajo to nalogo galerijski prostor, besedila ob delu, označbe ter vsi ostali elementi galerijskega prostora, ki obiskovalcu dajejo slutiti, da je priča nečemu pomembnemu.

333 V mojih primerih so bili prostori bolj izpraznjeni, sicer pa to ni pomemben kriterij.

334 SONTAG 2001, op. 212, str.

106.

335 Dan GRAHAM, My work for magazine pages: a history of conceptual art, v: Why photography matters as art as never before, (avtor Michael Fried), New Haven, 2009, str.

288, 289.

336 O’DOHERTY 1999, op. 163, str. 34.

58 Ob najdenih postavitvah sem se obnašal podobno, kot bi se obnašal na razstavi v galeriji. Od predmetov sem bil oddaljen, nisem se jih dotikal, jih premikal ali spreminjal. Okrog njih sem hodil mirno, počasi in si jih pozorno ogledoval – tudi zato, ker sem iskal primeren način za fotografi-ranje. Ugotovil sem, da so mi take »razstave« še najbolj všeč. Čeprav to niso razstave v pravem pomenu besede, ima pojem razstave – če spom-nim na primerjavo fotografije z muzejem Susan Sontag – za fotografa lahko širši pomen. Bolj naravno in »polno« doživljam take neuradne, nekurirane, nenadzorovane in anonimne razstave, kjer je prisotnih mnogo manj motenj, kot so na primer ostali obiskovalci, besedila, kamere, luči in varnostniki. Rad imam nejasnost, nevednost in dvoumnost, ki se poja-vijo pri takih postavitvah, v čemer pa težje uživam v galeriji ali muzeju, kjer je pogosto prisoten občutek, da dvoumnost in nejasnost nista najbolj zaželeni. Eksponati so označeni, opisani in prej kot pomanjkanje infor-macij se mi dogaja, da po prebranem in ogledanem ostanejo vprašanja in nejasnosti, ki pa niso taka kot pri kamnih na parkirišču. Te nejasnosti so bolj neprijetne, saj se zdi, da moram ob vseh prisotnih razlagah na njih poznati odgovor.³³⁷ Seveda od mene nihče zares ne zahteva odgovora in tak način dojemanja razstave škoduje le moji izkušnji.

Obisk teh lokacij, kjer se pojavljajo »instalacije«, je sestavljen iz dveh stopenj. Pri prvi sem v prostoru in opazim predmete, vredne izpostavi-tve. Nad prizorom sem navdušen, zato ga fotografiram. Druga stopnja pa nastopi, ko gledam nastalo fotografijo. Čeprav sem na zapuščenem parki-rišču bolj sproščen in umirjen, kot bi bil v galeriji, si še vedno ne morem mirno ogledati vseh elementov in dojeti celote. Šele fotografija prostora, postavitve – moj »installation shot« – mi zares omogoči videti prostorsko postavitev v statični obliki, kjer lahko na udoben način preučujem detaj-le, predmete, postavitev in prostor. V prostoru fotografije se počutim še najbolje.

5.3 Prostor

V zbirko motivov sem želel vključiti še ostale elemente razstave. Posebej sem se osredotočil še na prostor in gledalce. Podobe prostora sem ustvar-jal s fotografijo ter tudi z uporabo virtualne kamere v virtualnem tridi-menzionalnem okolju.

V računalniško generirani prostor sem postavil belo kocko in ji odstra-njeval ploskve. Svetloba je v vseh primerih prihajala iz mesta zgornje ploskve. Nastale podobe so nekakšen prikaz osnovnih možnosti, ki jih ponuja razstavljanje bele kocke.

337 Tu imam v mislih le najbolj tipično obliko razstave, ki vključuje razstavne eksponate, opis dela in opis koncepta razstave.

59

Sliki 48, 49: Fotografirani prostor.

Slika 50: Bela kocka.

Zanimive prostore sem našel tudi v gozdu. Prostor, ki so ga ustvarjala drevesa in grmovje, se mi je zdel zanimiv, kakovosten, v njem sem se dobro počutil. Pri nekaterih drugih kompleksnih prostorih pa sta me zanimali zgolj oblika prostora in njegova prostornina – brez podatkov o teksturi, barvi in svetlobi. To sem upodobil s pomočjo fotogrametrije. Iz več zaporednih fotografij z več zornih kotov sem generiral tridimenzio-nalni model fotografiranega prostora, ga osvetlil in ga z virtualno kamero fotografiral.

Slika 51: Računalniško generirana slika virtualnega prostora.

60

5.4 Gledalci

Obiskovalci oziroma gledalci so eden od glavnih elementov razstave.

»Svoje« gledalce sem našel ob oknu, ki je bil del ograje ob gradbišču.

Stal sem na drugi strani gradbišča, približno sedemdeset metrov oddaljen od njih. Čeprav se nisem skrival, se je zdelo, da me niso opazili oziroma se vsaj niso zavedali, da so tako neposredno fotografirani. Bolj ko so ljudje oddaljeni od fotografa, bolj smo lahko prepričani, da se ne zave-dajo, da so fotografirani.³³⁸ Fried bi rekel, da so bili zatopljeni v svoje početje, v svoj svet in so se obnašali naravno, »antiteatralno«.³³⁹ Bil sem del »slike«, ki so jo gledali, jaz pa sem jih gledal nazaj. Bolj kot njihovi obrazni detajli so me zanimali le približen obris in izraz na obrazu ter njihova prisotnost. Podobam sem s shranjevanjem slik v formatu JPEG odvzel detajle in dobil le glavne informacije.

Slika 52: Fotografija gledalcev.

5.5 Detajli

V zbirko podob sem vključil tudi detajle fotografij. Izrezi predstavljajo le del fotografije, če bi ta bila natisnjena v večji velikosti. S tem sem v končni izdelek vključil prikaz prednosti fotografije na razstavi v primer-javi z njenimi drugimi uporabami v manjših velikostih. Velike povečave

338 FRIED 2009, op. 256, str. 158.

339 Prav tam, str. 157.

61 fotografij na razstavi omogočajo prikaz velikega števila detajlov.

Gleda-lec ima možnost ogleda fotografij od daleč, kjer jih zaznava v njihovi celoti, ali pa si jih pogleda od blizu, kjer se lahko poglablja v detajle in podrobno raziskuje manjše dele fotografije. V moji zbirki je prikazan pogled od blizu, dodal pa sem tudi reprodukcijo celotne fotografije, tako da za razstavo značilen prehod med daljnim in bližnjim ogledom dela tukaj deluje na malo drugačen način.

Slika 53: Primer detajla.