Od moderne k postmoderni

Že od pozne antike »moderna« označuje novo dobo, ki se razlikuje od predhodne. To pomeni, da obdobje moderne pravzaprav predstavlja skozi vso zgodovino obdobje, ki v primerjavi s preteklostjo prinaša nekaj novega, drugačnega, česar v preteklosti ni bilo (Baruzzi, 2000;

Jamnik, 1998; Luhmann, 1987). Že samo zaradi tega bi bila lahko uporaba pojma postmoderna problematična, saj ta pravzaprav predpostavlja, da je nemogoče pričakovati novo moderno in da stvari so, kakršne so (Luhmann, 1987). Zato veliko avtorjev ne podpira delitve na moderno in postmoderno, ampak – kot na začetku povedano – za opredeljevanje trenutne družbe uporabljajo različne izpeljanke, ali pa – kar zmedo ne nazadnje še povečuje – postmoderno opredeljujejo na različne, včasih celo nasprotujoče si načine.

Čeprav je interpretacija tega, kdaj se obdobje moderne (in posledično postmoderne) začenja – v 16. stoletju s protestantsko reformacijo ali v 17. stoletju z znanstveno revolucijo Galilea, Harveyja, Hobbsa, Descartesa in drugih, ki so pretresli znanost takratnega časa, ali v 18. stoletju z republikanskimi političnimi teorijami in revolucijami v Združenih državah Amerike in Franciji (Jamnik, 1998) –, lahko moderno v grobem opredelimo kot dobo »vzpostavitve človeka kot subjekta novoveške znanosti« (Kroflič, 1997, str. 303), kot dobo ene resnice, enega Zakona za celotno človeštvo (Medveš, 2007), zaznamovano z normativno popolnostjo, normativnim sistemom resnic, avtoriteto (raz)uma (Kroflič, 1997; Medveš, 1991b).

Med temeljne značilnosti moderne Jamnik (1998) uvršča kapitalizem, sekularizirano kulturo, liberalno demokracijo, individualizem, racionalizem, humanizem, razvoj znanosti, tehnologije, industrije, svobodnega trga, liberalne demokracije itn. Svet se spoznava po racionalni poti, racionalno so potem postavljene tudi vrednote (prav tam, str. 258). Moderna v ospredje postavlja znanstveno znanje, ki je neodvisno od tradicij, kultur; je objektivno in univerzalno. Je nad kulturami in subjekti. Moderna na religijo in tradicijo gleda kot na praznoverje, ki ovira pot do prave resnice (Kale, 1997). Modernisti verjamejo v napredek človeštva in konstantno izboljševanje človeka z individualnega in družbenega vidika, ki živi v vse bolj odprtih in demokratičnih družbah, živi dlje, je bolj zdrav, inteligenten, kultiviran, svoboden, srečen. Za

12

vsem tem stoji ideja o perfektnosti posameznika in družbe. Vsa področja – od politike, kulture, znanosti, umetnosti do tehnike – služijo tej progresivni emancipaciji človeka. Cristin (2002) povzame temeljne značilnosti moderne v štirih točkah: prvenstvo znanstvenometafizičnega razuma; totalitarno naravnane obrazložitve sveta na podlagi dogmatičnih predpostavk; linearno pojmovanje časa, temelječe na »preseganju«; zaupanje v postopno izboljševanje človeštva na podlagi razvoja znanosti in tehnike.

V obdobju fin de siecla pa se začnejo porajati dvomi o tej popolnosti in po Lyotardu gre tukaj umestiti začetek postmoderne, saj je v fiziki odpravljena mehanicistična kavzalnost, v filozofiji se zgodi razpad krščanskih vrednot, vse velike ideje pa so označene kot družbena utopija (Lyotard, 2004; Medveš, 1991a, 1991b). V drugi polovici 20. stoletja zaupanje, ki ga je človek prej imel vase, dodatno načnejo: obe svetovni vojni, hladna vojna, onesnaževanje, socialna neenakost in drugi negativni učinki t. i. napredka. Celo marksizem, zadnja velika progresistična zgodba, ki hrani množice, zapade v krizo (Campa, 2007; Jamnik, 1998). Jasno postane, da se je začelo neko novo obdobje, ki ga Lyotard v svojem delu Postmoderno stanje leta 1979 teoretično reflektira. Takrat dobi razprava o postmoderni pravi zagon.

Za Lyotarda (2002) postmoderno stanje označuje stanje, ki predstavlja konec verjetja v

»metapripovedi« ali »velike zgodbe« moderne, značilne za razsvetljenstvo in idealizem.

Moderno, kot pravi, označujeta predvsem dve veliki zgodbi, to sta metapripoved razsvetljenstva (vednost je legitimirana z emancipacijo in s svobodo človeštva) in idealizma oz. filozofsko spekulativna pripoved (subjekt vednosti ni več univerzalna skupnost, ampak špekulativni duh v totalizirajočem sistemu). Poleg teh pripovedi pa – kot navaja Patella (1996) – Lyotard vključi še marksizem (pripoved emancipacije, utemeljene na osvoboditvi delavskega razreda izpod izkoriščevalskega kapitalističnega sistema) in kapitalizem (pripoved osvoboditve izpod revščine in nerazvitosti skozi širjenje bogastva in tehnično-industrijsko rast). Po Lyotardu (2002) se zaradi razvoja novih komunikacijskih tehnologij in posledične informatizacije družbe spremeni tudi status vednosti oz. njegova narava in funkcija. Vednost kroži, postaja sredstvo izmenjave, vir dobička in sredstvo nadzora. Ta ni več sama sebi namen. Posledično ni več prostora za velike pripovedi, ki bi bile utemeljene na eni vrsti vednosti. Ker so metapripovedi v moderni s filozofskega ter z etičnega in s političnega vidika legitimirale znanje, se z njihovim koncem pod vprašaj postavljata vednost in legitimnost njenega statusa v razvitih družbah. V postmoderni vse postane vezano na specifičen prostor, relativno, reverzibilno, ciljno usmerjeno.

Meril legitimiranja vednosti tako ni več mogoče iskati v absolutnem in globalnem, ampak so

13

vezani na specifičen prostor in čas ter vsakič na novo opredeljeni (prav tam). V postmoderni metajezik, razumljen v smislu metafizike, tako ni več mogoč. Mogoči so samo partikularni jeziki znanosti, ki pa ne morejo imeti statusa metapripovedi. Ker ni ene same zveličavne metapripovedi, posledično manjka enotnost kulture. Po propadu totalitarnih ideologij je treba tako iskati merila legitimacije, ki imajo lokalno vrednost in ne globalne. Gre torej za »majhne«

in ne »velike« pripovedi, kot navaja Kobyliński (1998).

Lyotardovi teoriji postmoderne pa se ostro zoperstavi Habermas (1999). Zanj se je še vedno vredno boriti za projekt moderne, torej razsvetljenski emancipacijski projekt. Po Habermasu (1999, 1996) naj bi postmodernizem s svojim metodološkim relativizmom in svojim teoretičnim nihilizmom prispeval k uničenju razumskosti in naj bi ogrozil emancipacijske ideale moderne, ki naj bi jih bilo treba znova vzpostaviti z vrnitvijo k razsvetljenskim temeljem in Heglovemu filozofskemu sistemu (Patella, 1996). Sicer tako kot za Lyotarda tudi za Habermasa postmoderna predstavlja izginotje velikih »metapripovedi«, ki so iskale absolutno legitimiranje v metafizični sestavi zgodovinskega poteka. Razlikujeta pa se v vrednosti, ki ga temu pripisujeta. Tako je za Habermasa to izginotje negativno, saj pomeni odmik od projekta razsvetljenstva, medtem ko Lyotard v propadu tega projekta ne vidi nekaj nujno slabega, saj so te metapripovedi, kot trdi sam, vedno pomenile ideološko nasilje (Vattimo, 1987).

Küng (2008) pravi, da postmoderna ne izključuje moderne v smislu, da je vse, kar je značilno za moderno, nujno treba preseči, ukiniti ali spremeniti. Moderno je po Küngu treba »afirmirati v njeni humani vsebini, negirati v njenih nehumanih mejah, transcendirati v novo, diferencirano, pluralistično-holistično sintezo« (prav tam, str. 57–58).

Campa (2007) pa poleg modernistov in postmodernistov omenja še eno strujo, in sicer antimoderniste, med katere šteje predvsem verske fundamentaliste, ki so sicer nasprotniki postmodernega nihilizma, obenem pa – tako kot postmodernisti – ne verujejo v mit napredka oz. si napredka ne želijo. Imajo izjemno močne totalitarne vrednote. Postmoderen boj proti ideologijam sicer uporabljajo kot orožje proti modernemu progresizmu, toda praznino, ki jo je za seboj pustil nihilizem, želijo nato zapolniti s svojimi predmodernimi in antimodernimi vrednotami.

Tudi Burbules in Rice (1991) govorita o »antimoderni«, vendar jo opredeljujeta drugače kot Campa. Zanju postmoderna predstavlja nadaljevanje moderne, saj – kot pravita – s predpono

14

post- označujemo nekaj, kar pride za moderno, vendar se z njo ne prekine, sicer ne bi imelo smisla govoriti o postmoderni. Antimoderna pa po njunem prepričanju povsem nasprotuje vsemu, kar ima kakršno koli povezavo z moderno in predstavlja njen antipod. Medtem ko postmoderna sprejema in skuša dodelati nekatera načela in vrednote moderne, antimoderna te vrednote in načela zavrača. Pri svoji kritiki moderne pa antimodernisti niso izdelali nobenega alternativnega koncepta, ampak so le sesuli vse, kar je vezano na moderno (prav tam).

Jasno je torej, da je človek obstal v negotovosti, v času, ko je res vse in hkrati nič, pa vendar se postavlja vprašanje, ali in kako lahko individuum v takem svetu deluje.