Slika 56: Vzorec KAM06
Slika 57: Vzorec KAM07
Slika 58: Vzorec KAM08
Slika 59: Vzorci KAM09, KAM10, KAM11 in KAM12
5 RAZPRAVA IN SKLEPI 5.1 RAZPRAVA
Glavni cilj raziskave objektov in njihovih elementov je bil, da poskušamo čim natančneje ugotoviti starost in vrsto lesa, ki so ga v Idriji uporabili za gradnjo. Les je bil v rudniškem procesu izrednega pomena, kar nam lahko potrdi podatek, da se je leta 1568 za rudniške potrebe porabilo 2000 kosov jamskega lesa, dve leti pozneje pa več kot 1000 smrekovih debel (Lampe, 2007).
Dendrokronologija je sama po sebi zahteven postopek raziskav. Temelji na več postopkih, ki na koncu dajo rezultat dendrokronološkega datiranja. Sestavljen je iz več delov; terenskega in raziskovalnega. Terensko delo je nepredvidljivo in za uspešno izvedbo terja veliko znanja ter improvizacije. Tudi delo v raziskovalnem laboratoriju od nas zahteva doslednost, natančnost in znanje. Laboratorijskemu delu sledi zamudna statistična analiza, njen uspeh pa je odvisen tudi od tega ali imamo na razpolago primerne referenčne kronologije.
Četudi vse postopke opravimo brez napake, se je potrebno zavedati, da je naš glavni element – les, biološki material. Predstavlja živo tkivo in ne moremo predvideti njegovega odziva na poseg človeka. Zaradi vseh naštetih parametrov, datiranje vzorcev ni vedno mogoče.
Datiranje je uspešno, ko dobimo podatek o letu nastanka za vsako letnico. To datacijo lahko z zanesljivostjo potrdimo ob prisotnosti zadnje branike tik pred skorjo. V najboljšem primeru lahko v vzorcu zajamemo tudi skorjo, le ta pa nam potrdi, da imamo res opraviti z zunanjo oz.
najmlajšo braniko. V naših primerih je bilo ogromno lesa že obdelanega, največkrat tesanega, zato lubje večinoma ni bilo prisotno, manjkalo pa je tudi veliko zunanjih branik, kar otežuje interpretacijo rezultatov (Čufar in Strgar, 2011; Čufar in sod., 2018).
Pridobljeni dendrokronološki rezultati povedo, kdaj je bil objekt postavljen, neredko pa odkrijejo tudi obnove objektov, ki niso bile zabeležene v arhivih. Tako pride do razlike v oceni starosti med morebitnim obstoječim gradivom in rezultati dendrokronologije. Ker lahko pride do situacij, kjer se podatki ne ujemajo s pričakovanji, mora biti dendrokronološka analiza brezhibna. Sodelovanje in predvsem medsebojna podpora različnih strok v okvirih svoje strokovne usposobljenosti je pri tovrstnih raziskavah nujna.
Muzejski viri v katere sem dobila vpogled, navajajo podatke o tem, kdaj naj bi se zgradilo obravnavana objekta. Tako muzej navaja, da naj bi se rudarska hiša razvila v 18. in 19. stoletju.
Prav ta, na Bazoviški ulici 4, naj bi bila v sedanji podobi sezidana v drugi polovici 18. stoletja, njena zasnova pa naj bi izvirala že iz 16. oziroma 17. stoletja. Prve dejanske upodobitve Idrije so namreč premalo dosledne, da bi se lahko sklepalo o točnem času njihovega nastanka. Na vojaških zemljevidih iz let 1763 – 1787, (1804) ni označena, verjetno pa jo lahko datiramo pred letom 1792, ko v njeni neposredni bližini odprejo jašek Frančiške. Urbanium iz leta 1976 je najstarejši pisni podatek, ki ga hrani idrijski muzej, in se nanaša na leto 1780, ko naj bi hišo označevala hišna številka 120. Omenjeni so tudi ljudje, ki naj bi živeli v njej (Gnezda, 2002).
Rudar se je v tistih časih zglasil pri vodstvu rudnika in prosil za stavbni prostor, ki mu je bil dodeljen brezplačno. Delo in gradbeni material sta bila poceni, hišo pa se je smelo prodati samo rudarju. Ta obravnavana hiša ni bila v rudniški temveč v zasebni lasti, čemur gre najverjetneje pripisati dejstvo, da se o njej danes ve le malo in, da ni veliko ohranjenih dokumentov, načrtov ter gradbenih dovoljenj. To pomeni, da je rekonstrukcija njene zgodovine zelo težavna (Gnezda, 2002).
Podatki, ki smo jih pridobili z dendrokronološko raziskavo umeščajo les, ki smo ga vzorčili na lokaciji rudarske hiše, približno v leto 1700. To pomeni, da datirano leto ni v skladu z razpoložljivimi podatki o prvotni postavitvi objekta. To si lahko razlagamo kot dejstvo, da je bil les ponekod že predhodno vgrajen in nato ponovno uporabljen pri gradnji tega objekta ali pa je bila hiša zgrajena dosti prej kot leta 1780. Izključujemo možnost, da bi bil les posekan in nato tako dolgo skladiščen. Gozdovi so bili v tistih letih v rudniški lasti in les je rudar vedno kupil z namenom, da ga takoj uporabi (Lampe, 2007).
Vsekakor na tej točki ne izključujemo možnosti nadaljnje raziskave, kjer bi se uskladili obe teoriji; analiza naše stroke ter zgodovinska.
Muzejski vir za naš drugi objekt (idrijska kamšt) navaja izgradnjo v letu 1790. Takrat naj bi se postavilo vodno kolo ob Jožefovem jašku. Uspešno naj bi delovalo kar 150 let.
Mestni muzej Idrija navaja več obnov. Ena naj bi bila leta 1951, saj je kolo nehalo delovati leta 1948, ko je velika povodenj podrla stari jez pri Kobili na Idrijci. Obnovo so izvedli zaradi ponovne otvoritve objekta leta 1954, ko je njegovo upravljanje prevzel muzej. Tistega leta naj
bi se zamenjalo napere, korce in obod. Prav na slednjih je moč opaziti novejši les, med tem, ko napere dajejo vtis starejšega lesa. Zabeležena je tudi obnova leta 1991, ko naj bi se kolo ponovno obnovilo, kaj pa ni pa natančno zabeleženo.
Med drugim je omembe vredna tudi situacija okrog leta 1970, ko je spomeniku grozila velika nevarnost. Kazati so se pričele posledice petstoletnega rudarjenja v Idriji. Nestabilne razmere;
pogrezanje terena in drsenje griča, so povzročile velike poškodbe in kazalo je, da se bo idrijska kamšt podrla. Do metra debeli kamniti zidovi trdnjavsko močnih temeljev so začeli popuščati, na drugi strani pa se je kamen pod pritiskom drobil. Takrat so bile močno poškodovane napere in ostali deli kolesa (Bevk, 1998).
Potrebno se je zavedati, da je kamšt delovala kar 150 let in, da je bila vsakodnevno izpostavljena ogromni količini vode. To pomeni, posledično, več obrabe in več obnov, ki žal niso bile natančno zabeležene.
Podatki, ki smo jih pridobili z dendrokronološko raziskavo, les kamšti uvrščajo v čas po letu 1923. Potrebno je poudariti, da pri nobenem vzorcu v izvrtek nismo zajeli zadnje branike pod skorjo. Zadnja branika je namreč pomembna za uspešno datiranje, saj nam le-ta zanesljivo potrdi, da drevo ni več rastlo in, da je bila to zadnja letnica pred koncem obdobja rasti. Napere, katere smo vzorčili, so bile namreč v tolikšni meri obdelane in tesane, da zadnje branike niso bile več prisotne.
To pomeni, da moramo končnemu letu 1923 dodati še leta za manjkajoče (odtesane) branike.
Muzej poroča o prenovi med letoma 1951 in 1954. Naši rezultati nakazujejo tudi zgodnejšo prenovo, pred več kot 90. leti, žal pa nismo zasledili lesa, ki bi bil del originalne konstrukcije, torej iz leta 1790.
Ta naloga je prva tovrstna raziskava na področju identifikacije in dendrokronološke raziskave lesa na teh dveh objektih in nasploh objektih v Idriji. Njene ugotovitve bi lahko v prihodnosti pomagale pri podrobnejših interpretacijah starosti obravnavanih objektov.
5.2 SKLEPI
Na podlagi sodelovanja z Mestnim muzejem Idrija smo vzorčili dva objekta, ki sta del muzejske zbirke. To sta rudarska hiša in leseno vodno kolo – kamšt.
Z metodo dendrokronološkega vzorčenja smo odvzeli 32 vzorcev (izvrtkov). Od tega je bilo 31 vzorcev identificiranih kot les jelke in en vzorec (RUD13) kot les smreke.
Na objektu rudarska hiša na naslovu Bazoviška ulica 4, 5280 Idrija, smo odvzeli 20 vzorcev.
Z identifikacijo lesa smo ugotovili, da so lesene konstrukcije v hiši pretežno iz lesa jelke (Abies alba), natančneje: 19 vzorcev je jelov les, 1 vzorec pa les smreke (Picea abies). Uspešno je bilo datiranih 11 vzorcev. Datacije vzorcev z zadnjo braniko pod skorjo predstavljajo naslednja leta:
• RUD01 = 1680
• RUD08 = 1651
• RUD12 = 1602
• RUD13 = 1699
• RUD20 = 1672
Datirani vzorci nakazujejo leta poseka dreves za konstrukcijo, in ne, kdaj je bila hiša postavljena. Podatki, ki jih navaja mestni muzej Idrija kažejo, da za obdobje v katerem naj bi bila ta hiša postavljena, ne obstaja dovolj zanesljive literature. Se pa na podlagi obstoječega gradiva in vedenja o tej hiši njeno izgradnjo umešča nekje v leto 1780. Naši rezultati nakazujejo, da je bistveno starejša.
Na objektu idrijske kamšti, na naslovu Vodnikova ulica 22, 5280 Idrija, smo odvzeli 12 vzorcev.
Z identifikacijo smo ugotovili, da so leseni elementi pretežno iz jelovega lesa. Natančneje, vseh 12 vzorcev je les jelke (Abies alba). Uspešno je bilo datiranih 8 vzorcev, od katerih nobeden ni imel zadnje branike pod skorjo. Datacije vzorcev z zadnjo braniko datirano od 1882 do 1923, nakazujejo, da je bil ves les verjetno posekan po letu 1923.
Leto, v katerega uvrščajo leseno vodno kolo 1790, tako ni bilo potrjeno, saj je bil raziskani les posekan več kot 100 let kasneje. Glede na to, da je kamšt delovala kar 150 let, je zelo verjetno da so jo morali obnavljati. Mestni muzej Idrija navaja popravila okrog leta 1950, 1970 in leta 1991, naši rezultati pa kažejo že na prenovo po letu 1923.
Obseg podatkov o obnovah žal ni zadosten, da nam bi lahko potrdili menjavo elementov kolesa.
Se pa leta 1950, štiri leta pred otvoritvijo objekta kamšti, za širšo javnost omenja le nujna ureditvena dela; torej dela, v katera naj ne bi bila vključena večja popravila in obnove.
6 POVZETEK
Oba obravnavana objekta – idrijska rudarska hiša in kamšt sta bila v preteklosti ključnega pomena za življenje in nemoten potek dela v rudniku živega srebra v Idriji. Prav je, da se zavedamo pomembnosti zgodovine, jo poskušamo razumeti in se od nje učiti.
Na podlagi posveta z mentorjem izr. prof. dr. Maksom Merelo in direktorico Mestnega muzeja Idrija, univ. dipl. etnologinjo in prof. zgodovine Ivano Leskovec, smo se odločili za raziskavo na dveh objektih – rudarski hiši in kamšti.
Delo smo razdelili na dva dela – terenski in raziskovalni del. V sklopu terenskega dela smo z metodo vrtanja vzorčili na obeh lokacijah. Vzorčili smo les, ki je bil primeren po vizualni oceni.
Vzorce smo pritrdili na lesene utorne palice pod zaporednimi številkami in jih pripravili do te mere, da so bili primerni za nadaljnjo raziskovanje v laboratoriju.
Drugi del je potekal na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete – Katedra za tehnologijo lesa. Vzorce, prilepljene na utorne palice smo razžagali na individualne vzorce in jih pobrusili.
Vse vzorce smo skenirali in jih preiskali s pomočjo računalnika in mikroskopa. V laboratoriju za dendrokronologijo smo določili vrsto lesa in izvedli meritve in analize širin branik.
Pridobljena zaporedja širin branik smo nato primerjali s slovensko referenčno jelovo kronologijo ABAL2002. Vzorci RUD01, RUD12, RUD16, RUD17, RUD1 in RUD20 so se lepo ujeli s referenčno krivuljo. Iz uspešno datiranih vzorcev smo oblikovali kronologijo objekta RUD-tk1, s pomočjo katere smo datirali še vzorce RUD08, RUD11, RUD13, RUD15 in RUD19 in sestavili kronologijo RUD-tk2. Ostala vzorca (RUD04 in RUD06) iz rudarske hiše se nista uspešno datirala.
V primeru kamšti smo raziskovane vzorce medsebojno sinhronizirali in oblikovali kronologijo KAM-tk1, ki smo jo datirali. V naslednjem koraku smo datirali večino preiskanih vzorcev.
Kronologija objekta KAM-tk2 je tako omogočila datiranje vzorcev jelke KAM01, KAM02, KAM03, KAM05, KAM07, KAM08, KAM09, in KAM10.
Na podlagi analize vzorcev je v rudarski hiši od dvajsetih vzorcev le en primer smreke. Na objektu kamšti je vseh 12 vzorcev jelov les. To pomeni, da je les jelke na obeh objektih prisoten v 97 % odvzetih vzorcev .
Za rudarsko hišo je bil les posekan med letoma 1602 in 1699. To ne potrjuje predhodne ocene na osnovi arhivskih virov, da je bila hiša postavljena okoli leta 1792. Zaradi dejstva, da je bila obravnavana hiša v zasebni lasti in na podlagi tega, da o njej obstaja le malo gradiva, dendrokronologija odpira nove možnosti za raziskavo objekta.
Izgradnjo kamšti, oziroma začetek delovanja le-te, na podlagi že znanega muzej uvršča v leto 1790. Kolo je bilo zaradi stalne izpostavljenosti vodi in njegovi obrabi verjetno večkrat obnovljeno, žal pa o tem ne obstaja dovolj natančnih podatkov. Z našo dendrokronološko raziskavo smo posek lesa za – napere umestili v čas po letu 1923 (1923 terminus post quem), ki bi mu bilo treba dodati leta branik, ki so bile odtesane pri obdelavi lesa, saj v nobenem vzorcu nismo potrdili prisotnosti zadnje branike pod skorjo, ki je ključna za ugotovitev leta poseka drevesa. Predvidevamo, da so bile napere zamenjane po letu 1923. Objekt je bil domnevno prenovljen tudi nekje okoli leta 1950, nekaj let preden je objekt prišel v last mestnega muzeja Idrija – Cerkno, vendar viri ne navajajo, kateri deli kolesa so bili zamenjani.
Dendrokronološko raziskavo zaključujemo z dejstvom, da je bila uspešna, raziskava pa bi se v smislu interpretacije rezultatov lahko še nadaljevala. Raziskave lesa so po našem mnenju ključnega pomena za ohranjanje zgodovinskih objektov. Potrebno se je zavedati njihovega pomena in jih raziskovati v čim večji meri.
7 VIRI
Andrič, M. Tolar T. Toškan Horvat J. 2016. Okoljska arheologija in paleoekologija : palinologija, arheobotanika in arheozoologija. 1. izd. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU: 317 str.
Arko M. 1931. Zgodovina Idrije. Gorica: 254 str.
Baš F. 1957. Rudarska hiša v Idriji. Slovenski etnograf, 10: 29-48 Baš F. 1956. Vtisi iz Idrije, IR 1/1956, št. 2, Idrija: 62-63
Bevk S. 1992. Idrijska kamšt se ne podira več!, IR 36/1991, št.2, Idrija: 51-56
Bizjak R. 1981,1982. Razvoj Idrijske rudarske hiše od 15. do 20. stol (seminarska naloga, tipkopis)
Božič L. 1963. Naš Idrijski kot. Ob pet in tridesetletnici ustanovitve in desetletnici ukinitve prve slovenske realke. Idrija: 183 str.
Čar J. 1989. Iz tehniške zgodovine idrijskega rudnika. Celje: 33-38
Čufar K. 2006. Anatomija lesa. Univerzitetni učbenik. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo: 185 str.
Čufar K. 2010. Dendrokronološka metoda za datiranje lesa v Sloveniji. Ljubljana, Biotehniška fakulteta: 30-33 str.
Čufar K., Beuting M., Demšar B., Merela M. 2017. Dating of violins: the interpretation of dendrochronological reports. Journal of cultural heritage, 27: 44-54
Čufar K., Levanič T. 2000. Dendrokronologija kot metoda za datiranje lesa. RES:
publikacije Restavratorskega centra Republike Slovenije, 4: 31–37
Čufar K., Merela M., Demšar B. 2018. Dendrokronološke raziskave za ugotavljanje starosti, izvora in pristnosti godal. V: Štefanič T. (ur.), et al. Goslarstvo na
Slovenskem : zbornik ob 110. obletnici rojstva Maksimilijana Skalarja (1908-1997). Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož: 27-43
Čufar K., Strgar D., Merela M., Brus R. 2011. Les Banove hiše v Artičah kot zgodovinski arhiv. Acta silvae et ligni, 101: 33-44
Čufar K., Zupančič M. 2009. Les jelke (Abies alba) kot material in tkivo dreves. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 89: 55–66
Gnezda M. 2002. Idrijska rudarska hiša od nastanka do muzeja in situ. Diplomsko delo.
Idrija, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo: 101 str.
Google maps, 2021, Idrijska rudarska hiša. [online]. [citirano 2.8.2021] Dostopno na spletnem naslovu:
https://www.google.com/maps/place/Rudarska+hi%C5%A1a/@46.0029285,14.02 20508,17z/data=!3m1!4b1!4m5!3m4!1s0x477ae0821c63b883:0x8d92934d55b06a c7!8m2!3d46.0028838!4d14.0242255
Google maps, 2021. Idrijska kamšt. [online]. [citirano 2.8.2021] Dostopno na spletnem naslovu:
https://www.google.com/maps/place/Kam%C5%A1t/@45.9987816,14.0303377,1 7z/data=!3m1!4b1!4m5!3m4!1s0x477ade2b65f91e11:0x1e7151e18b40d7d7!8m2!
3d45.9987148!4d14.0324322
Golob L. 2009. Dendrokronološke raziskave lesa zgodovinskih objektov iz okolice Šentjurja. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo:
51 str.
Gričar J., Prislan P., Gryc V., Vavrčík H., De Luis M., Čufar K. 2014. Plastic and locally adapted phenology in cambial seasonality and production of xylem and phloem cells in Picea abies from temperate environments. Tree Physiology 34, 8: 787-791 str.
Humar B. 2018. Dendrokronološka raziskava izbranega objekta v Kropi. Diplomsko delo.
Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo: 30 str.
Hočevar L. 2018. Raziskave izbranih kozolcev v muzeju na prostem. Diplomsko delo.
Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo: 31 str.
Idrijska obzorja. 1993. Idrija: Mestni muzej Idrija. (Pet stoletij rudnika in mesta) Idrijska obzorja. 1975. Življenje Idrijskega rudarja. Idrija: katalog razstave SEM v
Ljubljani in Mestnega muzeja Idrija IR 20/1975, št 3-4
IDRIJA 2020, 2021. Rudarske hiše. [online]. [citirano 5.8.2021] Dostopno na spletnem naslovu: https://www.rudarske-hise.si/
Kavčič J. 1993. Idrijska obzorja. Idrija, Mestni muzej Idrija 5-29, 185-215
Kovačič P. 2015. Dendrokronološko datiranje skednjev v Mirnski dolini. Diplomsko delo.
Ljubljana, Univerza. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo: 74 str.
Lampe K. 2007. Zgodovinski mejniki pri gospodarjenju z idrijskimi gozdovi. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 44 str.
Levanič T. 1996. Dendrokronološka in dendroekološka analiza propadajočih vladajočih in sovladajočih jelk (Abies alba) v dinarskem fitogeografskem območju: doktorska disertacija. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo: 167 str.
Levanič T., Čufar K. 1999. Dendrokronološko datiranje objektov v Sloveniji. Les v restavratorstvu, 4: 38−47
Majnik S. 1979. Slovarček idrijskih bedsed, IR 23-24, Idrija: 178-205 MMI 2021a. Mestni muzej Idrija – Cerkno, Idrijska rudarska hiša. [online].
https://www.muzej-idrija-cerkno.si/lokacija/idrijska-rudarska-hisa/ (Uporabljeno dne 14.7.2021)
MMI 2021b. Mestni muzej Idrija – Cerkno, Idrijska kamšt. [online]. https://www.muzej-idrija-cerkno.si/lokacija/idrijski-kamst/ (Uporabljeno dne 4.7.2021)
Mohorič I. 1960. Rudnik živega srebra v Idriji. Idrija: 476 str.
Mohorič P. 2012. Dendrokronološke raziskave navadne bukve na območju Moncayo, Španija. Dipl. delo. Ljubljana. Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za lesarstvo: 48 str.
Postopek sinhronizacije slika 28. 2021 [online] [citirano 7.8.2021] Dostopno na spletnem naslovu:
https://iza2.zrc-sazu.si/sl/strani/raziskovalna-dejavnost-dendrokronologija#v
Postopek sinhronizacije slika 29. 2021 [online] [citirano 14.8.2021] Dostopno na spletnem naslovu:
https://www.unilj.si/raziskovalno_in_razvojno_delo/raziskovalne_novice/interdiscipli narne_raziskave/2021040609232512/z_raziskovanjem_lesa_lahko_proucujemo_vpliv _klime_na_rast_dreves/
Struna A.1970. Idrijska kamšt se podira. IR, 15: 1-10
Terpin R. 1993. Razmišljanje o idrijski rudarski hiši. IR, 37, 1-2: 45-54
Torelli N. 1990. Les in skorja. Slovar strokovnih izrazov. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Katedra za tehnologijo lesa: 73 str.
Verbič M. 1969. Idrija okoli leta 1830. IR, 14, 4: 201-210 str.
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Maksu Mereli za pomoč pri izdelavi diplomskega dela, za vse nasvete, spodbudne besede, čas in strokovno znanje.
Prav tako se zahvaljujem recenzentki prof. dr. Katarini Čufar za pomoč pri dendrokronološki raziskavi, datiranju ter pregledu diplome.
Hvala tudi strokovnemu sodelavcu dipl. inž. Luki Kržetu za pomoč pri pripravi in analizi vzorcev za datiranje.
Najlepša hvala vsem zaposlenim v Mestnem muzeju Idrija – Cerkno, predvsem direktorici ga.
Ivani Leskovec, ga. Mirjam Gnezda Bogataj, ga. Tini Zadnik, g. Mihi Kosmaču in g. Joštu Rovtarju in vsem ostalim sodelavcem za vsestransko pomoč pri terenskem pregledu objektov ter pomoči pri zbiranju in interpretaciji informacij o objektih.
Ne smem pozabiti tudi na vse sodelavce pri mojem ob-študijskem delu, ki so me skozi celoten proces izdelave diplomskega dela podpirali in mi pomagali s strokovnimi nasveti.
Za pomoč hvala tudi vsem ostalim, katerih sodelovanje je bilo nestrokovne narave, predvsem moji družini in ljudem, ki jih imam najraje.
8 PRILOGE
1Grad Gewerkenegg: beseda Gewerkenegg izvira iz nemščine in pomeni rudniški grad.
2 Cerkev sv. Trojice: na tem mestu naj bi o legendi o škafarju, leta 1490, škafar – izdelovalec lesenih posod, odkril živo srebro, na dnu soda.
3 Cerkev sv. Barbare: posvečena je bila zavetnici rudarjev sv. Barbari, zgrajena okoli leta 1662, v središu mesta, na današnjem glavnem trgu. Raketirana naj bi bila iz strani
komunistvov. Takrat naj bi bila zelo poškodovana, vendar je ljudje niso smeli obnoviti. Leta 1951 so jo po ukazu porušili.
4 Trg sv. Ahacija: trg, poimenovan po zavetniku idrijskih rudarjev, kjer naj bi bila leta 1508 odkrita bogata živosrebrova žila.
5 Švica: Imenovana tudi Scopolijeva hiša. V njej so živeli takšni in drugačni pomembneži, med drugim tudi znameniti naravoslovec in prvi rudniški zdravnik Joannes Antonius Scopoli.
Zaradi sostanovalcev iz vseh vetrov, je hiša zaradi internacionalnosti dobila vzdevek Švica.
6 Barbarin jašek: eden iz med jaškov, namenjen za prevoz rudarjev in rude v jamo in iz nje.
Navpične povezave med površjem in deloviščem v globini zemlje.
7 Bašerija: prebiralnica rude.
8 Lesene rake: na levem bregu Idrijce, vodni kanal zgrajen za potrebe delovanja rudnika. Po njih se je dovajalo vodo na kamšt. Prve so bile lesene, leta 1776 pa so jih ozidali s kamnom.
9 Grablje: 412,6 metra dolga lesena prepustna zapora za zaustavljanje lesa na sotočju Idrijce in potoka Nikve v Idriji.
10 Rudarska hiša: predhodnica blokov, vrsta arhitekturne gradnje, ki je značilna za območje mesta Idrije.
11 Idrijska kamšt: rudniška vodna črpalka z ogromnim lesenim kolesom premera 13,6 m
12 Prhavzi: rudniški stanovanjski bloki s konca 19. in začetek 20. stoletja,
12 Prhavzi: rudniški stanovanjski bloki s konca 19. in začetek 20. stoletja,