Idrija je po dobrem pol tisočletju eden izmed biserov Slovenije. Izstopa na vseh področjih – na gastronomskem, umetniškem, kulturnem, zgodovinskem in turističnem nivoju. Je območje, ki ponuja številne aktivnosti. Je mesto z zgodbo, predvsem pa je to kraj, ki ima tisto, kar danes primanjkuje večini krajev – dušo.
Ko sem leto nazaj opravljala izobraževanje za licenco lokalnega turističnega vodiča, sem skozi ta proces ugotovila, kako pomembno nalogo je imel les v obdobju vzpostavitve rudniškega kompleksa in njegove okolice. Ker je lesarstvo panoga, ki mi je najbližje, sem začela povpraševati lokalne inštitucije po obstoječih podatkih o lesu skozi zgodovino Idrije in kaj kmalu ugotovila, da se o zgodovinski rabi lesa na idrijskem ne ve prav dosti. Vse to me je spodbudilo k raziskovanju in odkrivanju v tistih časih pomembnega elementa – lesa.
Velik del objektov je bil zaradi vključenosti v muzejske zbirke in posledično zaradi vodenih turističnih ogledov v večji meri že obnovljen in saniran v takšnem obsegu, da je na njih ostalo originalnih kosov lesa zelo malo. V sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija – Cerkno smo prišli do zaključka, da sta za analizo najbolj primerna rudarska hiša10 in idrijska kamšt11. Oba objekta sta nepogrešljiva elementa, ki sta skozi zgodovino ključno vplivala na kakovost življenja prebivalcev.
1.1 CILJI IN HIPOTEZE Cilji
Glavni cilj naloge je dendrokronološko opredeliti in identificirati lesene dele obeh objektov Mestnega muzeja Idrija in pridobljene podatke primerjati z že obstoječim gradivom.
Približni časovni okvir izdelave teh objektov je že poznan, naš cilj pa je do sedaj znane podatke preveriti in jih bolj podrobno umestiti v celoten časovni okvir obstoja Idrije.
Hipoteze
Raziskava bo omogočila datiranje delov proučevanih lesenih objektov.
Poleg datacije bo mogoče identificirati vrste lesa, ki so jih v času gradnje imeli na razpolago in jih uporabljali.
Rezultati bodo z novimi in dopolnjenimi podatki pozitivno vplivali na obstoječo poznavanje dveh pomembnih idrijskih muzejskih objektov.
2 PREGLED OBJAV 2.1 RUDARSKA HIŠA
O Idriji se danes najverjetneje ne bi toliko govorilo, če se konec 15. stoletja na tem mestu ne bi odkrilo zelo bogatega nahajališča živosrebrne rude. O tem dogodku govori legenda o škafarju, izdelovalcu lesenih posod, ki naj bi leta 1490 v potoku na dnu lesenega škafa opazil srebrno svetlikajočo se snov, za katero so pozneje nekje na območju današnje Škofje Loke ugotovili, da gre za težko kovino imenovano živo srebro. Kmalu so se v iskanju bogastva cinobaritne rude v Idrijo začeli preseljevati rudarji iz okoliških dežel (Baš, 1957).
Velika prenatrpanost in zasedenost stanovanj je rudarje silila v najemništvo, večina izmed njih si namreč ni mogla privoščiti nakupa lastne hiše. To je privedlo do situacij, da je poleg lastnikov v hiši živelo več družin, največkrat tudi mladi neporočeni rudarjih (Baš, 1957).
Konec 19. stoletja je velika stanovanjska stiska pripeljala do gradnje prhavzov12, ki se jih je v zgodovini obravnavalo kot predhodnike stanovanjskih blokov. Največ jih je zgradila prav rudniška uprava, nekaj pa jih je bilo v zasebni lasti (Gnezda, 2002).
Preiskovana rudarska hiša se nahaja nedaleč od mestnega jedra. Do nje vodi nekaj deset metrov dolga strma pot. Hiša je zakopana v breg, obdana z ogromnim vrtom, na katerem je včasih prevladovala raznovrstna zelenjava, pa tudi pelin13. Viri navajajo, da je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja v bližini rudniškega jaška Frančiška14, kjer je danes tehniški oddelek Muzeja z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami. Po domače se je hiši reklo pr’ Kosu.
Leta 1910 so v njej živele tri družine s skupno kar 18 člani. Zadnja stanovalka in lastnica je bila šivilja Dora Kos (1912–1984). Muzej je hišo odkupil od dedičev in jo v začetku devetdesetih let 20. stoletja celovito obnovil (Gnezda, 2002).
Idrijska rudarska hiša je poseben tip hiše, ki se po zasnovi loči od alpske hiše oziroma njene škofjeloško-cerkljanske različice: vkopana je v pobočje, njene značilnosti so visoka gradnja, strma lesena streha in prizidki (slika 2). Zaradi svoje višine in beline pušča mogočen vtis.
Konstrukcija hiše je lesena, zidani so temelji; klet, pritličje in kuhinje v vseh nadstropjih (slika 3). Zunanje stene so sestavljene iz desk, obite z letvami na ribjo kost, ometane z malto in pobeljene z apnom. Ob hiši je zelenjavni vrt (Gnezda, 2002).
Slika 3: Rudarska hiša slikana s strani (MMI, 2021a) Slika 2: Rudarska hiša na Bazoviški 4 (MMI, 2021a)
2.2 IDRIJSKA KAMŠT
Vdor podtalnice v rudniške jame je bil zelo pogosto največja težava v delovanju rudnika, črpanje vode pa eno najtežjih, najdražjih in najnevarnejših opravil. V času delovanja je idrijski rudnik vlagal velika finančna sredstva, da bi z inovacijo lahko rešili težavo z naraščajočo vodo v rudniku. Tako je rudnik doživel izjemen napredek v začetku 16. stoletja, ko so pričeli z gradnjo kamšti – črpalk na vodni pogon. Postavljene so bile ob Ahacijevem jašku (1533), Barbarinem jašku (1604), Terezijinem jašku (1736), Jožefovem jašku (1790), Frančiškovem jašku (1792) in Ferdinandovem jašku (1836). Bile so tako učinkovite, da so nekatere med njimi delovale še tudi po tem, ko so v rudniku v ta namen že uporabljali parni pogon (MMI, 2021b).
Kamšt je torej velika črpalna naprava na vodni pogon, ki je iz idrijskega rudnika živega srebra črpala jamsko vodo (sliki 4 in 5). Poimenovanje izhaja iz nemške besede Wasserkunst in pomeni ‘vodna umetnija’. Sestavljena je iz lesenega pogonskega kolesa, leseno-jeklenega vodoravnega pogonskega in navpičnega črpalnega drogovja ter batnih črpalk. Posebnost kamšti je njeno ogromno pogonsko kolo, ki meri v premer 13,6 m. V preteklosti je za potrebe rudnika v Idriji delovalo več kamšti. Do danes se je uspelo ohraniti le to ob Jožefovem jašku, ki je bila postavljena leta 1790, delovala pa je več kot 150 let, vse do leta 1948. Največja zanimivost je, da je črpala vodo iz rudnika, sama pa prav tako delovala na vodni pogon (MMI, 2021b).
Slika 4: Idrijska kamšt iz desne strani (MMI, 2021b)
Voda, ki je pritekla iz vodnega kanala »rake« (3,5 km dolg kanal zgrajen ob koncu 16. stoletja, ki je neprestano zagotavljal stalen in močan dotok reke Idrijce), je po lesenem žlebu pritekala na leseno kolo in lopatice, ter ga vrtela s hitrostjo štiri do pet obratov na minuto. Vrtenje gredi ogromnega pogonskega kolesa se je prek ročice, ojnice in pogonskega vodoravnega drogovja dolžine 75 m prenašalo na črpalno drogovje, ki je bilo speljano po jašku v globino rudnika (MMI, 2021b).
Črpanje je tako potekalo v treh stopnjah – od prve do druge in nato tretje batne črpalke, ki so bile nameščene na XI., IX. in III. obzorju rudnika, od tam pa po kanalu na plano. Kamšt je z močjo 100 konjskih sil načrpala približno 300 litrov vode na minuto; za en obrat kolesa je porabila okoli 13 sekund. Voda, ki je pritekala po rakah in skozi jekleno cev na korce kolesa, je tako kot načrpana voda odtekala pod kolesom skozi podzemni kanal nazaj v strugo Idrijce (MMI, 2021b).
Pri kamšti sta nekdaj delala po dva kumštajgarja (vzdrževalca) hkrati. Nadzorovala sta njeno delovanje in zlasti skrbela za mazanje vrtečih in gibljivih delov (MMI, 2021b).
Slika 5: Delovanje kamšti – lesenega vodnega kolesa, za črpanje vode (MMI, 2021b)
2.3 DENDROKRONOLOGIJA
Dendrokronologija je veda, ki omogoča datiranje in razlago preteklih dogodkov s pomočjo raziskave lesa. Med drugim se jo uporablja za določanje starosti zgodovinskih objektov, pohištva, umetniških slik na lesu in inštrumentov, pogosto pa tudi za ločevanje umetniških originalov od njihovih kopij. S pomočjo raziskav so lahko pojasnili številna vprašanja o preteklih dogodkih in razložili, kje in kako sta v Evropi potekala prevoz in trgovina z lesom (Čufar in Levanič, 2000).
Tako kot vsaka metoda ima tudi slednja svoje omejitve. Za datiranje mora biti na razpolago zadostna količina lesa primerne kvalitete. Les za analizo mora biti primerno orientiran in imeti čim več branik. Ker je les biološki material zelo raznolikih lastnosti, vseh vzorcev ni mogoče uspešno datirati. Omejitev pri datiranju tudi predstavlja pomanjkanje dendrokronoloških referenčnih krivulj za določena območja in lesne vrste (Čufar in Levanič, 2000).
Metoda temelji na predpostavki, da drevesa našega podnebnega pasu vsako leto prirastejo za eno prirastno plast, ki jo v prečnem prerezu vidimo kot kolobar in jo strokovno imenujemo branika. Mejo med dvema branikama imenujemo letnica. Posebno v branikah lesa iglavcev lahko jasno razločimo redkejši rani les in gostejši kasni les. Širine branik v zaporednih letih praviloma niso enake, pač pa variirajo. Na te variacije vplivajo številni dejavniki, od klime do prirastnih in rastnih značilnosti drevesne vrste, kvalitete rastišča, utesnjenosti drevesa in drugih. Drevesa iste drevesne vrste na istem območju navadno izkazujejo podobno variiranje širin branik. To omogoča, da za potrebe datiranja za isto drevesno vrsto in regijo lahko vzpostavimo standardno referenčno kronologijo (Čufar in Levanič, 2000).
Slika 6: Datirano zaporedje širine branik v odzivnosti od časa (Čufar in Levanič, 2000)
Razlaga pojmov
Na sliki 7 je predstavljen del drevesnega debla v obliki izvrtka z glavnimi makroskopskimi značilnostmi lesa. Pomembno je, da se pred začetkom raziskovanja res dodobra spoznamo z vsemi sestavnimi deli tega biološkega materiala (Torelli, 1990).
Skorja – so vsa tkiva zunaj vaskularnega kambija. Deli se na pluto (zunanji mrtvi del oziroma lubje) in pa na ličje (živi notranji del oziroma ima prevodno funkcijo).
Lubje – mrtvi del skorje.
Kambij – je sloj aktivno delečih celic, ki navzven proizvajajo sekundarni floem oziroma del skorje, navznoter pa sekundarni ksilem oz. les.
Beljava – je navadno periferni del debla ali veje s še živimi parenhimskimi celicami, ki vsebujejo rezervne snovi, npr. škrob. Pomembna je za prevajanje vode.
Jedrovina – predstavlja osrednje plasti v deblu, kjer so parenhimske celice odmrle, njihova vsebina pa se je pretvorila v jedrovinske snovi, ki so se vgradile v celične stene.
Stržen – je sredica stebla oziroma debla, ki sestoji predvsem iz parenhima ali mehkega tkiva.
Prirastna plast – je plast lesa ali skorje, ki je nastala v enem rastnem obdobju. Pogosto se prirastno plast deli na rani in kasni les. V prečnem prerezu to plast vidimo kot prirastni kolobar.
Branika – v lesu ali skorji letna prirastna plast v prečnem ali radialnem prerezu.
Letnica – je meja med branikama oziroma letnima prirastnima kolobarjema.
Rani les – pri iglavcih je to les s širokimi celičnimi lumni in tankimi stenami, ki nastaja v začetku rastne vegetacijske sezone.
Kasni les – les z ozkimi celičnimi lumni in debelimi stenami, ki nastaja na koncu vegetacijske sezone.
Smolni kanal – cevast medcelični prostor, ki ga obdaja epitel in ki v beljavi vsebuje smolo.
Slika 7: Prikaz glavnih sestavnih delov lesa na primeru vzorca RUD01 – jelka
3 MATERIAL IN METODE
3.1 LOKACIJA OBJEKTA RUDARSKA HIŠA
Izvajanje raziskave oziroma izvedba vzorčenja je potekala na dveh lokacijah. Prva je rudarska hiša, ki se nahaja severno od mestnega jedra Idrije in severovzhodno od rudnika živega srebra, na Bazoviški ulici 4, 5280 Idrija. Sicer je v Idriji še približno 100 rudarskih hiš, od tega jih je kar 66 naseljenih, 35 pa nenaseljenih. Med slednje spada tudi obravnavana hiša (sliki 8 in 9).
33
VSE Več kot 5 lastnosti 3-5 lastnosti 0-3 lastnosti
Slika 8: Zemljevid lokacije rudarske hiše – črna pika (Google Zemljevidi, 2021)
Slika 9: Graf rudarskih hiš v Idriji (IDRIJA 2020, 2021)
Za obravnavo hiše na Bazoviški ulici smo se odločili na podlagi dejstva, da je najbolje ohranjena. Danes je del muzejske zbirke, v njej poteka kar nekaj pedagoških, kulturnih in umetniških dejavnosti.
Po svoji zunanjosti je podobna slovenski alpski hiši oz. njeni škofjeloško-cerkljanski različici, posebnosti oziroma razlike so posledica geografskih in vremenskih razmer, delavske kulture in gozdarske tradicije, predvsem pa velike prostorske stiske na območju Idrije.
Idrijska rudarska hiša je potisnjena v breg in s pročeljem obrnjena v dolino. Večnadstropna stavba je na prvi vtis skoraj cela lesena, zgrajena v mešani skeletni in kladni konstrukciji s polnili iz manjvrednega materiala. Spodnji prostori (klet) in banjasto obokane kuhinje ter veže v pritličju in nadstropjih so zidani s kamnom in ilovico zaradi protipožarnih predpisov. Stene so obite z letvami na ribjo kost, ometane z malto in pobeljene z apnenim beležem. Po debelini vseeno ne presegajo 15 cm (Gnezda, 2002).
Ostrešje je prekrito s skodlami in šinklni15. Streha je dvokapna, z naklonom okoli 60 stopinj;
žlebovi so leseni. Hiša ima značilni dvojni kamniti dimnik. Majhna dvokrilna okna (60/90 cm) na čelni fasadi dajejo vtis prenatrpanosti in so navadno razporejena v nadstropjih od spodaj navzgor po pravilu: 3-3-4-1. Kletna okna so majhna in zamrežena. Hišni in kletni vhod sta na pribrežnem delu stavbe. Balkoni imenovani tudi ganki16 so leseni in odprti, postavljeni pod napušč stranske fasade. Posebnost so tudi ajkrli17 (enojna ali dvojna okna v strešnih pomolih oz. frčadah), ki dajejo potrebno svetlobo in zrak stopniščem, vežam in kamram18 v nadstropjih in na podstrešju (Gnezda, 2002).
Hiša je bila povečana s podaljševanjem ali združevanjem strešnih pomolov, še večkrat pa s širjenjem podstražnc19 (podstrešnih kamr) nad osnovno stavbno maso. Ostali prizidki v pribrežnem delu stavbe služijo različnim namenom, postavljeni so pravokotno na strešno sleme, večinoma so leseni in neometani. Do rudarske hiše vodi ozka pot, v njeni neposredni bližini pa je ograjen zelenjavni vrt, na katerem ni primanjkovalo pelina (Gnezda, 2002).
Sam objekt ima 5 nadstropij – klet, pritličje, prvo nadstropje, drugo nadstropje in podstrešje.
Hiša resnično daje občutek veličastnosti, še posebej, ko se vzpenjaš iz nadstropja v nadstropje.
V pritličju nas takoj ob prihodu v vežo na steni pozdravi ptičja kletka. Rudarji so bili namreč veliki ljubitelji ptičjega petja. V hišah so lahko tako imeli tudi do 10 kletk različnih vrst ptic.
Najpogostejše so bile sinice, kosi, ščinkavci itd. Naravnost nas pot pelje skozi črno kuhinjo, kjer se je pripravljala hrana (slika 11). Le ta je bila izredno skromna. Naravnost iz kuhinje stopimo v leseno stranišče oziroma stranišče na štrbunk20. Na koncu je še prostor po imenu gank, kar pomeni lesen balkon pod strešnim napuščem. Vsi našteti prostori so bili v določeni meri obnovljeni in v tem sklopu nismo vzorčili. Desno iz veže lahko pridemo v osrednji prostor ali tako imenovano hišo21 (slika 10), katera je bila središče življenja in je združevala več funkcij – delo, spanje, zabavo in obedovanje. V levem kotu je velika krušna peč, v desnem kotu je bohkov kot22. V sredini je velika miza, okoli nje stoli in klopi. Iz osrednjega prostora je na levi strani tudi vstop v kamro, to je dodaten prostor za spanje, v njej je enoposteljna soba in lesena zibelka za otroka (Gnezda, 2002)
Ozke in zavite lesene stopnice, tik za glavnim vhodom vodijo v prvo nadstropje, kjer so trije prostori. Osrednji prostor je danes namenjen pedagoški dejavnosti in je obnovljen. Levo iz stopnišča lahko skozi črno kuhinjo vstopimo v podstražnco. Desno od vhoda v podstražnco lahko nadaljujemo na balkon. Ob izstopu iz črne kuhinje v drugem nadstropju se lahko po
Slika 10: ''Hiša'' ali osrednji prostor druženja, dela in obedovanja
zavitih stopnicah povzpnemo še v drugo nadstropje. Ob prihodu v drugo nadstropje so spet trije prostori; dve ''podstražnci'' in ponovno črna kuhinja. Tudi tu so lesene stopnice, ki vodijo v 3.
nadstropje, katero je zaradi svoje starosti in neohranjenosti nedostopno (Gnezda, 2002).
Slika 11: Črna kuhinja v pritličju (Mestni muzej Idrija – Cerkno, 2021)
3.2 LOKACIJA OBJEKTA IDRIJSKA KAMŠT
Druga lokacija, oziroma drugi obravnavni objekt - Idrijska kamšt, se nahaja jugo-vzodno od mestnega jedra in vzhodno od rudnika, na naslovu Vodnikova ulica 22, 5280 Idrija, Slovenija (slika 12).
Mogočna zidana stavba v parku Mejca, ki je ni moč spregledati, v sebi skriva izredno pomembno zgodbo, ki je del pestre in obsežne zgodovine mesta. Kako velika je ta vodna črpalka, od daleč ni mogoče ugotoviti. Šele takrat, ko človek stopi do mogočnega črpalnega kolesa, si lahko začne predstavljati velikost kolesa.
Vzorčenje na lesenem vodnem kolesu smo izvedli na naperah23. Vzorčili smo samo elemente za katere smo predvidevali, da so najstarejši oz. da pripadajo prvotni konstrukciji. Vzorčenje je bilo izvedeno tako, da smo zajeli vzorce s čim več branikami.
Slika 12: Lokacija objekta kamšti – črna pika (Google Zemljevidi, 2021)
3.3 ODVZEM VZORCEV ZA DENDROKRONOLOŠKE ANALIZE
Za vzorčenje smo uporabili metodo vrtanja. Pomembno in najbolj zaželeno je, da vzorčimo na takem mestu, kjer bi lahko dobili oboje – zadnjo braniko in stržen. To pomeni, da se vzorči čim bolj radialno na element.
Slika 13: Odvzem izvrtka – RUD01, vrtanje v lego (drugo nadstropje)
Slika 14: Oprema za izvedbo terenskega dela – baterijski vrtalni stroj, svedri, dleta, rokavice, lesno lepilo, klešče, noži, kovinska palica za izvlek izvrtka, lesene utorne palice, leseni čepi za zaprtje vzorčene izvrtine
Pri odvzemu vzorcev smo upoštevali, da se moramo zavedati pomena objektov in biti pozorni, da se z vzorčenjem ne bi ogrozilo oziroma zmanjšalo trdnosti nosilnih elementov objekta. To je bilo v našem primeru še pomembneje, saj sta oba objekta del skrbno čuvane muzejske zbirke.
Pred začetkom vzorčenja je bil potreben temeljit vizualni pregled objekta. Nato smo zastavili okvirni plan dela. Ogledali smo si potencialna mesta za vzorčenje in ocenili les. Les na objektih lahko vizualno uvrstimo v več skupin:
• Les je vidno mlad, objekt je bil nedolgo nazaj obnovljen, vzorčenje sicer lahko izvedemo, a ne bomo dobili podatkov o starosti, ki bi lahko bili prav posebej interesantni.
• Les je ohranjen, vgrajen, na zunaj izgleda ohranjen, primeren za vzorčenje.
• Les je že na videz poškodovan, mehak, vidni so znaki okužbe gliv in insektov. Tak mehak les, vsekakor ni primeren, saj lahko v notranjosti svedra les kolabira, se zgosti in ustvari čep. To pomeni, da les ni kompakten in da vzorec ne bo primeren za kasnejšo analizo.
Po končani vizualni analizi smo pričeli z vrtanjem s posebnim svedrom, pri čemer iz lesa potegnemo izvrtke. Vrtali smo z baterijskim vrtalnikom znamke Bosch in s posebnim votlim svedrom premera 16 mm (slika 14). Pri lesenem vodnem kolesu smo vrtali v napere kolesa (slika 15), v rudarski hiši pa smo vrtali v elemente, ki so se nam zdeli vizualno primerni (pretežno v lege in strešne nosilce), pri tem pa smo gledali, da imajo zadosti branik in če je le mogoče, da so prisotne tudi zadnje branike pod skorjo (slika 13).
Pri vsakem odvzemu smo si na načrtih označili mesto odvzema, vsak korak pa smo tudi fotografirali, da smo jasno dokumentirali mesta odvzemov izvrtkov.
Slika 15: Vrtanje na objektu kamšt
Pri vrtanju nismo imeli večjih težav, saj smo pretežno vrtali v mehke iglavce. Vrtanje poteka tako, da se s svedrom postavimo pravokotno na element in pričnemo z vrtanjem. Ko sveder prodre do ocenjene globine stržena elementa v katerega vrtamo, se z vrtanjem preneha in sveder previdno povleče iz elementa. Tu je več možnih razpletov:
• Sveder lahko vzamemo iz izvrtine, vendar izvrtek ostane v izvrtini v tem primeru smo uporabili kovinsko palico s katero smo previdno izvlekli izvrtek na koncu izvrtine, kjer se je še držal (slika 16 in 17). Celoten izvrtek smo potem nalepili na nosilno letvico.
Slika 17: Izvlek izvrtka s pomožno kovinsko palico Slika 16: Izvrtek je ostal v izvrtini
• Izvrtek se lahko med odstranjevanjem svedra iz izvrtine zlomi ali drugače poškoduje.
V tem primeru poskušamo izvrtek na lesenem nosilcu z utorom zlepiti skupaj in ga za analizo pripraviti tako, da poskušamo ohraniti prvotno obliko izvrtka. V primeru, da se izvrtek prelomi ali na kakršenkoli način deformira, to zabeležimo in po potrebi končnemu rezultatu prištejemo približno toliko branik, kot se jih je poškodovalo in niso bile merjene (slika 18). Če je izvrtek poškodovan v tolikšni meri, da so branike neprepoznavne, oziroma
V tem primeru poskušamo izvrtek na lesenem nosilcu z utorom zlepiti skupaj in ga za analizo pripraviti tako, da poskušamo ohraniti prvotno obliko izvrtka. V primeru, da se izvrtek prelomi ali na kakršenkoli način deformira, to zabeležimo in po potrebi končnemu rezultatu prištejemo približno toliko branik, kot se jih je poškodovalo in niso bile merjene (slika 18). Če je izvrtek poškodovan v tolikšni meri, da so branike neprepoznavne, oziroma