PRIPRAVA VZORCEV ZA RAZISKAVE

Po terenskem delu je bilo treba vzorce pripraviti za nadaljnjo analizo. Izvrtke smo že na terenu prilepili na utorne palice z PVAc lepilom in sicer pravokotno na letnice (slika 21). Zraven smo pripisali ustrezno kodo – ime objekta in zaporedno številko vzorca. Ko so bili vsi odvzeti vzorci ustrezno prilepljeni na utorno palico, se je terensko delo zaključilo.

V naslednjem koraku smo vzorce v delavnici Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete s krožno žago razžagali tako, da je bil vsak vzorec na svoji letvici. Vzorce smo nato brusili na tračnem brusilnem stroju po dolžini do globine sredine izvrtka. Brusili smo postopoma, s papirji različnih granulacij (80, 120, 180, 240, 280, 320 in 400) (slika 22).

Pri brušenju je bila potrebna velika pozornost in previdnost. Ob nepravilnem brušenju, bi se lahko površina segrela in zasmodila, kar bi lahko kasneje onemogočilo datiranje samega vzorca.

Prah, ki je nastal pri delu smo odstranili z izpihovanjem s stisnjenim zrakom, saj bi le-ta lahko otežil dendrokronološko analizo. Delo se je nadaljevalo v laboratoriju Katedre za tehnologijo lesa na Oddelku za lesarstvo.

Slika 21: Lepljenje vzorca KAM08 na leseno palico z utorom

Slika 22: Brušenje vzorcev na tračnem brusilnem stroju

Slika 23: Vzorci pripravljeni na analizo

Identifikacija lesa in dendrokronološke analize

S pomočjo stereo mikroskopa smo vse vzorce najprej pregledali in določili vrsto lesa.

Meritve širin branik smo izvajali s pomočjo sistema za merjenje širin branik in širin ranega in kasnega lesa, ki je sestavljen iz:

• pomične mizice LINTAB

• mikroskopa Olympus

• kamere Nikon Coolpix

• monitorja mikroskopa Sony

• optičnega čitalnika HP Scanjet G4010

• osebnega računalnika – na katerem je program CooRecorder 9.5 in program TSAPWin 4.81j

Slika 24: Skeniranje vzorcev

Vse vzorce (slika 23) smo po sklopih s pomočjo optičnega čitalca skenirali z ločljivostjo slike 1200 točk na kvadratni palec (DPI) (slika 24). S tem skenom pridobimo digitalni zapis slike iz katerega je mogoče pridobiti informacije o širinah branik.

Na osebnem računalniku smo v programu CooRecorder 9.5 odprli datoteko s skeniranimi vzorci in pričeli z izvajanjem meritve širin branik. Meritev nam opravi funkcija v programu, vse kar moramo narediti je, da z zaporedno točko označujemo letnice. Ker je les iglavca primer, pri katerem so letnice izrazite, lahko letnice program označi samodejno. Zaradi razpok in morebitnih napak je nujen skrben pregled in morebitna korekcija avtomatskega zaznavanja in merjenja (slika 25).

Pri samem postopku je potrebno biti pozoren:

• da še pred začetkom merjenja preverimo morebitno prisotnost stržena

• točke, s katero označujemo letnice, morajo biti postavljene pravokotno na letnice, saj bi v nasprotnem primeru podatek o širini branike lahko bil večji kot je v resnici, pri datiranju pa bi se zato pojavile težave.

• Merili smo od periferije proti strženu, torej od najmlajše branike proti najstarejši.

• V primeru razpok smo te ustrezno označili, da se to upošteva pri meritvi.

Slika 25: Posnetek zaslona iz programa CooRecorder 9.5. – rumeno so označene letnice; z rdečimi oznakami je označena razpoka

• Istočasno, kot označujemo točke na računalniku, pregledujemo tudi fizični vzorec, ki ga imamo ob sebi na pomični mizici LINTAB. Na mestih, kjer na skenirani sliki jasno ne razberemo letnic, situacijo preverimo s pomočjo stereo-mikroskopa.

• V primeru, da smo pri odvzemu vzorcev izgubili katero od zadnjih branik, moramo končnemu podatku oziroma ugotovljenemu letu dodati toliko let, kolikor je bilo odstranjenih branik (Čufar, 2010).

Slika 26: Delo v laboratoriju

Slika 27: Delo v laboratoriju

3.1 DENDROKRONOLOGIJA

Delo smo nadaljevali s programom TSAP Win. Program TSAP Win pridobljene podatke shrani, obdela in grafično prikaže kot zaporedje širin branik v odvisnosti od časa.

Eden izmed ključnih korakov je, da zaporedja širin branik, ki smo jih pridobili, primerjamo z že obstoječimi referenčnimi kronologijami širin branik za obravnavano lesno vrsto (slika 28).

V našem primeru je bila to pretežno jelka – torej smo pridobljene podatke primerjali s slovensko jelovo kronologijo ABAL2002 (slika 28). Ob uspešni dataciji smo lahko za vsako braniko na odrezku določili leto nastanka (Straže in sod., 2018).

Slika 28: Postopek sinhronizacije na referenčno krivuljo (Andrič in sod., 2016)

Slika 29: Postopek sinhronizacije branik na referenčne krivulje (slika Katarina Čufar, UL, 2021)

Najbolj pomembni dendrokronološki kazalniki ujemanja so:

• TVBP – koeficient TVBP sta v dendrokronologijo leta 1973 uvedla Baillie in Pilcher.

Glavni namen izračunavanja te vrednosti je, da pridobimo najboljše razmerje podrobnosti med dvema kronologijama oziroma zapisoma. Koeficient po definiciji predstavlja razmerje med neenakostjo dveh aritmetičnih sredin in njihovimi običajnimi oziroma standardnimi odkloni (Levanič, 1996).

• Glk – koeficient časovne skladnosti (nemško Gleichläufigket), ki nam pove mero ujemanja dveh kronologij na opazovanem intervalu. Pri tem primerjamo dva vzorca rasti med seboj. Izraža se ga v odstotkih in to pomeni, da zavzema vrednosti od 0 % do 100 %. Bolj kot sta si dva zapisa oziroma dve kronologiji med seboj podobni, večja je vrednost glk. Meja, ki jo širina branik mora doseči, da bo dosegla značilno podobnost je 70 % (Levanič, 1996).

• OVL – koeficient časovnega prekrivanja dveh kronologij v letih (angleško Overlap).

Ta podatek je najbolj pomemben, ko med seboj primerjamo dve kronologiji. Do boljših statističnih podatkov pride takrat, kadar je prekrivanje daljše in imamo večji vzorec za primerjavo (Levanič, 1996).

Eden izmed podatkov, ki ga program izpiše in je najpomembnejši za našo raziskavo, je ujemanje t-vrednosti (TVBP). Ta nam poda podatek o ujemanju dveh zaporedij širin branik.

Vse te podatke program izpiše v obliki vrednosti ali pa jih prikaže grafično. Datiranje lahko potrdimo, če sta statistična kazalnika, koeficient skladnosti Gleichläufigket (GLK) nad 65 % in t-vrednost po Baillie in Pilcherju (TVBP) enaka ali večja od 4 (Levanič, 1996).